klopiSlovenija sodi med evropske države z najvišjo stopnjo obolevnosti za klopnim meningoencefalitisom (KME), saj je od leta 2000 zbolelo v povprečju 250 oseb letno(12/100.000 preb. letno).

Gorenjska je v okviru Slovenije ena izmed najbolj ogroženih regij, saj je v istem obdobju zbolelo v povprečju  60 oseb letno ( 30/100.000 preb. letno).  Tudi v okviru Gorenjske beležimo območja z večjo obolevnostjo, najvišja je na območju UE Škofja Loka  (50/100.000 preb. letno), sledita območji UE Kranj (34/100.000 preb. letno) in UE Tržič (31/100.000 preb. letno). Precepljenost prebivalcev proti KME v Sloveniji je nizka (12%). V Avstriji so z javno-zdravstveno akcijo dosegli precepljenost 87% in znižali obolevnost na 1/100.000 preb. letno.

Klopi iščejo gostitelje, ko plezajo po grmičevju in travnih bilkah ali čakajo mimoidoče gostitelje v zasedi. Klop gostitelje zazna s svojimi čutili.

Preden se začne hraniti, klop nekaj ur pleza po gostitelju. Na telesu išče zavetišče, kjer bo zaščiten. Ko prileze na človeka, poišče dovolj mehko mesto, na katerega se prisesa. Pritrjanje se začne, ko klop vbode rilček globoko v kožo.

Najpogosteje je vzrok okužbe stik z okuženim klopom ali enim od njegovih razvojnih stadijev, ko ta s slino v kožo vbrizga tudi povzročitelja bolezni.

Na ljudeh se klopi navadno pritrdijo na z dlakami pokrite dele glave, ušes, rok, dimelj, kolen, dlani ali stopal.

Meningitis je vnetje ovojnic (mening) možganov in/ali hrbtenjače. Pogosto je vzrok infekcijski in je ena najpogostejših okužb osrednjega živčevja. Kadar vnetje zajame možganske ovojnice in možgansko tkivo hkrati, govorimo o meningoencefalitisu (kar je pravzaprav pravilnejši izraz, ker je pri vsakem meningitisu prisotno tudi manjše vnetje možganskega tkiva). Meningitis moramo razločevati od encefalitisa, to je vnetje samih možganov brez prizadetih mening in nastopi samo pri okužbi z virusom stekline.

Bolezen lahko prizadene katerokoli starostno skupino, pri čemer je specifika vzročnosti lahko različna. Tipični znaki in simptomi meningitisa vključujejo močno povišano telesno temperaturo, glavobol, otrdel vrat, neprijetne občutke ob močni svetlobi (fotofobijo) in bruhanje. Znaki meningitisa se lahko pojavijo v nekaj urah ali dneh (akutni meningitis) ali pa se razvijajo dalj časa (subakutni in kronični meningitis).

Najpogostejši obliki akutnega meningitisa sta akutni bakterijski meningitis in aseptični meningitis. Akutni bakterijski meningitis je huda bolezen, za katero je značilen gnojen likvor, hitro napredovanje in visoka smrtnost, če se ne zdravi pravilno. Aseptični meningitis je blažji in po navadi mine sam od sebe. Najpogosteje ga povzročajo virusi, lahko pa tudi nekatere bakterije, glive in paraziti, vzrok pa je lahko tudi neinfekcijski.

Velikokrat se meningitis prične z neznačilnimi znaki, kot pri virusni okužbi. Klasična triada vročine, glavobola in otrdelega vratu se razvije v nekaj urah ali dneh. Pasivna fleksija vratu (izvede se tako, da bolniku nekdo drug poskuša brado potisniti ob prsni koš) je omejena ali onemogočena in boleča, medtem ko obračanje glave levo/desno (rotacija) in zvračanje glave nazaj (ekstenzija v vratu) tipično nista tako boleča. V hujših primerih lahko fleksija vratu povzroči tudi pokrčenje v kolku ali kolenu, čemur pravimo Brudzinskijev znak. Če se pri pasivnem iztegovanju kolena, medtem ko je kolk pokrčen, pojavi upor, pa je prisoten Kernigov znak. Otrdel vrat, Brudzinskijev in Kernigov znak so meningealni znaki (imenovani tudi meningizmus) in se pojavijo zato, ker premikanje živčnih korenin skozi vnete meninge povzroči draženje(z uporom in otrdelostjo pa se to premikanje in s tem draženje zmanjša ali prepreči).

Kljub temu da možgansko tkivo samo tipično ni zgodaj vpleteno pri meningitisu, se lahko razvijejo letargija (globokemu spanju podobno stanje), zmedenost, epileptični napadi in žariščni nevrološki znaki, predvsem pri nezdravljenem bakterijskem meningitisu.

Klopni meningitis oz. meningoencefalitis je virusno vnetje možganskih ovojnic, ki se pojavi 2 do 3 tedne po ugrizu okuženega klopa. V Sloveniji je najbolj razširjena vrsta klopa Ixodes ricinus, katerega ugriz lahko povzroči predvsem dve bolezni: meningoencefalitis in Lymsko boreliozo, ni pa nujno, saj vsak klop ni okužen. (Poleg klopov so prenašalci lahko tudi nimfe in larve). Habitat klopov je v travi, v grmovju (predvsem leska) in v podrasti vlažnih mešanih gozdov, aktivni pa so od pomladi do jeseni. V Sloveniji so naravna žarišča okuženosti, kjer je ob ugrizu klopov večje tveganje okužbe (obolijo lahko tako ljudje kot živali). Začetni znaki bolezni se zato pokažejo v letnem obdobju, povprečno letno število obolelih pa niha med 70 in 330.

Bolezenski znaki virusnega meningitisa nastopijo v dveh fazah:

  1. v obdobju od 1 do 8 dni nastopijo glavoboli, povišana telesna temepratura, bolečine v trebuhu in mišicah, driska ali bruhanje. Potem nastopi od 1 do 20 dni dolg prosti interval, v katerem bolnik ne občuti nikakršnih bolezenskih simptomov;
  2. faza bolezni je prepoznavna po konstantno visoki temperaturi, glavobolu, lahko tudi nezavesti, kar so znaki prizadetosti možganskih ovojnic ali celo možganov. Pri odraslih je smrtnost približno 1−2%. Bolezen lahko zapusti trajne posledice v obliki glavobolov, motenj koncentracije in preobčutljivosti na sončenje.

Obolenje za meningitisom ugotovimo in potrdimo s preiskavo možganske tekočine, v kateri so značilne spremembe. Edina terapija zoper to bolezen je počitek, antipiretiki in analgetiki. Povišano telesno temperaturo znižujemo tudi z infuzijami. Pred boleznijo se lahko zavarujemo s cepljenjem, ki sestoji iz treh odmerkov; drugi odmerek prvemu sledi čez 14 dni do 3 mesece, tretji pa sledi drugemu čez 6 do 12 mesecev. Učinek cepljenja obnovimo prvič po treh letih, za tem pa vsakih 5 let z enkratnim odmerkom cepiva.

Potek bolezni

Bolezen običajno poteka v dveh fazah:

Prva faza bolezni se začne približno 7 do 14 dni po okužbi po vbodu klopa, ko virus vstopi v krvni obtok. Pojavijo se neznačilne težave, kot so:

  • slabo počutje,
  • bolečine v mišicah,
  • vročina, glavobol,
  • bruhanje,
  • bolečine v trebuhu ter driska.

Ta faza traja do šest dni. Sledi prosti interval, ki lahko traja celo do dva tedna in loči obe fazi. V tem času so bolniki običajno brez težav ali pa imajo blag glavobol.

Druga faza bolezni se začne, ko virus preide skozi krvno-možgansko pregrado v možgane:  

  • telesna temperatura močno naraste (ponavadi nad 39° C),
  • pojavijo se močan glavobol,
  • slabost,
  • bruhanje,
  • otrdelost vratu,
  • razmeroma pogosto tresenje rok in jezika,
  • težave z mišljenjem in koncentracijo,
  • včasih hujše motnje zavesti. Možna je tudi ohromitev dihalnih mišic.

Drugo fazo bolezni pri odraslih lahko razdelimo v naslednje oblike:

  • Meningitis (vnetje možganskih ovojnic): za meningitis so značilni glavobol, vročina, slabost/bruhanje in otrdelost vratu. Bolnike pogosto moti svetloba. Praviloma okrevajo brez trajnih posledic; neposredne smrtne nevarnosti ni.
  • Meningoencefalitis (encefalitis = vnetje možganov): poleg znakov, ki jih imajo bolniki zaradi meningitisa, se pridružijo še težave, ki so odraz vnetja možganskega tkiva. Bolniki imajo tremor (največkrat prstov in jezika), težave z mišljenjem in zbranostjo, razne stopnje motenj zavesti (v hudi obliki koma). Še posebno težko je stanje v primerih, ko je prizadeto možgansko deblo.
  • Mielitis (meningoencefalomielitis, bolezen podobna poliomielitisu): simptomom in znakom meningoencefalitisa se pridružijo še znaki, ki so odraz vnetja hrbtenjače, kar se največkrat pokaže z ohromitvami udov in/ali dihalnih mišic.

 

Dve tretjini okuženih nima bolezenskih znakov

Zaradi lajšanja nastalih težav je potrebno zdravljenje v bolnišnici, ki traja različno dolgo, odvisno od stopnje in lokalizacije prizadetosti osrednjega živčevja. Specifično zdravljenje bolezni KME ne obstaja, saj ne obstaja učinkovito zdravilo.

Pri približno dveh tretjinah okuženih oseb se bolezenski znaki ne razvijejo, kljub temu, da imajo viremijo in se po okužbi razvijejo protitelesa. Okoli 20 % bolnikov zazna le drugo fazo bolezni, zelo redko pa se okužba pokaže s prvo fazo bolezni, ki ji ne sledi druga, meningoencefalitična faza.

 

Preprečevanje okužbe in preventiva
Okužbo s KME lahko poskusimo preprečiti na več načinov:

–          Nujna in najbolj učinkovita je preventiva z repelenti in dolgimi oblačili. Tako že z oblačili in repelenti preprečimo dostop klopu.

–          Po prihodu domov se obvezno zunaj preoblečemo in temeljito pregledamo v kopalnici vse predele.

–          Ko najdemo klopa ga nemudoma odstranimo in uničimo z ognjem oz. ga splaknemo v odtok.

–          Učinkovito je tudi cepljenje proti klopnemu meningoencefalitisu.

–          Pasterizacija mleka

–          Nespecifični ukrepi (iztrebljanje klopov, omejitev in iztrebljanje živali, ki klope gostijo, zmanjšanje izpostavitve klopom in seveda cepljenje).

 

Cepljenje proti KME: Za bazično zaščito so potrebni trije odmerki cepiva. Prvi in drugi si običajno sledita v razmiku od 14 dni do 3 mesecev, tretji odmerek se ponovi čez pet do dvanajst mesecev. Prvi poživitveni odmerek je potreben po treh letih, nadaljnji poživitveni odmerki sledijo na pet let, pri starejših na 3 leta.

V Sloveniji je cepljenje obvezno za vse osebe, ki so pri svojem delu ali praktičnem usposabljanju izpostavljeni možnosti okužbe. Za vse osebe stare več kot eno leto, ki živijo na ogroženem območju ali pa nameravajo bivati krajši čas na takem območju, pa je cepljenje priporočljivo.

Cepite se lahko na inštitutih za varovanje zdravja po vsej Sloveniji!

 

Kako odstranimo klopa?

Ko klopa opazimo, ga takoj odstranimo, najbolje s posebno pinceto. Ukrivljene kleščice pincete omogočajo, da klopa primemo za glavico in ga odstranimo brez poškodbe kože. Na klopa ne dajemo olja, alkohola in drugih tekočin, ker je verjetnost za okužbo pri takem odstranjevanju večja.

Klopi niso tako nedolžni! Klopni meningoencefalitis lahko pusti trajne posledice. Glede na vire v literaturi se dolgotrajne posledice pojavljajo pri 35 do 58 odstotkih bolnikov, ki so preboleli to bolezen.

Največji delež bolnikov ima močne glavobole, vrtoglavico, zmanjšano sposobnost koncentracije, depresije, motnje v delovanju avtonomnega živčnega sistema ter motnje razpoloženja in sluha. Nekateri bolniki postanejo delno ohromljeni, pojavi se lahko celo mišična atrofija.

[wp_ad_camp_1]

 

KLINIČNE ZNAČILNOSTI KME

Začetno obdobje (prva faza): vročina (2-7dni), glavobol, mialgije, utrujenost, slabost, vnetje žrela

Meningoencefalitisno obdobje (druga faza): vročina 1-30dni, glavobol, slabost, bruhanje, mialgije, meningitisni znaki in encefalitisni znaki pozitivni, nenormalen likvorski izvid(pleocitoza).

Serozni meningitis : Meningoencefalitis = vročina (4-10 dni), glavobol, bruhanje, meningitisni znaki, motnje koncentracije, nezavest, tremor ekstremitet, fascikulacije jezika, otežen govor, nistagmus, asimetrična prizadetost možganskih živcev.

Meningoencefalomielitis, možgansko deblo, mlahave ohromitve mišic vratu zg. Udov, dihalnih mišic in/ali nog. Pogosto pred tem hude mišične bolečine, običajno se pojavijo v času vročine, značilna je prizadetost proksimalnih mišičnih skupin udov, pareze so pogosto asimetrične, često trajne.

POTEK BOLEZNI

Dvofazni potek (Serozni meningitis, Meningoencefalitis, Meningoencefalomielitis.

Enofazni potek (Serozni meningitis, Meningoencefalitis, Meningoencefalomielitis).

Enofazni potek (Abortivna oblika, glavobol z vročino).

KME – DIAGNOZA

Laboratorijske najdbe – SR,CRP normalne / zvišane vrednosti, biokemične preiskave: običajno normalne.

Levkociti: začetna faza – število znižano, druga faza: normalno ali zvišano.

Trombociti: začetna faza – znižano, druga faza – normalno.

LIKVOR:

– Pritisk: običajno zvišan – Levkociti: zvišani: 50–300 (6–1000) x 106/L

prevlada: limfociti

trajanje: 3-6 tednov, do več mesecev.

– Glukoza: normalna koncentracija

– Proteini: zvišana/normalna koncentracija

DOKAZ OKUŽBE z VIRUSOM KME:

– Protitelesa proti KMEV v serumu in/ali CSF

komercialne ELISAe

IgM – dokaz nedavne okužbe (prisoten do 1 leto)

IgG  – seropozitivnost v endemskih predelih v do 20%

– križna reaktivnost z drugimi flavivirusi

– PCR: dokaz RNA KMEV v klopih

dokaz viremije v živalih, klinična uporaba – potrebna je še kritična ocena

Ni vzročnega zdravljenja

Simptomatsko zdravljenje: analgetiki, antipiretiki, aspirin, paracetamol, nesteroidni antirevmatiki

Antiedematozno zdravljenje: manitol+diuretik, kortikosteroidi, hiperventilacija

Podporni ukrepi: intubacija, ventilacija

IZHOD KME

Postencefalitisni sindrom. Kronični simptomi in znaki prisotni po akutem KME, glavobol, slabše prenašanje stresov, težave s spominom, tremor, motnje koordinacije in ravnotežja, izguba sluha, kronična utrujenost. Evropski podtip 40/114 (36%)  “Vzhodni” podtip ~ 60%

Osebe, ki so prebolele klopni meningoencefalitis so zaščitene proti bolezni.