osteoporozaIzraz osteoporoza pomeni »porozne kosti«. Gre za bolezen, ki jo povezujemo s premajhno tvorbo kostnine, prekomerno izgubo kostnine ali kombinacijo obeh, kar vodi v povečano krhkost in povečano tveganje za zlome kolkov, vretenc in zapestij.

Osteoporoza je razširjena po celem svetu in velja za bolezen, ki predstavlja resno tveganje za širše javno zdravje. Trenutno ocenjujejo, da je obolelih za osteoporozo preko 200 milijonov ljudi na celotnem planetu. Osteoporozo v ZDA in Evropi naj bi imelo približno 30% vseh žensk, ki so v obdobju menopavze. Ocenjuje se, da bo vsaj 40% teh žensk in 15-30% moških imelo v svojem starejšem obdobju v življenju vsaj enega ali več zlomov.

Po podatkih naj bi bilo v Sloveniji obolelih za osteoporozo 27,5% žensk in moških starejših od 50. let ter 14,6% starejših od 60. let. Nad 65% letom starosti pa naj bi bilo obolelih 40,6% žensk in 16,7% moških. Staranje prebivalstva po svetu naj bi bilo odgovorno za veliko povečanje pojavnosti osteoporoze pri ženskah v menopavzi. Študije so dokazale, da naj bi prvi zlom pomenil veliko tveganje za pojav novih.

Pri ljudeh, ki so že imeli zlom naj bi se tveganje za pojav novega zloma povečalo za kar 86%. Bolniki, ki so imeli zlom vretenca, imajo 2,3-krat večje tveganje za zlom kolka in 1,4-krat večje tveganje za zlom distalnih delov podlaktnice (npr. zapestja). Napovedi kažejo, da se bo do leta 2050 pojavnost zlomov kolkov v svetu pri moških povečala za 240%, pri ženskah pa za kar 310%. Ocenjeno število zlomov kolkov se bo povečalo iz 1,66 milijona zlomov v letu 1990, na 6,26 milijona zlomov v letu 2050.

Kosti so živo tkivo. Imajo svoje krvne žile in so sestavljene iz živih celic, ki rastejo. Prav tako kosti sestavljajo proteini, minerali in vitamini. Rodimo se s približno 300 mehkimi kostmi. V času otroštva in mladostništva hrustanec raste in se sčasoma nadomesti s trdo kostjo. Nekatere od teh kosti se kasneje združijo skupaj in tako okostje odrasle osebe sestavlja 206 kosti. Glavne funkcije kosti so: 1) zagotavljajo strukturno podporo telesu, 2) zagotavljajo zaščito vitalnih organov, 3) predstavljajo okolje za kostni mozeg, kjer nastajajo krvne celice in 4) predstavljajo območje zaloge mineralov (npr. kalcija). Kosti sestavljata dva tipa tkiva: 1) trda zunanja plast, ki se imenuje kortikalna kostnina in je gosta, močna in trda ter 2) gobasta notranja plast imenovana gobasta kostnina, kjer gre za mrežo t.i. trabekul,pri čemer je sama plast lažja in manj gosta od kompaktne kostnine.

V osnovi kosti sestavljajo 1) kostne celice, ki tvorijo kostnino (osteoblasti in osteocite), 2) resorbcijske celice (osteoklasti), 3) nemineralni matriks,ki ga sestavljajo kolagen in nekolagenski proteini (osteoid) ter 4) anorganske mineralne soli, ki se nalagajo v matriks. Sam osteoid je sestavljen iz kolagena tipa I (približno 94%) in nekolagenskih proteinov.

Trdnost in togost kost je posledica prisotnosti mineralnih soli v matriksu osteoida, ki predstavlja kristaliziran kompleks kalcija in fosfata (hidroksiapatit). Kalcificirana kost vsebuje 25% organskega matriksa (2-5% tega predstavljajo celice), 5% vode in 70% anorganskih mineralov (hidroksiapatit).

Tekom evolucije so se kosti razvile tako da so postale lahke in hkrati močne, podobno kot ogrodje letala. Dolge kosti so po obliki cevaste in imajo močno zunanjo lupino ali kortikalni sloj, ki obdaja mehkejše gobasto tkivo. Kombinacija obojega naredi kosti močne in lahke, hkrati pa dovolj elastične, da absorbirajo stres ( intenzivnega gibanja) brez zlomov. V nasprotju z ogrodjem letala je skelet živ in mora ves čas rasti, se obnavljati in odzivati na okolje. Tu ima ključno vlogo remodeliranje. S staranjem remodeliranje vodi do postopne rekonstrukcije kosti. Resorpcija mineralov v notranjosti kortikalne plasti in votlina kosti vodi do nepovratne izgube kostnine in širjenje praznih prostorčkov kosti.

Znotraj kosti se nahaja podporna struktura imenovana gobasto tkivo. Osteoporoza se razvije, ko propade večja količina gobastega kostnega tkiva , ki se nahaja znotraj kosti in ima vlogo podore kosti. Pri tem na delih propadlega gobastega tkiva ostanejo večji prostori. Rezultat propada gobastega tkiva je torej večja poroznost kosti. To vpliva na fine strukture kosti, ki postanejo krhke. Kosti pri posameznih ljudeh postanejo tako krhke, da si lahko oseba,ki se spotakne ali zgolj dvigne težjo vrečko,  zlomi vretence hrbtenice.

Normalno je, da kosti z leti izgubljajo gostoto kostnine, vendar osteoporoza ta proces pospeši. Stanje predstavlja težavo zlasti pri starostnikih, pri katerih se zlomljene kosti ne celijo tako hitro kot pri mladih, zaradi česar so lahko posledice zelo resne. V splošnem je osteoporoza najpogostejša pri ženskah in se pogosteje pojavi pri nižjih starostih. Samo staranje še ne pomeni, da bo človek zbolel za osteoporozo, se pa tveganje za njen pojav res povečuje s starostjo. Ljudje starejši od 70 let imajo pogosteje manjšo gostoto kostnine. Prav tako se s starostjo povečuje tveganje za padec, kar poveča tveganje za zlome.

Osteoporoze sprva večinoma ne zaznamo. Včasih se sicer pri ljudeh pojavijo očitni znaki, npr. da človek pridobi sključeno držo. Večinoma pa je prvi znak pri ljudeh, ki pokaže na stanje osteoporoze, zlom kosti, pri čemer se oseba pogosto niti ne zaveda kako in zakaj je do zloma sploh prišlo. V tem primeru govorimo o t.i. »spontanem zlomu«. Ko se delež kostnine zmanjša, se tveganje za zlom poveča.

Osteoporoza, ki je že povzročila zlom, se imenuje »vzpostavljena« osteoporoza. Najpogosteje se zlomijo oz. razpadejo kosti hrbtenice. Včasih to privede do bolečin v hrbtenici, večina ljudi pa težav sploh ne opazi. Zlomljena vretenca so eden od razlogov zakaj so starejši ljudje pogosto sključeni in imajo na hrbtu »grbo«.  Osteoporoza najpogosteje prizadene zapestje, zgornje okončine in stegnenico.

Rast v otroštvu je bila že dolgo nazaj povezana z lastnostmi kosti in kostnine v odraslosti, manj pa je znanega o prispevku zgodnje rasti človeka k tveganju za pojav zlomov. Zgodnje faze življenja imajo tako pomembno vlogo pri determinaciji zdravja kosti v poznejših fazah. Nižjo porodno težo in počasnejšo rast v otroštvu so številni raziskovalci povezali z nižjo količino mineralov kostnine in šibkejšo strukturo kosti v poznejših letih.

Zgodnja rast je lahko prav tako povezana z dejavniki tveganja za pojav zlomov kolkov, npr. mišično močjo in splošno fizično kapaciteto. Večina raziskav ni našla povezav med velikostjo telesa ob rojstvu ter zlomi kasneje v življenju.  Izjema je ena od študij finskih raziskovalcev, kjer so opazovali moške in ženske rojene v letih 1924 – 1933 ter jih spremljali do sedemdesetega leta starosti ter dokazali, da otroci z nižjo porodno višino ali težo v času šolskih let (7 -15 let) pogosteje doživijo zlom kolkov od tistih z višjo.

Druga raziskava je dokazala, da večje povečanje višine in nižji indeks telesne mase med 1. in 12. letom starosti poveča tveganje za zlom kolkov kasneje v življenju. Hitra rast v obdobju rasti vodi do večje velikosti okostja v odrasli dobi, kar se izrazi v bolj robustni kostni strukturi. Po drugi strani pa večja višina osebe v odrasli dobi pomeni večje tveganje za pojav zloma kolka. To je zlasti pomembno pri osebah moškega spola, kjer so ugotovili, da hitra rast med drugim in sedmim letom starosti poveča tveganje za zlom kolka. Pri ženskah tega niso potrdili. Ugotovili so, da večja velikost telesa ob rojstvu napoveduje večjo mineralno gostoto kostnine in bolj robustno kostno strukturo v starejših letih, kar v teoriji vodi do nižjega tveganja za zlom kolka. Pri tem niso upoštevali drugih dejavnikov, kot so npr. padci, ki niso povezani s porodno težo. Nizka rast v otroštvu lahko nakazuje na slabo prehranjenost, ki onemogoči normalen razvoj kosti in poveča lomljivost kosti.

Gostota kostnine se začne po gradientu zmanjševati po dopolnjenem 30. letu tudi, če oseba nima osteoporoze. Okoli 50. leta se proces, še posebej pri ženskah, bistveno pospeši. Pred menopavzo namreč ženski spolni hormon estrogen pomaga pri zaščiti kosti z upočasnjevanjem izgube kostnine. Po začetku menopavze pa nivo hormona pade, zato je izguba kostnega tkiva hitrejša. Če se vzroka za izgubo kostnine ne najde, govorimo o primarni osteoporozi. O sekundarni osteoporozi govorimo, ko kosti postanejo krhke zaradi nečesa drugega, npr. drugega stanja ali dolgotrajne uporabe kortikosteroidov.

Dejavniki, ki povečajo tveganje za razvoj osteoporoze pri ljudeh so zelo različni. Na nekatere lahko vplivamo, na druge pa ne.

Najpomembnejši dejavniki za razvoj osteoporoze so:

  • starost: s staranjem se zmanjšuje gostota kostnine in povečuje tveganje a razvoj osteoporoze. Največje tveganje imajo moški starejši od 65 let ter ženske v času menopavze;
  • spol: pri ženskah se osteoporoza razvije pogosteje kot pri moških, prav tako imajo ženske večje tveganje za zlome kosti;
  • zgodnja menopavza pred 45. letom (naravna ali po odstranitvi rodil);
  • nizka telesna masa (v primerjavi z višino telesa);
  • prehrana revna s kalcijem;
  • pomanjkanje vitamina D;
  • pomanjkanje telesne aktivnosti;
  • družinska zgodovina: osteoporoza se pogosteje razvije pri tistih ženskah, pri katerih se je vsaj pri enem od staršev kot posledica osteoporoze pojavil zlom kolka;
  • kajenje;
  • pitje prekomernih količin alkohola;
  • dolgotrajna uporaba steroidov;
  • uporaba drugih zdravil, npr. antidepresivov ali zdravil za diabetes;
  • bolezenska stanja kot so revmatidni artritis ali hipertirodizem.

Dnevne potrebe po kalciju se pri različno starih ljudeh razlikujejo.

V tabeli so predstavljene dnevne potrebe po kalciju glede na starost:

DNEVNE POTREBE (mg na dan)
1-10 let 800-1200
11-24 let 1200-1500
25-50 let 1000
Nosečnost, dojenje 1200-1500
Nad 50 let ženske 1500
50-64 moški 1000
Nad 65 let moški 1500

Kalcij je ključen element,ki vpliva na kostno gostoto in zmanjšuje tveganje za nastanek osteoporoze. V kosti se kalcij vgrajuje le ob prisotnosti vitamina D, zato moramo poleg kalcija vedno vnesti tudi zadostne količine vitamina D. To je pomembno zlasti v zimskih mesecih, ko ni dovolj sončnih žarkov, da bi se ta tvoril

. S hrano vitamin D pridobimo večinoma preko mlečnih izdelkov, jajčnega rumenjaka, jeter, morskih rib in vitaminskih dodatkov. Zadostne količine kalcija pa zaužijemo že s pestro prehrano. Največ ga je v mleku(1 dcl polnomastnega mleka vsebuje 120 mg kalcija) in mlečnih pripravkih (največ v trdih sirih, npr. parmezanu, edamcu, ki vsebujeta do 1000 mg kalcija v 100 g).

Prisoten je tudi v zeleni zelenjavi, kjer pa je hkrati pogosto prisoten tudi zaviralni faktor, oksalat. Tako se v telesu kalcij bolje absorbira iz brokolija, ohrovta, koromača in pora.

Prav tako so lahko dober vir kalcija mineralne vode ter različni prehranski dodatki, npr. šumeče tablete s kalcijem.  Ob tem, da je kalcij nujno potrebna sestavina kosti, je prisoten tudi kot mineral v zobeh, vlogo ima tudi pri stabilizaciji celičnih membran, regulaciji celične rasti, vključen je v signalne poti celic, prenos živčnih impulzov, strjevanje krvi in delovanje mišic. Prav zaradi številnih funkcij ga moramo v telo vnesti v zadostnih količinah,ob tem pa je potrebno izpostaviti tudi, da prevelik vnos kalcija (nad 2,5 g na dan) poveča tveganje za nastanek ledvičnih kamnov. Posledično se pitje tablet s kalcijem ne priporoča bolnikom z ledvičnimi kamni in tistim, ki so jih v preteklosti že imeli.

Osteoporoza večinoma nima značilnih simptomov. S pozitivnimi spremembami življenjskega stila in sledenjem primerni strategiji zdravljenja v dogovoru z zdravnikom, lahko zlome kot posledice osteoporoze preprečimo. Pregled pri zdravniku ob sumu na osteoporozo poteka tako da zdravnik razišče zgodovine bolezni, ki vključujejo predvsem vse informacije o nedavnih zlomih, naslednji korak pa predstavlja merjenje mineralne kostne gostote (MKG) s pomočjo denzitometrije.

Gre za metodo, ki deluje na osnovi rentgenskih žarkov. Meritev je hitra, neboleča in natančna. Z meritvami se oceni nevarnost zloma, oceni se izguba kostne mase v določenem časovnem intervalu, prav tako se s to metodo spremlja učinek zdravljenja bolezni. Referenčna meritev denzitometrije je osnovana na populaciji zdravih mladih odraslih, glede na odstopanje od referenčne vrednosti se pri bolnikih diagnosticira osteoporoza.

Samo zdravljenje bolezni temelji na preprečevanju zlomov. Ukrepi, ki so del zdravljenja so različni, ključen pa je zdrav življenjski slog (opustitev kajenja, vzdrževanje primerne telesne teže, omejitev vnosa alkoholnih pijač, redna telesna aktivnost, pestra prehrana, ki vključuje dovolj kalcija in vitamina D ter preprečevanje padcev).

Poleg tega lahko hkrati zdravnik predpiše zdravljenje z zdravili, ki so iz več skupin: postmenzopauzalni hormonski nadomestki, zaviralci razgradnje kosti, pospeševalci tvorbe novih kosti in zdravila, ki delujejo kombinirano kot zaviralci razgradnje kosti ter pospeševalci tvorbe novih kosti.

Pojav osteoporoze preprečuje razvoj močnih in trdnih kosti pred 30.letom. Po dopolnjenem 30.letu je ključno, da gostoto kostnine ohranjamo in upočasnimo njeno zmanjševanje v zrelih letih. Preventiva pred pojavom osteoporoze torej poteka vse od otroštva in nato skozi celo življenje. Da bi preprečili pojav osteoporoze je potrebna uravnotežena prehrana, ki je obogatena s kalcijem in vitaminom D, ob tem pa sta zaželena tudi redna telesna dejavnost ter zdrav način življenja brez kajenja in prekomernega pitja alkoholnih pijač.

Literatura:

  • https://www.iofbonehealth.org/epidemiology
  • http://www.zvd.si/zvd/medicina-dela/denzitometrija/
  • http://www.lekarnanaklik.si/Images/NasvetFarmacevta/dokumenti/CL13%20OSTEOPOROZA.pdf
  • http://www.nutris.org/prehrana/abc-prehrane/minerali/196-kalcij.html
  • Kert S., Osteoporoza – Navodila za bolnike, Združenje zdravnikov družinske medicine: http://www.drmed.org/wp-content/uploads/2014/06/I-03.pdf
  • Mikkola T.M., von Bonsdorff M.B., Osmond C., Salonen M.K.,Kajantie E., Eriksson J.G. 2017. Association of body size at birth and childhood growth with hip fractures in older age: an exploratory follow-up of the Helsinki Birth Cohort Study. Journal of Bone and Mineral Research.
Omega-3, omega-6 in omega-9 maščobne kisline
Alergija na mleko in mlečne izdelke