Pri odraslem človeku naj bi znašala razdalja med monitorjem in očmi naj vsaj 64 centimetrov, še bolje kak centimeter več.

Da je to res, nam lahko pokaže že preprost preizkus.

V višini oči stegnemo prst in ga počasi približujemo. Hitro bomo ugotovili, da oči bolj napenjamo če je prst bližje, saj se takrat oči prilagajajo, ostrijo sliko. Hkrati pa oči s približevanjem nosu zagotavljajo prostorski vid. Torej bolj ko je objekt oddaljen, manj trpijo oči.

Seveda pa moramo upoštevati tudi velikost in kvaliteto monitorja in  posebnosti posameznika.  Znanstveniki so izračunali razdaljo, pri kateri oči najmanj trpijo (resting point of vergence – RPV), ki pa  ni pri vseh enaka.

V povprečju velja, da je razdalja 114 centimetrov, kadar opazujemo objekt v višini oči oziroma 89 centimetrov, kadar gledamo objekt pod kotom 30 stopinj navzdol. Dlje ko je v tem primeru monitor, bolje je. Če ne moremo brati besedila na monitorju, raje povečamo črke, kot da približamo monitor.

Nekaj praktičnih nasvetov za postavitev monitorja:

* Kadar v računalnik vnašamo podatke z dokumentov, raje na monitorju povečajmo črke (namesto, da monitor približamo) in se tako izognimo prevelikemu prilagajanju. Ker so podatki na papirju običajno manjši kot črke na zaslonu, bi morali monitor približati. Morda je bolje, da dokument »povečate«, da ga bo moč brati na isti razdalji, kot je trenutno postavljen naš monitor. Oči tako manj trpijo zaradi neprestanega prilagajanja

* Optimalni kot (nagnjenost) za postavitev monitorja je nekje med 20 in 50 stopinjami. Pri večjem kotu od 15 stopinj se pojavi več mežikanja, zato postavitev vrha monitorja v višini oči ni najboljša. Takšen kot je dober le za oddaljene objekte, za tiste bližje (kamor sodijo tudi monitorji)- pa je ustreznejši kot med 20 in 50 stopinjami.

* Postavitev monitorja nekoliko nižje dobro vpliva tudi na držo vratu in glave in je hkrati optimalna glede vizualnih zahtev (gledanja) in pravil drže telesa pri delu z računalnikom. Pri manjšem kotu gledanja moramo imeti glavo neprestano zravnano, kar je težko izvedljivo dlje časa in hkrati povzroča preveliko izravnanost ali celo zaklon v vratni hrbtenici.

* Z enostavnim poizkusom lahko hitro ugotovimo da najbolje vidimo, ko so objekti na vrhu najbolj oddaljeni. Če vzamemo v roki popisan list papirja, ga podzavestno primemo tako da je spodnji del nekoliko bližje očem kot zgornji. Če spremenimo naklon hitro ugotovimo, da bližje kot je zgornji del lista očem, težje je brati. Ko opazujemo svet okoli nas, so objekti v zgornjem delu vidnega polja običajno bolj oddaljeni od objekta, ki ga neposredno opazujemo, oni spodaj pa bližje. Naš vid je temu prilagojen in optimalno deluje le takrat, ko so objekti na vrhu tudi dejansko bolj oddaljeni.

* Monitor, pravilno postavimo tako da je njegov zgornji del nekoliko dlje od oči kot spodnji,  ne nasprotno, kar se dostikrat zgodi, ko se želimo znebiti nadležnega odboja svetlobe od površine monitorja, saj svetloba v večini primerov prihaja od zgoraj. Napačen naklon monitorja negativno vpliva na položaj vratu. Najslabše, kar lahko storimo, je, da namestimo monitor nižje od višine oči in ga nato še obrnemo navzdol.  Najboljši način odprave bleščanja in odboja z monitorja so s stropa spuščene luči, ki zagotavljajo posredno svetlobo (odboj svetlobe od stropa). Poudariti je treba tudi, da mora biti barva spodnjega dela luči enaka barvi stropa.

* Pazimo tudi na kontrast. Če na zaslonu vidimo svoj odsev, pomeni, da se svetloba od njega odbija. Kontrast slike na zaslonu in okolice naj ne bo prevelik. V praksi to pomeni, da mora biti nameščen tako, da pogled nanj ne motijo predmeti v okolici.

* Paziti moramo tudi da je smer pogleda na zaslon vzporedna z okni. Položaj delovnega mesta moramo izbrati tako, da okna niso pred ali za monitorjem. (lahko si pomagamo z gostimi zavesami, lamelne zavesami, žaluzijami).Umetna svetloba v prostoru pa mora biti kar se da podobna naravni dnevni svetlobi.

Blanka Koščak Tivadar dipl. fiziot.

IPNF in Cyriax terapevt