Z napredovanjem kronične ledvične bolezni (KLB) se povečujejo presnovne spremembe, ki vodijo v katabolizem. Nanj vpliva tudi dializna odvisnost, predvsem zaradi izgube beljakovin in ostalih hranil v dializatu in zaradi aktivacije blagega kroničnega vnetja. Katabolizem je izrazitejši pri akutni kot pri kronični ledvični bolezni. Prehrano bolnika s KLB je potrebno prilagajati potrebam, ki so značilne za določeno stopnjo KLB, vrsto ledvične okvare in načina zdravljenja.

Na prehrano bolnikov po presaditvi ledvic vplivajo razni dejavniki kot je čas po presaditvi, stopnja ledvičnega delovanja (KLB 1-5T), razvoj okužb, prebavne težave, stranski učinki imunosupresivnih in ostalih zdravil, možne interakcije med zdravili in hrano ter imunomodulatorni učinki raznih prehranskih dodatkov.

V zgodnjem posttransplantacijskem obdobju je zadostna in ustrezna prehrana pomembna zaradi celjenja ran, preprečevanja okužb in uravnavanja elektrolitskih in metabolnih odklonov, do katerih pride zaradi dobrega ledvičnega delovanja in imunosupresivne terapije. V kasnejšem obdobju pa pravilna prehrana pomaga pri preprečevanju poslabšanja ledvičnega delovanja, nastanka debelosti, dislipidemije, anemije, sladkorne bolezni, arterijske hipertenzije in kostne bolezni.

S prehrano poskušamo vplivati na nekatere stranske učinke, ki jih povzročajo imunosupresivna zdravila. Kortikosteroidi povzročajo osteoporozo, zadrževanje vode in povišan krvni tlak, dislipidemijo, novo nastalo sladkorno bolezen po presadivi (NODAT), povečevanje apetita in telesne teže. Dislipidemijo povzočata tudi kalcinevrinska inhibitorja takrolimus in ciklosporin ter mTOR inhibitorja everolimus in sirolimus. Tudi takrolimus je možen povzročitelj NODAT. Hipomagnezemijo so opisali ob jemanju ciklosporina, everolimusa, takrolimusa; hiperkaliemijo pa pri takrolimusu in ciklosporinu. Oba kalcinevrinska inhibitorja bolj kot mikofenolat ali mTOR inhibitorja povišujeta incidenco hiperurikemije.

Prehranski staus bolnikov pred presaditvijo ledvice je pomemben za uspeh presaditve. Prejemniki z BMI < 18 (podhranjenost) in tisti z BMI > 35 (debelost) imajo v primerjavi s tistimi, ki imajo normalen BMI, večjo obolevnost in smrtnost. Uspešnost celjenja ran in imunska obramba sta odvisna od »de-novo« sinteze beljakovin, ki je v primeru negativne energijske in dušikove bilance nezadostna. Medtem ko je debelost v času presaditve povezana z večjim tveganjem za zakasnelo delovanje presadka in zapleti pri celjenju pooperativnih ran, je podhranjenost povezana s slabšim preživetjem presadka in bolnika. Učinki nenormalnega prehranskega statusa se indirektno kažejo tudi kot sladkorna bolezen, osteoporoza in srčno – žilne bolezni. Zaradi tega je pomembno, da bolniki, uvrščeni na listo čakajočih na presaditev ledvice, vzdržujejo optimalen prehranski status.

Potreben energijski vnos po transplantaciji ledvice je 30 – 35 kcal/ kg ITM/ dan, tako v zgodnjem kot tudi poznem posttransplantacijskem obdobju. Beljakovinske potrebe v zgodnjem obdobju znašajo 1.4 g/ kg ITM/ dan in 0.75 – 1.0 g/ kg ITM/ dan v poznem obdobju. Maščobe naj ne bi predstavljale več kot 30 % celokupnih energijskih virov, od tega 8 – 10 % v obliki w-6 polinenasičenih maščob. Pomembne so tudi w-3 polinenasičene maščobe tako rastlinskega kot morskega izvora. Približno 20 % maščobe naj bi bilo mononenasičene in manj kot 10 % nasičenih in trans maščob. Priporočljiva vsebnost ogljikovih hidratov je približno 50 % celokupne energije. Imeti morajo nizek glikemični indeks. Vsebovati morajo veliko dietnih vlaknin. Omejiti je potrebno enostavne sladkorje. Priporočen dnevni vnos (RDA) kalcija je 1000 – 1300 mg, fosfata 1000 – 1300 mg, natrija 80 – 100 mmol (brez dodane soli), kalij je potrebno omejiti, če vztraja hiperkaliemija. Železo 10 – 15 mg/ dan, vitamin D 5 – 15 μg/ dan, vlaknine  25 – 30 g/ dan. Količina vitaminov in mineralov, zlasti B6, B12, magnezija in cinka, mora biti v skladu z RDA za splošno populacijo, oziroma glede na starost in spol, upoštevaje velikost telesa, stanje prehranjenosti in stopnjo fizične aktivnosti. Priporočljiv vnos tekočine je 2.0 – 2.5 l/ dan, alkohola < 20 g/ dan, < 5 dni/ teden.

Prehransko oceno je potrebno narediti čimprej po presaditvi ledvice in nato enkrat mesečno v prvih treh mesecih, nato pa enkrat letno, razen če ne pride do zdravstvenih zapletov. Bolniki imajo lahko optimalen posttransplantacijski potek, ki popravi presnovno okvaro nastalo v času napredovale ledvične okvare lastnih ledvic, ali pa pride do zakasnelega ledvičnega delovanja, slabega celjenja pooperativnih ran, okužb in prebavnih težav, ki doprinesejo k podhranjenosti. Prehranske zahteve se spreminjajo s časom. Potrebna je individualna obravnava.

Doc.dr. Gregor Mlinšek dr. med.

Center za transplantacijo ledvic, KO za nefrologijo, UKC Ljubljana

Reference

1. Chadban, S., Chan, M., Fry, K., Patwardhan, A., Ryan, C., Trevillian, P., & Westgarth, F. (2010). Nutritional management of dyslipidaemia in adult kidney transplant recipients. Nephrology, 15(June 2008), 62–67.
2. Group, K. W. (2009). KDIGO clinical practice guideline for the care of kidney transplant recipients. American Journal of Transplantation : Official Journal of the American Society of Transplantation and the American Society of Transplant Surgeons, 9 Suppl 3, S1–155.
3. Hwang, J. H., Ryu, J., An, J. N., Kim, C. T., Kim, H., Yang, J., … Lee, J. P. (2015). Pretransplant malnutrition, inflammation, and atherosclerosis affect cardiovascular outcomes after kidney transplantation. BMC Nephrology, 16, 109.
4. Knoll, G. a., Blydt-Hansen, T. D., Campbell, P., Cantarovich, M., Cole, E., Fairhead, T., … Prasad, G. V. R. (2010). Canadian Society of Transplantation and Canadian Society of Nephrology commentary on the 2009 KDIGO clinical practice guideline for the care of kidney transplant recipients. American Journal of Kidney Diseases, 56(2), 219–246.
5. Kopple, J. D., Massry, S. G., & Kalantar-Zadeh, K. (2013). Nutritional Management of Renal Disease (Kindle book., Chapter 34, pp 28230–29126 of 39452).

Ramani, G., Abraham, G., Mathew, M., & Lesley, N. (2014). Nutritional Disorders & Therapy Nutritional Assessment of Renal Transplant Recipients Using DEXA and Biochemical Parameters. J Nutr Disorders Ther, 4(1), 1–7.