Dobro zdravje je prvina kakovosti življenja, ki je povezano z najširšim človekovim okoljem, kjer ima zdrava prehrana pomembno mesto.

Zdrava prehrana omogoča optimalni psihofizični razvoj, dobre intelektualne sposobnosti, vitalnost in zorenje, poveča splošno odpornost in delovno storilnost. Pomeni uravnotežen vnos vseh potrebnih hranilnih snovi ter ustrezno energijsko vrednost hrane (Pokorn, 2003).

Nosečnost sicer ni bolezensko stanje, vendar ni dvoma, da zahteva posebno skrb pri izbiri živil za vsakodnevno prehrano, saj prehaja veliko hranilnih snovi tudi v plod (Pigozzi, 2002).

Med nosečnostjo morajo ženske uživati dobro uravnoteženo prehrano, ki zagotavlja zadostno količino energije in pestro prehrano iz vseh skupin živil. Uravnotežena prehrana, pravilno razporejena v dnevnem jedilniku in vsakdanja telesna aktivnost, vzdržujeta normalno prehranjenost, ki je tudi pogoj za dobro zdravje otroka. Pogosti manjši dnevni obroki hrane, npr. na vsake 3 do 4 ure, tudi preprečujejo pogosto slabost v začetku in na koncu nosečnosti (Pokorn, 2003).

Nosečnice so ponavadi seznanjene s povečanimi energijskimi potrebami, niso pa vedno seznanjene s povečanimi potrebami ostalih hranilnih snovi (Krauss – Etschmann et al., 2007).

Indikacije povečanega vnosa polinenasičenih maščobnih kislin iz skupine Ω 3 maščobnih kislin kažejo na večjo porodno težo in daljšo gestacijsko dobo (Helland et al., 2003).

 

NAMEN

Namen diplomske naloge je s pregledom strokovne literature potrditi ali zavrniti trditve na postavljene hipoteze v zvezi s prehrano med nosečnostjo s poudarkom na uživanju maščob med nosečnostjo.

Z analizo strokovnih člankov želimo potrditi naslednje hipoteze:

• med nosečnostjo se spremeni tako režim prehranjevanja, kot tudi količinska sestava hranilnih snovi;
• med nosečnostjo je potrebno vnašati s hrano več beljakovin;
• med nosečnostjo se povečajo potrebe po nekaterih hranilnih snoveh;
• folna kislina ima ključno vlogo pri zdravem razvoju ploda in preprečuje razvoj spine bifide;
• maščobe, predvsem njihova sestava, vplivajo na razvoj retine pri novorojenčku in kasneje intelektualnih sposobnosti (imajo pomembno vlogo pri razvoju možganov);
• prehrana nosečnice pomembno vpliva na maščobno-kislinsko sestavo materinega mleka;
• morske ribe imajo pozitiven učinek v prehrani nosečnice.
• ENERGIJSKE IN HRANILNE POTREBE V ČASU NOSEČNOSTI

 

Osnovna priporočila za zdravo prehranjevanje so namenjena vsem ljudem, prav tako pa so koristna v nosečnosti:

• uživanje čim bolj pestre prehrane glede na piramido živil;
• najbolje je, da vsak dnevni obrok hrane, skupaj z malico (zajtrk + dopoldanska malica; kosilo + popoldanska malica), vsebuje živila iz vseh skupin prehranske piramide;
• živila naj bodo z malo vsebnostjo maščob (pusto meso, pusti siri in manj sladke slaščice) in ne cvrta! Dnevni prehrani naj bo dodano le nekaj žličk dobre maščobe (npr. oljčnega, repičnega ali drugega olja);
• uživanje čim manj slaščic ali sladkih živil oziroma pijač (npr. kava, čaj), ki  jim dodajamo čim manj sladkorja;
• živila naj bodo manj slana in dodatnega dosoljevanja naj bo čim manj (pol čajne žličke oz. okoli 3 – 4 g/dan);
• količina popite kave naj bo omejena na 1 do 2 skodelici na dan;
• vsakdanja telesna aktivnost je tudi pogoj za dobro zdravje (Pokorn, 2003).

Dobra prehrana nosečnice vpliva na zdravo rast in razvoj ploda. Pokrite naj bi bile vse hranilne in energijske potrebe.

 

Tabela 1. Prehranska priporočila za nosečnice v primerjavi s prehranskimi priporočili za odraslo žensko v rodni dobi ( DACH, 2004).

Hranila	Odrasla ženska v rodni dobi (25 – 51 let) na dan	Nosečnica po 4. mesecu (na dan)
Energija (Kcal/dan)	2000	2255
Energija (Mj/dan)	9,5	10,6
Beljakovine	47 g	58 g
Ogljikovi hidrati	30 g	30 g
Vitamin A	0,8 mg – ekvivalent	1,1 mg – ekvivalent
Vitamin D	5 mikro g	5 mikro g
Vitamin E	12 mg ekvivalent	13 mg ekvivalent
Vitamin K	60 mikro g	60 mikro g
Vitamin C	100 mg	110 mg
Vitamin B1	1,0 mg	1,2 mg
Vitamin B2	1,2 mg	1,5 mg
Vitamin B3	13 mg ekvivalent	15 mg ekvivalent
Vitamin B6	1,2 mg	1,9 mg
Vitamin B12	3,0 mikro g	3,5 mikro g
Natrij	500 – 2400 mg	500 – 2400 mg
Kalcij	1000 mg	1000 mg
Fosfor	700 mg	800 mg
Magnezij	300 mg	310 mg
Železo	15 mg	30 mg
Jod	200 mikro g	230 mikro g
Fluor	3,1 mg	3,1 mg
Cink	7,0 mg	10,0 mg
Selen	30 – 70 mikro g	30 – 70 mikro g
Folna kislina	400 mikro g	600 mikro g

Pridobivanje teže

Noseče ženske v  normalno potekajoči nosečnosti shranjujejo pomembno količino telesnih  maščob  za energijske potrebe fetusa in kasneje za dojenje. Shranjevanje telesnih maščob začne naraščati med 10. in 20. tednom nosečnosti oziroma preden so energijske potrebe fetusa največje. Raven skladiščenja maščob začne upadati, še preden se nosečnost konča. Le 0,5 kg od približno 3,5 kg skladiščenih maščob se odloži v fetusu (Brown et al., 2002).

Trenutna priporočila za naraščanje teže nosečnice temeljijo v povezavi glede na težo zdravo rojenega novorojenca (približno 3500 – 4500 g). Večja ko je teža ženske pred nosečnostjo, toliko manj teže lahko pridobi med samo nosečnostjo. Ženske s prekomerno telesno težo del telesne maščobe porabijo za podporo pri razvoju fetusa (Brown et al., 2002).

Tabela 2. Pridobivanje teže glede na BMI (Brown et al., 2002)

Status noseče ženske	Priporočena teža
podhranjenost, BMI <19,8	12,7 – 18,2 kg
normalna teža, BMI 19,8 – 26,0	11,4 – 15,9 kg
prekomerna teža, BMI > 26,0 – 29,0	6,8 – 11,4 kg
debelost, BMI > 29,0	6,8 kg
nosečnost z dvojčki	15,9 – 20,5 kg

Ženska naj bi vzdrževala telesno težo med prvima dvema tromesečjema in kasneje s pridobitvijo 0,5 kg /teden vse do poroda (Eastwood, 2003).

 

Tabela 3. Naraščanje teže med nosečnostjo (primer zdrave nosečnice z rojstvom otroka težkega 3500 g) (Brown et al., 2002).

Sestavni deli	10. teden	20. teden	30. teden	40. teden
fetus	5	300	1500	3550
placenta	20	170	430	670
maternica	140	320	600	1120
amnijska tekočina	30	350	750	896
prsi	45	180	360	448
krvne zaloge	100	600	1300	1344
zunajcelična tekočina	0	265	803	3200
materine maščobne zaloge	315	2135	3640	3500

 

Energijske potrebe

Potrebe po energijskih in bistvenih snoveh se med nosečnostjo povečajo zaradi povečane presnove, zaradi pospešene rasti nekaterih organov matere in zaradi rasti in razvoja ploda in posteljice (Pokorn, 2004).

Energijske potrebe so v začetku nosečnosti minimalne, narastejo pa ob koncu prvega tromesečja nosečnosti. Med drugo tretjino nosečnosti so energijska hranila (beljakovine, maščobe in ogljikovi hidrati) potrebna zlasti za rast maternice, prsi, maščobnih zalog in povečanja količine krvi. V zadnjem trimesečju je potreba po energijskih snoveh precej konstantna (Pokorn, 2004)

Dnevne energijske potrebe so v začetku nosečnosti skoraj povsem enake kot pri ženski, ki ni noseča, to je približno 2300 kcal 9,6 MJ/na dan; v drugem in tretjem mesecu nosečnosti pa tej količini dodamo še 255 kcal na dan (1,1 MJ/dan) (Pokorn, 2004).

2300 kcal/dan so energijske potrebe standardne ženske z lahkim dnevnim delom (pisarniško delo in gospodinjska dela), ki jih ženska lahko opravlja tudi med nosečnostjo. Če pa je telesna aktivnost nosečnice precej manjša kot pred zanositvijo, se mora odpovedati večjim dnevnim kaloričnim dodatkom. Telesna teža in prirast telesne teže je tudi vodilo energijskega ravnovesja med nosečnostjo (Pokorn, 2004).

Približno 50 – 60% dnevne energije naj dobi nosečnica iz ogljikovih hidratov, 30 – 35% iz maščob, 10 – 15% pa iz beljakovin (Pokorn, 2004).

 

Beljakovine

Beljakovine so osnovno ogrodje vsake telesne celice. Iz beljakovin so sestavljene mišice, organi, koža, hrustanec in kite, krvna telesa, številni hormoni in encimi. Telesne beljakovine se nenehno razgrajujejo in znova tvorijo. Za to so potrebni osnovni elementi beljakovin – aminokisline. Do danes je znanih 22 aminokislin, ki se lahko povezujejo v veliko različnih beljakovin. Naše telo nujno potrebuje samo 8 aminokislin, ki jih v nasprotju z drugimi ne more tvoriti samo. Za telo so te aminokisline esencialne in jih mora prejeti s hrano (Pospisil in sod., 2000).

Beljakovine v hrani so zato tako pomembne, ker lahko telo tvori iz njih sebi lastne beljakovine. Ko se rastlinske beljakovine kombinirajo z živalskimi, se vzajemno dopolnjujejo in dosegajo še višjo biološko vrednost kot živalske ali rastlinske beljakovine same (Pospisil in sod., 2000).

Priporočen vnos beljakovin za nosečnice od 4. meseca je 58 g/dan. To pomeni, da je k dnevni prehrani potrebno dodati 10 g beljakovin (DACH, 2004).

Beljakovine zagotavljajo aminokisline, ki so pomembne za hiter razvoj tkiva pri fetusu in gradnjo materinih komponent za podporo fetusu (placenta, volumen krvi, prsno tkivo) (Novak in Broom, 1999).

Za škodljive učinke vnosa beljakovin, ki presegajo priporočeno količino, po današnjem stanju spoznanj ni nobenega neposrednega dokaza. Vendar prevelike količine zaužitih beljakovin tudi nimajo kakih pozitivnih fizioloških učinkov (DACH, 2004). Odvečne beljakovine izgorijo podobno kot maščobe in ogljikovi hidrati ter dovajajo kalorije. Pri njihovem izgorevanju nastaja kot odpadni produkt sečnina, ki je strupena snov in se mora izločiti s sečem skozi ledvice (Pospisil in sod., 2000).

Oskrba z beljakovinami je pretežno zagotovljena, če dnevne žitne in krompirjeve jedi ali jedi iz stročnic dopolnimo z mlečnimi izdelki z malo maščobe. Orehi, jedrca in semena vsebujejo kakovostne beljakovine – vendar tudi maščobe in kalorije. V majhnih količinah so ta živila zdrava in okusna. Prav tako tudi vsebujejo kakovostne beljakovine meso, siri in klobase, vsebujejo pa tudi veliko maščob, holesterola in kalorij (Pospisil in sod., 2000). Predvsem živalski viri beljakovin vsebujejo pravo kombinacijo aminokislin. Rastlinskim živilom (beljakovinam), zelenjavi, žitu in stročnicam manjkajo nekatere esencialne aminokisline. Izjema je soja, ki vsebuje vse esencialne aminokisline (Pokorn, 2004).

Biološko vrednost beljakovin določa količina in razmerje življenjsko pomembnih aminokislin v živilu. Stročnice in žita imajo majhno biološko vrednost; mešanica obeh pa visoko. Prehrana, mešana z rastlinskimi in živalskimi beljakovinami običajno zadostuje po količini in biološki vrednosti zaužitih beljakovin. Živalske beljakovine imajo zelo visoko biološko vrednost, zato jih ni potrebno uživati v večji količini v primerjavi z rastlinskimi beljakovinami, ki jih je potrebno zaužiti več, da organizem dobi vse potrebne aminokisline (Pokorn, 2004).

 

Tabela 4. Beljakovine v živilih (Pokorn, 2004).

Živilo	Beljakovine (g)
1 l mleka	35
100 g mesa, drobovine, rib, perutnine	20
100 g sira (mastne vrste)	28
100 g skute (nemastne)	14
100 g kuhane soje	10
150 g kuhanega fižola, leče, graha	10

 

Pomen ogljikovih hidratov pri nosečnici

Ogljikovi hidrati so najpomembnejši vir energije. Sestavljati morajo največji delež naše prehrane – 50 do 60 % dnevnega vnosa energije. Z izjemo mlečnih izdelkov so ogljikovi hidrati izključno v živilih rastlinskega izvora (Pospisil in sod., 2000).

Poznamo kompleksne ali sestavljene (škrobnate) in enostavne (sladkor) ogljikove hidrate. Največ prednosti imajo kompleksni ogljikovi hidrati, ker se enakomerno spreminjajo v grozdni sladkor in skrbijo za enakomerne energijske zagone (Pospisil in sod., 2000).

Žita in polnozrnati izdelki, neglaziran (naravni) riž, krompir, stročnice, sveže sadje in zelenjava vsebujejo več hranil in vlaknin kot izdelki iz bele moke, oluščen riž, pripravljeni krompirjevi izdelki ali sokovi brez vlaknin (Pospisil in sod., 2000).

Še manj koristni so enostavni ogljikovi hidrati, kot so sladkor, med, sladkarije in sladke osvežilne pijače. Te sodijo med nosilce »praznih« kalorij, hitro prehajajo v kri in povišujejo krvni sladkor. Enostavni ogljikovi hidrati nasitijo le za kratek čas, zato se krvni sladkor spet hitro zniža, enako kot se je prej zvišal. Nizek sladkor v krvi daje občutek lakote (Pospisil in sod., 2000).

V jedilnik naj bo zato namesto žemljic, belega kruha in toasta vključen polnozrnati kruh ali žitni musli. Žitni izdelki iz polnozrnatih žit, stročnice, krompir, neglaziran riž in zelenjava morajo biti glavni sestavni del obroka. Sladkor, sladkarije, pecivo, kolači in sladke osvežilne pijače, dovajajo samo »prazne« kalorije (Pospisil in sod., 2000).

 

Potrebe po vitaminih

Vitamini so organske spojine, nujno potrebne v majhnih količinah, saj omogočajo nemoten potek različnih metaboličnih procesov. Človeško telo vitaminov ne more sintetizirati. Vir vitaminov je zato v večini primerov hrana (Gobec, 2001).

Biološka vrednost vitaminov pogosto ne zavisi samo od koncentracije vitamina v živilu temveč tudi od stanja prehranjenosti ali zalog hranil v telesu, od prebave in hitrosti pomikanja črevesne vsebine skozi prebavno cev, od vrste zaužite hrane, načina priprave hrane (surovo, kuhano, konzervirano) in tudi od vrste in pretvorbe provitaminov v vitamine (Pokorn, 2003).

Vitamine razdelimo na skupino topno v maščobi (A, D, E, K) in tiste, ki so topni v vodi     (vitamini skupine B in vitamin C). Večina v vodi topnih vitaminov (vitamin B in C) se hitro izločijo iz telesa (ledvic in kože) v nasprotju z vitamini topnimi v maščobah, ki se skladiščijo v maščevju. Zaloge vitaminov, ki so topni v vodi zadostujejo le za nekaj tednov (Pokorn, 2003).

 

Vitamin A

V nosečnosti so potrebe po vitaminu A večje. Vnos naj bi bil v povprečju za tretjino večji kot pri ženskah v rodni dobi. Priporočen vnos za nosečnico od 4. meseca dalje je 1,1 mg- ekvivalent/dan ( DACH, 2004).

Vitamin A je nujno potreben za rast in diferenciacijo epitelnega tkiva, za rast kosti in drugih tkiv, za razmnoževanje in pravilen razvoj embria (Gobec, 2001). Zaradi velikega pomena vitamina za razvoj in dozorevanje pljuč je potrebno posebej v drugi in tretji tretjini nosečnosti skrbeti za zadosten vnos (DACH, 2004).

Najboljši vir vitamina A so jetra. Ker pa lahko jetra, pač glede na različno krmljenje živali, vsebujejo zelo velike količine retinola, naj bi se ženske v prvi tretjini nosečnosti odpovedale njihovemu uživanju (DACH, 2004). Dobri viri vitamina A so tudi: mleko, maslo, olje, margarina, korenje, krompir, marelice, špinača in listnata zelena zelenjava (Pokorn, 2004).

 

Vitamin D

Vitamin D je pravzaprav hormon, ki ga telo lahko proizvede samo s pomočjo obsevanja kože z ultravijolično svetlobo (Gobec, 2001). Uravnava presnovo kalcija in fosfatov ter sodeluje pri izgradnji kosti (Debeljak, 2001).

Priporočene vrednosti za nosečnice je 5 mikro g/dan (DACH, 2004). Vitamin D sicer najdemo v jajcih (predvsem v rumenjaku), ribjem olju in mleku, vendar je njegov najpomembnejši vir sončenje (Gobec, 2001).

V dnevni prehrani lahko primanjkuje vitamina D, pa kljub temu ne pride do pomanjkanja vitamina D v telesu, če se nosečnica redno izpostavlja sončni svetlobi. Neustrezna prehrana z malo mleka, masla, morskih rib in življenje nosečnice v zaprtih prostorih in senci lahko povzroči, da se otrok že rodi z rahitisom (Pokorn, 2004).

 

Vitamin E

Vitamin E je najpomembnejši antioksidant, ki je topen v maščobah. Deluje kot lovilec prostih radikalov (Gobec, 2001). Potreben je za zdravo kožo in krvni obtok, zavira staranje celic (Graimes, 1999).

Priporočena vrednost za nosečnice je 13 mg ekvivalent/dan (DACH, 2004).Vitamin E najdemo predvsem v hrani rastlinskega izvora, najbogatejši vir so rastlinska olja (olje pšeničnih kalčkov, sončnično olje, koruzno olje, margarina) (Gobec, 2001). Bogati viri s tem vitaminom so tudi pšenični kalčki, olje pšeničnih kalčkov, zelene listnata zelenjava, kot sta brokoli in špinača (Barker in Lees, 1996).

Vitamin E je eden najmanj toksičnih vitaminov, saj tudi odmerki, ki presegajo RDA sto krat, niso nevarni (Gobec, 2001).

 

Vitamin K

Njegova glavna fiziološka naloga je, da omogoča biosintezo nekaterih koagulacijskih faktorjev (Gobec, 2001). Pospešuje strjevanje krvi, saj sodeluje pri sintezi več faktorjev strjevanja (Debeljak, 2001).

Priporočena vrednost za nosečnice je 60 mikro g/dan (DACH, 2004).Potrebe po vitaminu zadovolji povprečna prehrana, poleg tega pa je človeku na voljo tudi vitamin K, ki ga

proizvedejo črevesne bakterije (Gobec, 2001). Le v izjemnih primerih lahko pride do pomanjkanja vitamina K (Pokorn, 2004).

Veliko vitamina vsebujeta listnata zelenjava in jetra, v manjši količini pa še meso, jajca, žita, sadje in druga zelenjava (Pokorn, 2003).

 

Vitamin C

Vitamin C je pomemben antioksidant. Veča odpornost, sodeluje pri gradnji medceličnega tkiva in sklenine, potreben je za sintezo nekaterih hormonov (Požar, 1998). Velik pomen ima tudi pri absorbciji železa (Pokorn, 2004).

Priporočena vrednost za nosečnice je 110 mg/dan (DACH, 2004). Največ vitamina C vsebujejo citrusi, paradižnik, peteršilj, zelena paprika, hren, zelena listnata surova zelenjava in dinje. Nosečnicam priporočamo vsaj eno tretjino sadja in zelenjave, ker vsebuje veliko vitamina C (Pokorn, 2004).

 

Tabela 5. Živila, ki vsebujejo največ vitamina C (Pokorn, 2004).

Živilo	mg/100 g surovega živila
zelena paprika	135 – 185
paradižnik	10 – 60
koleraba	40 – 80
zelje, ohrovt	68 – 79
špinača	60
cvetača	59
pomaranča, jagode	50
limona	45
ribez	25
jabolka	2 – 20
šipek	1000 – 3000

Škodljivi učinki vitamina C so povezani z odmerki. Ob preveliki količini se pojavita napenjanje in driska (Gobec, 2001).

 

Vitamini B kompleksa

Imenujemo jih B kompleks zaradi njihove podobne zgradbe in ker jih v hrani pogosto najdemo skupaj (Pokorn, 2003).

Vsi vitamini so potrebni za funkcioniranje vsake celice, posebno živčne: pri katalizaciji procesov proizvodnje energije, pri razgradnji beljakovin in maščob, za dobro zgradbo las, nohtov in kože, za delovanje jeter in črevesja, za dober imunološki status in za preprečevanje anemij (vitamin B12 in folati) (Pokorn, 2003).

Vitamin B1 (tiamin), je pomemben v encimski presnovi ogljikovih hidratov, ima pomembno vlogo tudi v živčnih tkivih (pri nevroloških procesih) (Debeljak, 2001).

Priporočena vrednost tega vitamina v nosečnosti je 1,2 mg/dan. Zaradi spremenjene presnovne situacije in potreb ploda je v nosečnosti potreben dodatek 0,2 mg/dan (DACH, 2004).Večina hrane vsebuje tiamin v nizkih koncentracijah, največ ga je v jetrih, kvasu in neobdelanih žitaricah (Gobec, 2001).

Pomanjkanje vitamina B1 se pokaže predvsem pri ljudeh, ki uživajo energijsko bogato hrano z veliko ogljikovih hidratov in/ali alkohola ali prazne kalorije (Pokorn, 2003). Stroga oblika vegetarijanske prehrane, ki vsebuje namesto polnozrnatih žit samo poliran riž ali proso, lahko privede do pomanjkanja vitamina B1 (Pokorn, 2004).

Znamenja pomanjkanja vitamina so depresija, razdražljivost, nevrološke motnje, izguba spomina (Graimes, 1999).

Vitamin B2 (riboflavin) predstavlja koencimski del v različnih encimih presnove maščob, ogljikovih hidratov in beljakovin (Debeljak, 2001). Nujen je tudi za delovanje vitamina B6 in niacina ter obnavljanje tkiv (Graimes, 1999).

Priporočena vrednost v nosečnosti je 1,5 mg/dan (DACH, 2004). Mešana prehrana vsebuje dovolj riboflavina (Gobec, 2001). Dobri viri riboflavina so mleko in mlečni izdelki, mišično meso, ribe, jajca in polnozrnati izdelki (DACH, 2004).

Riboflavin tudi v večjih odmerkih (120 mg/dan)  ni toksičen (Gobec, 2001).

Vitamin B3 (niacin), je nujen za zdravje prebavil in kože, krepi krvni obtok (Graimes, 1999).

Priporočena vrednost za nosečnice od 4. meseca dalje je 15 mg ekvivalent/dan (DACH, 2004). Živila bogata z niacinom so žita, jetra, meso, otrobi in kvas (Pokorn, 2004).

Vitamin B6 (piridoksin), je nujen za presnovo beljakovin in maščob, za nastajanje rdečih krvničk in zdrav imunski sistem (Graimes, 1999).

Priporočena vrednost piridoksina v nosečnosti od 4. meseca dalje je 1,9 mg/dan (DACH, 2004). Živila, ki vsebujejo vitamin B6 so: banane, žita, piščanec, stročnice, rumenjak, večina zelene listnate zelenjave, večina rib in školjk, meso, drobovina, orehi, krompir, slive, rozine in kvas (Pokorn, 2004).

Pomanjkanje vitamina B6 povzroči posledice na koži (lezije okrog ust, oči in nosu, stomatitis), perifernem in centralnem živčnem sistemu (periferne neuropatije, konvulzije) in hematopoezi (sideroblastna anemija) (Gobec, 2001).

Vitamin B12 (kobalamin), ima važnejši pomen v celicah kostnega mozga pri tvorbi rdečih krvničk, pri tvorbi mielinskih ovojnic v centralnem živčevju, sodeluje pri presnovi maščob, beljakovin in ogljikovih hidratov (Debeljak, 2001).

Priporočena vrednost v nosečnosti je 3,5 mikro  g/dan (DACH, 2004).Vitamin B12 je navzoč samo v živilih živalskega izvora. Stroge oblike vegetarijanske prehrane, sestavljene v glavnem iz sadja, zelenjave in žit, lahko povzročijo pomanjkanje beljakovin, železa in vitamina B12 (Pokorn, 2004).

 

Potrebe po mineralih

Minerali imajo podobno vlogo v organizmu kot vitamini. So sestavni deli telesnih tekočin, številnih encimskih sistemov ali delujejo kot gradbeni element (Pokorn, 2003).

Mnogi minerali so potrebni dnevno v 100 mg količinah ali več in jih uvrščamo med makrominerale. V to skupino sodijo natrij, kalij, magnezij, klor, fosfor in kalcij. V drugo skupino uvrščamo mikrominerale, ki pa se delijo še naprej v elemente ali minerale v sledovih (železo, baker, cink) in skupino, ki se v telesu nahaja v ultra nizkih količinah. Dnevni vnos le teh ne presega 5 mg. V to zadnjo skupino spadajo krom, mangan, fluor, jod, kobalt, selen, arzen, bor, vanadij, nikelj, kadmij, litij, svinec in molibden. Mnogi izmed njih izkazujejo v prekomernih količinah toksične efekte, zato je potreben vnos teh snovi s hrano ali prehrambenimi dodatki v količinah, ki so za telo potrebni le v fizioloških količinah (Sollner Dolenc, 2001).

 

Natrij

Med minerali je najbolj znana sol oziroma natrij, ki jo vsak dan uporabljamo kot začimbni dodatek v prehrani  (Pokorn, 2003).

Pomanjkanje natrija je zelo redko; večja količina soli v dnevni prehrani pa je vsakdanji problem. Minimalna dnevna priporočena količina natrija je 500 mg, zgornja pa 2400 mg/dan (1g soli je 400 mg natrija) (Pokorn, 2003).

Manjša količina soli v dnevni prehrani je tudi povezana z manjšim tveganjem za povišan krvni tlak in za srčne bolezni. Sol tudi pospešuje izločanje kalcija, zato spada slana prehrana med dejavnike tveganja pri nastanku osteoporoze. Sol znižamo pod 6 g na dan (2400 mg natrija) (Pokorn, 2003).

10 % soli človek zaužije z naravno hrano, 75 % je dodane pri predelavi živil (konzervirana hrana) in 15 % jo dodamo ob pripravi hrane pri mizi (Pokorn, 2003).

Živila so sama po sebi slana (zlasti živila živalskega izvora, industrijsko predelana živila), zato hrano pri kuhanju solimo čim manj, pri mizi pa dosoljevanje sploh odsvetujemo (Pokorn, 2003).

 

Kalcij

Večina telesnega kalcija se nahaja v kosteh in zobeh, kar predstavlja tudi pomembno zalogo tega elementa v organizmu (Pokorn, 2003). Kalcijevi ioni se absorbirajo iz prebavnega trakta in nalagajo v kosti le v prisotnosti vitamina D, pomanjkanje enega ali drugega pa vodi v osteoporozo pri odraslih. Kalcijev ion ima pomen pri mišičnih kontrakcijah, koagulaciji krvi, živčnih impulzih, uravnavanju krvnega tlaka, sekreciji hormonov in pri delovanju številnih encimov (Pokorn, 2003).

Kalcij je pomemben za rast kosti in zob, še posebno pri odraščajočih otrocih in nosečnicah (Sollner Dolenc, 2001).V nosečnosti mora ženska dodatno za razvoj plodu zagotoviti približno 25 – 30 g kalcija (Pokorn, 2003).

Med nosečnostjo se zviša tako stopnja absorbcije kalcija, kot tudi renalna izguba kalcija (DACH, 2004). Pomanjkanje kalcija poveča njegovo absorbcijo iz črevesja pri nosečnicah do 50 % (Pokorn, 2003).

Priporočen vnos kalcija med nosečnostjo je 1000 mg/dan (DACH, 2004). Kalcij iz preparatov in iz hrane ne sme presegati 2500 mg/dan. Bolje je, da dnevno priporočeno količino kalcija zaužijemo redno v manjših odmerkih preko dneva, zaradi boljše absorbcije (Pokorn, 2003).

Najbolj bogati viri kalcija so mleko in mlečni izdelki, manj pa zelenjava, ki vsebuje oksalno kislino, saj ta preprečuje absorbcijo kalcija. Mnogim sadnim  sokovom danes dodajajo kalcij, ki tako lahko postane glavni vir kalcija za ljudi, ki ne uživajo mleka. Zelo dober vir kalcija pa so mineralne vode, priporočljive tudi ljudem, ki v manjši meri uživajo prej omenjena živila bogata s kalcijem (Sollner Dolenc, 2001).

 

Fosfo

Fosfor je skupaj s kalcijem sestavni del kosti in zob ter tudi vsake celice. Je pomemben v energetski presnovi, acido – baznem ravnotežju in sestavni del fosfolipidov ter nukleinskih kislin (Pokorn, 2003).

Zaradi obilnega vnosa fosforja s hrano prehransko pomanjkanje fosforja ni znano. Praktično vsa živila namreč vsebujejo fosfor. Priporočen vnos fosforja med nosečnostjo je 800 mg/dan (DACH, 2004).

Najboljši viri fosforja so mleko, sir, jogurt, jajca, oreški, zrnje stročnic in cela žita (Graimes, 1999).

 

Magnezij

Magnezij aktivira številne encime, posebej encime energijske presnove, ima pomembno vlogo v okviru mineralizacije kosti in pri kontrakciji mišic. Priporočen vnos magnezija med nosečnostjo je 310 mg/dan (DACH, 2004).

Magnezij se nahaja praktično v vsaki hrani, še posebno so s tem mineralom bogati zelenjava, žitarice, orehi ter lešniki, pa tudi grah in fižol (Sollner Dolenc, 2001).

Pomanjkanje magnezija z definiranimi simptomi pri zdravem človeku z običajnimi prehranjevalnimi navadami doslej še ni bilo dokazano (DACH, 2004).

 

Železo

Železo je neobhodno potrebno pri sintezi hemoglobina (Sollner Dolenc, 2001).

Med nosečnostjo po eni strani sicer odpade menstrualna izguba krvi, po drugi strani pa je za zarodek dodatno potrebnih okoli 300 mg, za placento okoli 50 mg in za povečani biovolumen matere okoli 450 mg železa. Tako je med nosečnostjo potreben skupen vnos 30 mg železa na dan (DACH, 2004).

Živila bogata z železom so predvsem jetra, žita, meso, stročnice, krompir, rumenjak, zelena zelenjava in suho sadje (Pokorn, 2004).

Železo iz živalske hrane se bolje absorbira kot iz živil rastlinskega izvora. Absorbcija železa iz nadomestkov pa je manjša kot iz hrane. Ocenjujejo, da so pri več kot 85 % nosečnic zaloge železa izpraznjene. Zaloge železa so v rodni dobi ženske zmanjšane. Le prehrana z dovolj temnega mesa in sadja (vitamin C) v celotnem rodnem obdobju ženske, vključno med nosečnostjo, lahko prepreči nastanek anemij (Pokorn, 2004).

Med nosečnostjo je potrebno zagotoviti dovolj železa, da preprečimo nastanek anemij zaradi pomanjkanja železa. Znamenja pomanjkanja železa so tudi utrujenost in neodpornost proti infekcijam (Graimes, 1999).

 

Jod

Jod učinkuje kot sestavina hormonov ščitnice. V nosečnosti so potrebe po jodu dodatno povečane zaradi povečane ledvične prekrvavitve in s tem povezanega povečanega izločanja joda s sečem. Nosečnice naj bi zato še posebej pazile na zadosten vnos joda; dosežen je šele pri dnevnem uživanju 230 mikro g (priporočene vrednosti v Nemčiji in Avstriji) oz. 200 mikro g ( priporočena vrednost v Švici) (DACH, 2004).

Vsebnost joda v živilih rastlinskega in živalskega izvora je v precejšnji meri odvisna od vsebnosti joda v zemlji in od preskrbljenosti kmetijskih domačih živali z jodom. Tako lahko pride do velikih nihanj v vsebnosti. Veliko joda je praviloma v morskih ribah in drugih morskih proizvodih. Mleko in jajca pri ustreznem hranjenju živali prav tako vsebujejo precej joda. Pri kuhanju se del joda izgubi. To velja tudi za jodirano kuhinjsko sol (DACH, 2004).

Pri enostranski vegetarijanski prehrani, pri alergijah na kravje mleko ali intoleranci na laktozo, pri alergiji na ribe in zlasti tudi pri prehrani z malo soli je treba po posvetu z zdravnikom razmisliti o dodatnem uživanju joda v obliki tablet (DACH, 2004).

 

 

Fluorid

Fluorid je normalna sestavina organizma. Ker je dokazano, da fluorid deluje preventivno proti kariesu, ga prištevamo med za zdravje potrebne elemente. Fluorid ima funkcijo pri mineralizaciji kosti in zob (DACH, 2004).

Orientacijske vrednosti za skupne vnose fluoridov (hrana, pitna voda in prehranska dopolnila) ter prehranska dopolnila v obliki fluoridov za preprečevanje kariesa znašajo za nosečnice 3,2 mg/dan (DACH, 2004).

Hranilne snovi z vsebnostjo fluorida so predvsem voda, čaj in ribe (Sollner Dolenc, 2001).

 

Cink

Cink v presnovi izpolnjuje nekatere specifične funkcije. Je sestavina ali aktivator številnih encimov v presnovi beljakovin, ogljikovih hidratov, maščob in nukleinskih kislin, hormonov in receptorjev ter pomemben pri skladiščenju inzulina in v imunskem sistemu (DACH, 2004).

Čeprav v času nosečnosti morda delujejo prilagoditveni mehanizmi v smislu izboljšanja absorbcije cinka in čeprav prehranska dopolnila v obliki cinka niso prinesla prednosti, se zdi, da je od 4. meseca nosečnosti naprej priporočilo dodatnega vnosa 3 mg cinka na dan ustrezno (DACH, 2004).

Dobri viri cinka so govedina, svinjina, perutnina, jajca, mleko in sir. Živila z visoko vsebnostjo cinka (npr. polnozrnata pšenica) lahko s tehničnimi posegi pri predelavi in pripravi hrane utrpijo velike izgube (npr. moka glede na stopnjo mletja). S kuhanjem ali skladiščenjem živil s cinkom prevlečenimi posodami pa se lahko vsebnost cinka močno poveča (DACH, 2004).

 

Selen

Selen ima esencialno vlogo v telesu, v prevelikih odmerkih pa je lahko toksičen (Sollner Dolenc, 2001)

Epidemiološke študije kažejo na direkten antikarcinogen ali zaščitni učinek selena. Ocenjene vrednosti za primerne vnose med nosečnostjo znašajo 30 – 70 mikro g/dan (Graimes, 1999).

Uživanje selena poteka predvsem prek mesa, rib in kurjih jajc. Precej selena je tudi v leči in beluših (DACH, 2004). Najdemo pa ga tudi v avokadu, mleku, sirih, maslu, brazilskih oreških in morskih algah (Graimes, 1999).

 

Folna kislina

Folna kislina je vitamin iz skupine B, imenovan tudi B9. Ker ga naše telo samo ne more sintetizirati, ga moramo dobiti s hrano. Najdemo ga v sadju in zelenjavi, mesu, izrabiti pa nam uspe le približno šestino vsebnosti, saj se med kuhanjem zvečine razgradi, poleg tega pa se po zaužitju le deloma vsrka iz tankega črevesa v kri (Špringer, 2002).

Ženske, ki želijo zanositi ali bi lahko zanosile, naj bi dodatno uživale 400 mikro g sintetične folne kisline v obliki dodatkov za preventivo pred defekti nevralnih cevi. Do tega povečanega vnašanja folne kisline naj bi prišlo že 4 tedne pred začetkom nosečnosti in naj bi se izvajalo tudi med prvo tretjino nosečnosti, ko se potreba poveča na 600 mikro g ekvivalent/dan (DACH, 2004).

V nosečnosti sta od folne kisline odvisna razvoj zarodka in rast ploda. Že četrti teden po spočetju se v zarodku razvije hrbtenični kanal (nevralna cev), ki se ob primanjkljaju folne kisline ne zapre pravilno (Špringer, 2002).

Dobri viri folatov so nekatere vrste zelenjave (beluši, paradižnik, zelje, špinača, kumare) ter pomaranče, grozdje, kruh, pecivo iz polnozrnate moke, krompir, meso, jetra, mleko in mlečni izdelki, nekatere vrste sira in jajca. Posebno veliko folata je v pšeničnih kalčkih in soji (DACH, 2004).

Z uživanjem mešane hrane, pretežno z veliko surove zelene zelenjave, praviloma zadostimo fiziološkim potrebam po vitaminu (Pokorn, 2004).

 

 

MAŠČOBE V PREHRANI NOSEČNICE

Primerna količina maščob v prehrani je nujna za zdravje. Telo jih potrebuje kot vir v maščobah topnih vitaminov A, D, E, K in esencialnih maščobnih kislin, ki jih organizem ne more sintetizirati, hkrati pa dajejo hrani okus in strukturo (Graimes, 1999).

Zdrava prehrana vsebuje 15 do 30 % maščob energijske vrednosti celodnevnega obroka hrane (Pokorn, 2003). To je približno 65 do 80 g dnevno. Največ polovica dnevnih maščob sme biti živalskega izvora (30 do 40 g), druga polovica mora izhajati iz živil rastlinskega izvora (Pospisil in sod., 2000).  Ker je maščoba energijsko bogata zagotavlja 9 kcal/ g   in s tem omogoča ljudem pridobivati ustrezno energijo z razumno vsakodnevno porabo živil bogatih z maščobo (Mahan in Escott-Stump, 2004).

Maščobo vsebujejo vse skupine živil, razen sadja. Edini predstavniki sadja, ki vsebujejo maščobo so avokado, kokos in kokosovo mleko (Dudek, 2006).

Prehrambena maščoba je shranjena v maščobnih celicah znotraj človeškega telesa. Sposobnost telesa shranjevanja in rabe velikih količin maščob omogoči ljudem preživeti brez hrane nekaj tednov, včasih tudi mesecev (Mahan in Escott-Stump, 2004).

Maščobe se v nosečnosti v veliki večini v celoti absorbirajo, posledično zaradi opaznejšega porasta serumskih lipidov, lipoproteinov in holesterola ter znižanju izločanja maščob skozi črevesje. Maščoba, ki se skladišči v fetusu predstavlja v začetku nosečnosti 2 % in poraste do 12 % ob koncu nosečnosti (Olds et al., 1992).

 

Delitev maščob

Lipide, ki jih običajno imenuje kar maščobe, delimo na trigliceride (maščobe in olja), fosfolipide (lecitin) in sterole (holesterol). Vendar fosfolipidi in steroli predstavljajo le 2 % vseh maščob v hrani (Dudek, 2006).

Vse vrste maščob v hrani sestojijo iz treh vrst maščobnih kislin: nasičenih, enkrat nenasičenih in večkrat nenasičenih (Maučec Zakotnik in sod., 2001).

 

Lastnosti maščob

Maščobne kisline redko najdemo prosto v naravi in so skoraj vedno povezane z drugimi molekulami skupaj z njihovimi hidrofilnimi karboksilnimi glavnimi skupinami (Mahan in Escott-Stump, 2004).

Maščobe so tako kot ogljikovi hidrati sestavljene iz atomov ogljika, vodika in kisika, vendar so dorečeni v različnih vzorcih in razmerjih (Barker in Lees, 1996). Klasificiramo jih glede na število ogljikovih atomov, število dvojnih vezi in lege prve dvojne vezi v verigi. V glavnem so maščobe s krajšo maščobno kislinsko verigo ali več dvojnimi vezmi pri sobni temperaturi v tekočem stanju, nasičene maščobe, posebno tiste z dolgimi verigami pa pri sobni temperaturi v trdem stanju (Mahan in Escott-Stump, 2004).

Kratkoverižne maščobne kisline vsebujejo 2 do 4 ogljikova atoma, srednje dolgo verižne maščobne kisline vsebujejo 6 do 12 ogljikovih atomov in dolgoverižne maščobne kisline vsebujejo 14 ali več ogljikovih atomov (Dudek, 2006).

Tako, kot narekuje narava mora imeti vsak ogljikov atom v maščobni kislini štiri vezi vezane na druge atome. Kadar imajo vsi ogljikovi atomi v maščobni kislini vse štiri vezi proste, govorimo da so nasičeni s hidrogenilnimi atomi. Kadar med dvema ogljikovima atomoma ni dvojnih vezi je maščobna kislina mononenasičena, kadar pa je med ogljikovimi atomi ena ali več dvojnih vezi, je maščobna kislina polinenasičena. Nasičenost je pomembna značilnost maščobe, ker vpliva na maščobno sestavo telesa in zdravje ljudi (Dudek, 2006).

 

Trigliceridi

Trigliceridi predstavljajo približno 98 % delež maščob v hrani in so glavni skladiščni vir maščob v telesu (Dudek, 2006). Telo oblikuje trigliceride s pridruževanjem treh maščobnih kislin h glicerolni verigi in s tem nevtralizira reaktivne maščobne kisline. Proste maščobne kisline so potencialno nevarne, ker vsebujejo glavno karboksilno skupino, ki zlahka reagira z drugimi molekulami. V izogib tkivnim poškodbam, biološki organizmi oblikujejo trigliceride tako, da združijo tri maščobne kisline h glicerolu (Mahan in Escott-Stump, 2004).

Vrednost trigliceridov na tešče mora biti pod 2,0 mmol/L. Pri očitnem povišanju trigliceridov (nad 13 mmol/L) postane kri motna in mlečna, zato je njena pretočnost občutno otežena. To se negativno odraža zlasti na zelo majhnih krvnih žilah. Pojavljajo se lahko vnetje trebušne slinavke, močne bolečine v predelu trebuha ali tudi motnje v prekrvavitvi možganov in srca (Pospisil in sod., 2000).

Trigliceridi ne prehajajo preko placente, kar ostale maščobne kisline lahko (Geissler in Powers, 2005).

 

Fosfolipid

Fosfolipi so skupina sestavljenih maščob podobnim trigliceridom. Prav tako so sestavljeni iz ene glicerolne molekule, vendar le iz dveh maščobnih kislin. Na mestu, kjer je tretja maščobna kislina imajo fosfolipidi fosfatno skupino in molekulo holina ali dušik vsebujočo sestavino. Fosfolipidi so topni tako v maščobah (zaradi maščobnih kislin), kot tudi v vodi (zaradi fosfatne skupine). Ta unikatna značilnost jim onemogoča, da bi se lahko obnašali kot emulgatorji. Zaradi te lastnosti  fosfolipide v veliki meri uporabljajo v industrijske namene. Pojavljajo se navadno v skoraj vsej hrani, vendar predstavljajo majhno količino skupnega vnosa maščob (Dudek, 2006).

Fosfolipidi imajo v telesu veliko vitalnih funkcij. Onemogočajo maščobam, da bi se začasno ustavljale v krvi in drugih telesnih tekočinah. Kot sestavni del vseh celičnih membran fosfolipidi ne nudijo le strukture, ampak pomagajo tudi pri transportu v maščobah topnih substanc preko celičnih membran (Dudek, 2006).

 

Steroli

Steroli so eni od treh glavnih maščobnih skupin, ki vključujejo holesterol, žolčno kislino, spolne hormone, adrenokortikalne hormone in vitamin D (Dudek, 2006).

 

Holesterol

Holesterol in maščoba nista eno in isto. Holesterol je maščobi podobna snov, ki je v vseh živilih živalskega izvora (Maučec Zakotnik in sod., 2001). Holesterol uvrščamo med sterole, voščene substance čigar ogljikove, vodikove in kisikove molekule tvorijo obroč. Najdemo ga v vseh celičnih membranah in mielinu; posebno bogati s holesterolom so možgani in živčne celice. Telo porablja holesterol pri sintezi žolčne kisline, steroidnih hormonov in vitamina D (Dudek, 2006).

Čeprav ima beseda holesterol v večini pomenov negativen predznak, saj predstavlja nevarnost ateroskleroze, moramo holesterol najprej razdeliti (Pospisil in sod., 2000).

Holesterol ni topen v vodi, zato se v krvi ne more prenašati v prosti obliki. Da se lahko prenaša, se veže na določene beljakovine (apolipoproteine). Povezava holesterola z beljakovino se imenuje lipoprotein. Zraven holesterola in apolipoproteinov vsebujejo ti delčki tudi različne količine drugih maščob – trigliceride in fosfolipide. Lipoproteini se stalno presnavljajo, kar pomeni, da stalno nastajajo, se razgrajujejo ali preoblikujejo. Med najpomembnejše lipoproteine sodijo:

• lipoproteini zelo nizke gostote (very low density lipoproteins – VLDL);
• lipoproteini srednje gostote (intermediate density lipoproteins – IDL);
• lipoproteini nizke gostote (low density lipoproteins – LDL);
• lipoproteini visoke gostote (high density lipoproteins – HDL) (Pospisil in sod., 2000).

 

V jetrih nastaja VLDL in prehaja v kri, kjer se s pomočjo encima lipoproteinaze, ki je v stenah malih krvnih žil, predvsem v mišičju in maščobnem tkivu, prek IDL pretvori v LDL (Pospisil in sod., 2000). LDL prenaša holesterol po telesu do celičnega tkiva, kjer ga uporabi za različne funkcije. Za razliko od prvih treh lipoproteinov ima HDL nalogo, da absorbira holesterol, ki je nakopičen v tkivnih celicah in ga prenese nazaj v jetra, kjer se razgradi (Gordner et al., 1996). Kolikor višje so vrednosti HDL v krvi, toliko več odloženega holesterola se lahko spet mobilizira in razgradi. To pomeni, da je pri povišanem holesterolu v krvi pomembno poznati delež holesterola LDL – kot tudi v HDL – obliki, da lahko ocenimo tveganje za nastanek koronarne srčne bolezni (Pospisil in sod., 2000).

 

Priporočene ciljne vrednosti krvnih maščob ( Čampa, 2006):

skupni holesterol: manj kot 5 mmol/l;

holesterol LDL: manj kot 3 mmol/l;

trigliceridi: manj kot 1,7 mmol/l;

holesterol HDL:

• za ženske: več kot 1,3 mmol/l;
• za moške: več kot 1,1 mmol/l.

Holesterol kot dejavnik tveganja ni akutna, temveč kronična težava. Zato je prvi ukrep za znižanje holesterola v krvi sprememba prehrane (Pospisil in sod., 2000).

 

Tabela 6. Vsebnost maščob in holesterola v živilih živalskega izvora (povprečne vrednosti) (Čampa, 2006).

Živilo   (100 g)	Skupne maščobe (g)	Nasičene maščobne kisline (g)	Enkrat nenasičene maščobne kisline (g)	Večkrat nenasičene maščobne kisline (g)	Holesterol (mg)
mlečna čokolada	32	18,9	10,2	1	9
kozje mleko	4	2,6	1,2	0,2	11
kravje mleko, polnomastno	4	2,3	1,1	0,1	14
kravje mleko, delno posneto	2	1	0,5	0,1	6
kravje mleko, posneto	0	0,1	0	0	2
navadni jogurt, delno posnet	2	0,9	0,4	0,1	5
navadni jogurt, polnomasten	4	2,3	1,1	0,1	14
sadni jogurt, delno posnet	1	0,8	0,4	0,1	4
ovčji sir	19	12,1	4,8	0,9	45
sir edamec, polnomasten	28	17,2	8,5	1	59
mocarela sir	20	13	5,2	0,5	46
sir parmezan	35	21,1	10,5	1,3	82

 

Živilo 100 g	Skupne maščobe	Nasičene maščobne kisline (g)	Enkrat nenasičene maščobne kisline (g)	Večkrat nenasičene maščobne kisline (g)	Holesterol (mg)
govedina, mastna	71	30	35,3	2,2	60
govedina, pusta	5	2,3	2,3	0,2	60
hrenovka	19	8,3	9,5	0,7	62
jetrna pašteta	25	9	11,4	3,1	173
kokošje jajce	11	3,3	4,5	1,5	396
konjsko meso	3	1,4	1,3	0,2	52
piščanec, brez kože	18	6,2	8,4	2,8	75
mortadela	29	10,4	13,9	3,3	65
suha salama	32	11,6	15,2	3,7	76
teletina, pusta	2	0,6	0,5	0,2	70
telečji zrezek	3	0,8	0,8	0,3	70
maslo	4	2,5	1,3	0,2	12
olivno olje	10	1,5	7,1	0,9	0
bučno olje	10	2	2,3	5,2	0
sončnično olje	10	1,2	2,2	6,1	0
repično olje	10	0,8	5,5	3,2	0

 

Nasičenost maščob

Maščobne kisline so sestavljene iz različnega števila ogljikovih atomov, razporejenih v verige. Na te verige ogljikovih atomov se vežejo vodikovi atomi (Pospisil in sod., 2000).

Kadar so vsa prosta mesta vezana  na ogljikovih atomih zasedena z atomi vodika, govorimo o nasičenih maščobnih kislinah. Kadar po eno ali več takih mest vezave ni zasedeno z vodikovimi atomi, nastane med dvema ogljikovima atomoma dvojna vez. Tako nastanejo enkrat nenasičene maščobne kisline. Pri večkrat nenasičenih maščobnih kislinah nastane več takih dvojnih vezi. Nasičene in enkrat nenasičene maščobne kisline lahko tvori telo samo (Pospisil in sod., 2000).

Vsa hrana vsebuje mešanico nasičenih, enkrat nenasičenih in večkrat nenasičenih maščobnih kislin. Tipi in sorazmerja prisotnih maščobnih kislin vplivajo na čutne in funkcionalne lastnosti hrane. Tako ima na primer maslo drugačen okus in obliko, kakor koruzno olje, ki ima prav tako drugačne lastnosti, kot mast (Dudek, 2006).

 

Nasičene maščobne kisline

Glavni vir nasičenih maščobnih kislin v prehrani so meso in mesni izdelki, mleko in mlečni izdelki (maslo, sir, smetana), jedilna čokolada, v manjši meri pa različna tropska olja, npr. kokosovo olje, palmino olje in olje palminih koščic. Nenasičene maščobne kisline se nahajajo praktično v vseh rastlinah in živalih. Največ jih je v semenih, orehih, nekaterem sadju in ribah. Najizdatnejši vir nenasičenih maščobnih kislin v prehrani so rastlinska olja, ki se med sabo razlikujejo po maščobno – kislinski sestavi (Accetto in sod., 2004).

Lastnosti nasičenih maščobnih kislin so:

• pri sobni temperaturi so v trdnem stanju;

• so bolj stabilne, kasneje postanejo žarkega okusa;
• pojavljajo se skoraj v vseh živilih, največjo količino teh maščob pa vsebujejo meso, mlečni izdelki, tropska olja (kokosovo, palmino);
• v primerjavi z drugimi maščobnimi kislinami v največji meri zvišujejo LDL holesterol v krvi (Dudek, 2006).

 

Enkrat in večkrat nenasičene maščobne kisline

Razen dveh večkrat nenasičenih maščobnih kislin, telo lahko samo proizvaja maščobne kisline, glede na njegove potrebe iz ogljikovih hidratov, beljakovin in maščobe. Tistih dveh maščobnih kislin, linolna (Ω 6 maščobna kislina) in α – linolenska (Ω 3 maščobna kislina), ki jih ne more proizvajati imenujemo esencialne maščobne kisline (Dudek, 2006). Zato jih moramo v telo vnašati s hrano (Dudek, 2008).

Linolna kislina (Ω 6 ali n 6) ima 18 ogljikovih atomov in dve dvojne vezi (Mahan, Escott- Stump, 2004). Glavni derivat linolne kisline je arahidoska kislina (AA). AA služi kot primarni sestavni del centralnega živčnega sistema (Dudek, 2008)

Največji delež linolne kisline je v oljih, kot so: sončnično, orehovo, sojino, svetlinovo, arašidno, koruzno in sezamovo olje (Brown et al., 2002).

Pomanjkanje Ω 6 maščobnih kislin lahko povzroči kožne ekceme, zamaščenost jeter, dovzetnost za infekte, motnje pri celjenju ran in zaostajanja v rasti (DACH, 2004).

Alfa linolenska kislina (Ω 3 ali n 3) pa ima 18 ogljikovih atomov in tri dvojne vezi (Maham, Escott – Stump, 2004). Derivati te esencialne maščobne kisline vključujejo eikozapentanojsko kislino (EPA) in dokozaheksaenojsko kislino (DHA). V telesu se proizvaja relativno malo EPA in DHA iz α – linolenske kisline, saj je proces pretvorbe počasen. EPA in DHA pa vstopata v telo tudi preko uživanja maščob rib, školjk in človeškega mleka (Dudek, 2008).

Te esencialne maščobne kisline so komponente človeških možganov in so priporočljive predvsem v zadnjem tromesečju nosečnosti, saj je rast možganov v tem času na vrhuncu (Dubnov et al., 2007). DHA se kopiči v fetalnem tkivu predvsem v CŽS. DHA je višji in linolenska kislina je nižja v fetalni plazmi, kot pri materini plazmi. DHA se lahko oblikuje v jetrih iz esencialne maščobne kisline, to je α – linolenske kisline. Vendar se le manj kot  1– 4 % prehrambene α – linolenske kisline preoblikuje v DHA (Innis in Elias, 2003). Fetus in novorojenček sta odvisna od materine zaloge DHA in AA (Helland et al., 2003). V fetusu se dolgoverižne večkrat nenasičene maščobne kisline (PUFA) prednostno kopičijo v možganih v času zadnjega tromesečja nosečnosti in v prvem mesecu življenja. Novorojenčki imajo sposobnost preoblikovanja linolne kisline in α – linolenske kisline v AA in DHA (Helland e tal., 2001).

Največji delež α – linolenske kisline se nahaja v lanenem olju, špinači, brstičnem ohrovtu, človeškem mleku, sojinem olju, lanenem semenu in orehih (Brown et al., 2002).

EPA in DHA lahko nosečnica zaužije kot komponenti prehrambenih maščob ali pa se sintetizirajo iz krajših nenasičenih Ω 3 maščobnih kislin, primarno iz α – linolenske kisline (Jensen, 2006).

DHA in EPA, ki sta v morski hrani lahko pripomoreta k boljšemu zdravju. Z večjim vnosom morske hrane in Ω 3 maščobnih kislin lahko povišamo gestacijsko dobo in preprečimo prezgodnji porod (Oken et al., 2004). Ω 3 maščobne kisline pa tudi ugodno vplivajo na preeklampsijo in preprečujejo nosečniško hipertenzijo (Schwalfenberg, 2007).

Pri pomanjkanju Ω 3 maščobnih kislin lahko pride do motenj vida, mišične oslabelosti, tremorja in motenj površinske in globinske občutljivosti (DACH, 2004).

V zdravi prehrani je pomembno pravilno razmerje med Ω 3 in Ω 6 maščobnimi kislinami, ki naj bi bilo med 1:5 do 1:10. To lahko dosežemo, če jemo več morskih rib in manj mesa klavnih živali. Po priporočilih Ameriške srčne zveze bi morali vključiti v tedensko prehrano vsaj 200 g morskih rib, ki jih zamenjamo z enakovredno količino rdečega klavnega mesa. Ribe vsebujejo manj železa in več vitamina A in D v primerjavi z mesom klavnih živali (Pokorn, 2003). Razmerje med vnosom Ω 6 in Ω 3 maščobnimi kislinami je pomembno, saj se funkcije lahko nasprotno spremenijo zaradi nesorazmerja ene ali druge maščobne kisline (Dudek, 2008).

V prehrambeni industriji velikokrat uporabljajo postopke hidrogenacije večkrat nenasičenih maščobnih kislin olj. S tem postopkom omogočajo oljem, da so pri sobni temperaturi v trdnem stanju in jih naredijo manj dovzetne za žarkost ter s tem podaljšajo rok svežine. Hidrogenacija je postopek pri katerem dodajajo vodikove atome  nenasičenim  maščobam olj in s tem reducirajo število dvojnih vezi, tako da se  sorazmerje med večkrat nenasičenimi maščobnimi kislinami zmanjša in sorazmerje med nasičenimi in enkrat nenasičenimi maščobnimi kislinami poraste. Stopnja hidrogenacije variira od » lažje« do »delne«, glede na želeni izid. Na primer lažje hidrogenirana olja  so bolj stabilna, ker imajo nekaj dvojnih vezi vendar so še vedno v tekočem stanju. Take vrste olj se ne nujno smatrajo kot slaba, saj s tem veliko večkrat nenasičenih maščobnih kislin ostane v  samem produktu. Medtem ko s hidrogenacijo izboljšamo fizične lastnosti živil negativno vplivamo na zdravje. Stvaritev trans maščobnih kislin kvalificira hidrogenirane maščobne kisline na seznam slabih maščob (Dudek, 2006).

Nenasičene maščobne kisline se pojavljajo v dveh oblikah: ali v »cis« obliki, ali pa v »trans« obliki. Te oblike so določene s položajem vodikovih atomov okoli dvojnih vezi. Pri cis obliki se vodikovi atomi pojavijo na isti strani dvojne vezi, pri trans maščobnih kislinah pa imajo vodikovi atomi vsaj eno vez, ki se pojavi na nasprotni strani dvojne vezi. Večina naravnih nenasičenih maščobnih kislin v hrani se  pojavlja v obliki cis. Trans maščobe pa niso uvrščene na seznam, kadar živilo vsebuje manj kot 0,5 g skupnih maščob/ porcijo (Dudek, 2006).

 

Tabela 7. Vsebnost maščob in sestava maščobnih kislin v rastlinskih oljih in masteh (Pospisil in sod., 2000).

Živilo 100 g	Skupne maščobe (g)	Večkrat nenasičene maščobne kisline (g)	Enkrat nenasičene maščobne kisline (g)
laneno olje	99,5	68,7	17,2
olje iz koruznih kalčkov	99,9	56	31,1
olivno olje	99,6	8	71,7
palmovo olje	99,8	9	37,4
repično olje	99,8	30	60
sezamovo olje	99,5	43,2	40,1
sojino olje	99,9	60	20,1
sončnično olje	99,8	63	21,9
orehovo olje	99,5	70	15,7
bučno olje	99,8	52,8	23
margarina	80	25,5	27,5
dietna margarina	80	48	12

 

 

Tabela 8. Vsebnost nasičenih maščob v oljih in maslu (Dudek, 2006).

Živilo	Nasičene maščobe (%)
kokosovo olje	92
olje palminih jedrc	85
maslo	66

 

Prebava maščob

Maščobe ali lipidi so kompleksne molekule, ki so sestavljene iz maščobnih kislin in so lahko živalskega ali pa rastlinskega izvora. Telo jih prebavi s pomočjo encimov, ki jih izloča trebušna slinavka in se imenujejo lipaze; sicer ne morejo v večjem obsegu priti v telo in se takoj pomaknejo v debelo črevo. Tudi potem, ko so maščobe že razgrajene na manjše delce, večina teh delcev ostane netopna v vodi in se morajo resorbirati na poseben način. Žolč iz jeter, ki se shranjuje v žolčniku, ima pri tej resorbciji maščob zelo pomembno vlogo, saj jih emulgira ali razkroji. Brez tega procesa bi bili delci razkrojenih maščob še vedno preveliki, da bi iz črevesja prešli v krvni obtok. Maščobe se resorbirajo skozi črevesje kot gliceroli ter se obnovijo kot trigliceridi, medtem ko so še v črevesni steni. Trigliceridi nato vstopijo v limfni sistem (Leighton et al., 2001).

Minimalna količina kemičnega prebavljanja se pojavi že v ustih in želodcu s pomočjo lipaze. Ko maščoba vstopi v dvanajstnik, stimulira izločanje hormona holecistokinina, ta pa stimulira izločanje žolča iz žolčnika. Žolč, emulgator, ki se producira v jetrih iz žolčnih soli, holesterola, fosfolipidov, bilirubina in elektrolitov, pripravi maščobo za prebavljanje s tem, da jo hidrofobne molekule preoblikujejo v vodne črevesne tekočine (Dudek, 2006).

Večina  maščob se prebavi v tankem črevesju. Pankreatična lipaza, ki je najpomembnejša in najmočnejša, loči po eno maščobno kislino iz trigliceridne molekule, ki deluje od zunaj navznoter, dokler ne ostaneta le dve prosti maščobni kislini in monoglicerid. Končni produkt prebave – večinoma monogliceridi s prostimi maščobnimi kislinami in malo glicerola – se absorbira skozi črevesne celice. Običajno pa se lahko manjša količina maščob (4 – 5 g) izogne prebavi in se izloči skupaj z blatom (Dudek, 2006).

Absorbcija maščob

Okrog 95 % maščob, ki jih pojemo se absorbira, večinoma v duodenomu in jejunumu. Majhni delčki, kot so kratko in srednje-verižne maščobne kisline in glicerol, se absorbirajo direktno preko sluzničnih celic v kapilare. Ti se povežejo z albuminom in so transportirane v jetra. Absorbcija večjih maščobnih delcev, kot so monogliceridi in dolgoverižne maščobne kisline, je bolj kompleksna. Ko monogliceridi in dolgoverižne maščobne kisline prodrejo do črevesnih celic, se le-ti združijo in tvorijo trigliceride. Spremenjeni trigliceridi skupaj z fosfolipidi in holesterolom, se združijo, zaprejo in tvorijo kilomikrone, ti pa porazdelijo dietetične lipide po telesu (Dudek, 2006).

Metabolizem maščob

V krvnem obtoku trigliceridi v kilomikronih razpadejo v glicerol in maščobne kisline z lipoproteinsko lipazo, to je encim, ki presnavlja maščobo. Maščobne kisline in glicerol prodrejo v celice, kjer se lahko katabolizirata v energijo. Maščobne kisline, ki niso potrebne za energijo so obnovljene v trigliceride in predstavljajo zalogo (Dudek, 2006).

Katabolizem maščob

Večina celic je sposobna skladiščiti le minimalno količino maščob. Izjema so adipozne celice, ki imajo neomejeno kapaciteto skladiščenja maščob. Adipozne celice sprostijo uskladiščeno maščobo, ko encimi znotraj teh celic reagirajo na potrebo energije, s tem da razbijejo trigliceride v glicerol in maščobne kisline, ki se sprostijo v krvni obtok. Večina na novo absorbiranih maščobnih kislin se na koncu uskladišči v adipoznem tkivu v obliki trigliceridov (Dudek, 2006).

 

Ateroskleroza

Vsako tkivo v človeškem telesu potrebuje za vzdrževanje svoje lastne presnove in funkcije hranilne snovi in kisik. S tem se oskrbuje po krvnih žilah (arterijah). Za zadostno preskrbo je nujna prekrvavitev tkiv v skladu s potrebami, zato je širina krvnih žil zelo pomembna. Tudi ob obremenitvah, kot na primer pri športnih dejavnostih, mora biti na voljo dovolj krvi. Kadar se arterije zožijo, tkiva, ki jih te žile oskrbujejo, ne dobijo več dovolj kisika in hranilnih snovi. Znaki pomanjkanja kisika se pojavijo najprej ob telesnih naporih, ki se navzven kažejo kot srčne bolečine (angina pectoris)  (Pospisil in sod., 2000).

Zožitve arterij nastajajo večinoma zaradi ateroskleroze. Poškodbe notranje prevleke arterij zaradi preveč holesterola, nikotina ali zaradi previsokega krvnega tlaka povzročajo bolezensko povečano tvorbo mišičnih vlaken in vezivnih tkiv ter nalaganje holesterola. Kasneje se pojavijo poapnitve. Notranje stene krvnih žil se z vnetnimi spremembami poškodujejo. Krvne žile se zožijo ali popolnoma zaprejo. Popolno zaprtje arterije seveda največkrat povzročijo krvni strdki, ki nastanejo na spremenjenih zgornjih plasteh aterosklerotičnih tvorb. Zaradi nenadnega zaprtja arterije ni več zadostne oskrbe s kisikom

in hranilnimi snovmi. Če oskrba s krvjo ni hitro znova vzpostavljena, lahko odmre tisti del tkiva, ki ga žila oskrbuje. Tak dogodek se na srcu izrazi kot infarkt, če pa so prizadete arterije, ki oskrbujejo možgane, nastopi kap (Pospisil in sod., 2000).

[wp_ad_camp_1]

Glede na mesto zaprtja žile se lahko pojavijo paraliza polovice telesa, govorne motnje ali motnje v ravnotežju. Motena je lahko tudi prekrvavitev oči (slepota), arterije nog (s pretežno odmrlim tkivom na prstih nog – črni prsti), črevesja ali tudi ledvične arterije. Zaradi ateroskleroze je lahko poškodovano vsako tkivo v človeškem telesu (Pospisil in sod., 2000).

 

Dejavniki tveganja za nastanek ateroskleroze so:

• motnje v presnovi maščob, zlasti povišane vrednosti holesterola v krvi;

• kajenje;
• visok krvni tlak;
• sladkorna bolezen (Diabetes mellitus);
• čezmerna telesna teža;
• povišane vrednosti sečne kisline v krvi (Pospisil in sod., 2000).

 

Obstajajo različne oblike gensko pogojenega povišanega holesterola v krvi. Pri nekaterih so serumske vrednosti holesterola med 15,6 in 25,9 mmol/L (1 primer na 1 000 000 prebivalcev). Če ta oblika ni ustrezno zdravljena, se pojavi srčni infarkt že pred dvajsetim letom življenja. Vendar tudi pri drugih oblikah, ki so bistveno pogostejše (1 primer na 500 prebivalcev), prihaja ob serumskih vrednostih holesterola med 9,1 in 18,1 mmol/L do srčnega infarkta pogosto v starosti med 40 in 60 let (Pospisil in sod., 2000).

 

Najpomembnejši ukrepi za preprečevanje ateroskleroze so:

• prenehanje kajenja;
• redna telesna dejavnost;
• zmanjšanje čezmerne telesne teže;
• nadzorovanje krvnega tlaka in, če je potrebno, zdravljenje z zdravili;
• optimalna ureditev krvnega sladkorja pri sladkorni bolezni;
• zdravljenje previsoke sečne kisline v krvi z dieto in/ali zdravili (Pospisil in sod., 2000).
• GLAVNI VIRI MAŠČOB V PREHRANI NOSEČNICE

V prehrani nosečnice maščobe zapolnjujejo 30 % potreb po dnevnem vnosu hranil in energije. Glavni vir maščob naj bodo nenasičene maščobne kisline (enkrat nenasičene in večkrat nenasičene, ter esencialne maščobne kisline), ki jih nosečnica zaužije predvsem z ribami, mlečnimi izdelki in pustim mesom.

 

Ribe

Ribe v prehrani nosečnice so pomembne predvsem zaradi esencialnih maščobnih kislin, ki jih vsebujejo ribe in drugi mehkužci (Accetto in sod., 2004).

Esencialne maščobne kisline delimo na: Ω 3 in Ω 6 (Accetto in sod., 2004).

Najpomembnejše Ω 3 maščobne kisline so: α – linolenska, EPA in DHA. α – linolensko kislino sintetizirajo kopenske rastline v membrani kloroplastov iz heksadekatrienojske kisline ali pa iz linolne kisline. EPA in DHA pa sintetizira rastlinski plankton (fitoplankton, morske rastline), ki je hrana ribam, mehkužcem (školjkam in polžem) in rakom. Poenostavljeno lahko rečemo, da so kopenske rastline (rastlinska semena, žita, sadje in zelenjava) pomemben vir α – linolenske kisline, morske ribe, raki, školjke in polži pa najbogatejši vir EPA in DHA (Accetto in sod., 2004).

EPA in DHA imata nekaj različnih delovanj v telesnem sistemu. Obe maščobni kislini znižujeta nivo trigliceridov  in sta koristni za mišično – skeletni, gastrointestinalni in imunski sistem. DHA je vključena tudi pri normalnem razvoju možganov pri fetusu. V zadnjih 20. letih so znanstveniki dokazali, da Ω 3 maščobne kisline delujejo preventivno ali celo zdravilno na določene bolezni. Dokazali so, da znižujejo serumske trigliceride, zmanjšujejo krvni pritisk in znižujejo faktorje, ki sodelujejo pri nastajanju krvnih strdkov in s tem posledično vplivajo na zmanjšano tveganje za nastanek možganske kapi. Protivnetni učinki pa so koristni predvsem pri ljudeh z ulceroznim kolitisom, Kronovo boleznijo in revmatoidnim artritisom (Dudek, 2006).

 

Tabela 9. Vsebnost maščob in Ω 3 maščobnih kislin (EPA in DHA) v morski hrani in ribjem olju (Bendich, Smith Kline in Deckelbaum, 2001).

Morska hrana (100 g)	Maščobe (g)	Ω 3 maščobne kisline (EPA in DHA) (g)
cipelj	4,4	1,1
krap	5,6	0,3
polenovka	0,7	0,3
vahnja	0,7	0,4
slanik (pacifiški)	13,9	1,7
slanik  (atlantski)	9,0	1,6
losos	5,4	1,2
sardine v olju	15,5	3,3
morski list	1,2	0,1
postrv	9,7	1,6
tuna	2,5	0,5

 

Tabela 10.  Vsebnost maščob in holesterola v ribah (Pospisil in sod., 2000).

Ribe (100 g)	Skupne maščobe (g)	Holesterol (mg)
skuša	11,9	69
rdeči okun	3,6	38
bokoplavutarica	0,8	63
morski losos	0,8	33
tuna	7,2	80
kozice	1,4	138
škampi	1,9	135
jegulja (rečna)	24,5	142
rakci v konzervi	1,5	160
sardine v olju, konzerva	24,4	120
tunina v olju	20,9	50

Ženskam v nosečnosti priporočajo uživanje eno do dve porciji rib na teden (približno 0,4 – 0,8 g/dan Ω 3 maščob). Odsvetuje pa se uživanje plenilskih rib, kot so morski pes in mečarica, zaradi vsebnosti živega srebra (Brunner, 2006).

 

Mleko in mlečni izdelki v prehrani nosečnice

Mleko in mlečni izdelki nudijo nosečnici različne hranilne snovi. Med njimi so vitamini in minerali, ter maščobe in beljakovine. Pomembna je izbira in kvaliteta mlečnih izdelkov, saj lahko predstavljajo tudi vir nezdravih maščob.

 

Kravje mleko

Mleko velja za popolno živilo in je hkrati tudi najbolj uporabljano. Najbolj priljubljeno je kravje mleko. Ker pa povzročajo vedno večje skrbi nasičene maščobe in holesterol, je naprodaj tudi manj mastno in posneto mleko. Posneto mleko vsebuje pol manj kalorij kot polnomastno in samo malo maščob, po hranilni vrednosti pa mu je enakovredno, saj so ohranjeni vsi vitamini, kalcij in druge rudnine. Mleko je pomemben vir kalcija in fosforja, ki sta nujna za zdrave zobe in kosti. Vsebuje tudi pomembne količine cinka in vitaminov skupine B, tudi B12, ter manjšo količino vitamina D. Številne raziskave so pokazale, da lahko mleko, ki so mu dodali vitamin D, zaradi visoke vsebnosti kalcija preprečuje raka na črevesju. Protitelesa, ki so jih našli v mleku, lahko krepijo imunski sistem in pomagajo pri obolenju prebavil. Posneto mleko lahko zmanjšuje raven holesterola, ki ga ustvarjajo jetra  (Graimes, 2001).

 

Tabela 11. Primerjava hranilnih snovi v različnih vrstah mleka (Pokorn, 2003).

Mleko 100 g	Maščobe (g)	Beljakovine (g)	Ogljikovi hidrati (g)	Kalorije (kcal)
Alpsko mleko 0,5	0,5	3,2	4,6	36
Alpsko mleko 1,6	1,6	3,2	4,6	46
Alpsko mleko 3,2	3,2	3,2	4,6	60
Čokoladno mleko (Lj. Mlekarne)	0,6	3,5	11,3	65
Lejko mleko	1,5	3,3	4,9	45

 

Kozje in ovčje mleko

Kozje in ovčje mleko lahko uživajo ljudje, ki ne prenašajo kravjega mleka. Laktoza v kravjem mleku namreč lahko povzroči prebavne motnje. Preobčutljivostna reakcija na mlečne izdelke se pogosto kaže kot ekcem ali zamašitev sinusov. Kozje in ovčje mleko imata podobno hranilno vrednost kot kravje, vendar sta lažje prebavljiva. Kozje mleko ima poseben okus po mošusu, ovčje pa je nekoliko bolj kremasto in bolj blagega okusa (Graimes, 2001).

 

Pinjenec

Prvotno je bil pinjenec kislo mleko, ki je ostalo pri izdelavi masla, zdaj pa ga delajo tako, da mu posnamejo smetano in dodajo cepiva mlečnokislinskih bakterij, da se zgosti. Ima kremast, blago kiselkast okus. Vsebuje zelo malo maščob – le 0,1 % (Graimes, 2001).

Smetana

Zaradi visoke vsebnosti maščob v smetani tega živila ne bi smeli uživati vsak dan. Vsebnost maščob v smetani je zelo različna: posneta smetana vsebuje le 12 % maščob, smetana za stepanje 18, polnomastna 48 in smetana s prekuhanega mleka 55 % (Graimes, 2001).

Kislo smetano pridobivajo iz smetane z uporabo mlečnokislinskih bakterij. Polnomastna kisla smetana vsebuje približno 20 % maščob, na voljo pa je tudi delno posneta in nemastna (Graimes, 2001).

 

Jogurt

Jogurt si zaradi svojih zdravilnih lastnosti zasluži sloves enega najdragocenejših živil. Nemastni jogurt vsebuje 0,5 g maščobe na 100 g teže, polnomastno pa 4 g na 100 g. Lahko je redek ali gost. Grški in njemu podobni jogurti, ki so izdelani iz kravjega ali ovčjega mleka, vsebujejo približno 10 g maščob na 100 g. Čeprav je vsebnost maščobe večja kot pri drugih vrstah jogurta, je vsebujejo manj kot smetana, zato so bolj zdrava zamenjava za smetano (Graimes, 2001)

Kadar kupujemo jogurt, pogledamo ali je »probiotičen«. To pomeni, da je fermentiran z osnovo kulture bakterije (navadno lactobacillus bulgaricus ali streptoccocus thermophilus), ki koristi zdravju. Biološko pripravljeni jogurti, ki vsebujejo dodatne bakterije (pogosto lactobacillus acidophilus ali bifidobacterium bifidum), imajo bolj blag, smetanast okus in so koristnejši za zdravje kot »navadni« jogurti (Graimes, 2001).

Čeprav je priprava jogurta v bistvu naraven proces, veliko proizvajalcev dodaja nepotrebne količine sladkorja, barvil, arom in drugih dodatkov za zgoščevanje ter stabilizatorje. Nekateri jogurti, posebno nemastni, vsebujejo želatino, ki je stranski produkt živalskega izvora. Nizkokalorični jogurti vsebujejo navadno umetna sladila. Sadni jogurti lahko vsebujejo veliko količino sladkorja ter umetna barvila in arome, zato pred nakupom preverimo nalepko in izberemo takšne, ki vsebujejo veliko sadja. To lahko preverimo na nalepki sestavin (Graimes, 2001).

Nekateri proizvajalci jogurt pasterizirajo potem, ko so mu že dodali bakterijske kulture. Ta proces ubije vse koristne bakterije, in čeprav ima morda tak jogurt dober okus, njegovi učinki na zdravje niso tako dobri, kot pri jogurtu z dodanimi kulturami živih mikroorganizmov (Pratt in Matthews, 2004).

Jogurt je bogat s kalcijem, fosforjem in vitamini skupine B. Zaradi bakterij, ki jih vsebuje, je lahko prebavljiv. Spodbuja razmnoževanje prijaznih bakterij v črevesju in uničuje škodljive. S tem pomaga pri prebavi in lajša bolezni prebavil. Probiotični in biološko izdelani jogurti še drugače koristijo zdravju, čeprav lahko raven koristnih bakterij v njih niha. Bakterije v biološko izdelanem jogurtu krepijo naravno odpornost pri zastrupitvi s hrano in v primeru trebušnih zajedalcev, če ga zaužijemo po antibiotikih, pa obnavlja črevesno floro. Dokazano je tudi, da lahko biološko izdelan jogurt, ki vsebuje kulturo acidophilus, preprečuje črevesnega raka (Graimes, 2001).

 

Siri

Polmehki (npr. mozzarella) in trdi siri (npr. parmezan in cheddar) vsebujejo veliko kalcija, beljakovin, vitaminov in rudnin, trdi siri pa tudi veliko nasičenih maščob. Nasičene maščobe zvišujejo raven holesterola v krvi, kar lahko povzroča bolezni srca in ožilja, zato sir vedno uživamo zmerno. Raziskave kažejo pozitivno lastnost zaužitja sira po jedi – posebno voskastega trdega sira, kakršen je cheddar – za 50 % zmanjša nevarnost gnitja zob (Graimes, 2001).

 METODA DELA

V diplomski nalogi je bila izbrana deskriptivna metoda dela. Namen diplomske naloge je bilo s pregledom strokovne literature potrditi ali zavrniti postavljene hipoteze.

Literaturo sem zbirala od septembra 2007 do maja 2008. Literaturo smo iskali s pomočjo različnih podatkovnih baz  COBISS in na internetnih straneh s pomočjo iskalnika google ter na straneh  PUB MED. Pri iskanju na internetnih  straneh je bilo upoštevanih prvih 15 zadetkov.

Uporabljene ključne besede in besedne zveze pri iskanje literature v slovenščini so bile: prehrana med nosečnostjo, hranilne snovi med nosečnostjo, nasičene in nenasičene maščobne kisline, esencialne maščobne kisline. V angleščini pa so bile uporabljene naslednje ključne besede: pregnancy, vitamins and minerals during pregnancy, fat intake during pregnancy, DHA, EPA, omega – 3, saturated fats, unsaturated fats, essential fats, lipids, fish intake. Kriteriji za izbor literature so bili:

• jezik (uporabljena je bila slovenščina in angleščina);
• letnica izdaje knjige ali objave članka;
• strokovnost literature;

 

V analizi strokovne literature je bilo upoštevanih 30 virov.

REZULTATI ANALIZE

Tabela 12. Postavljene hipoteze in trditve

Predmet trditve	Hipoteza	Trditev	Vir
Telesna teža	Pridobivanje teže je pri vsaki nosečnici enako.	Večja ko je teža ženske pred nosečnostjo, toliko manj teže lahko pridobi med samo nosečnostjo. Priporočila temeljijo glede na težo fetusa.	Brown et al., 2002
Energijske potrebe	Energijske potrebe med nosečnostjo naraščajo postopoma.	Dnevne energijske potrebe so v začetku nosečnosti skoraj povsem enake kot pri ženski, ki ni noseča, to je približno 2300 kcal 9,6 MJ) na dan; v drugem in tretjem mesecu nosečnosti pa tej količini dodamo še 255 kcal na dan (1,1 MJ/dan).	Pokorn, 2004
Beljakovine	V nosečnosti se spremeni količina zaužitih beljakovin.	Priporočen vnos beljakovin za nosečnice od 4. meseca dalje je 58 g/dan. To pomeni, da je k dnevni prehrani potrebno dodati 10 g beljakovin.	DACH, 2004
Beljakovine	Uživanje zadostnih količin beljakovin ima pozitiven vpliv na fetus.	Beljakovine so pomembne za hiter razvoj tkiva pri fetusu in gradnjo materialnih komponent za podporo fetusu (placenta, volumen krvi, prsno tkivo).	Novak in Broom, 1999
Vitamini	Povečane potrebe med nosečnostjo se pokažejo pri vseh vitaminih enako.	Količina povečanih potreb po vitaminih variira zelo različno, enaka količina ostaja le pri vitaminu D in K.	DACH, 2004
Predmet trditve	Hipoteza	Trditev	Vir
Minerali	Med nosečnostjo je potrebno zagotavljati ustrezno količino mineralov.	Minerali imajo podobno vlogo v organizmu kot vitamini. So sestavni deli telesnih tekočin, številnih encimskih sistemov ali delujejo kot gradbeni element.	Pokorn, 2003
Folna kislina	Folno kislino je priporočljivo uživati tako pred nosečnostjo, kot v začetku nosečnosti.	Ženske, ki želijo zanositi ali bi lahko zanosile, naj bi dodatno uživale 400 mikro g sintetične folne kisline v obliki dodatkov za preventivo pred defekti nevralnih cevi. Do tega povečanega vnašanja folne kisline naj bi prišlo najkasneje 4 tedne pred začetkom nosečnosti in naj bi se izvajalo tudi med prvo tretjino nosečnosti, kjer se vnos poveča na 600 mikro g ekvivalent/dan.	DACH, 2004
Maščobe	V nosečnosti se poveča količina zaužitih maščob.	Med nosečnostjo in dojenjem se lahko vnos maščob poveča na 35 %.	DACH, 2004
Maščobe	Zaužita maščoba se med nosečnostjo kopiči v telesu za potrebe fetusa.	Le 0,5 kg od približno 3,5 kg skladiščenih maščob se odloži v fetusu.	Brown et al., 2002
Maščobe	Esencialne maščobne kisline so v nosečnosti priporočljive.	Esencialne maščobne kisline so komponente človeških možganov in so priporočljive predvsem v zadnjem tromesečju nosečnosti za rast možganov pri fetusu.	Dubnov et al., 2007

RAZPRAVA

Prehrana je imela že od nekdaj velik vpliv in pomen  za zdravje. Še večji pomen pa dobi  ob različnih dogodkih in stanjih, kot je na primer bolezen, rast in razvoj otrok  in seveda tudi nosečnost. Nosečnost je obdobje v katerem  mora ženska poskrbeti za zdravo rast in razvoj ploda in mu tako omogoči dober začetek življenja. Zdrava prehrana in hranilne snovi, ki jih otrok v maternici dobiva, imajo velik pomen. S povečanimi energijskimi potrebami med nosečnostjo ženska zagotavlja še nerojenemu otroku energijo za njegovo rast in razvoj. Vendar pa to ne pomeni, da je vsa energija namenjena plodu, saj se presežek energije skladišči in kopiči v materinem telesu. Zato je potrebno gledati na zmernost v prehrani.

Med nosečnostjo je potrebno upoštevati spremembe hranilnih snovi. Količinsko se večina prehrane pri nosečnici začne spreminjati  šele od 4. meseca nosečnosti dalje. Hrane pa ni potrebno spreminjati korenito, saj velja da je hrana v nosečnosti enaka priporočilom zdrave prehrane za vse zdrave ljudi. Glavno skrb naj ženska nameni vitaminom, mineralom, beljakovinam in kakovostnim maščobam.

Pri beljakovinah se vnos med nosečnostjo poveča za 10 do 15 g. Povečano količino se  nadomešča predvsem z zdravimi beljakovinami, kot so manj mastni mlečni izdelki in pusto meso. Med hranilne snovi, ki dajejo energijo, in jih ni potrebno količinsko spreminjati, sodijo ogljikovi hidrati. Te naj nosečnica uživa pretežno v obliki prehranskih vlaknin, saj zagotavljajo enakomerno in počasnejšo resorbcijo ogljikovih hidratov nasploh. To pomeni, da bel kruh in izdelke iz bele moke zamenja s polnozrnatimi, beli riž  z rjavim in sladkor zniža na najmanjšo uporabo.

Vsaka ženska, ki želi načrtno zanositi, dobi prve informacije glede jemanja folne kisline. Zadostne količine folne kisline niso pomembne samo prve tri mesece nosečnosti ampak tudi v obdobju pred zanositvijo, saj  strokovnjaki priporočajo jemanje folne kisline že 4 tedne pred zanositvijo.

Še posebno pomembne pa so v nosečnosti maščobe, saj jih telo absorbira v večji količini. Dobre maščobe pomagajo fetusu pri preživetju. Maščobe so v nosečnosti zelo dobrodošle. Koristno vplivajo na plod in na nosečnico. Na plod delujejo preventivno, saj preprečujejo možnost razvoja anomalij ter se skladiščijo v plodu, kar pozitivno vpliva na nadaljnje življenje. Koristni vplivi pa se kažejo tudi v  zdravju matere. Pomembna je predvsem prava izbira in kvaliteta maščob, ki jo nosečnica zaužije.

Maščobe imajo glavno nalogo skladiščenja energije, telo jih potrebuje tudi kot vir za vitamine, ki so topni v maščobi, delujejo pa tudi kot izolator telesa. Maščobe lahko nosečnica vnaša v telo z različno hrano, kot so mleko in mlečni izdelki, meso, ribe, olja in avokado ter kokos, ki sta edina sadeža z maščobo.

Pri izbiri živil naj bo nosečnica pozorna na vrsto maščob, ki jih hrana vsebuje. Priporočena so živila z večjo vsebnostjo nenasičenih maščobnih kislin, tako enkrat, kot večkrat nenasičenimi maščobami. Izogiba naj se  predvsem predelanim maščobam, kot so hidrogenirane in delno hidrogenirane ter trans maščobnih kislin. Te maščobe so najpogosteje skrite v margarinah, kupljenih pecivih in že pripravljeni hrani, ki jo je potrebno le pogreti. Najbolj kvalitetne maščobe zagotavljajo morske ribe, saj vsebujejo veliko esencialnih maščobnih kislin. Te maščobe so α – linolenska (Ω3) in linolna kislina     (Ω6), ki koristijo tako materi kot plodu. Pri plodu preprečujejo razvoj spine bifide in možnost preeklampsije, pri materi pa vplivajo pozitivno na telo in preprečujejo številne bolezni in stanja, kot so dovzetnost za infekte, motnje celjenja ran  ter mišična oslabelost.

Na splošno pa zdrava in uravnotežena prehrana  pomaga nosečnici pri zadovoljevanju psihičnih in telesnih potreb, predvsem pa ima pozitivne učinke na fetus.

Z boljšo in večjo poučenostjo nosečnic o zdravi prehrani bi lahko dosegli, da bi znale nosečnice izbirati med hranilnimi snovmi, ki so koristne za samo nosečnico in plod, vendar prav tako tudi dobrega okusa.

 

 

SKLEP

Zdrava nosečnost poteka po nekih že znanih merilih, vendar se kljub temu  pri vsaki ženski razlikuje. Vsaka ženska si želi zdrave nosečnosti, ki pripomore k rojstvu zdravega novorojenčka. Ena izmed glavnih meril zdrave nosečnosti je tudi zdrava prehrana. S pravilno prehrano ne skrbi ženska le za svoje zdravje in počutje, temveč vpliva tudi na še nerojenega otroka.

Včasih je veljalo, da mora noseča ženska jesti za dva, saj prehranjuje tudi še nerojenega otroka. Danes pa vemo, da je predvsem pomembna kvaliteta hrane, čeprav se tudi količina nekoliko poveča, vendar pa ne podvoji.

Večina žensk bi v zvezi z uživanjem maščob med nosečnostjo zagotovo pomislila na pridobljene kilograme in povečan obseg trebuha. Vendar pa uživanje maščob še zdaleč ni le pridobivanje kilogramov. Maščobe imajo lahko veliko koristnih vplivov, vendar le če so pravilno izbrane. V nasprotnem pomenu lahko tudi škodujejo (raba nezdravih maščob).

Nosečnost naj bo za vsako žensko dogodek veselega pričakovanja s čim manj stresnimi trenutki. Vsaka ženska ve, kaj na njeno nosečnost dobro vpliva in kaj ji povzroča občutke neugodja. To naj upoštevati tudi pri načrtovanju prehrane.

Področju prehrane med samo nosečnostjo bi morali posvečati veliko več pozornosti, kot jo sedaj. Veliko žensk med nosečnostjo prelistava knjige ali revije, ki jih je res že ogromno na tržišču, v katerih pišejo  bolj  ali manj  strokovne oz. nestrokovne podatke. Vendar je to odvisno od ženske same, koliko in kaj bo prebirala. Zato bi bilo bolj primerno nosečnicam posredovati znanja v šoli za starše, pri obiskih ginekologa ali kontrolah pri osebnem zdravniku, kjer bi informacije posredovali za to izobraženi strokovni delavci. Na ta način bi dosegli, da bi bile vse nosečnice poučene o pravilni in zdravi prehrani med nosečnostjo in tudi kasneje po porodu. Tako bi dobivale prave in strokovno utemeljene informacije.

 

 LITERATURA IN VIRI

Acceto M, Avbelj M, Avčin T in sod. (2004). Izbrana poglavja iz pediatrije. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 84.

Barker H M, Lees R (1996). Nutrition and dietetics for health care. Ninght ed. New York: Churchill Livingstone, 3-41.

Bendih A, Deckelbaum R J (2001). Preventive nutrition: the comprehensive guide for health professionals. Second ed. Totowa: Humana, 239.

Brown J E (2002). Nutrition through the life cycle. Ch 4: nutrition during pregnancy. Belmont: Wardsworth/Thomas learning, 81-3.

Brown J E (2008). Nutrition through the life cycle. Third ed. Ch 1: nutrition basics. Belmont: Thomson/Wardsworth, 8-9.

Dubnov G, Finkelstein Y, Koren G (2007). Ω- 3 fatty acid supplementation during pregnancy. Canadian family physician. (53): 817.

Dudek S G(2006). Nutrition essential for nursing practice. Fifth ed. Philadelphia: Lippincott Williams & Wilkins, 66-75.

Eastwood M (2003). Principles of human nutrition. Second ed. Oxford, Malden: Blackwell science, 604.

Geissler C A, Powers H J (2005). Human nutrition. Eleventh edition. Edinburgh: Elsevier Churchill, 305.

Graimes N (1999). Sodobna vegetarijanska kuhinja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 14-5,

90-6.

Helland B I, Saugstad D O, Smith L et al. (2001). Similar effects on infant of n-3 and n-6 fatty acid supplementation to pregnant and lactating women. Dostopno na: http:// www.pediatrics.org/cgi/content/full/108/5/e82, 7.5. 2008.

Helland B I, Smnith L, saarem K et al. (2003). Maternal supplementation with very – long- chain n-3 fatty acid during pregnancy and lactation augments children`s IQ at 4 years of age. Dostopno na: http://www.pediatrics.org/cgi/content/full/11/1/e39, 7.5.2008.

Innis M S, Elias L S (2003). Intakes of essential n- 6 and n- 3 polyusaturated fatty acids among pregnant canadian women. Am J Clin Nutr.77 (8): 473.

Jensen L C (2006). Effects of n- 3 fatty acid during pregnancy and lactation. Am J Nutr. 83 (suppl 7): 142.

Krauss – Etschmann S, Shadid R, Campoy C et al (2007). Effects of fish – oil and folate supplementation of pregnant women on maternal and fetal plasma concentrations of docosahexaenoic acid and eicosapentaenoic acid: a european randomized multicenter trial. Am J Clin Nutr. (85). 1392.

Krbavčič A, Pokorn D, Grubič Z (2001). Prehranska dopolnila-zdravila ali hrana. Ljubljana: Fakulteta za farmacijo, 67-89, 128-35.

Mahan L K, Escott S S (2004). Krauser’s food, nutrition & diet therapy. Eleventh ed. Ch.3: macronutrients: carohydrates, proteins and lipids. USA: Elsevier, 50-5.

Maučec Z J, Koch V, Pavčič M, Hrovatin B (2001). Manj maščob-več sadja in zelenjave: zdravo prehranjevanje s pomočjo prehranske piramide. Ljubljana: CINDI Slovenija, 25.

Nemško prehransko društvo, Avstrijsko prehransko društvo, Švicarsko društvo za raziskovanje prehrane, Švicarsko združenje za prehrano (2004). Referenčne vrednosti za vnos hranil. 1 izdaja. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje.

Novak J C, Broom B L (1999). Maternal and child health nursing. Ninght ed. London: Mosby, 149.

Oken E, Kleinman K P, Olsen S F et al (2004). Associations of seafood and elongated n- 3 fatty acid intake with fetal growth and lenght of gestation: results from a US. Am J Epidemiol. 15 (8). 2.

Olds S B, London M L, Ladewig P W (1992). Maternal-newborn nursing: a family-centered approach. Fourth ed. Redwood City: Addison-Wesley nursing, 407.

Pajntar M, Novak A Ž in sod. (2004). Nosečnost in vodenje poroda. Ljubljana: Cankarjeva založba, 104-8.

Pigozzi P (2002). Hrana zdravi. Ljubljana: Pisanica, 102.

Pokorn D (2003). Prehrana v različnih življenjskih obdobjih. Ljubljana: Založba Marbona.

Pospisil E, Schwandt P, Richter W (2000). Holesterol. Ptuj: IN OBS, založba za medicinski program, 7-17, 112-4.

Pratt S G, Matthews K (2004). Naj hrana za naj zdravje. Ljubljana: Debora, 234.

Schwalfenberg G (2007). Recommend Ω – 3 fatty acid in pregnancy. Canadian family psysician. 53: 1299.

Širca Č A ( 2006). Ali res jeste zdravo? Ljubljana: Lek, 40- 6.

Špringer J (2002). Folna kislina. Dostopno na internetu: http://www.pomurske-lekarne.si/si/index.cfm?ID=1614.