Vsak dan je enkraten, neponovljiv in pomemben v življenju vašega otroka.

Vaš otrok je enkraten, neponovljiv, vreden vseh vaših vsakodnevnih naporov in prizadevanj, da bi bil njegov dan kar najbolj varen in doživljajsko bogat. Z dobrim zgledom in varnim ravnanjem mu boste za dolgo zgradili prijazen svet prometa.


OTROCI POTREBUJEJO POMOČ IN NADZOR

Naši otroci se dnevno vključujejo v promet. Srečujejo se s prednostmi in hkrati tudi z nevarnostmi sodobnega prometa.

Ne smemo pozabiti, da otroci:
• nimajo tako širokega vidnega polja kot odrasli in zato kasneje vidijo vozila, ki prihajajo z leve ali desne,
• dobro slišijo, vendar ne vedo natančno iz katere smeri slišijo vozilo,
• ne znajo dobro presojati hitrosti vozil in ocenjevati razdalj,
• ne razlikujejo dobro pojmov npr. levo, desno,
• ne zmorejo dolgotrajne koncentracije,
• njihova pozornost se hitro preusmerja na objekte, ki jih pritegnejo in mimogrede jih kaj zmoti (hitro lahko pozabijo ali so videli vozilo, ki se približuje),
• ne zmorejo posploševanj in uporabe splošnih pravil, kot je npr. pravilo kako prečkamo cesto.

Zato je ogrožena tudi njihova varnost. Največ žrtev med otroci pešci je v starosti od štirih do sedmih let, ko še ne zmorejo vseh zahtev sodobnega prometa. Zato so jim potrebni pomoč, učenje, nasveti, vodenje in nadzor odraslih.

S PROMETNO VZGOJO NE ODLAŠAJMO

Začnemo že med drugim in tretjim letom, ko začnejo otroci aktivneje raziskovati okolje.

S svojim obnašanjem in ravnanjem smo otrokom vzor. Ko nas opazujejo in poskuπajo posnemati, si pridobivajo potrebna znanja in izkušnje, razvijajo sposobnosti ter navade. Zato izkoristimo priložnost doma, vsak sprehod, vsako pot v mesto ali drugam, vsako vožnjo v vozilu.



KAKO NAJ POTEKA UČENJE

Učenje naj poteka postopoma. Najprej otroku povemo in razložimo, kakπno je pravilno vedenje v prometu. Ob tem mu pojasnimo tudi, kakπne so močne nevarnosti. Otroku nato pokažemo pravilno vedenje in ob tem razlagamo kako si sledijo posamezni elementi vedenja npr. se ustavim, pogledam levo itd. Otrok naj nas ob tem pozorno opazuje. Nato skupaj z njim izpeljemo pravilno vedenje in mu ponovno razlagamo, kaj mora storiti. Nato naj otrok sam govori, kaj dela. »isto nazadnje pa otrok sam izvaja določeno vedenje, mi pa ga opazujemo in opozarjamo na pomanjkljivosti.

Vsako vedenje, ki ga otrok pravilno izvede, pohvalimo, za nepravilno vedenje pa ga popravimo. Le tako otroka spodbujamo k pravilnemu vedenju in zmanjšujemo verjetnost napak.
Tako bodo otroci počasi, a vztrajno spoznavali promet, pravila in zahteve, jih postopno sprejemali in se po njih ravnali. Otrok naj svoje ravnanje tudi ubesedi. Glasno naj pove, kaj je storil. Na primer: “Stoj”,

“Pogledam na levo”, “Pogledam na desno”.

VIDETI IN BITI VIDEN

Otroka zaradi njegove majhnosti v prometu hitro spregledamo. Z izbiro svetlih oblačil v živih barvah lahko dosežemo, da bodo otroci dobro vidni in jih bodo vozniki prej opazili.

Pri slabi vidljivosti in v mraku naj nosijo ob žep pripeto kresnićko, tako da le-ta prosto niha in odseva svetlobo, Če jo osvetlijo avtomobilski žarometi. Otrok naj ima kresničko vedno pripeto, v mraku ali ob slabi vidljivosti pa jo spusti iz žepa. Običajno jo pripnemo na desni žep.

Predšolskega otroka pri hoji po pločniku ali ob robu ceste vedno držimo za roko. Tako nas ne more nenadoma
spustiti in steči na cesto, če ga kaj v trenutku tako pritegne.
Otrok naj vedno hodi čim dlje od roba ceste, tako da je kar najbolj oddaljen od vozil in smo odrasli vedno med njim in vozili.

Kadar v bližini našega doma ni pločnikov, so pešci, zlasti otroci, še posebej ogroženi. Z otrokom vedno hodimo ob levem robu ceste tako, da smo vedno med otrokom in cesto. Tako vidimo prihajajoče vozilo in se mu lahko pravočasno umaknemo, tudi če nas voznik spregleda ali vozi nepravilno. Le izjemoma, če je tako res varneje, hodimo ob desnem robu cestišča. Vedno hodimo tako, da smo med otrokom in vozili. Če je rob ceste zelo ozek, hodimo z otrokom drug za drugim, tako da držimo otroka pred seboj.

PREČKANJE CESTE

Prečkanje ceste je izredno zahtevna naloga, ki zahteva tudi od odraslega veliko znanja, pozornosti in previdnosti. Da bi otroka postopno pripravili na samostojno prečkanje ceste, razdelimo naloge na več delov.

Naučimo ga:
• izbirati najvarnejša mesta za prečkanje ceste,
• da se vedno ustavi pred robom pločnika,
• da bo znal opazovati promet in presojati kdaj lahko prečka cesto, po možnosti takrat, ko se ne  približuje nobeno vozilo,
• dejanskega prečkanja ceste.

Potem, ko se prepričamo, da se otrok zna ustaviti ob robu pločnika in opazovati promet, začnemo z najtežjim delom, prečkanjem ceste. Prva prečkanja naj bodo na ozki, neprometni cesti. Poseben problem je,  ker otrok ni sposoben ugotoviti razdalje in hitrosti vozil. Zato ga navajamo na to, da prečka cesto le, če z obeh strani ne prihaja nobeno vozilo ali takrat, ko voznik ustavi in mu jasno pokaže, da lahko prečka cesto.

1. Pogledam na levo;
2. Pogledam na desno;
3. Še enkrat pogledam levo;
4. Prečkam,
5. Na sredini ceste še enkrat pogledam na desno.

Če se mu z leve ali desne bliža vozilo, mora ponoviti celoten postopek. S tem otrok utrjuje pravilno ravnanje.
Pri vseh teh vajah bomo otroku pomagali, Če bomo tudi sami takrat, ko smo v družbi z otrokom, ravnali enako. Med vajami in dejanskim ravnanjem ne bo razlik, ki bi otroka begale in mu povzročale težave. Ne pozabite tega niti takrat, ko se vam najbolj mudi. Za otroka bo spodbudno, če kdaj zamenjamo vloge in nas on uči, kako je potrebno prečkati in nas vodi čez cesto. Otrok se postopno usposablja za varno prečkanje ceste.

Hodimo po desni strani zebre! Tako se ne zaletavamo v pešce, ki prihajajo z nasprotne strani ceste.

Na prehodih za pešce, ki so urejeni s semaforji, je prečkanje lažje in varnejše. Počakamo na zeleno luč za pešce in prehod je dovoljen. Kljub zeleni luči pa moramo vedno pogledati na levo in na desno in se prepričati, ali so vozniki resnično ustavili. V križiščih, kjer pešcem križajo pot vozniki, ki zavijajo na desno, je to še posebej pomembno. Otroci se morajo tudi tu naučiti, da prečkajo prehod z normalno hitrostjo, ne v teku in da nadaljujejo pot po prehodu za pešce, tudi če se prižge rdeča luč.

In če ni druge možnosti, kot da gremo čez cesto med parkiranimi avtomobili?
Z roba pločnika ali vozišča, od koder še ne vidimo na cestišče, moramo priti do točke, iz katere je dogajanje na cesti dobro vidno.

Ves proces učenja mora trajati nekaj časa. Posamezna vedenja, ki jih je otrok še sam pravilno izvedel, ponovimo čez kakšen dan, nato naj sledijo tudi preverjanje oziroma učenje v novih za otroka nepoznanih situacijah, v težjih prometnih razmerah itd.

Tako postopoma otrok pridobiva znanje in izkušnje z določenim vedenjem v večjem številu situacij.
Otrokovo zanimanje za promet lahko spodbujamo tudi z igrami in slikanicami. Zlasti koristne so za utrjevanje pojmov, ki so v prometu izredno pomembni (leva, desna, pločnik, zebra in drugih), prometnih znakov, ki bi jih moral poznati pešec in odnosov med udeleženci. Vendar se moramo zavedati, da s tem otrok še ne pridobi potrebnega vedenja in izkušenj. Samo “učenje v prometu” je tisto, ki največ prispeva k otrokovi usposobljenosti za ravnanje v prometu.

NEVARNOSTI IN NAPAKE

V prometu na otroka preži vrsto nevarnosti, saj se promet vseskozi spreminja. Pomembno je, da se teh možnih nevarnosti zavedamo ter da jih z otrokom tudi vadimo. Kljub temu, da otrok že obvlada določeno vedenje, pa ne sme sam sodelovati v prometu do starosti približno 7 let, saj še ni sposoben dobro dojeti nevarnosti in ga lahko različni zunanji dejavniki zmedejo, da se vede napačno.

Odrasli celovito opazujemo promet in znamo predvideti nevarnosti. Otrok doživlja promet bolj čustveno. Hitro ga lahko premami lepa izložba, lep avto, prestraši tovornjak, ki ima kolesa v višini otrokovih oči ali kaj drugega.

Odrasli lahko s svojim ravnanjem povzročimo, da otrok naredi napako in se znajde v nevarnosti. Nevarno je, če otroka, ki je na drugi strani ceste, pokličemo, ne da bi se prepričali, ali je cesta prosta. Otrok na klic staršev ali prijateljev običajno kar steče, saj pričakuje, da je vse v redu.

Prav tako steče za žogo ali igračo, ki mu pade na cesto, saj se boji, da bi jo avtomobili poškodovali. Otrok se ne bo prepričal, ali to lahko varno naredi.

OTROK V AVTU

Otroke lahko vozimo v osebnih avtomobilih le, če so, glede na njihovo starost, v ustreznem otroškem sedežu. Malčki naj bodo v posebnih varnostnih sedežih, kjer so zavarovani z varnostnim pasom, sedeži pa so v vozilu pritrjeni z običajnim varnostnim pasom. Varnostni sedež z dojenčki do enega leta starosti mora biti obrnjen tako, da je otrok nameščen s hrbtom v smeri vožnje. Ob morebitnem trku ali že pri moćnejšem zaviranju otrok s celim telesom pritisne na sedež, kar zmanjša posledice udarca.

Nekateri strokovnjaki priporočajo, da bi tako vozili otroka celo do treh ali štirih let starosti. Otroški sedež je lahko postavljen na prvi ali na zadnji sedež v vozilu. Če ima avto vgrajen varnostni meh (air bag), pa otroškega sedeža ne smemo postaviti na prednji sedež, oziroma nam mora serviser izključiti delovanje varnostnega meha.

Tudi sami se vedno pripnemo s pasom, saj tako nudimo otroku dober zgled. Vedeti moramo, da otrok zelo pozorno spremlja naše ravnanje v avtu in naš način vožnje.

Otrok praviloma nikoli ne puščajmo v parkiranem avtomobilu! Tako se izognemo nevarnosti, da bi zlasti na neravni površini spustili avto v tek. Tudi če le za trenutek stopimo iz vozila, vedno ugasnemo motor, potegnemo ročno zavoro in vzamemo ključe.

Otroci naj vstopajo v avto in iz njega izstopajo na tisti strani, ki je obrnjena stran od drugih vozil in prometa, najboljše na pločnik. Na bolj prometnih ulicah se postavimo tako, da otrok ne more steči iz avta na cesto. Mlajšega otroka vzamemo vedno iz vozila sami.

Zloženka PRVI KORAKI V SVETU PROMETA (za ogled zloženke potrebujete adobe acrobat reader)

Vir: Agencija za varnost prometa http://www.avp-rs.si

Anafilaktična reakcija