Probiotiki so prehramben dodatek, ki vsebuje žive mikroorganizme. Ti so del normalne črevesne flore in so praviloma nepatogeni ali pa imajo le majhen potencial za patogenost. So odporni na razmere v človekovem prebavnem sistemu in lahko izboljšajo ravnotežje črevesne flore. Probiotiki delujejo preko različnih mehanizmov, ki pa so vsi povezani z bakterijsko interferenco.
Proizvodi, ki vsebujejo probiotične mikroorganizme oz. probiotike, so že več kot 1000 let del naše prehrane (v kislem zelju, kislem mleku, jogurtu, kefirju …). V prebavilih ima povprečna odrasla oseba do 3 kg mikroorganizmov.

Ti pomagajo pri prebavi hrane, absorbciji hranljivih snovi, preprečevanju naselitve in razraščanja škodljivih mikroorganizmov, spodbujanju imunskega sistema…
Ena izmed slovenskih raziskav kaže, da probiotik Bifidobacterium animalis subsp. animalis in Lactobacillus plantarum ugodno vplivata na zmanjšanje simptomov laktozne intolerance. V prebavilih namreč proizvajajo encim laktazo, ki razgradi laktozo v enostavne sladkorje. Ti se v črevesju lahko absorbirajo. Hkrati probiotični mikroorganizmi porabljajo laktozo kot vir hrane. Oba mehanizma pripomoreta k zmanjšanju količine laktoze v debelem črevesu in posledično zmanjšata neželene simptome laktozne intolerance.
Razvoj gastroenterologije in endoskopskih preiskav je pomembno olajšal tudi diagnosticiranje kronične vnetne črevesni bolezni (KVČB). Temelj zdravljenja je ustrezna dieta, ki temelji na ustrezni pestri in mešani prehrani. Vsak pacient mora sam ugotoviti, katera hrana mu ustreza in po kateri hrani nastopijo težave. Običajno dieta nima zdravilnega učinka na potek bolezni, ampak samo blagodejni učinek na aktivnost bolezni. V eni izmed ameriških raziskav je bilo dokazano, da redno uživanje probiotičnih mikroorganizmov omili potek zgoraj omenjene bolezni. V reakcijah, ki nastopijo pri fermentaciji nastajajo produkti, ki pomembno vplivajo na črevesno sluznico ter imajo velik vpliv na imunski sistem pacienta. Pomembno pa je omeniti, da je v primeru, da je pacientova imunost zelo slaba potrebno probiotike nadomeščati pod budnim nadzorom za to usposobljenih zdravnikov, saj lahko v primeru prevelikega odmerka probiotikov pride do hudih poškodb črevesne sluznice, ki pacienta lahko življenjsko ogrožajo.

S pomočjo pravilne kombinacije probiotikov glede na odziv posameznikov, bi lahko v prihodnosti pomembno izboljšali kakovost pacientov s kronično črevesno vnetno boleznijo.
Debelost je ena izmed velikih javno-zdravstvenih problemov, saj za njo trpi kar 1,7 bilijonov prebivalcev širom sveta. Nedavni dokazi (februar, 2016) so dokazali, da probiotiki sodelujejo pri kontroli telesne teže, energijske homeostaze in vnetja, posledično pa s tem igrajo vlogo pri patofiziologiji debelosti. Probiotiki namreč vplivajo na sestavo črevesne flore in vplivajo na vnos hrane, apetit in na funkcijo prebavne poti.

Nekateri znanstveniki trdijo, da je sestava črevesne sluznice okoljski faktor, ki vpliva na pojav debelosti, saj ima prehrana pomemben vpliv na črevesno floro. Dokazano je bilo, da dolgotrajna izpostavljenost dieti z veliko maščob bistveno spremeni sestavo debelega črevesa mikrofloro pri miših, kar vodi k zmanjšanju ravni Bifidobacterium in Lactobacillus. Za slednji dve bakteriji pa je znano, da pozitivno vplivata na izboljšanje pregradne funkcije črevesne sluznice.

Študije, ki bi dokazala kakšno razmerje črevesnih bakterij je najbolj ugodno za zmanjševanje debelosti še ni, saj so do sedaj različni raziskovalci prišli do različnih končnih ugotovitev.
Poleg samega črevesa pa probiotiki ugodno delujejo tudi na jetra. Nedavne raziskave so našle povezavo med bakterijsko floro črevesa in boleznimi jeter. Raziskovalci so se osredotočili predvsem na preventivo, razvoj in zdravljenje ciroze jeter. Različne etiologije jetrnih ciroz, vključno z virusnim hepatitisom, alkoholno boleznijo jeter ter brezalkoholna maščobna bolezen jeter imajo po mnenju raziskovalcev podobno črevesno floro in s tem povezanimi mehanizmi, ki vplivajo na fibrozo jeter. Poleg tega pa ima vsaka bolezen drugačno presnovo v jetrih, kar nakazuje, da je potreben nadaljnje raziskovanje na tem področju.

Anatomija in fiziologija jeter ter črevesa zagotavljata tesno sodelovanje med organoma. Črevo in jetra so med seboj povezana s portalnim krvnim obtokom. Dokazano je da določene bakterije v črevesju aktivirajo spojine, ki igrajo pomembno vlogo pri nastanku fibroze v jetrih. Kljub vsemu pa je to le majhen kamenček v mozaiku, ki igra vlogo pri nastanku ciroze jeter. Raziskovalci so si enotni, da ima mnogo večji vpliv na nastanek ciroze jeter (nezdrav) življenjski slog.

[wp_ad_camp_1]

Poleg ugodnega učinka na nekatere bolezni gastrointestinalnega trakta pa so tuji znanstveniki dokazali, da so nekateri probiotiki ugoden vpliv na atopijski dermatitis in okužbe sečil pri otrocih. Vendar pa podobno, kot pri KVČB izbor izdelkov in odmerki niso enaki v vseh pogojih in pozitivnih učinkov posameznega seva ni mogoče posplošiti.

Natančen mehanizem delovanja probiotikov pri atopijskem dermatitisu še ni znan. Predvideva se naj bi mehanizem vključeval učinke imunomodulacije.
Študije so pokazale, da je lahko uporaba probiotikov pri dojenčkih z atopijskim dermatitisom koristna. Izvedli so dvojno slepo s placebom kontrolirano študijo, ki je vključevala 62 nosečnic, ki so imele močno pozitivno družinsko anamnezo atopijskega dermatitisa. Nosečnice so bile razdeljene v dve skupini, ena je prejela probiotike, druga pa placebo v zadnjih tednih nosečnosti in med dojenjem. Študija je dokazala, da so dojenčki mater, ki so prejemale probiotike imeli bistveno manjše tveganje za razvoj atopijskega dermatitisa v prvih dveh letih življenja.

Ena izmed dvojno slepih študij je dokazala, da so imeli dojenčki stari med 4 in 6 mesecev, ki so bili v bolnišnico sprejeti z diagnozo ekcem, po dveh mesecih bistveno izboljšano klinično sliko, kot kontrolna skupina, ki je prejemala placebo.

Probiotiki so večinoma varni. Prav iz tega razloga so v Sloveniji na voljo v prosti prodaji na policah različnih trgovcev. Kljub vsemu pa je potrebno biti izjemno pazljiv pri aplikaciji probiotikov pri hudo bolnih ali imunsko oslabljenih pacientih. Tuji viri navajajo posamezne zaplete v obliki sepse, endokarditisa in jeternega abcesa.

Pri pogostejših zapletih pa navajajo: slabost, zaprtje, napihnjenost, kolcanje in kožni izpuščaji.