Nosilec vidnih informacij je elektromagnetno valovanje v vidnem spektru svetlobe (valovne dolžine od 380 do 780 nm), ki se od teh predmetov odbija ali jo le-ti oddajajo in skozi optični aparat očesa doseže mrežnico. Mrežnica je plast v očesnem ozadju, ki je zgrajena iz desetih plasti.

Te plasti pretvarjajo svetlobne dražljaje v spremembo membranskega potenciala fotoreceptorjev na mrežnici, ki potujejo po živčnih vlaknih ganglijskih celic in preko vidnega živca v možgane.

Vidni center v možganih je odgovoren za interpretacijo oz. pretvorbo teh električnih impulzov v vidne podobe. Da bi razumeli barve, svetlobne učinke pa se bomo v nadaljevanju seznanili z osovnimi karakteristikami in zanimivostmi.

Dnevna svetloba ima glede na položaj sonca in spremenljivo vreme različno sestavo svetlobnega spektra in smer, ki sega od direktnega sončnega sevanja z razpršilno svelobo do difuznega osvetljevanja skozi oblačno nebo. Splošna javnost je povečini dobro seznanjena s posledicami kože UV-sevanju, saj po raziskavi Transitions (2008) v Združenem Kraljestvu kar 95% ljudi tovrstno sevanje povezuje s kožnimi težavami, ampak samo 7% jih povezuje UV-sevanje s težavami z očmi. V članku se bo postopoma soočalo z ozaveščanju o vzrokih in načinih izpostavljanja kože »nevarnim« UV žarkom in vpliv le teh na človeka.

V literaturi je vrsto dokazov in raziskav, ki dokazuje da očem akutna in kronična izpostavljenost UV sevanju škodi. Taka stanja imenujemo oftalmohelioza, izhaja pa iz grških besed  ophthalmos-oko in helios-sonce.  Skupaj označuje bolezni oči, ki jih povzroča sončna svetloba. Učinki in posledice izpostavljenosti UV – žarkom se z leti kopičijo, pri čemer so še najbolj ogroženi otroci. Najmlajši so ogroženi še posebej zato, ker imajo tanjšo kožo in slabo razvit melaninski pigment, zaradi česar jih sonce hitreje opeče. Fotostaranje kože se imenuje skupek destruktivnih procesov v koži, ki vpliva na kakršnekoli spremembe v katerikoli plasti kože.

Omenili smo, da se sončni žarki širijo kot del elektromagnetnega spektra. So različnih frekvenc (valovnih dolžin), kateri se gibljejo med manj kot nanometer pri gama žarkih do metrske valovne dolžine pri radijskih valovih. Najkrajšo valovno dolžino imajo Y, nato sledi rentgenski del, nato pa vsi trije UV A, B in C. Temu sledi vidna svetloba, infrardeča svetloba in nazadnje radijski valovi. Ozonska plast zemlje preprečuje, da se bi žarki Y, X in UV-C žarki prebili do Zemljinega površja. Sončno UV-sevanje vpliva na različne kožne celice v različnih globinah, odvisno od njihove valovne dolžine.

Človeku najnevarnejši so UVA žarki (320-380 nanometrov), saj jih ozonska plast ali oblaki ne absorbirajo, v zraku se ne razpršijo prav tako pa se slabo odbijajo od tal ali odbojnih površin. Prav tej žarki dosežejo srednje plasti kože in sprožijo fotostaranje kože, večinoma zaradi sproščanja prostih radikalov. Kožni pigment Melanin absorbira ultravijolične žarke in s tem ščiti kožne celice pred uničenjem, medtem ko UVA žarki prodrejo skozi to oviro in na tkivo vplivajo negativno. UV srednje valovne dolžine, tako imenovani B-spekter (280-320 nanometrov) se imenujejo tudi žgoči žarki, saj so namreč tisti ki na koži povzročajo opekline. Ob daljši izpostavljenosti imajo ti UV žarki rakotvoren – karcinogen učinek na človekovo kožo. Sončno sevanje velja za vzrok najmanj 90% vseh kožnih rakov. Še nekaj najodmevnejših vzrokov izpostavljenosti škodljivim UV žarkom so sončarica (fotosenzibilizacija – preobčutljivost na sonce), kožni rak in opekline.  Občutljivost na ultravijolične žarke lahko povzroča tudi uživanje nekaterih zdravil (sulfonamidi, tetraciklini, kontracepcijska sredstva in nekatera druga zdravila v prosti prodaji) in kozmetični izdelki (nrp. limetino olje).

UVB s kratko valovno dolžino na molekularni ravni lahko povzroča defekte temeljnega gradnika življenja, to je DNK ali deoksiribonukleinske kisline. Naš DNK hitro absorbira omenjeno sevanje, pri čemer se po navadi spremeni oblika osnovne molekule zaradi prekinitve vodikovih vezi, izgradnje DNK – proteinskih agregatov in prekinitev niza. Spremembe v sestavi molekule DNK povzročijo, da encimi, ki tvorijo proteine, ne morejo »dešifrirati« kode DNK v tem delu molekule. Posledica teh sprememb so lahko popačeni proteini ali pa celice umrejo.

Ni pa vse tako negativno, saj ima tudi vlogo pri proizvajanju vitamina D v koži. Pozitivni učinki UV-žarkov so namreč tudi medicinsko dokazani, kot npr. vitamin D (pomemben za rast kosti, deluje proti osteoporozi, stimulira imunski sistem, zvišuje telesno zmogljivost, zmanjšuje depresijo ter ugodno vpliva na krvno-žilni sistem). S pomočjo UV-svetlobe se zdravijo tudi nekatere kožne bolezni kot so luskavica, akne ali nevrodermitis.

Kaj pa ima veze UV-svetloba in naš vidni sistem – oko. Obrazloženo je bil, da imajo UVA in UVB žarki različen vpliv na biološko tkivo, ki je odvisen ob njihove valovne dolžine. Prav tako kot koža, pa se razlikujejo tudi absorpcijske lastnosti in vrednosti očesnega tkiva. Roženica in očesna leča sta najpomembnejša dela, ki absorbirata UV sevanje. Žarki valovnih dolžin pod 300 nanometri najbolj absorbira roženica, leča pa predvsem žarke pod dolžino 370 nanometrov.

Veznica ali beločnica je tudi občutljiva struktura, saj absorbira zapleten niz oksidativnih reakcij in značilen potek celične smrti. Ostajajo trdni dokazi da obstaja povezava med izpostavljenostjo UV-sevanju in nastankom pterigija, občasno imenovana tudi zunanja mrena. Nastane na nazalnem delu veznice, za kar je odgovorno periferno fokusiranje svetlobe. Druga tvorba, ki pa ni tako močno povezana z ultravijolično svetlobo je pingvekula, ki je pa razširjena med ljudmi, ki živijo v sončnem kot tudi v zasneženem okolju.

Oba izrastka pa nastaneta tudi zaradi izpostavljenosti na vetru, suhem okolju in prahu. Roženica, ki je sestavljena iz 5 plasti, je isto dovzetna za utravijolično svetlobo. Mnoge patološke spremembe v vezi z omenjeno svetlobo so kronične, saj se razvijajo vrsto let, le fotokeratitis pa je očiten primer akutnega odziva. To obolenje je znano tudi kot snežna slepota, za katerega so značilni huda bolečina, solzenje, blefarospazem in fotofobija.

Pri fotokeratitisu pride do poškodb površinskega epitelija. Enourna izpostavljenost UV-sevanju, odbitem od snega, ali 8 urna izpostavljenost odbitem od peska, lahko že zadostuje za pojav fotokeratitisa. V prejšnjih člankih smo se dotaknili tudi degenerativnim in starostnim spremembam očesne leče. Ščasoma leča porumeni in izgubi prosojnost, predvsem zaradi nepovratnih sprememb beljakovin v leči, ki nastajajo zaradi staranja, dednosti ali izpostavljenosti UV-sevanju.

V Avstraliji, nad katero je ogromna luknja v ozonu, je izpostavljenost ljudi UV-sevanju povečana saj ni prisotnega naravnega filtra v ozonski plasti. V rdeči deželi tam spodaj (Avstralija) se letno zdravi 160.000 katarakt, stroški omenjenih operacij pa presegajo 320.000 Ameriških dolarjev. Do leta 2050 kot kažejo raziskave bo, v primeru 5-20% stanjšanja ozonskega plašča, od 167.00 do 830.000 več primerov sive mrene (Arch Ophthal, 2002). Posledično se bodo tudi stroški zdravljenja le teh povečali od 563 milijonov na 2,8 milijarde Ameriških dolarjev.  Na omenjenem kontinentu in zaradi ogromnih peščenih površin je nastanek sive mrene in z očmi povezanih težav ogromno več kot v drugih deželah.

[wp_ad_camp_1]

Verjetno se sprašujete, kako se lahko zaščitimo pred morebitnimi težavami. Oko in oči morajo dobiti tudi vir UV-sevanja, saj s tem telo ustvari naravno zaščito. Oblika očesne votline in obrvi zagotavljajo določeno anatomsko zaščito, pri močni svetlobi pa se izpostavljenost zmanjša zaradi našega mežikanja. Splošno je znano, da je daljša izpostavljenost močnemu soncu poleti med 10. In 16 uro odsvetovana, ampak lahko stvar omilimo z nošenjem pokrivala (kapa, klobuk ali ruta), dolgimi oblačili  in kvalitetnimi sončnimi očali z UV-zaščito. Kar pa dosti ljudi ne ve, je to da tudi navadna korekcijska stekla vsebujejo UV zaščito.

Kar je mogoče še manj verjetno in splošno znano, tudi kontaktne leče vsebujejo UV zaščito, a za kvaliteto le te se morate posvetovati z vašim očesnim specialistom. Trenutnu najpopularnejše in najbolj pogosto koriščene kontaktne leče so sestavljene iz silikon hidrogela, kar predstavlja 60% vseh kontaktnih leč.

Silikon hidrogeli z UV zaščito so uvrščeni v 1. In 2. razred, kjer različna številka predstavlja različno stopnjo zaščite. Številni dokazi govorijo v prid kontaktnih leč z UV zaščito za preprečevanje škodljivih defektov na očeh povezanih z akutno izpostavljenostjo UV-sevanju. Moramo tudi vedeti, da je jakost UV-sevanja odvisna od debeljine ozona, nadmorske višne, lastnostih reflektivne podlage (sneg, morje, pesek,…) in barvi kože

Nekaj dejstev o UV – sevanju:

• Več kot 90% UV sevanja prodre skozi oblake
• Vsakih 1000 metrov nadmorske višine se UV sevanje poveča za 10-20%
• Sneg odbije 80% upadnih UV žarkov
• Vse vodne površije odbijejo 10-30% upadnih UV žarkov
• Suhi pesek odbije 15-20% upadnih UV žarkov
• 60% UV sevanja poteka med 10h in 16h uro

Nekatere države že prakticirajo UV indeks, ki je pokazatelj jakosti UV sevanja v dnevu. Lestvica je bila mednarodno priznana leta 1994 s strani svetovne zdravstvene organizacije, ter sugerira rešitve ob različno močnih sevanjih. Ker je sedaj jeseski čas in se nam sonce ne zdi tako močno moramo biti še posebej pazljivi zaradi bleščanja, ki izhaja iz gladkih in svetlečih ploskev kot je npr. sneg.

Matic Vogrič, B.Sc. Opt., Očesna Optika Vogrič Idrija