1. Opišite pomen prava v sodobni družbi
Pravo je eden od najpomembnejših instrumentov in sredstev razvoja zdravstvene in socialne varnosti v sodobni družbi.
2. Opredelite odnos med pravom in politiko
Tako kot pravo, je nedvomno tudi politika objektivno determinirana z obstoječimi razmerami določene družbene skupnosti. Gre za zavestno človekovo dejavnost, zato je v njej vedno določena mera svobodnega delovanja subjektivnih dejavnikov, ki naj bi zlasti veljalo za posamezne politične odločitve oziroma za politiko v krajših razdobjih.
Pravo daje politiki s splošnostjo (in abstraktnostjo) obstojnost in trdnost, hkrati jo omejuje, saj terja, da je tedaj, ko jo zajema pravo, dolgoročna, vnaprej določena in za vse enaka v enaki situaciji.
Zapleten odnos med pravom in politiko ne prihaja do izraza le pri oblikovanju prava, temveč tudi pri njegovem uporabljanju.
3. Opredelite pomen vrednot in odnos med pravom in vrednotami
Danes je prevladujoče stališče, da sta pravo in morala dve različni in samostojni kategoriji.
Če je pravo civilizacijski izum, ki je bil nujen zaradi spornih medčloveških odnosov, ki ogrožajo družbeno sožitje in vsaj relativno urejenost družbenih odnosov, potem je razumljivo, da je mir temeljna vrednota, ki jo lahko dosežemo s pravom, ki ga kot prisilni red vzpostavlja institucionalizirana politična oblast (se pravi država).
4. Kako razumete pojem pravni red
Pravni red je posamezno zgodovinsko obstojno in izoblikovano pravo v dani državni organizirani družbi
Pravni red se sestoji:
– iz normativnega dela – značaja: pravne norme, pravna pravila,
– faktične – dejanske okoliščine.
Pravni red je skupek pravnih predpisov, ki veljajo na določenem ozemlju v določenem času.
5. Opredelite sestavine pravne norme
Norme so socialna pravila, zapovedi – predpisi, ki terjajo od ljudi na katere se obrača, določeno zaželeno vedenje in ravnanje. Pravila za vedenje in ravnanje ljudi so norme.
Kakovostna delitev norm:
– abstraktne – konkretne norme
– splošne – posamične in individualne norme
Delitev norm po vsebini:
– zapovedujoče – kategorične ali kogentne
– prepovedujoče – kategorične ali kogentne
– pooblaščujoče
Delitev pravnih norm po stopnji odrejenosti:
– striktne
– elastične
6. Katere so temeljne značilnosti sodobnega prava
Splošnost: splošnost kot značilnost modernega prava se dosega z oblikovanjem takih pravnih norm, ki se ne odražajo na individualno določeno osebo, temveč na nedoločeno število oseb, opredeljeno zgolj s splošnimi oznakami
Splošnost naj bi vodila vsaj k dvema pomembnima vrednotama, ki ju mora pravo doseči, k nepristranosti in enakosti.
S tem, da se dviga splošna norma nad individualne posebnosti posameznikov, ni dosežena zgolj nepristranost, temveč še druga poglavitna vrednota ter cilj pravnega reda – enakost.
Splošno določen pravni subjekt z natančno opredeljenimi sposobnostmi je obenem tudi subjekt, na katerega se obrača javna oblast kot “nevtralna” zaščitnica pravno urejenega ravnanja ter urejevalka tistih odnosov, ki nastajajo med civilno družbo in državo.
Abstraktnost: abstraktnost modernega prava se nam kaže kot lastnost pravne norme, da se s pomočjo simbolov in konceptov dvigne nad konkretnost ter tako ustvari model ravnanja oziroma vnaprej zamišljeno merilo bodočih razmerij in ravnanj
Abstraktnost pravne norme naj bi vodila k uresničevanju predvidljivosti, zanesljivosti in pravne varnosti.
Z abstraktnostjo se srečamo pri nastajanju prava, pri ustvarjanju splošnih in abstraktnih pravnih norm tudi pri njihovem uporabljanju.
Abstraktnost pravne norme je brez dvoma tisti element v pravu, ki je terjal izoblikovanje pravne logike ter njeno nenehno razvijanje in izpopolnjevanje
Formalizem: splošnost in abstraktnost sta se nam pokazali kot nujni, bistveni sestavini in lastnosti modernega prava, brez katerih si ne bi mogli zamisliti njegove normativnosti in na njej temelječe funkcije prava. Pravni formalizem je logična posledica teh značilnosti modernega prava. Postavlja zahtevo, da je
treba pri oblikovanju in udejanjanju prava spoštovati nekatere oblikovne zahteve, ki lahko bistveno prispevajo h kakovosti pravnega urejanja.
Pravni formalizem utrjuje pravnikovo prepričanje, da je pravo specifična družbena tehnika s svojimi jasno izoblikovanimi lastnostmi, ki terjajo in opravičujejo pravnikovo strokovno avtonomnost.
Pravni formalizem je obenem z drugimi značilnostmi modernega prava doživljal svoj razvoj, prilagajal se je novim zahtevam oziroma spremembam, ki so posegale v funkcijo prava, ne da bi pri tem izgubil to, kar je njegovo bistvo in obenem del bistva modernega prava sploh.
Sistematičnost pomeni, da se je moderno pravo izoblikovalo v sistem, ki se odlikuje z nekaterimi posebnimi značilnostmi, po katerih naj bi se bistveno razlikoval od drugih normativnih sistemov in s tem še posebej utemeljeval specifičnost moderne kategorije prava.
Kelsen ni iskal specifičnosti prava zgolj v normah, temveč predvsem v načinu, kako se te norme razvrščajo in izoblikujejo v pravni sistem. Pravo zato zanj ni norma, ampak skupek pravil, ki ima tisto vrsto enotnosti, ki jo mi dojemamo kot sistem. In še: ni mogoče dojeti narave prava, če svojo pozornost omejimo na eno samo, izolirano pravilo. Razmerja, ki povezujejo posamezna pravila pravnega reda, so tudi bistvena za naravo prava.
In končno, sistematičnost modernega prava ni mogoče razumeti brez moderne države, njenega centralizma in razvoja moderne birokracije.
[wp_ad_camp_1]
7. Katero razmerje in pod kakšnimi pogoji lahko štejemo za pravno razmerje
Pojem pravnega razmerja: pravna razmerja lahko opredelimo kot tiste družbene odnose, ki so zaradi svojih posebnih značilnosti pravno urejeni in torej zavarovani z močjo (prisilo) države.
Če pravno razmerje razčlenimo, ugotovimo, da je sestavljeno iz naslednjih bistvenih sestavin: pravnih subjektov, se pravi udeležencev pravnih razmerij, pravic in dolžnosti, ki se spletejo med njimi, ter iz predmeta ali namena pravnega razmerja, ki ga običajno pojmujemo kot cilj, ki ga pravni subjekti morajo ali želijo doseči z oblikovanjem ustreznega pravnega razmerja.
Za nastanek pravnega razmerja morata biti izpolnjena dva pogoja:
– obstoj splošne abstraktne pravne norme, ki tako razmerje na tipski način ureja
– obstoj zahteve, da morajo nastopiti tista dejstva, na katera veže takšna pravna norma nastanek tega pravnega razmerja.
Normalno je, da je pravno pravilo, ki načelno ureja kakšno razmerje že izdano, preden nastopijo okolnosti, ki ustvarijo s tem predpisom predvideno pravno razmerje.
8. Opredelite subjekte pravnega razmerja
Pravni subjekti
Fizične osebe – z rojstvom otrok pridobi pravno osebnost, s polnoletnostjo pa tudi poslovno sposobnost: sposobnost fizične osebe, da sama z lastnimi dejanji in lastno voljo pridobiva pravice in prevzema dolžnosti v pravno urejenih razmerjih.
Pravne osebe – so organizacijske celote (družbene tvorbe), ki jih sestavljajo ljudje in sredstva (dobrine, premoženje), in so namenjen uresničevanju pravno dopustnih ciljev. Praktični razlog, zakaj pravo takim tvorbam priznava lastnost pravnega subjekta je v tem, da bi lahko na organiziran in pravno urejen način uresničevali dejavnosti, ki presegajo po pomenu in obsegu posamezno fizično osebo in praviloma terjajo združevanje pomembnih premoženjskih sredstev.
9. Opredelite oblike varstva pravnega razmerja
Varstvo pravnega razmerja
Temeljni namen prava je doseganje družbene urejenosti in varnosti ter preprečevanje zasebnega nasilja.
Spori so sicer v družbenem življenju nujni. Če se sporom ni mogoče izogniti, si je treba vsaj prizadevati, da bi jih razrešili po mirni poti, ki izključuje zasebno nasilje in tudi potrebo po oblastnem varstvu.
Samozaščitno ravnanje:
– silobran
– skrajna sila
Organizirano, vnaprej določeno oblastno pravno varstvo zagotavljajo državni organi, pravnim subjektom pa pripada vrsta sredstev, s katerimi lahko uveljavljajo to pravno varstvo, kadar menijo, da so kršene njihove pravice. Dolžnost pravnega varstva je naložena upravnim in sodnim organom, pri čemer pripada osrednje mesto slednjim, saj so tudi odločitve izpostavljene sodni presoji.
10. Opredelite hierarhijo pravnih virov na vašem področju
Hierarhija pravnih virov
• Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/1991, z dne 28.12.1991
• Ratificirane mednarodne pogodbe
• Zakoni
• Uredbe Vlade RS
• Pravilniki, ki jih izdajo posamezna ministrstva
• Odredbe
• Navodila
• Kolektivne pogodbe
• Individualni pravni akti (odločbe, sklepi)