Bakterije

Rod Staphilococcus

Stafilokoki (znanstveno ime Staphylococcus) so rod gram pozitivnih ( G+), negibljivih in ne sporogenih aerobnih ali anaerobnih kokov (okroglih bakterij) v grozdastih skupinah, ki lahko povzročajo gnojna vnetja in sepse[1], vendar je večina vrst za človeka nenevarnih in so del normalne bakterijske flore na koži in sluznicah. Prisotni so povsod po svetu in predstavljajo tudi manjši delež bakterij v prsti.

Rod stafilokokov zajema 34 različnih vrst.

Nekatere vrste, ki živijo v drugih organizmih, lahko s toksini, ki jih izločajo, povzročajo bolezni. Njihovi toksini so tudi pogost vzrok okužb s hrano, saj se te bakterije razmnožujejo v neprimerno shranjeni hrani. Staphylococcus aureus – imenovan tudi zlati stafilokok – je najpogostejši vzrok stafilokoknih okužb. Staphylococcus aureus je bakterija, ki je pogosto del kožne flore, najdemo pa jo tudi v nosu in žrelu. Njeni toksini škodujejo prebavnemu traktu, kar lahko privede do bruhanja ali driske. Prenaša se kapljično (s kapljicami) pri kihanju in kašljanju.

·        gram+ kok, negibljiva, nesporogena, posamično ali v skupkih, s kapsulo ali brez

·        nekateri izločajo strupe: enetrotoksin (zastrupitev s hrano), toksin toksičnega šokovnega sindroma (zastrupitev z okuženim tamponom), eksofaliativni toksin (luščenje epidermisa)

·        več tednov na predmetih, v prahu (odporni na vplive okolja), koža, rane, dihala

 

Rod Streptococcus

Streptococcus je rod po Gramu pozitivnih ( G+) bakterij iz družine Streptococcaceae , zelo razširjena v naravi, so del običajne bakterijske flore ljudi in nekatere vrste povzročajo bolezni pri ljudeh. Streptokoki so okrogle oblike, povezani v parih, so običajno fiksirana, ne ustvarjajo spore, in so običajno fakultativnih anaerobom.

·        gram+ kok, krajše ali daljše verižice

·        laboratorijska razdelitev: glede na sposobnost tvorjenja hemolizinov (α- hemoliza, β- hemoliza) in raztapljanja eritrocitov

·        potrebno osamiti v kulturi, kužnina (bris nebnic) na krvni agar za

identifikacijo, tipizacijo in antibiogram

 

Neisseria meningitidis

Neisseria meningitidis je heterotrofni gram negativna ( G- ) bakterija diplokok, najbolj znana po vlogi v meningitisu in drugih oblik meningokoknih bolezni, kot so meningokokcemija. N. meningitidis je glavni vzrok obolevnosti in umrljivosti v otroštvu v industrializiranih državah in je odgovorna za epidemije v Afriki in Aziji.
Približno 2500-3500 primerov okužbe N meningitidis na leto se zgodi v Združenih državah Amerike. Otroci, mlajši od 5 let so v največji nevarnosti.
Anton Weichselbaum leta 1887 prvič odkrili bolezni pri bolnikih, okuženih z meningokoki
Meningokiki okužijo le ljudi in še nikoli niso bile odkrite pri živalih.
Meningokok se širi z izmenjavo sline in drugimi izločkov dihal, v dejavnosti, kot so kašelj, poljubljanje, in žvečilne na igračah. Čeprav se sprva pojavi kot  splošni simptom utrujenost, lahko hitro napreduje v  povišano telesno temperaturo, glavobol in trd vrat,  komo in smrt. Simptomi so lahko pomešajo s tistimi iz meningitisom zaradi drugih organizmov, kot so bakteriji influenzae in Streptococcus pneumoniae. Smrt nastopi v približno 10% primerov. Tisti s pomanjkljivo imunostjo so lahko še posebej izpostavljeni meningokoku.

·        gram– diplokok – meningokok, polisaharidna kapsula

·        človek edini nosilec

·        s fimbrijami prilepijo na nosnožrelni prostor (tudi pri 10% zdravih oseb), od tod v kri in likvor

·        likvor na ogreto gojišče (kri) s povečano količino CO2, iščemo diplokoke v levkocitih in zunaj njih; v likvorju iščemo polisaharidne antigene

·        epidemični meningitis, meningokona sepsa
Neisseria gonorrhoeae

Neisseria so  gram negativni ( G- ) koki, ki zahtevajo dodajanje hranil za rast v laboratorijskih kulturah. Ti koki so običajno prikazani v parih  (diplokoki), v obliki kavnih zrn. Od 11 vrst Neisseria dakolonizirata ljudi le dve, sta patogeni. N. gonorrhoeae je povzročitelj  gonoreje in se prenaša s spolnimi stiki.
Neisseria običajno izoliranih na agar ploščo, ki vsebujejo antibiotike  in hranila, ki spodbujajo rast vrste Neisserie.

 

·        gram– diplokok, ledvičasta oblika, beljakovinasti izrastki in posebne beljakovine za pritrditev na celice sluznic – okuži celice celindričnega epitelija sluznic

·        izloča proteazo IgA – zavira delovanje IgA v sluznicah

·        v celicah sečil in spolovil ter očesne veznice (sluznica)

·        kužnina iz gnojnega izcedka iz sečnice (♂) oz. birsa cerviksa (♀); mikroskopska preiskava, zasejevanje na gojišče

·        hitri test hibridizacije za gonokok značilnih NK

·        gonoreja ali kapavica

 

 

 

Bacillua anthracis

Bacillus anthracis je gram pozitivna ( G+ ) sporogena paličasta bakterija,s širino 1-1.2μm in dolžino 3-5μm. Goji se v  gojišču v aerobnih ali anaerobnih razmerah.

Bolezen se izraža v več oblikah:

kožni antraks, za katerega so značilna omejena območja z gnojnim vnetjem in črno krasto na koži;

pljučni ali inhalacijski antraks, ki nastane zaradi vdihavanja spor antraksa, simptomi pa so sprva podobni gripi, nakar pride do vnetja dihal;

črevesni antraks, ki nastane zaradi zaužitja okuženega mesa, značilni simptomi pa so bolečine v trebuhu, hematemeza in diareja s krvavo vsebino.

Približno 95 % okužb poteka pri človeku s spremembami na koži, 5 % pa na dihalih.

Bolezen običajno prizadene rastlinojede živali, zlasti na kmetijskih območjih Amerike, Azije,Afrike in jugozahodne, južne ter vzhodne Evrope. Prizadene lahko tudi človeka, če pride v stik z okuženo živaljo, izdelki živalskega izvora ali visoko koncentracijo spor bakterije. Okužbe z inhalacijo spor so predvsem rezultat uporabe biološkega orožja na določenem območju ali nezadostnih varnostnih ukrepov v bližini vojaških laboratorijev. Prenos okužbe s človeka na človeka ni dokazan.

·        gram+ bacil, palčka, sporogena, aerobna bakt.

·        skozi poškodbe na koži, z vdihavanjem spor, ev. skozi črevo

·        v telesu spore vzkalijo, razmnožujejo, širijo v kri, organe

·        v telesu dela polipeptidno kapsulo – olajša širjenje

·        toksin – okvarja žilje organov – edem

·        izcedek pod mikroskop in na gojišče, zasejemo tudi kri

·        zdravljenje – zgodnja indikacija – penicilin v velikih odmerkih

·        antraks: najpogostejši kožni antraks (črna krasta)

 

Clostridium tetani

Clostridium tetani je po Gramu pozitivna ( G+ )bakterija, ki je po obliki bacil (paličasta bakterija). Povzroča hudo infekcijsko bolezen Tetanus. V razvitem svetu je okužba s tetanusom izredno redka. Naravno okolje bakterije je človeško in živalsko črevo. Bakterija se nahaja v zemlji, prahu, odpadkih, raznih predmetih. V neugodnih razmerah (npr. ko se z blatom izloči iz organizma) se bakterija Clostridium tetani spremeni v sporo. V obliki spore lahko bakterija več let “čaka v zasedi”. V telo najpogosteje vstopi preko ran na koži (npr. pri opeklinah, vbodnih ranah z žeblji, nožem itd.). Tam se razmnožuje in tvori toksin, ki se s krvjo širi na druga mesta in povzroča krče. Več obolenj je v poletnih mesecih.

POJAVLJANJE
Tetanus se pojavlja po vsem svetu, predvsem v nerazvitih deželah, kjer obolevajo tudi novorojenčki. Preventivno cepljenje proti tetanusu, ki je pri nas obvezno za predšolske in šolske otroke, je zmanjšalo pojavljanje tetanusa. V Sloveniji v zadnjih letih obolevajo starejše, necepljene osebe, ki so se okužile pri različnih kmečkih opravilih, pri delu na njivah ali vrtovih.

INKUBACIJA
Inkubacija (čas od okužbe do izbruha bolezni ) lahko traja le en dan, lahko pa tudi nekaj tednov. Večinoma traja 3 do 21 dni. Čim bližja je poškodba osrednjemu živčevju, tem krajša je inkubacija. Čim krajša je inkubacija, tem hujša je bolezen.
KLINIČNA SLIKA
Tetanus se pojavlja v treh oblikah: lokalni, kefalni in generalizirani.
Za lokalni tetanus je značilna nepopustljiva, boleča togost mišic, ki so v neposredni bližini poškodbe ali okužene rane. Bolezenski znaki lahko trajajo nekaj tednov ali mesecev in izzvenijo brez posledic.
Posebna oblika lokalnega tetanusa je kefalni tetanus. Pojavi se ob poškodbah na prednjem delu glave, očesu, obrazu, ušesu in kroničnem vnetju srednjega ušesa. Pogosto se pojavijo ohromitve možganskih živcev, predvsem obraznega. Lahko so prizadeti tudi drugi možganski živci.
Generalizirani tetanus je najbolj pogosta oblika bolezni. Pri nekaterih bolnikih so edini znaki bolezni razdražljivost, nemir, otrplost tilnika, težave pri požiranju in togost trebušnih mišic ali mišic prsnega koša. Prizadete so lahko še druge mišice. Pojavijo se tonični krči mišic čeljusti, zatilja, hrbtnih mišic in mišic trebušne stene. Pri hujših primerih se pojavijo sunkoviti tonični krči, ki trajajo nekaj sekund in zajamejo tudi dihalne mišice, glasilke in mišice sapnika.
Na izid bolezni vpliva klinična oblika tetanusa. Največja je smrtnost pri tetanusu novorojenčkov in pri generaliziranem tetanusu. Praviloma preboleli tetanus ne pušča posledic. Prebolela bolezen ne pušča imunosti, bolnika ob koncu bolezni cepimo.

PREPREČEVANJE
Tetanus je bolezen, ki jo lahko preprečimo. Cepivo proti tetanusu je varno in zelo učinkovito. V Sloveniji obvezno cepimo predšolske in šolske otroke ter poškodovane osebe, pri katerih je od cepljenja minilo več kot 5 oziroma 10 let.

 

Clostridium butulinum

Clostridium botulinum je vrsta gram pozitivnih ( G+ ) negibljivih anaerobnih sporogenih bakterij iz rodu klostridij, ki proizvaja toksin botulin ter povzroča botulizem. Leta 1896 jo je odkril in izolira lEmile van Ermengem. Nahaja se predvsem v prsti.

Clostridium botulinum je paličasta bakterija. Je anaerobna in kisik je zanjo strupen, vendar tolerira manjše količine kisika, ker poseduje encim superoksid-dismutazo, ki ščiti bakterijo pred oksidativnimi poškodbami. Tvori lahko endosporo ter v takšen stanju preživi neugodne okolijske razmere.

Bakterije se uporabljajo za pridobivanje botulina, ki se uporablja v zdravstvene in kozmetične namene kot mišični relaksant. Znan pripravek, ki vsebuje botulin se uporablja za glajenje gub, se nahaja pod zaščitenim imenom Botox.

·        gram+ bacil, palčka, sporogena, anaerobna bakt.

·        v zemlji, s hrano (kjer anaerobni pogoji)

·        botulinusni toksin (eden najnevarnješih strupov za človeka) – krči

·        botulizem: dvojni vid (12 – 36 ur po zastrupitvi), ohromelost dihalnih mišic

 

Clostridium perfringens

Cl. perfringens je bacil,  ki tvori  spore v ugodnih življenjskih pogojih pa bakterija tvori toksin (strup), ki povzroči zastrupitev. Glede na tvorbo toksinov je klacificiranih 5 tipov A, B, C, D, in E.

Bacil  se razmnožuje pri  temperaturi 15 do 52,5°C,  najbolje pri  temperaturi  43  do  47°C.

Spore  preživijo  večurno kuhanje in ko temperatura pade se iz njih razvijejo bakterije, ki tvorijo toksine.

Izvor okužbe

Cl. perfringens je  široko prisoten v naravi.  Najdemo ga v vodi, zemlji, prahu, v izločkih ljudi in živali. Izvor okužb je največkrat

• meso  in mesni izdelki

• mesne omake

Meso se lahko okuži na različne načine ( s prahom, človeškim blatom in živalskim iztrebki pri zakolu živali, ob neustreznih higienskih  pogojih pri  pripravi skladiščenju hrane, hlajenju in pranju živil…)

Glavni vzrok za zastrupitve  je zaužitje kuhanega mesa, v primeru, ko se meso po kuhanju prepočasi in predolg ohlaja ali je shranjeno pri temperaturi med 15 do 52,5 °C .

Bolezenski znaki

Se  pokažejo po 6 do 24 urah ur po zaužitju okužene hrane. Bolezen se začne z drisko in bolečinami v trebuhu. Iztrebki so tekoči brez sluzi ali krvi. Bolniki navadno nimajo vročine, redko jim je slabo ali bruhajo.  Bolezen traja v večini primerov 6 do 24 ur.

Preprečevanje bolezni:

• Zadostna termična obdelava in shranjevanje živil pri temperaturi. višji od 63°C    ali  v hladilniku pod 5°C,

• Hitro ohlajevanje živil (največ 2 uri), če hrano takoj ne zaužijemo

 

Escherichia coli

Escherichia coli (E. coli) je vrsta bakterij iz rodu ešerihij, ki so normalno v črevesju sesalcev, tudi človeka in predstavlja velik del tako imenovane normalne črevesne flore. Odkril jo je nemški pediater in bakteriolog Theodor Escherich leta 1885 in po njem je tudi dobila ime. E. coli je zelo razširjena bakterija v črevesju in dnevno se v človeškem fecesu nahaja več kot 100 milijard teh bakterij. Le nekateri sevi te vrste bakterije so za človeka patogeni.

Gre za gram negativno ( G- ) bakterijo in torej ni sposobna tvorbe spor. Za uničenje E. coli v materialu zato zadoščajo običajni postopki, kot sta pasterizacija ali prevretje in ni potrebna sterilizacija, ki sicer uniči tudi spore. Escherichia coli je najbolj raziskan organizem nasploh.

·        gram– bacil, palčka, gibljiva, bički in fimbriji

·        na hladnem v vodi in ledu tudi do 1 leto

·        večina tipov del normalne flore

·        posamezni tipi imajo virulenčne dejavnike: sestavine celične stene in celični izrastki (prilepljanje na celice črevesnih resic), izločanje enterotoksinov oz. vdiranje v globlje plasti črevesne sluznice

·        kužnino zasejemo na gojišče za osamitev, določitev zapletene antigenske zgradbe bakt. in tvorjenja virulenčnih dejavnikov posameznih vrst

·        driska pri dojenčkih, otrocih in odraslih

 

Salmonella

Salmonela (znanstveno ime Salmonella) je rod gram negativnih ( G- ) bakterij iz družine Enterobacteriaceae, ki pri človeku in živalih povzročajo različne oblike črevesnih okužb. Poznanih je preko 2500 vrst, ki jih uvrščamo v šest podvrst, te pa v dve vrsti. Salmonele so dokaj odporne na zunanje vplive: preživijo 115 dni v vodi, 280 dni v vrtni zemlji, 80 dni v odpadkih, 2 leti v suhem iztrebku in kar 13 mesecev v piščančji drobovini pri temperaturi 21°C. Salmoneloze imenujemo bolezni, ki jih povzročajo bakterije iz rodu salmonel. V svetu so salmoneloze najpogostejše s hrano povzročene črevesne okužbe.

·        gram– bacil, palčka, gibljiva, antigeni celične stene in bičkov

·        v črevesju različnih živali, okužba z jajci, mesom, mlekom…, rokami

·        2500 vrst, večino bolezni pri človeku povzroča pribl. 10 vrst (Salmonela typhi le čl., na čl. prilagojeni tudi Salmonella paratyphi A in B)

·        vdirajo v sluznico spodnjega dela tankega in začetnega dela debelega črevesa, izločajo z iztrebki

·        bakteriološko preiskujemo tudi seč, kri, kostni mozeg, gnoj

·        salmoneloza: črevesna vročina – tifusna oblika bolezni s splošnim obolenjem, povišano TT in akutno drisko (akutni gastoenterokolitis)

 

Shigella

Šigela je po Gramu negativna ( G- ) entero bakterija, ki je negibljiva in spada v rod Shigella. Šigele so invazivne bakterij, ki so odporne proti kislini v želodcu. Poznamo 4 vrste šigel: Shigella boydii, Shigella sonnei, Shigella dysenteriae in Shigella flexneri. Vse štiri vste so za človeka patogene. Edini vir okužbe so ljudje; prenos je najpogosteje z rokami. Shigella boydii in Shigella flexneri najpogosteje povzročata blago drisko, medtem ko pa Shigella dysenteriae povzroča hujšo vnetje črevesja – bacilarno grižo, saj izloča t.i. Šigov toksin.

Zdravljenje okužb s šigelo

Pri okužbi je potrebno nadomeščati tekočine in zdraviti z antibiotiki.

 

Campylobacter jejunii

Kampilobakterioza je infekcijska bolezen, ki jo povzročajo bakterije iz rodu Campylobacter.

Te bakterije so v obliki majhnih ukrivljenih paličic, občutljive so na nizek pH in jih uničimo s pasterizacijo.Najpogostejša predstavnika sta C. jejuni in C. coli, malo manj pogosta pa še C. lari in C. upsailensis.

Pojavlja se po vsem svetu, predvsem v toplejših pogojih. Poleg salmonele je najpogostejši povzročitelj bakterijskih enteritisov pri ljudeh. Kampilobakter je bil v letu 2009 v EU ponovno najpogostejši povzročitelj zoonoz, ki se prenašajo s hrano in bo najbrž tudi v prihodnje. Prav

Tako je letos prvič tudi v Sloveniji število obolelih za kampilobakteriozo preseglo število zbolelih za salmonelozo.

Načini prenosa:

Pri ljudeh se ponavadi prenaša s hrano, največkrat z nezadostno toplotno obdelanim

Perutninskim mesom. Predvsem moramo biti pozorni, da med pripravo hrane ne prenašamo bakterij s surovega mesa na druga živila. Direkten prenos s človeka na človeka (fekalno – Oralna pot) jeredek.

Inkubacijska doba:

Od 2 do 5 dni, odvisno od števila zaužitih bakterij.

Simptomi:

Simptomi kot so rebušni krči, vodena, lahko tudi krvava driska, glavobol in povišana telesna temperatura lahko trajajo od 1 do 7 dni. Redek zaplet okužbe je okvara perifernega živčnega sistema, imenovana Guillain – Barre sindrom.

Diagnoza:

Potrjena je ob izolaciji Campylobacter spp. Iz fecesa.

Terapija:

Bolezen ponavadi izzveni sama, zato je zadostna podporna terapija z rehidracijo in elektroliti. Antibiotike se uporabi po potrebi pri otrocih, pacientih s povišano temperaturo in imunosupresijo.

·        gram– bacil, en ali dva zavoja v obliki črke S, gibljiva bakt.

·        za rast zmanjšana količina O2, povečana količina CO2

·        izločajo enterotoksin

·        razmnožujejo v tankem črevu

·        kužnina iz blata; posebna, zanje prirejena gojišča za osamitev in identifikacijo

·        driska, včasih splošna bolezen, črevesna vnetja

 

Pseudomonas aeruginosa

Psevdomonas je bakterija iz rodu Pseudomonas in je po Gramu negativna ( G- )gibljiva bakterija, ki se nahaja v vodi, zemlji, na rastlinah, ljudeh. Najpomembnejša patogena vrsta za človeka je Pseudomonas aeruginosa. Le-ta je pogost povzročitelj bolnišničnih okužb. Povzroča okužbo ran, opeklin, pljučnico, sepso.

·        splošno razširjena bakt. okolja, v vodi, tudi z rokami

·        naseli v črevesju

·        bolnišnične okužbe sečil in ran, tudi druga vnetja

 

Legionella pneumophila

Legionella pneumophila je  Gram negativna bakterija iz rodu Legionella. L. pneumophila je za človeka patogena bakterija in povzroča legionsko bolezen. Bolezenski znaki so podobni znakom pljučnice.

·        gram– bakt. iz okolja, v vodah, algah, vodnih amebah

·        kužnina iz dihal; posebna gojišča

·        protitelesa – s preiskavo parnih ali še večkrat odvzetih serumov v daljših časovnih presledkih

·        pljučnici in influenci podobna vnetja dihal (predvsem manj odporni)

 

Borrelia burgdorferi

Borrelia burgdorferi je vrsta borelij (z dvema podvrstama), ki v Evropi živijo v vseh stadijih klopa in se od njega prenašajo na človeka ter povzročajo lymsko boreliozo. Gre za gram negativno ( G- ) bakterijo iz družine spirohet.

·        bacil, spiralna

·        pri nas endemična

·        iz krvi v sklepe in centralno živčevje

·        iščemo v krvi, vzorcih kože, likvorju, sklepni tekočini; zahtevna za gojenje – bogato gojišče

·        Lymska borelioza

 

Treponema pallidum

Treponema pallidum je Gram negativna bakterija, ki se spiralno  formirana. To je notranji parazit, ki povzroča sifilis, kronične bolezni pri ljudeh. Sifilis je spolno prenosljiva bolezen, ampak prenos se lahko pojavi tudi med materjo in otrokom v maternici, kar se imenuje prirojeni sifilis. Sifilis je bil prvič odkrita v Evropi proti koncu petnajstega stoletja. Virulentni sev T. pallidum je bil prvič izoliran leta 1912. Čeprav je v zadnjih desetletjih zdravljenje na voljo, je sifilis  še vedno zdravstveni problem po vsem svetu. WHO (Svetovna zdravstvena organizacija) ocenjuje, da je 12 milijonov novih primerov sifilisa vsako leto. To je velik problem v revnih državah kjer izvidov antibiotiki niso na voljo. V takih primerih se lahko sifilis prenaša z matere na nerojenega otroka.

 
[wp_ad_camp_1]

Chlamydia

Je gram negativna ( G-) bakterija.

Klamidija spada med spolno prenosljive bakterijske okužbe in se najpogosteje prenaša s spolnimi stiki. Od nespolnih okužb sta znana okužba očesne veznice, kjer se okužimo s prsti, ki so bili v stiku z vaginalnim izcedkom in prenos okužbe z matere na novorojenčka.

Kako se okužimo?

Okužba s klamidijo spada med spolno prenosljive bakterijske okužbe in se najpogosteje prenaša s spolnimi stiki. Od nespolnih okužb sta znana okužba očesne veznice, kjer se okužimo s prsti, ki so bili v stiku z vaginalnim izcedkom in prenos okužbe iz matere na novorojenčka.

Dejavniki tveganja

Klamidija je najbolj razširjena med mladimi v starosti od 16 do 24 let. V najbolj ogroženo skupino za okužbo z bakterijo klamidija spadajo spolno aktivne mladostnice in mladostniki, ki pogosto zanikajo bolezenske znake in zaradi pogoste menjave spolnih partnerjev in nizke stopnje zaupanja med partnerji omogočajo širjenje spolno prenosljivih bolezni.

Kakšni so bolezenski znaki okužbe s klamidijo?

Okužba s klamidijo zaradi bioloških posebnosti pogosto ne kaže kliničnih znakov in jo lahko odkrijemo le s testiranjem. Prvi znaki obolenja pri moških in ženskah se lahko pokažejo šele dva do tri tedne po spolnem odnosu.

Klamidijska okužba povzroči pri moških pri več kot polovici vseh primerov nespecifično okužbo sečnice. Prvi znaki obolenja se pokažejo po spolnem odnosu, po inkubacijski dobi od enega do treh tednov. Za okužbo je značilen rahel (včasih komaj opazen) izcedek iz sečnice, blage težave pri uriniranju, ki jih spremlja pekoč občutek, pogostejše uriniranje ali oteženo in neenakomerno izločanje urina ter morebitna rdečica in vlažnost na skrajnem koncu glavice penisa. Bolezenski znaki so lahko blagi in slabo opazni, včasih jih sploh ni. Vendar se okužba lahko razvije v kronično, spremljajo jo občasen blag izcedek ali nekatere od zgoraj omenjenih motenj uriniranja.

Moški z nezdravljeno klamidijsko okužbo predstavljajo stalen vir okužbe in širjenja teh bakterij.

Pri ženskah sta najpogostejši mesti okužbe s klamidijo vrat maternice in sečnica. Znaki vnetja sečnice so po simptomih podobni tistim pri moških.

Vnetje materničnega vratu pa poteka običajno z malo bolezenskimi znaki.

Možna sta zvečan izcedek rumenkaste barve iz nožnice in krvavitev po spolnem odnosu. Znaki okužbe materničnega vratu se praviloma pojavijo sedem do 14 dni po spolnem odnosu z okuženim partnerjem.

V najbolj ogroženo skupino za okužbo materničnega vratu sodijo mladostnice, saj imajo nekatere biološke lastnosti, ki jih bolj izpostavljajo okužbi. Pri večini nezrel maternični vrat ni sposoben izločati zaščitnih protiteles, površina materničnega vratu pa fiziološko prekriva cilindrični epitelij, ki je bolj dovzeten za okužbo z bakterijo. Poleg tega imajo več spolnih partnerjev, med njimi večje število mlajših moških, ki so lahko okuženi s spolno prenosljivimi boleznimi.

Kakšne so posledice okužbe s klamidijo?

Okužba s klamidijo povzroča vnetje rodil in lahko prizadene celotna rodila pri ženski in povzroči trajne okvare rodnega zdravje, celo neplodnost, če je ne zdravimo. Klamidijsko vnetje rodil vpliva predvsem na rodno sposobnost ženske in zveča tveganje za pojav zunajmaternične nosečnosti in neplodnosti.

Okužba materničnega vratu lahko privede tudi do poznega spontanega splava ali prezgodnjega poroda. Pri prenosu z matere na novorojenega otroka pa lahko nastopijo zapleti, kot sta klamidijska okužba oči in klamidijska pljučnica, predvsem pri nedonošenčkih.

Neplodnost je lahko tudi trajna posledica neozdravljene okužbe s klamidijo pri moških. Pri moških v prvi vrsti povzroči okužbo sečnice, ki pa se lahko brez zdravljenja razvije tudi v vnetje prostate in nadmodka in v nekaterih primerih povzroči celo neplodnost.

Kako poteka zdravljenje okužbe s klamidijo?

Nezapleteno klamidijsko okužbo materničnega vratu in sečnice lahko danes dokažemo s preprostimi metodami.

Klamidijsko okužbo moramo zdraviti takoj, ko jo odkrijemo. Pravočasno zdravljenje je zelo enostavno in učinkovito, za preprečevanje nadaljnjih okužb pa je pomembno, da zdravimo vse spolne partnerje. Vsako odkrito klamidijsko okužbo materničnega vratu in sečnice zdravimo z enkratnim odmerkom ustreznega antibiotika . Pri širjenju klamidijske okužbe in razvoju medenične vnetne bolezni, pa je zdravljenje zahtevnješe, bolnica pa je lahko tudi kratkotrajno hospitalizirana.

Kako se zaščitimo pred okužbo?

Verjetnost okužbe s spolno prenosljivimi boleznimi zmanjšamo, če nimamo spolnih stikov s partnerji, za katere obstaja večja verjetnost, da so okuženi. Vsekakor pa je najboljša zaščita pred spolno prenosljivimi boleznimi uporaba kondoma, ki onemogoči prenos telesnih izločkov z okuženih oseb.

·        gram– bakt., zelo drobna

·        znotrajcelični zajedavec

·        nosilec le človek

·        negonokokno vnetje sečnice, rodil, očesna veznica, dihala

 

Mycobacterium  tuberculosis

M. tuberculosis je obligatorno aerobna gram pozitivna ( G+ ) mikobakterija. Mikobakterije so acidorezistentne (odporne na kislino), saj obarvanje ostane po spiranju s kislo raztopino. M. tuberculosis se deli vsakih 15–20 ur, kar je zelo počasi v primerjavi z večino drugih bakterij.

Mycobacterium tuberculosis je bakterija, ki je v največ primerih povzročitelj jetike (tuberkuloze). Leta 1882 jo je odkril Robert Koch, ki je za to leta1905 prejel Nobelovo nagrado za medicino. Po odkritelju to bakterijo imenujemo tudi Kochov bacil.

·        bacil, tanka, dolga palčka

·        pljuča, lahko razširi v kosti, možganske opne, ledvice in druge organe

·        debela plast voskov in maščobnih kislin v celični steni – neobčutljiva na želodčno kislino

·        cepljenje – celična imunost – tuberkulinski test pozne preobčutljivosti

·        svetlobni mikroskop: obarvamo po Ziehlu in Neelsenu – rdeče palčke na modrem ozadju

·        fluorescenčni mikroskop: flouresenčno barvilo (avramin) – kažejo rumeno flourescenco

tuberkuloza: okužba pljuč – kronični potek (več mesecev, let), vročina, hujšanje, kašelj, izmeček