Demenca je kronična napredujoča možganska bolezen, ki prizadene višje možganske funkcije (spomin, mišljenje, orientacija, razumevanje, računske in učne sposobnosti ter sposobnosti govornega izražanja in presoje). Njena najpogostejša oblika je Alzheimerjeva bolezen, ki predstavlja več kot 80% vseh demenc. Vzrok za nastanek te bolezni ni znan. Med pogostejše oblike sodi tudi vaskularna demenca, ki je posledica sprememb na žilnem sistemu. Bolniki s to obliko bolezni imajo zvišan RR, povečane vrednosti holesterola in trigliceridov, sladkorno bolezen in druge dejavnike tveganja. V anamnezi najdemo eno ali več možganskih kapi. Demenca je bolezen starosti. S starostjo se tveganje za njen nastanek povečuje. Po nekaterih podatkih ima demenco 1% ljudi pred 65. letom starosti, po 65. letu pa odstotek ljudi z demenco strmo raste. Po 90. letu bolezen prizadene kar 60% ljudi. Poznamo dve obliki Alzheimerjeve bolezni: zgodnjo obliko pred 65. letom starosti in pozno obliko po 65. letu. Izid je slabši pri zgodnji obliki, saj bolezen hitreje napreduje. Tu ima pomembno vlogo genetska nagnjenost za razvoj bolezni.
Najbolj očiten znak bolezni je izguba spomina, pri čemer je v začetni fazi prizadet predvsem kratkoročni spomin. Spremembe lahko opazijo bolniki sami, predvsem pa njihovi svojci. Po drugi strani je spomin za oddaljene dogodke v začetku ohranjen in je prizadet šele v kasnejših fazah bolezni. Strokovnjaki najpogosteje opredeljujejo tri stadije dementnosti, vendar je mejo med njimi težko postaviti.
1.1 ZGODNJI STADIJ (ZAČETNA, BLAGA DEMENCA)
Pri blagi demenci se srečujemo: z izgubo volje do dela, z nezanimanjem za širšo okolico, dementni varovanci se raje zadržujejo v domačem krogu, kjer se počutijo varne, pojavijo se težave s spominom, zato pozabljajo imena, založijo predmete, težje sledijo dolgim, zahtevnim pogovorom. Običajno se spomnijo doživetij iz zgodnejših obdobij, ne morejo pa se spomniti nedavnih dogodkov, postanejo pretirano natančni ali površni, pokaže se oslabljen občutek za oliko, oblačenje, osebno higieno. V tem stadiju potrebujejo diskreten nadzor in spodbudo ter razumevajoče domače okolje.
1.2 NAPREDUJOČI STADIJ (SREDNJE RAZVITA DEMENCA)
Ko bolezen napreduje, imajo dementni varovanci: težave s časovno in krajevno orientacijo, stopnjujejo se težave s spominom, sposobnost razumevanja in presoje je oslabljena, popuščajo socialne zavore, saj radi razkrijejo zaupne zadeve, radodarne osebe lahko razdajajo premoženje, obtožujejo okolico kraje stvari, ki jih sami založijo, pojavijo se preganjalne blodnje, postanejo sumničavi, jezni, agresivni, čustveno labilni, begajo itd. Vsakodnevnih aktivnosti ne zmorejo več opravljati povsem samostojno. Varovanci lahko še živijo doma, vendar potrebujejo pomoč in vodenje, spodbudo in stalen nadzor.
1.3 STADIJ POVSEM RAZVITE BOLEZNI (HUDA OBLIKA DEMENCE)
V tem stadiju so varovanci povsem nemočni, redkobesedni, pomnijo samo še nekaj fraz; našega govora ne razumejo in ne zmorejo odgovoriti (afazija), so časovno in krajevno dezorientirani, saj se ne znajdejo niti doma, ne poznajo datuma in ne vedo, kje so, ne prepoznajo predmetov in jih ne znajo uporabiti (apraksija), živijo v zmotnem prepričanju, da še hodijo v šolo, službo, da živijo s starši, ne prepoznajo niti najbližjih sorodnikov, včasih mislijo, da so tujci, pešajo jim telesne funkcije, pojavi se inkontinenca, blata in urina, težave pri požiranju, nespečnost, omejena gibalna sposobnost. Varovanci v tem stadiju se gibljejo zelo malo ali nepremično stojijo in nazadnje so lahko vezani tudi na posteljo. Potrebujejo stalen nadzor, popolno zdravstveno nego in namestitev v dom.
2 ZDRAVSTVENA NEGA
Vse naštete težave niso vedno prisotne pri enem bolniku, ampak so različno močno izražene pri različnih varovanci v različnih stadijih bolezni.
Treba je poudariti, da bolezen ne prizadene zgolj bolnika, ampak tudi bližnje, ki zanj skrbijo. Skrb za obolelega predstavlja hudo psihično in fizično obremenitev, zato potrebujejo svojci veliko razumevanja in podpore. Seznanjeni morajo biti z značilnostmi in potekom bolezni, da lahko čim lažje in čim bolj kakovostno skrbijo za obolelega. Svojcem lahko priporočimo delujoče organizacije in njihove telefonske številke za pomoč.
[wp_ad_camp_1]
Zdravstvena nega dementnega pacienta obravnava njegove individualne potrebe na telesnem, duševnem in socialnem področju. Zato v procesu zdravstvene nege poiščemo tiste probleme, ki jih varovanec ne zmore rešiti sam in ga ovirajo pri samostojnem življenju.
Po Virginiji Henderson je vloga zdravstvene nege pomoč bolniku pri opravljanju štirinajstih osnovnih življenjskih aktivnostih, ki omogočajo neodvisnost. Najpogosteje motene aktivnosti pri dementnem varovancu so: prehranjevanje in pitje, osebna higiena, oblačenje in slačenje, izločanje in odvajanje, spanje in počitek, komunikacija, orientacija, gibanje in čustvovanje.
KRITIČNO MNENJE
V domu se lahko srečamo z mnogimi dementnimi stanovalci, vendar se le-ti razlikujejo. Z mojo prejšnjo stanovalko je bil pogovor otežen, saj se je zelo hitro razburila, pozabljala je določene stvari in ni se spominjala nekaterih dogodkov svojega življenja. Menim, da ji zelo pomaga pogovor, tako z ostalimi stanovalci kot tudi osebjem v domu. Trenutna stanovalka pa cele dneve spi in počiva ter komaj kaj komunicira. Delo z njo ni toliko težavno, vendar vseeno manjka njen odziv na naše delo, njeno mnenje, želje ter sam pogovor. Vsak stanovalec se razlikuje od drugega po obliki in stopnji demence, vendar se moramo kot izkušeni zdravstveniki temu prilagajati in svoje delo čim bolj profesionalno izvesti.