Epilepsija

epilepsija-epilepticni-napadDEFINICIJA:
Epilepsija je ime za ponavljajoče se prehodne motnje v delovanju osrednjega živčevja, ki se kažejo kot motnja zavesti, gibanja, zaznavanja in obnašanja.

Epileptični napad nastane iznenada zaradi pretiranega in sočasnega delovanja živčnih celic, je iznenadna motnja živčnih celic. Značilno zanjo je, da je časovno omejena in popolnoma reverzibilna.

Dokazano je, da lahko v vsaki možganski celici pod vplivom škodljivih agensov pride do epileptogenega dogajanja, ki je posledica motenj v delovanju celične membrane. Če škodljivi vplivi trajajo dalj časa, se prično v celici občasni izbruhi. Po določenem času se celica tako spremeni, da se sama po sebi obnaša kot »epileptična« celica in se v njej aktivnost sproži brez znanega zunanjega vzroka. Ta aktivnost se stopnjuje, doseže visoko frekvenco, končno pa se celica izčrpa in nenormalna aktivnost preneha.

Tudi v možganski skorji lahko nekateri agensi začno epileptogeno aktivnost. Ta aktivnost se lahko razširi na večji ali manjši del možganov. Če škodljivi agens dovolj dolgo vpliva na del možganske skorje, bo žarišče ostalo aktivno tudi potem, ko škodljive nokse ne bo več.

POVZROČITELJI: etiopatogenetsko gledano, jo delimo v dve skupini:

1.Simptomatsko, kjer je simptom odraz nekega določenega patofiziološkega dogajanja v CŽS (tumor, hematom, intoksikacija).

2.Idiopatsko, esencialno ali genuino, je tista vrsta, ki začne ponavadi v otroštvu in danes z razpoložljivimi metodami ne uspemo dokazati vzroka.

VZROKI ZA SIMPTOMATSKO EPILEPSIJO:
– tumorji
– posttravmatske spremembe
– vaskularne spremembe (ishemične, hemoragične)
– degenerativne bolezni CŽS
– nepravilnosti v razvoju CŽS
– metabolitične motnje (hipoglikemija, uremija, elektrolitski disbalans)
– eksogene intoksikacije (eksitance snovi, ki vzdražijo CŽS droge, sredstva za hujšanja).
Vzrok lahko z razpoložljivimi metodami danes dokažemo.

PATOFIZIOLOŠKO DOGAJANJE PRED, MED IN PO EPILEPTIČNEM NAPADU:

Možgani proizvajajo določeni električni potencial, tako kot srčna mišica; ko pa pride do porušenega ravnotežja in pričnejo oddajati prekomerne električne potenciale pride do električnega izpraznjevanja možg. celic, kar pa zajame tudi ostale telesne celice – nastane epileptični fokus oz. žarišče, ki lahko zajame tudi sosednja področja pride do GENERALIZIRANIH EPI NAPADOV:

1. Sem spada epileptični napad, ki ga imenujemo absenca (starejši izraz je >petit mal<, ki se pojavi predvsem pri otrocih, pride do spremembe zavesti, ne do izgube in brez pojavljanja krčev ( občasno so lahko prisotni krči v obraznih mišicah, ritmično mežikanje).Ta motnja zavesti se klinično kaže v napadih kratkotrajne odsotnosti, med katero pacient ni komunikativen, ne dojema dogodke okrog sebe. Takoj po napadu je otrok pri popolni zavesti in nadaljuje s tistim, kar je počel pred napadom. Ti napadi se ne pojavljajo nikoli med spanjem, v budnosti pa so lahko pogosti. Pogostemu pojavljanju napadov pravimo PIKNOLEPSIJA. Pri otrocih,ki imajo to obliko napadov se pogosto pojavijo problemi v šoli,na delu…

2. Druga skupina napadov so t.i. mioklonični napadi, za katere je značilno, da pride do nenadnega javljanja miokloničnih krčev, do popolne izgube mišičnega tonusa, zaradi česar bolnik pade čez približno 2-3 sek., vstane kot, da se ni nič zgodilo.
Gre za zelo kratke, 1-2 sekundi trajajoče napade, brez motnje zavesti. Zelo so podobni napadom >petit mal<.Ti napadi so redkejši, sprožijo jih zunanji dražljaji, akustični dotiki…

3. Tretja skupina napadov pa so veliki epi napadi ali «grand-mal«, ti so generalizirani tonično-klonični napadi. Ime samo pove, da gre za eno najbolj dramatičnih nevroloških kliničnih slik, za katero je značilna izguba zavesti, ki ji sledita dve fazi:

-tonična
-klonična faza generaliziranih napadov.

Pri določenem % bolnikov se lahko pojavijo predznaki – t.i.epileptična aura, določeni simptomi, ki opozarjajo na grand-mal<napad.

Npr.občutek topline v prsnem košu, povečana napetost, razdražljivost oz. obratno apatičnost, brezvoljnost; nato se lahko pojavi čudna želja po apetitu, po tekočini, čudna želja na spolnem področju… Nadalje nastopi TONIČNA FAZA, ki traja približno eno minuto; muskulaturo telesa zajame tonični krč, ki ne popusti določen čas, bolnik pade, se hudo poškoduje, zaradi krča diafragme preneha dihati, zaradi pasivno mehaničnega vzdraženja glasilk se pojavi krik, stisne tudi obrazna muskulatura in lahko si prigrizne jezik, ki ga stisne med zobe.

Ko je ta faza končana bolnik globoko vdihne, krči popustijo, cianoza popusti.
Tonična faza preide v KLONIČNO fazo, kjer se pojavijo klonični krči malih amplitud, ki pa večajo svojo frekvenco, nato dosežejo nek nivo in spet padajo. V tonični fazi gre za hiperekstenzijo glave nazaj, prsti so močno stisnjeni v pest. V klonični fazi pa se začno krči spreminjati iz toničnega v klonizem in ker le ta zajame ob enem tudi jezik, le-ta začne otepati sem ter tja in povzroči močno penasto slinjenje, ki pa je neredko krvava.

Na koncu obeh faz, se napad umiri, bolnik je normalen, eupnoičen in ponavadi po napadu zaspi in ko se prebudi, o napadu ne ve ničesar – retrogradna amnezija. Bolnik se počuti slabo, zbitega, vse ga boli, prisotna je hematurija v urinu, mišični encimi (CPK) so močno zvišani. Včasih lahko bolnik po napadu vstane, se strese in nadaljuje z delom, kot da ni bilo nič; včasih pa lahko gre za epileptično zamračenost: gre za stanje po epi napadu, ko je zavest bistveno spremenjena, dogodke v okolici povsem spremenjeno doživlja (prijatelj – smrtni sovražnik), lahko pride do uboja, umora, samomorilnosti in to vse brez določenega motiva, lahko je prisotna huda agresivnost, ko pa zamračenost izzveni bolnik ne ve ničesar.

4. Redki so atonični in akinetični napadi, pri katerih gre za hipno izgubo mišičnega tonusa in izgubo zavesti.
Epileptični napad, ki se pojavi je lahko samo en- solitaren, ta izveni po določenem času, lahko pa si napadi sledijo eden za drugim, zavest pa se med posameznimi napadi še povrne, govorimo o seriji epi napadov.

Če pa si napadi sledijo drug za drugim, ne da bi se povrnila zavest med samimi napadi, govorimo o smrtnem stanju- o statusu epilepticus in če ga ne prekinemo pride do edema možg. debla in prenehanja vitalnih funkcij ter smrti. Med napadi je potrebno dati i.v. apaurin, dormikum.
Za vse epileptike velja določeni higiensko dietetični režim, ki se ga mora epileptik dobro držati, s tem bolnik ne postane izobčenec, temveč samo z upoštevanjem teh navodil zmanjša ogroženost.

Če se znajdemo v situaciji, da imamo pred seboj epileptika moramo:

-ga opozoriti, da se naj izogiba vseh nevarnih situacij za njega in za okolico v času napada

-vedeti vse o naši pripravljenosti na napad

-ga opozoriti, da naj ne dela z orodjem, orožjem (pred začetkom opravljanja nekega dela je potrebno napraviti EEG).

NOSEČNOST IN POROD: bolezen ni dedna, obstaja pa predispozicija za epilepsijo – več jih je v rodu s to boleznijo, večja bo možnost za njen pojav na nadaljnjih potomcih. Če ima pacientka pogoste napade, se svetuje nezanositev, če pa je že noseča pa se predlaga splav, saj je vsak napad zelo kritičen za otroka.

Druga velika skupina napadov so ŽARIŠČNI oz. FOKALNI EPI NAPADI, ki so naslednji:

1. Napad tipa Jackson, za katerega je značilno, da se pojavljajo žarišča v primarni motorični skorji, zato se pojavijo tonično-klonični krči v ustreznih mišičnih skupinah nasprotnega dela telesa; zavest pa ostane pri tem ohranjena. Napad se začne s kloničnimi krči v mišičju obraza, sledijo krči v roki, in sicer najprej v mišicah palca, sledijo krči v drugih prstih, podlahti, nadlahti in ramenu. Nato se prično krči v proksimalnih mišicah noge in na koncu v mišicah stopala in prstov.

2. Manj znani so senzorični žariščni napadi (epi temporalis), pri čemer je žarišče v temporalnem režnju, klinično se manifestira s psihičnimi in motoričnimi simptomi. Občutki se lahko pojavljajo v obliki mravljinčenja, vidnih halucinacij ali slušnih halucinacij.

3. Psihomotoričen epi napad se običajno prične tako, da se pojavi neprijeten občutek v želodcu ali okrog srca in se širi proti glavi. Bolnik zatem pobledi, ima zoženo zavest, ob napadu začne žvečiti, požirati, cmokati – ima oralne mehanizme ali različne kretnje, ki niso v skladu z dogajanjem v njegovi okolici. Tak napad traja nekaj minut, bolnik pa se ga kasneje ne spominja.

POSTAVITEV DIAGNOZE je na osnovi:

-klinične slike
-podatkov od spremljevalca samega napada
-anamnestičnih podatkov
-EEG (neg EEG ne pomeni, da bolnik nima epilepsije ali obratno)
-laboratorijske preiskave (krvni sladkor, retenti v serumu, elektroliti, pregled cerebrospinalnega likvorja, RT, in MR).

PRVA POMOČ PRI EPILEPTIČNEM NAPADU
Pomembno je, da bomo preprečili sekundarne poškodbe, do katerih med napadom večkrat prime. Tako moramo bolnika takoj umakniti iz vsakega nevarnega območja: bližine ognja in ogrevalnih elementov, vode, elektrike, višine, delovnega območja stroja…

Pacientu ne tlačimo v usta ničesar, saj obstaja nevarnost aspiracije. Ne tiščimo mu med čeljusti trdih predmetov, da si
ne bi pogrizel jezika, saj si bo pri tem polomil zobe! Morda bo prišla prav kakšna brisača, zvita tkanina, ki se najde pri roki, seveda pa moramo biti zelo pazljivi, da ne bi prišlo do aspiracije.

Kakor hitro krči to dovolijo, postavimo pacienta v položaj za nezavestnega – bočna lega na trebuhu.

PRVA POMOČ PRI EPILEPTIČNEM NAPADU:
podloži glavo, popusti ovratnik, obrni ga na stran, ne dajaj mu hrane, ugotovi kdo je, ne zadržuj ga na silo med napadom, ko se napad konča ponudi pomoč

TERAPIJA:
-odstraniti najprej vzrok, če ga najdemo
-preventivni ukrepi
-redna medikamentozna antiepileptična terapija (uporaba samo enega zdravila – enotirna terapija);
-antiepileptik moramo uvajati zelo počasi in previdno ter odmerke po potrebi postopoma večati, tako dolgo, dokler ne dosežemo pričakovanega učinka. Nenadna ukinitev zdravil pogosto sproži epileptični status.
-določeni epileptiki imajo pri določeni obliki epilepsije določen učinek
-če bo bolnik prekinil terapijo,bo slej ko prej prišel v epi status,šele ko je bolnik že par let brez napadov,lahko medikamentozno terapijo postopoma manjšamo po količini.

PSIHOGENI NAPADI
Psihogene napade imenujemo tiste napade, ki spominjajo na epileptične, vendar niso posledica patološkega praznjenja živčnih celic v možganih.

Pogosto so »dramatični« (z opistotonusom, trzljaji in tresenjem, ki lahko trajajo več ur in se v obliki statusa ponavljajo). V času napada pacient ni niti pogovorljiv niti nezavesten. Rečemo, da je v zamračenem stanju.

Klinična slika: karakterističen je opistotonus t.i. velikega »histeričnega napada«. Ob tem se pojavljajo trzljaji, drhtenje in drgetanje, pojavljajo se tudi bizarni telesni položaji, pozornost je zožena. Pacient ima običajno prste obeh rok stisnjene v pest, leži ohlapno s strmim pogledom »kot mrtev«.

Ne gre za simuliranje, ampak na podzavestno reagiranje na konflikt, ne izgubi zavesti. Napad preneha, če izgubi gledalce. Ta pacient se ne bo poškodoval, in pri tem napadi ne bomo ničesar dosegli s karanjem ali usmiljenjem.

2 odziva na “Epilepsija”

  1. rad bi vedel le nekaj vprasanj,ce se mozna iskrenost bi bil vesel,hvala… 1.ali se lahko pozdravi generalizirana epilepsija kirursko ali ne..in kje je to mozno.2.ali se lahko pozdravi generalizirana epilepsija z Homopatijo zdravljenjem in kdo to zdravi in kako.3.ali lahko ljudje ki imajo taksno epilepsijo delajo npr..ceprav so invalidno upokojeni..4.ce je mozna operacija..glave do ozdravitve v tej bolezni s kom se moras posvetiti da prides do pravih rezultatov..seveda uspesnih…hvala to je vse.

  2. Spoštovani,

    katera tehnika samopomoči pred epileptičnim napadom vsaj malo pomaga oz. najbolj pomaga (razne sprostitvene – avtogeni trening ali morda kakšne vrste borilnih veščin, akupunktura,…) – s čim bi mi svetovali poleg zdravil? Kaj mi Vi svetujete?

    Lp, Silvija

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja