Hipoglikemija – o hipoglikemiji

Hipoglikemija je hud akutni zaplet sladkorne bolezni. Vzrok je pomanjkanje inzulina. Praviloma se pojavlja pri tipu 1 (od inzulina odvisna bolezen), izjemoma tudi pri sladkornih bolnikih tipa 2 (od inzulina neodvisna bolezen) (Rozman M., Kisner N., Klasinc M., Verčko Pernat S. ,2006).

Hipoglikemija je najpogostejša od zapletov sladkorne bolezni. Neprijetne izkušnje s hipoglikemijo imajo predvsem bolniki zdravljeni z insulinom, manj tisti, ki se zdravijo z oralnimi antidiabetiki. Znaki hipoglikemije mnogokrat negativno vplivajo na bolnike, ki se uvajajo na insulin.  Bolniki so zaradi predhodnih informacij, ki jih dobijo o pojavnosti in znakih hipoglikemije, ki jih dobijo od znancev pretirano prestrašeni in zato nemotivirani za uvajanje v insulinsko terapijo. Izobraževanje in vzgoja bolnika o vzrokih, nastanku, znakih in ukrepih ob hipoglikemiji s strani strokovno usposobljenih zdravstvenih delavcev je tako nujna , mnogokrat pogoj, ko skupaj z bolnikom premagamo strahove zaradi nastalih mogočih izkušenj v prihodnosti zdravljenja (Bohenec M., Klavs J., Tomažin Špurar M., Krašovec A., Žargaj B., 2007).

Hipoglikemija pomeni nizko raven glukoze v krvi. Kaže se lahko v različnih fizioloških in psiholoških znakih. Hipoglikemija največkrat ni zaplet sladkorne bolezni, temveč posledica zdravljenja sladkorne bolezni z insulinom oz. oralnimi antidiabetiki, kar pa je redkeje. Glede na pojavnost hipoglikemije pa je pomembno, da si v veliki večini ob tovrstnem zapletu človek lahko pomaga sam oz. mu pomagajo njegovi bližnji (Bohenec M., Klavs J., Tomažin Špurar M., Krašovec A., Žargaj B., 2007).

Statistična merila normalne koncentracije glukoze v krvi segajo med vrednostma 3,5 in 6,0 mmol/l, torej so vrednosti pod 3,5 mmol/l že v območju hipoglikemije. Vendar so opozorilni znaki na znižano raven glukoze v krvi glede na posameznika in koncentracijo glukoze v krvi različni. So bolniki, ki nam povedo, da se počutijo slabo, kadar se počutijo slabo, kadar so v mejah normoglikemije. Mnogo bolje se počutijo pri koncentraciji glukoze v krvi nad 8 mmol/l. z ustreznim zdravljenjem in izobraževanjem bolnik v nekoliko daljšem časovnem doseže normoglikemične vrednosti glukoze v krvi. Znaki hipoglikemije se pri takem človeku pojavijo že v območju okoli 6 mmol/l. čeprav ta vrednost po definiciji ne spada pod hipoglikemične, verjamemo občutkom bolnika in ga postopoma navajamo na manjše koncentracije glukoze v krvi. Načeloma velja, da znake hipoglikemije hitreje zaznajo bolniki s sladkorno boleznijo, ki so imeli dolgoletne izkušnje z velikimi koncentracijami glukoze v krvi. Značilni simptomi hipoglikemije se pri njih pojavijo že v območju 7 mmol/l (Bohenec M., Klavs J., Tomažin Špurar M., Krašovec A., Žargaj B., 2007).

Vrste hipoglikemij (delitev glede na povezanost z obroki):

Postprandialne (kmalu po obroku hrane),
postabsorbcijske (na tešče ali pozno po obroku).
Pri bolniku s sladkorno boleznijo , ki ima znake hipoglikemije, lahko z veliko verjetnostjo zaključimo, da je hipoglikemija povezana s terapijo zato dodatni diagnostični preizkusi v večini primerov niso potrebni (Bohenec M., Klavs J., Tomažin Špurar M., Krašovec A., Žargaj B., 2007).

 

Znaki hipoglikemije:

Glavobol, tresenje, mrzel pot, tesnoba, nenadna lakota, šibitev nog, razbijanje srca, občutek mravljinjčenja, agresivnost, prisluhi, prividi, slabost, zaskrbljenost ter zaspanost (Lavrinc).

V primeru resne hipoglikemije lahko sladkorni bolnik izgubi zavest ali pa deluje pijano (dvojni vid, težave pri govoru, agresivnost). Zato je zelo pomembno, da ljudje, ki so poleg sladkornega bolnika vedo, da ima sladkorno bolezen in so seznanjeni z možnostjo nastanka hipoglikemije ter njenimi znaki (Lavrinc).

 

Vzroki za nastanek hipoglikemije:

prevelik odmerek insulina ali antidiabetičnih zdravil,
premajhen oz. izpuščen obrok hrane,
nenačrtovana fizična dejavnost,
odmerek insulina, apliciran v času, ko prejšnji odmerek insulina še deluje,
zaužitje večjih količin alkohola,
sprememba utečenega načina življenja (spremenjen prehrambni red, manj stresno življenje, pojavnost nove reakcije ali neutečene fizične dejavnosti).
Hipoglikemija se lahko pojavi tudi zaradi tumorjev, v trenutkih, ko je imunski sistem oslabel, ob hormonskem neravnotežju, uporabi drog (Bohenec M., Klavs J., Tomažin Špurar M., Krašovec A., Žargaj B., 2007).

REŠEVANJE PROBLEMA
Ob hipoglikemiji si bolniki v večji meri lahko pomagajo sami, če imajo za to posluh in znanje. Glede na stopnje delimo hipoglikemijo na blago, hudo in zelo hudo. Vrsta pomoči je odvisna od stopnje hipoglikemije. V vseh primerih svetujemo naj si izmerijo koncentracijo glukoze v krvi, če imajo seveda možnost in če jim stanje to še dopušča.

Blago hipoglikemijo bolniki zaradi neznačilnih znakov kot so lakota, zaspanost in bledica težko zaznajo. Bolnik si lahko pri takem stanju pomaga popolnoma sam z zaužitjem manjšega obroka hrane (kos kruha in sadež, kozarec mleka, lonček jogurta,…). Velikost in vrsto obroka ob zaužitju blage hipoglikemije, bolnik prilagaja glede na to kdaj načrtuje naslednji redni obrok hrane. Dlje časa kot je do naslednjega obroka več težje razgradljivih ogljikovih hidratov naj vsebuje obrok ob hipoglikemiji.

Hudo hipoglikemijo označujejo motnje spoznavanja, čutnega dojemanja predmetnega sveta, slabost, tresenje rok, hladen pot. V tem primeru je nujno zaužiti nekaj lahko razgradljivih ogljikovih hidratov, kot so glukoza, saharoza. Glukoza najhitreje dvigne raven sladkorja v krvi. Uporabo glukoze svetujemo tistim bolnikom pri katerih je izmerjena vrednost pod 3 mmol/l. Drugim bolnikom večinoma iz praktičnih razlogov svetujemo uporabo belega kristalnega sladkorja raztopljenega v vodi ( 1 – 2 veliki žlici v 2 dl vode). Enako učinkoviti so sladkani čaj , sladki sokovi, sladka peciva in sladice. Po zaužitju sladkega obroka si mora bolnik obvezno preveriti koncentracijo glukoze v krvi po preteku 15 – 20 minut. Način preverjanja koncentracije glukoze v krvi in nadaljnje ukrepe opisuje metoda samopomoči ˇ15 -15ˇ, ki temelji na stalnem preverjanju glukoze v krvi v času znakov hipoglikemije in na ukrepih glede na trenutno stanje. Po zaužitju obroka hrane, ki vsebuje 15g ogljikovih hidratov, naj bolnik počaka 15 minut in nato preveri koncentracijo glukoze v krvi. Kadar izboljšanje glede na koncentracijo glukoze in počutje ni očitno, metoda svetuje ponovno zaužitje obroka s 15g ogljikovih hidratov ter preverjanje koncentracije glukoze v krvi po preteku 15 minut (Bohenec M., Klavs J., Tomažin Špurar M., Krašovec A., Žargaj B., 2007).

Zelo hudo hipoglikemijo navadno spremlja izguba zavesti, kjer si bolnik ne more več pomagati sam. kadar je bolnik v budnem stanju, vendar ne more govoriti, je pomembno, da mu ne vsiljujemo sladkih napitkov ali pijače ker le-teh verjetno ne bo mogel popiti. V tem primeru morajo najbližji poklicati nujno medicinsko pomoč oz. uporabiti injekcijo glukagona, ki naj bi jo v ta namen imel bolnik doma ali pri sebi. Injekcijo glukagona lahko da vsak laik, ker je aplikacija možna v podkožje ali mišico. Učinek injekcije glukagona lahko pričakujemo po 15 minutah. Ko se bolnikovo stanje izboljša mora obvezno pojesti obrok hrane (Bohenec M., Klavs J., Tomažin Špurar M., Krašovec A., Žargaj B., 2007).

Nočne hipoglikemije niso redke, še posebno dobro jih poznajo bolniki s sladkorno boleznijo, ki se zdravijo z insulinom. Noč je čas, ko večina ljudi spi, zato so tudi znaki nočne hipoglikemije  nekoliko drugačni od tiste, ki jo bolniki občutijo podnevi. Zanki noče hipoglikemije so nočne more, prepotena koža in pižama, občutek tesnobe. V takem primeru naj si bolnik preveri raven glukoze v krvi v nočnem času, ob postelji pa naj ima živila, ki povzročijo hiter porast glukoze v krvi (Lavrinc).

Bolniki s sladkorno boleznijo, ki se zdravijo z insulinom ali peroralnimi antidiabetiki , ki pogosteje povzročajo hipoglikemijo morajo vsako fizično dejavnost načrtovati. Bolniku s sladkorno boleznijo svetujemo naj pred načrtovano fizično dejavnostjo zmanjša odmerek zdravila. Med fizično dejavnostjo si mora bolnik vsako uro izmeriti koncentracijo glukoze v krvi ter glede na to ukrepati. Kadar hipoglikemija nastane med dejavnostjo svetujemo, naj bolnik zaužije ogljikove hidrate v obliki glukoze, saj le-ta najhitreje prehaja v kri. Za zagotavljanje normoglikemije po hipoglikemiji svetujemo, da bolnik zaužije tudi nekaj težje razgradljivih ogljikovih hidratov, kot so žitarice, mlečni izdelki ali sadje (Bohenec M., Klavs J., Tomažin Špurar M., Krašovec A., Žargaj B., 2007).

[wp_ad_camp_1]

Sladkorna bolezen zahteva od zdravljenega mnogo discipline in znanja. Novoodkriti bolnik s sladkorno boleznijo pogosto kaj se dogaja z njegovim telesom in kakšne so posledice kroničnih zapletov. Resnosti stanja se ne zaveda, dokler o tem ni poučen. Izobraževalno – svetovalno delo ima pri obravnavi bolnika s sladkorno boleznijo pomembno vlogo. Obravnavi hipoglikemije namenjamo mnogo časa ter če je le mogoče o hipoglikemiji poučimo tudi njegove svojce, saj bodo ravno oni v primeru nenadnega zmanjšanja koncentracije glukoze v krvi najbolj potrebovali znanje in samozavest. Bolniku, ki prehaja na insulinsko zdravljenje podrobno predstavimo znake, vzroke in možnosti samopomoči ob posamezni stopnji hipoglikemije. Posebna opozorila veljajo za nekatere, kjer bo verjetnost nastanka hipoglikemije večja (Bohenec M., Klavs J., Tomažin Špurar M., Krašovec A., Žargaj B., 2007).

 

KRITIČNO RAZMIŠLJANJE
Stanje hipoglikemije je še kako resno in ogrožajoče stanje za sladkornega bolnika. Zato je pomembno, da uživa bolnik skrbno izbrano hrano ter ima redne obroke. Pomembna je redna telesna vadba, vendar mora biti v mejah zmožnosti in nadzorovana.

Pri jemanju zdravil pa je potrebna natančnost. Zato se pred večjo telesno aktivnostjo priporoča zaužitje dodatnih ogljikovih hidratov. Pomembno je, da ima bolnik pri sebi vedno živila, s pomočjo katerih lahko prekine hipoglikemijo ter kartico, na kateri je navedeno, da je sladkorni bolnik. Kadar sumimo, da ima bolnik hipoglikemijo preverimo raven glukoze v krvi ter bolnik naj nemudoma preneha s telesno aktivnostjo. Bolniku ponudimo ogljikove hidrate za hiter porast glukoze v krvi. Čez 15 minut ponovno preverimo raven glukoze v krvi.  Zato je še kako pomembna zdravstveno – vzgojno delo pri sladkornem bolniku.

Pomembno je, da je bolnik seznanjen s svojo boleznijo, znaki, vzroki ter poslabšanji, saj le tako lahko učinkovito nadzoruje in obvladuje svojo bolezen. Iz lastnih izkušenj vem, da ima ključno vlogo tudi bolnikova neposredna okolica ob poslabšanju ter pri samem življenju s sladkorno boleznijo. Ob poslabšanju je ravno okolica ključen dejavnik, ki pomaga bolniku pri ogrožajočem stanju in mu stoji ob strani. Zato je pomembno znanje ter hitro ukrepanje. Če je v družini sladkoren bolnik je ključno, da se cela družina prilagodi načinu življenja sladkornega bolnika (prehrana, telesna dejavnost, nadzor ob dajanju zdravil, merjenju krvnega sladkorja), saj je bolniku lažje ob spoprijemanju z boleznijo. Pri starejših bolnikih je potreben nadzor, saj jim lahko kaj kmalu bolezen uide izpod nadzora ter se radi pregrešijo pri prehrani in pogosto pozabijo ob telesni dejavnosti, da ni priporočljivo pretiravanje.

 

LITERATURA:

–          Lavrinc J. 10 nasvetov za ljudi s sladkorno boleznijo Hipoglikemija, Splošna bolnišnica Jesenice, LifeScan, Johson & Johson d.o.o.

–          Bohenec M., Klavs J., Tomažin Špurar M., Krašovec A., Žargaj B. Sladkorna bolezen – priporočnik, Ljubljana, 2007

–          Rozman M., Kisner N., Klasinc M., Verčko Pernat S. Zdravstvena nega 3, Maribor: Pivec 2006

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja