Izpit iz epidemiologije – javnega zdravja – Portal za izobraževanje iz zdravstvene nege

Razvoj javnega zdravja : obdobje sanitarnega javnega zdravja (1840 – 1900)

P. Frank (1786):Medizinische Polizei: “Varovanje zdravja pomeni dolžnost države, ki mora urediti življenje tako, da to ne bi škodilo zdravju prebivalstva.”
Guerin (1848):“Socialna medicina se mora ukvarjati s problemi odnosa medicine in države (socialna fiziologija, socialna patologija, socialna higiena in socialna terapija).”
Virchow (1848):“Medicina je socialna znanost in politika ni nič drugega kot medicina velikih razsežnosti.”
Grotjahn:“Socialna medicina obstaja kot deskriptivna in normativna znanost o pogojih in ukrepih za posploševanje higienske kulture.”
Konkretni mejniki – Velika Britanija (1856):

sprejet zakon o javnem zdravju,
organiziran prvi tečaj iz javnega zdravja,
W. Farr: zdravstvena statistika,
J. Snow: epidemiologija.

Novi pojmi v tem obdobju:

javno zdravje – pojem, ki označuje vsebine, ki zadevajo naloge države in državne oblasti pri varovanju zdravja,

socialna medicina, socialna higiena, socialno zavarovanje, socialne bolezni.

Razvoj javnega zdravja: obdobje razvoja preventivnih institucij

A. Semaško (1917):“Socialistična družba bo razrešila vsa družbena protislovja.”
E. A. Winslow (1923):“Javno zdravje je:

znanost in umetnost preprečevanja bolezni, podaljševanja življenja in krepitve fizičnega zdravja;
uspešno organiziranje naporov skupnosti pri saniranju okolja, odpravljanju okužb v skupnosti, vzgoji oseb po načelih osebne higiene, organizaciji medicinske in negovalne dejavnosti za zgodnjo diagnostiko in pri preventivnem zdravljenju bolezni;
razvoj ustreznih družbenih mehanizmov, ki posamezniku in skupnosti lahko zagotovijo življenjski standard, potreben za vzdrževanje zdravja.”

Štampar (1923):“Socialna medicina je znanost, ki se ukvarja s preučevanjem medsebojne prepletenosti socialnih in patoloških razmer v življenju prebivalstva in razvijanjem ukrepov socialne narave za izboljšanje ljudskega zdravja.” – 10 načel:

načelo: osveščenost ljudstva je pomembnejša od zakonov.
načelo: v družbeni skupnosti je najbolj potrebno pripraviti teren za pravilno razumevanje zdravstvenih vprašanj.
načelo: nacionalno zdravje in njegovo utrjevanje nista monopol zdravnikov. Z njim se morajo ukvarjati vsi. Zdravnik mora biti socialni delavec.
načelo: z individualno terapijo se lahko veliko doseže, vendar le socialna terapija lahko privede do pravih uspehov.
načelo: zdravnik ne sme biti ekonomsko odvisen od bolnikov, ker ga to ovira pri reševanju bistvenih nalog.
načelo: pri izvajanju zdravstvenega varstva se ne sme čutiti razlik med revnimi in bogatimi.
načelo: zdravnik je ljudski učitelj.
načelo: zdravstvo je potrebno organizirati tako, da bo zdravnik iskal bolnika in ne nasprotno.
načelo: zdravstveno varstvo je ekonomska in ne humanitarna dejavnost.
načelo: delovno mesto zdravnika so kraji, kjer ljudje živijo, ne pa laboratoriji in ordinacije.

Konkretni mejniki:

Hrvaška:

1927: Škola Narodnog Zdravlja v ZG.

Slovenija: ustanavljanje higienskih zavodov:

1921: Venerološki ambulatoriji v LJ, MB in CE.
1922: Stalna bakt. stanica v LJ.
1923: Stalna bakt. stanica v CE, Centralni Higienski Zavod v LJ, Zavod za zaščito mater in dece v LJ.
1924: Šolska poliklin. v LJ, Pasteurjev zavod in Proti TBC dispanzer v CE.
1926: Posvetovalnica za matere v Trbovljah, ZD v Lukovici.
1927: Šolska poliklin. v CE, Posvetovalnica za matere v Trbovljah.
1928: Šolska poliklin. v KR.
1929: ZD v Tržiču in Cerkljah ob Krki, Antirabični laboratorij v LJ.
1930: Otroški dispanzer v KR, Šolska poliklin. v NM, ZD v Medvodah, Šentvidu, MS, MB, Rogatcu, Počitniški dom na Rakitni.

Novo Javno Zdravje (New Public Health)

la Londe (1974): Pojav gibanja “Novo Javno Zdravje” – dve strategiji:

Oblikovanje jasnih ciljev družbene politike na področju zdravstva, ki naj temelji na lastnih (nacionalnih) izkušnjah, načelih pravice do zdravja in družbene pravičnosti.
Kritično in objektivno raziskovanje stvarnosti.

Razvoj in mejniki v “Novem Javnem Zdravju”:

Alma Ata Declaration (1978): “Zdravje za vse” (“Health for All”).
Ottawa Charter (1986): “Prizadevanje za zdravje” (“Health Promotion and Health Education”).
Adelaide Charter (1988): “Politika zdravja” (“Policy of Health”).
Ljubljana Charter (1996): “Reforme zdravstvenega varstva” (“Reforms of Health Care”).

Pirc (1980) – definicija socialne medicine:

“Socialna medicina je znanost, ki raziskuje medsebojne vplive zdravstvenega stanja prebivalstva ter socialno prosvetno ekonomskih razmer in naravnega okolja tega prebivalstva, postavlja načela in predlaga, kako z družbenim ukrepanjem odstraniti negativne vplive na zdravje in doseči boljše zdravstveno stanje prebivalstva.”

Socialna medicina – cilj (1980):

Bolj zdravo in kvalitetnejše življenje prebivalcev.

J. Clinton (2003):

“Politika vsebuje in vključuje spremembe, ki rešujejo življenja.”

Pomen epidemiologije v medicini – določanje prepričljivih vzrokov bolezni (angleški akromin BEINGS)

Določanje preprečljivih vzrokov bolezni – BEINGS

Biologic and Behavioral factors.
Environmental factors.
Immunologic factors.
Nutritional factors.
Genetic factors.
Services, Social factors and Spiritual factors

BEINGS – Behavioral factors (Dejavniki življenjskega sloga – načina življenja)

Kajenje (rak, srčno žilne bolezni, KOPB).
Prekomerno uživanje alkohola.
Zloraba ilegalnih drog (odvisnost, AIDS, hepatitis).
Vožnja v stanju intoksiciranosti.
Umori in samomori.
Neprevidna in neodgovorna seksualna praksa (spolno prenosljive bolezni, npr. AIDS itd.).

BEINGS – Enviromental factors (Ekološki dejavniki – okolje)

Lymska bolezen: Borrelia burgdorferi se prenaša s klopi (Ixodes ricinus).
Legionarska bolezen: Legionella pneumophila uspeva v napravah za hlajenje in prezračevanje prostorov, ter v toplovodnih sistemih.

BEINGS – Immunologic factors (Imunološki dejavniki)

Individualna in kolektivna imunost (črne koze).
Imunodeficientna stanja:
- AIDS,
- genetske spremembe,
- okužbe,
- aplikacije določenih cepiv in načinov zdravljenja,
- podhranjenost.

BEINGS – Nutritional factors (Dejavniki prehrane)

Razlike v prehrani pogojujejo razlike v pogostnosti različnih bolezni pri različnih populacijah.

Pomen rib, vlaknatih hranil in maščob v prehrani.

Pomen vlaknatih hranil (Burkitt, Yale 1989)

Po merilih, ki veljajo v največjem delu sveta, ima celotno prebivalstvo Evrope in ZDA težave z zaprtostjo.
V Afriki je potrebno zelo previdno diagnosticirati vnetje slepiča bolnikom, ki ne govorijo angleško (francosko itd.).
Afriški študentje medicine v 5 letih izobraževanja običajno ne vidijo bolnikov s koronarno srčno boleznijo ali vnetjem slepiča.
Populacije z velikimi fecesi imajo majhne bolnišnice, populacije z malimi fecesi imajo velike bolnišnice.
V tropski Afriki redke bolezni:
- vnetje slepiča,
- rak dojke,
- rak debelega črevesa,
- koronarna srčna bolezen,
- sladkorna bolezen,
- hiatalna hernia,
- žolčni kamni,
- diverticulitis,
- hemoroidi,
- krčne žile.

BEINGS – Genetic factors (Genetski dejavniki)

Genetski zapis skupaj z dejavniki okolja in prehrane na zapleten način pospešuje ali zavira nastajanje določenih vrst bolezni, predvsem rakavih in srčno žilnih bolezni.

Populacijska genetika raziskuje distribucijo normalnih in abnormalnih genov v populaciji, ravnovesje med normalno in prizadeto populacijo, ter frekvence primerov z genetskimi mutacijami.

Zgodnja identifikacija (screening) redkih genetskih bolezni (fenilketonurija, kongenitalni hipotireoidizem).

V prihodnosti identifikacija individualnih genotipov, ki bi jih bilo potrebno obvarovati pred stiki s specifičnimi dejavniki okolja (hrana, zdravila, življenjski slog) na delovnem mestu ali na domu.

BEINGS – Services, Social factors and Spiritual factors (Sistemi varstva, Družbeni in Duhovni dejavniki)

Znotraj sistema zdravstvenega varstva lahko ljudje tudi zbolijo. Pribl. 5 % hospitaliziranih bolnikov zboli za katero od hospitalnih infekcij.

Religiozno prepričanje in religiozna praksa večkrat zmanjšata tveganje nastanka določenih bolezni – osebna prepričanja o smislu življenja, dostop do odpuščanja in podpora skupnosti imajo lahko močan vpliv na zdravje.

Epidemiologija: gostitelj, agens, okolje in vektor

Gostitelj

Dejavniki “gostitelja” vplivajo na zmožnost prilagoditve posameznika na zunanje dražljaje, ki jih povzročajo agensi. Na gostiteljevo odpornost vplivajo:

genotip,
stanje prehranjenosti,
stanje imunskega sistema,
življenjski slog (način življenja).

Agensi

Biološki agensi: kužni organizmi (bakterije, virusi, glivice), alergeni, cepiva, antibiotiki in hrana.
Kemični agensi: kemični strupi (svinec itd.), različne vrste prahu itd.
Fizikalni agensi: kinetična energija (strelne rane, vbodnine in udarnine, poškodbe pri trčenjih itd.), sevanja, vročina, mraz, hrup itd.
Socialni in psihološki dejavniki: “stress” itd.

Okolje

Okolje vpliva na verjetnost in okoliščine stika med gostiteljem in agensi:

neprimerne sanitarne razmere,
slabo vzdrževane ceste in slabo vreme,
socialni, politični in ekonomski dejavniki (prenatrpana bivališča, šole, tovarne; politična struktura in ekonomska moč posameznih komponent družbe delno določata stanje prehranjenosti prebivalstva).

Vektorji

Žuželke (komarji – malarija, rumena mrzlica, denga).
Členonožci (klopi – borelioza, meningoencefalitis).
Živali (volkovi, rakuni, lisice – steklina).
Ljudje (preprodajalci heroina in kokaina itd.)
Predmeti (okužene igle in brizge – okužba s HIV in hepatitis B itd.)

Gostitelj, agens, okolje (in vektor)

Incidenca in prevalenca

Incidenca

Frekvenca (število) novih primerov (bolezni, poškodb, smrti), ki se pojavijo v določeni populaciji v opazovanem času (običajno v 1 letu).

Prevalenca

Frekvenca (število) primerov (bolezni ali drugih dogodkov) brez razlik med starimi in novimi primeri.

Točkovna prevalenca: zabeležena v naprej določenem trenutku v času (“točki” v času).
Prevalenca v časovnem obdobju (periodična prevalenca): zabeležena v določenem časovnem obdobju (seštevek prevalence v točki na začetku intervala in incidence med intervalom).

Zadostni in nujni vzroki nastajanja bolezni

Zadosten vzrok

Zadosten vzrok nastopa pred boleznijo in je z njo v naslednjem odnosu: če je vzrok bolezni prisoten, potem bo do bolezni povsem gotovo vedno prišlo.

Primer:

Primeri take vzročnosti so zelo redki, razen pri homozigotnih genetskih abnormalnostih, ki vedno vodijo do smrtnih bolezni (Tay-Sachsova bolezen, Retinoblastom itd.).

Nujen vzrok

Nujen vzrok nastopa pred boleznijo in je z njo v naslednjem odnosu: če je vzrok bolezni odsoten, potem do bolezni ne more priti.

Primer:

Primeri take povezanosti so relativno pogosti; npr. v odsotnosti mikroorganizma Mycobacterium tuberculosis do TBC ne more priti.

Dejavniki tveganja nastajanja bolezni

Dejavnik tveganja je tista značilnost osebe (ali več oseb), ki ob svoji aktivni prisotnosti jasno poveča verjetnost določene bolezni v skupini ljudi, ki ta dejavnik imajo, v primerjavi s sicer enako skupino ljudi, ki tega dejavnika nimajo.

Primer:

Dejavniki tveganja so največkrat individualne značilnosti, učinkujejo pa lahko kot nevarnostni ali varovalni dejavniki.

Dejavniki tveganja in bolezen

En dejavnik tveganja lahko privede do povečanega tveganja za nastanek več različnih bolezni.
Ena bolezen ima lahko več dejavnikov tveganja.

Interpretacija rezultatov epidemioloških raziskav je zaradi možnosti beganja in modifikacije (interakcije) učinkov lahko zelo težavna.

Evaluacija časovnih trendov v epidemiologiji

Dolgoročni časovni trendi.
Sezonske variacije.
Druge vrste variacij.

Dolgoročni časovni trendi

Implikacije dolgoročnih časovnih trendov so pomembnejše od implikacij, na katere kažejo posamezne epidemije ali izbruhi bolezni.

Na dolgoročne časovne trende lahko vplivajo:

spremembe v načinih detekcije bolezni,
spremembe v poročanju o boleznih,
oboje.

Sezonske variacije

Nalezljive bolezni – poti širjenja:

Respiratorna pot: gripa, prehladi, ošpice, norice pogostejše pozimi in zgodaj spomladi; davica je bila pogostejša v zgodnji jeseni.
Pot širjenja s pomočjo insektov: KME, Lymska bolezen sta pogosti pozno spomladi ali poleti.

Fekalno oralna pot: črevesne bolezni; če izvirajo iz pitne vode so najpogostejše od maja do avgusta, če pa iz rekreacijskih vodnih virov (reke, jezera, bazeni) pa od junija do oktobra (črevesne bolezni, aseptični meningitis itd.).

Sezonske variacije – prikaz:

Koledarsko leto: incidenco določene bolezni se predstavi od januarja nekega leta do januarja naslednjega leta.

Epidemiološko leto: incidenco določene bolezni se predstavi od meseca najmanjše incidence do istega meseca naslednjega leta.

Za nekatere bolezni še ni bilo mogoče natančno ugotoviti, zakaj pri njihovi incidenci prihaja do sezonskih variacij:

multipla skleroza pogostejša spomladi,
peptični ulkus (Helicobacter pylori) pogost spomladi in jeseni.

Druge vrste variacij

Nekateri zdravstveni problemi lahko variirajo glede na dneve v tednu:

rekreacijske utopitve,
poškodbe pri pretepih,
smrt in poškodbe zaradi trčenj v prometu.

Pristranost

Definicija

Pristranost je sistematična napaka, ki jo nehote uvedemo v raziskavo in ki povzroči, da se ocena pojava (frekvenca srčnega utripa, RR itd.) sistematično razlikuje od stvarne vrednosti. Vodi do neveljavnosti rezultatov raziskav.

Značilnosti

Znana je kot diferencialna napaka; nevaren vir napak pri epidemioloških raziskavah.

Pristranost običajno vodi do konzistentnih odklonov in izkrivljenosti v eno smer.

Do pristranosti pride:

ob neenaki razporeditvi primerov,
neenaki detekciji rezultatov ali ob
neenaki izgubi primerov iz follow-upa različnih preučevanih skupin.

Pristranost postane problematična, ko:

oslabi resnično povezanost ali pa
privede do lažne povezanosti ali pa ko
izkrivi sicer očitno smer povezanosti med spremenljivkami.

Kategorije

Meritvena pristranost:

merjenje višine ali teže bolnikov v obutvi ali obleki,
merjenje RR s pokvarjenimi aparati,
različni standardi v laboratorijih.

Spominska pristranost:

ljudje, ki so preboleli kakšno bolezen, se bolje spominjajo morebitnih dejavnikov tveganja.

Selektivna pristranost:

v kolikor ljudje lahko sami odločajo o vključitvi v eksperimentalno ali kontrolno skupino, se bodo v eksperimentalno raje vključevali bolj izobraženi, pogumnejši in bolje seznanjeni z zdravstvenimi problemi,
resno bolni so bolj pripravljeni na sodelovanje pri preizkušanju novih zdravil, čeprav se zavedajo morebitne nevarnosti neznanih neželenih učinkov.
notranja veljavnost: rezultati so veljavni za udeležence raziskave,
zunanja veljavnost: včasih ni jasno, na katere skupine ljudi je rezultate raziskave mogoče generalizirati.

Naključne napake v epidemiologiji

Naključna napaka

Znana tudi kot nediferencialna napaka; privede do rezultatov, ki imajo glede na naključne dejavnike previsoke in prenizke vrednosti v približno enakih količinah.

Ni tako resna kot pristranost, ker ne vodi do konzistentne izkrivljenosti v eno smer.

Zmanjša verjetnost odkritja resnične povezanosti, ker zmanjša statistično moč raziskave.

Kohortne raziskave

Prospektivne kohortne raziskave

SEDANJI ČAS

PRIHODNOST

IZBIRA UDELEŽENCEV IN ZBIRANJE PODATKOV O DEJAVNIKIH TVEGANJA

ZBIRANJE PODATKOV O IZIDIH

V prospektivni kohortni raziskavi se udeležence raziskave v kohortah izbere v sedanjosti, istočasno se zbere in uredi njihove podatke, enake podatke pa se potem zbira preko daljšega časovnega obdobja.

Prednosti

Raziskovalci lahko med potekom raziskave natančno nadzirajo zbiranje podatkov o udeležencih in dejavnikih tveganja ter dogodke, učinke in izide preučijo in pravilno razvrstijo.
Ocene tveganj so resnična (absolutna) tveganja za preučevane skupine.
Raziskovalci lahko preučujejo različne bolezni, ki se med raziskavo pojavijo, tudi tiste, na katere na začetku niso pomislili.

Pomanjkljivosti

Raziskovalci lahko preučujejo samo tiste dejavnike tveganja, ki so bili definirani in izmerjeni na začetku raziskave.
Visoki stroški.
Prospektivne kohortne raziskave običajno trajajo zelo dolgo.

Tveganju izpostavljeno skupino se oblikuje in definira na podlagi podatkov iz preteklosti (npr. Hirošima, 1945).
Udeležence raziskave se preko zapisov spremlja stalno. Ugotovi se, do kakšnih izidov je pri njih prišlo (rak, smrt).
Zmanjšanje stroškov.
Krajše trajanje.

Povzetek

Prednosti:

retrospektivna ali prospektivna izvedba,
omogočajo pridobivanje realnih (absolutnih) mer tveganja,
omogočajo preučevanje velikega števila različnih izidov,
omogočajo preučevanje redkih dejavnikov tveganja.

Pomanjkljivosti:

visoki stroški in dolgotrajna izvedba (še posebej prospektivne),
omogočajo preučevanje samo tistih dejavnikov tveganja, ki so opredeljeni in izmerjeni na začetku raziskave,
uporabne samo za preučevanje običajnih bolezni,
pomanjkljiv follow-up (izpad udeležencev).

Prospektivne kohortne raziskave (Framinghamska študija)

Framinghamska študija o srčnih boleznih

začetek 1950, nadaljuje se še danes,
5000 udeležencev,
že med raziskavo udeleženci razdeljeni v skupine z nizkim, intermediarnim in visokim tveganjem za pojav srčne bolezni v 8 letih.

[wp_ad_camp_1]

Nizko tveganje:

Vsi našteti dejavniki	Tveganje	RR
nekadilec	2,2 %
brez glukozne intolerance
brez hipertrofije L prekata
nizek sistoličen tlak (< 105 mm Hg)
nizek holesterol (< 4,8 mmol/l)

Intermediarno tveganje:

Eden od naštetih dejavnikov	Tveganje	RR
kadilec	3,8 %	1,7
glukozna intoleranca	3,9 %	1,8
hipertrofija L prekata	6,0 %	2,7
huda hiperetenzija (> 195 mm Hg)	8,4 %	3,8
visok holesterol (> 8,7 mmol/l)	8,5 %	3,8

Visoko tveganje:

Vsi dejavniki, našteti pri intermediarnem tveganju	Tveganje	RR
	77,8%	35,4

Raziskave primer – kontrola

Udeležence raziskave se razdeli v skupine na podlagi izida (imajo ali pa nimajo bolezni, ki raziskovalce zanima), te skupine pa se med seboj primerja glede na frekvenco izpostavljenosti možnim dejavnikom tveganja.

Značilnosti

Realnega tveganja pri raziskavah primer kontrola ni mogoče določiti, ker podatkov o osnovni populaciji ni na voljo.
Omogočajo določitev razmerja obetov (ocena relativnega tveganja izida).
Izbor kontrol se prilagodi značilnostim primerov (spol, starost, rasa, izobrazba, okolje itd.).

Definicija zdravja (WHO), njena razčlenitev in dopolnitve

Svetovna Zdravstvena Organizacija – WHO (1946):

“Zdravje je stanje popolnega telesnega, duševnega in socialnega blagostanja in ne le odsotnost bolezni in poškodb”.

Prednosti:

V svojem sporočilu je ta definicija pozitivna.
Kot smiseln koncept zdravja vključuje vse dimenzije človeškega življenja.

Pomanjkljivosti:

Definicija je preveč idealistična in preveč statična.

WHO (1994): Revidirana definicija zdravja:

“Zdravje je dinamično ravnovesje telesnega, duševnega, čustvenega, osebnega, duhovnega in socialnega blagostanja.”

Primarna prevencija – Promocija zdravja

Primarna prevencija preprečuje nastajanje bolezni z eliminacijo njenih vzrokov in s povečanjem odpornosti proti bolezni.

Promocija zdravja prispeva k preprečevanju različnih bolezni in daje ljudem pozitiven občutek zdravja in čilosti.

Specifična zaščita je usmerjena k varovanju pred specifično boleznijo ali poškodbo.

Promocija zdravja, socialno okolje in zdravje

Nemedicinske spremembe: v prehrani, načinu življenja (življenjskem slogu) in okolju.
Strukturne spremembe: večini ljudi omogočajo zdravo izbiro.
Zagotavljanje osnovnih pogojev zdravega življenja z varstvom pred revščino, onesnaženjem okolja in nasiljem.

Sekundarna prevencija

Sekundarna prevencija prekine razvoj bolezni še preden postane simptomatska.

Sekundarna prevencija – latentna bolezen

Prej ali slej se bolezen med svojim naravnim potekom tako razširi, da jo je mogoče odkriti s pomočjo medicinskih preiskav, čeprav je ob tem bolnik še zmeraj brez simptomov.

Razdelitev sekundarne prevencije:Screening (presejalni testi, presejanje) – v skupnosti. Individualna detekcija primerov – v kliničnem okolju.

Screening je proces identifikacije podskupin ljudi z:

visokim tveganjem prisotnosti asimptomatske bolezni ali z
dejavnikom tveganja, ki jih umešča v skupino z visokim tveganjem za razvoj bolezni ali nastanek poškodbe.

Screening se izvaja v skupnosti.

Pozitiven rezultat screeninga pri posamezniku ne pomeni potrditve diagnoze določene bolezni. Pozitiven rezultat samo identificira osebo, pri kateri obstaja visoko tveganje prisotnosti te bolezni.

Primeri screening programov

Rak dojke

Klinični pregled dojk / 1 leto: > 40 let.
Mamografija / 1 leto: > 50 let.
Samopregledovanje dojk / 1 mesec: > 20 let (?)

Rak materničnega vratu

Papanicolaou test / 1 leto: > 30 let.
Papanicolaou test / 1-3 leta: spolno aktivne ženske (?)

Presimptomatska diagnostika in zdravljenje s pomočjo presejalnih (screening) programov ne preprečujeta nastanka bolezni, lahko pa preprečita njene dolgotrajne posledice.

Terciarna prevencija

Terciarna prevencija omejuje telesne in socialne posledice simptomatske bolezni.

Terciarna prevencija – simptomatska bolezen

Omejitev nezmožnosti.
Rehabilitacija.

Omejitev nezmožnosti

Obsega kirurške in druge posege, s katerimi korigiramo anatomske in fiziološke komponente bolezni pri simptomatskih bolnikih. S to vrsto prevencije lahko ustavimo določene bolezenske procese in s tem omejimo onesposobljenost ali nezmožnost, ki jih bolezni lahko povzročijo.Rehabilitacija Ublaži posledice bolezni in s tem preprečuje delno ali popolno socialno in funkcionalno nezmožnost. Prizadete osebe pripravlja na samostojnost pri aktivnostih vsakdanjega življenja (prehranjevanje, umivanje itd.), kar lahko prepreči posledice dolgotrajne inaktivnosti zaradi bolezni ali poškodb.

Vzroki nastajanja čakalnih list

Politični vzroki.
Funkcionalni vzroki.
Organizacijski vzroki.
Cinični vzroki.
Kombinirani vzroki.

Politični vzroki

Čakalne liste kažejo na neravnovesje med naložbami (input) in učinki (output). Z drugimi besedami: v sistem zdravstvenega varstva priteka premalo denarja.

Funkcionalni vzroki

Omogočanje fleksibilne uporabe finančnih sredstev.
Zmanjševanje direktnih stroškov.
Racionalna uporaba dragih naložbenih sredstev (stavbe, oprema, osebje).
“Racionalizacija” povpraševanja (kulturne vrednote).

Organizacijski vzroki

Slabo upravljanje z zmogljivostmi.
Nekvalitetno klinično delo.
Neustrezen sistem napotitev in sprejemanja bolnikov.

Manifestacije:

Nezadostna popolnjenost z osebjem – odpovedi operacij.
Pokvarjena in slabo vzdrževana oprema.
Slaba povezanost med posameznimi oddelki.
Predolgo zadrževanje starejših in drugih bolnikov.

Posledice:

Nepravočasno sprejemanje bolnikov.
Neracionalna izkoriščenost operacijskih dvoran in drugih prostorov.
Predolgo zadrževanje starejših in drugih bolnikov

Cinični vzroki

Prikriti interesi (bolnišnice) Nekatere bolnišnice redno padajo v “past učinkovitosti”:

z bolniki se ukvarjajo zgodaj v proračunskem letu, proti koncu pa ostanejo brez sredstev za primerno uporabo operativnih in drugih zmogljivosti,
porazdelitev sredstev bolnišnicam glede na obseg njihovih čakalnih list nagrajuje tiste, ki dovoljujejo nastajanje in širjenje teh list.

Prikriti interesi (klinični strokovnjaki) Nekateri kliniki (še posebej kirurgi) se s čakalnimi listami okoriščajo:

dolžina čakalne liste kaže na specialistov pomen in status,
dolge čakalne liste spodbujajo bolnike k obisku zasebnih praks, kjer jih pogosto čaka isti specialist,
čakalne liste služijo kot pogajalski vložek, s katerimi si lahko pridobijo nove medicinske sestre, nove prostore, opremo in tajnice,
s čakalnimi listami si nekateri svoje obremenitve lahko precej zmanjšajo.

Kombinirani vzroki

Nastajajo zaradi vrste lokalnih razmer in odločitev: V zdravstvenih zavodih je nastanek čakalnih list pogosto povezan s pomanjkanjem denarnih in drugih sredstev, vključuje pa tudi dileme o profesionalni moči in kontroli.

Napotitve s strani splošnih zdravnikov so funkcija njihove samozavesti, na katero lahko vplivajo:

njihova izobrazba,
napotitveni protokoli,
pričakovanja bolnikov,
dostopnost do diagnostičnih postopkov,
lokalni specialisti in odnos z njimi,
sistem financiranja,
informiranost o obstoječih čakalnih listah.

Ukrepi za zmanjševanje čakalnih list

Uporaba sporazumno sprejetih napotitvenih protokolov: s pomočjo kazalcev nujnosti pri oceni kliničnega stanja se na čakalno listo uvrstijo bolniki, ki se resnično morajo zdraviti v bolnišnici.
Razvrščanje bolnikov na čakalne liste glede na vrsto in stadij bolezni: nekateri bolniki bi lahko prejeli pomoč v ločenih “centrih za zdravljenje”.
Redno preverjanje stanja na čakalnih listah: vedeti je potrebno, če vsi bolniki še želijo ali potrebujejo zdravljenje, če so že bili zdravljeni, in če še živijo v regiji, ki jo pokriva bolnišnica.
Uporaba prostih zmogljivosti in fleksibilnih seznamov posegov zaradi zagotavljanja čim hitrejšega pretoka bolnikov skozi sistem.
Uporaba ustreznih “follow-up” protokolov: nekateri kontrolni pregledi bi se lahko opravljali v okviru primarne zdravstvene dejavnosti.