Komunikacija odraža človekov odnos do samega sebe in sveta, ki ga obdaja. Je medij, prek katerega se ta odnos razvija in dopolnjuje, ljudje pa drug ob drugem rastemo, se spoznavamo in živimo kot zdrave osebnosti. V vse to pa morajo biti vpleteni zdravi medosebni odnosi, ki nam dajejo moč v osebnem in poklicnem življenju.
Komunikacija je proces, v katerem vsi udeleženci sprejemajo, pošiljajo in interpretirajo sporočila, ki so povezana z določenim pomenom. Komunikacija v zdravstveni negi z razvojem stroke in uveljavljanjem sodobnih metod dela, ki aktivno vključuje pacienta, postaja vse bolj aktualna. Delo z pacientom in ne za pacienta je povezano s stalno komunikacijo. Komunikacija medicinske sestre z pacientom in terapevtski odnos sta osnova za kvalitetno zdravstveno nego pacienta. Medicinska sestra se mora zavedati, da komunikacija ni spontan, ”že naučen proces”, ampak tudi terapevtska spretnost, ki se jo je potrebno učiti in tudi naučiti. Znati komunicirati pomeni prilagoditi svojo komunikacijo konkretnemu pacientu, konkretnemu cilju. Vse to seveda v kontekstu etičnih načel.
Pogoji za komunikacijo: perceptivne sposobnosti (videti, slišati, otipati, vonjati); točno zaznavanje drugih ljudi in situacij, kognitivne sposobnosti (zmožnost točnega presojanja, spoznanje, razum), vedenjske sposobnosti (vedeti kaj reči in narediti v dani situaciji – intuitivnost), emocionalne sposobnosti (ustrezno čustveno izražanje in odzivanje, empatija).
Osnove medosebne komunikacije so da poznamo in razumemo sebe (intrapersonalna komunikacija), da poznamo in razumemo sogovornika (izkustveno polje) in da ljudi spoštujemo (ljubezen, skrb, odgovornost).
TERAPEVTSKA KOMUNIKACIJA
Terapevtska komunikacija je vedno usmerjena k cilju in je namenjena izključno zadovoljevanju potreb pacienta. Je veliko več kot prenašanje in sprejemanje sporočil; je srečanje enega človeka z drugim, je dajanje samega sebe. Medicinska sestra naj bi z vsako interakcijo vplivala na vedenje pacienta Namen terapevtske komunikacije je zadovoljiti temeljne človekove potrebe, vzpostaviti terapevtski odnos, posredovati informacije, izmenjavati misli in občutke, vplivati na vedenje človeka, vzpodbujati k aktivnemu sodelovanju pri analizi posredovanih vsebin, kritičnemu razmišljanju, spreminjanju stališč in spremembami v ravnanju ali vedenju, odnos, sicer se terapevtski odnos med pacientom in medicinsko sestro ne bi razvil.
MEDSEBOJNI ODNOS MEDICINSKA SESTRA-BOLNIK V TEORIJI ZDRAVSTVENE NEGE
Mnogo teoretičnih konceptov sestrske komunikacije je izšlo iz psiholoških teorij. Teorije zdravstvene nege vključujejo profesionalno komunikacijo kot pogoj in pomemben del poklicnega dela medicinske sestre. Tu gre za odnos med medicinsko sestro in bolnikom. Oba sta prisotna s celotno osebnostjo. Delati z nekom je čisto nekaj drugega kot delati za nekoga. Ta odnos moramo raziskovati in negovati. Oba v odnosu sta enako vredna in oba lahko nekaj data drug drugemu. Pomen zdravstvene nege je v negovanju, ki jo izvršujemo v sodelovanju z bolnikom. Z njim poiščemo aktualne in potencialne zdravstvene probleme. Teorija zdravstvene nege zagotavlja kognitivno strukturo znanja in nam daje smer v našem delu.
Zdravstvena nega vključuje obravnavo drugega ob upoštevanju zaupnosti in spoštovanja. Individualizirana zdravstvena nega je priznavanje bolnika kot samostojne osebnosti z različnimi potrebami. Skozi negovanje medicinska spozna bolnikove potrebe, ki usmerjajo njeno delo in procese spoznavnega odločanja, kar prinese pozitivne spremembe bolniku. V profesionalni komunikaciji mora medicinska sestra poleg znanja iz teorije zdravstvene nege poznati samo sebe.
Poznavanje samega sebe oziroma samopodoba je zaznavni vidik svoje lastne osebnosti. Samopodobo označujejo vloge, ki jih imamo v življenju, v medsebojnih odnosih z drugimi ljudmi. Izražajo se v socialnih in delovnih situacijah. Ko srno skladni v našem doživljanju z doživljanji drugih, srno zadovoljni, v nasprotnem primeru srno v stiski. Razumevanje sebe in dialog s seboj je osnova za uspešno interakcijo z drugimi. Učenje in razmišljanje o samopodobi omogoča medicinski sestri večjo fleksibilnost in ustreznost v odgovorih na druge ljudi.
ZBIRANJE INFORMACIJ IN OCENA STANJA
Ocenimo dejavnike, ki pripomorejo k vzpostavitvi komunikacije – optimizem, vera v ozdravitev, zaupanje v zdravstvene delavce, psihična podpora svojcev, urejene domače razmere, zrela osebnost, dobro stanje zavesti, orientiranost v kraju, času, prostoru, sposobnost govora in razumevanja govora, biološka starost.
Ocenimo dejavnike, ki ovirajo ali onemogočajo komunikacijo: pesimizem, apatija, nezaupanje, neurejene razmere doma, motnje zavesti, neorientiranost v kraju, času, prostoru, motorična in senzorična afazija, deprimiranje z uspavali, pomirjevali, gluhost, slabovidnost, biološka starost.
S komunikacijo dosežemo zaupanje, sprejemanje, razumevanje, spoštovanje, samorazkrivanje in zaupnost.
Cilji, načrtovanje in izvajanje:
- doseči najustreznejšo komunikacijo, da bo pacient lahko brez zavor izražal svoje želje in potrebe,
- izbor najustreznejše metode komunikacije,
- uporaba besedne in nebesedne komunikacije,
- ocenimo glede na vzpostavitev dobre, pozitivne komunikacije, glede na stopnjo zaupanja, ki smo jo deležni ter ali so pacientove potrebe realizirane v skladu s pričakovanji.
KOMUNIKACIJA MEDICINSKE SESTRE Z PACIENTOM (Reševanje)
Pacientu posredujemo pozornost, ko ga poslušamo, svoje misli, ko se pogovarjamo z njim, svoja čustva in empatijo, svoje znanje, potrebno za strokovno delo. Koliko bomo dali pacientu je odvisno od našega značaja (sprejemni, tržni, žrtvovalni, produktivni).
K pacientu pristopamo z majhnimi koraki in majhnimi cilji. Podati moramo malo informacij, ki pa so natančne in jih večkrat ponoviti. Uporabljati moramo enostavne izraze in enostavne postopke, ki so podprti z dokazi. Seznaniti jih moramo z drugimi informacijami v pisni obliki, delavnicami… in jih pri tem spodbujamo. Spodbujati moramo tudi samozdravljenje kroničnih bolnikov: društvo koronarnih bolnikov, pacientke po operaciji dojke, osteoporoza, stomisti. Spodbujamo tudi vključevanje svojce v društva (Spominčica, Sonček). Zavedati se moramo, da so pacienti različni in da je nerealno, da bi dosegli pri vseh pacientih zadostno osveščenost in aktivno reševanje zdravstvenih problemov. Na paciente moramo zato gledati celostno in individualno.
[wp_ad_camp_1]
Načini s katerimi preprečujemo težave v komunikaciji so izogibanje narečnega govora, govor mora biti jasen, počasen in brez povišanega glasu, izogibanje strokovnim izrazom, kjer je mogoče pojasnimo na enostaven način, uporabljene besede in stavki so enostavni, držimo se ene teme in govorimo v logičnem zaporedju, preveriti moramo, ali nas je bolnik razumel (naj ponovi), uporabljamo pisana navodila, ki jih bolnik lahko večkrat prebere, v pisnih navodilih se izogibamo kratic in simbolov, uporabljati moramo skice, ilustracije, diagrame in modele, ko pojasnjujemo bolezen in zdravljenje, ne smemo biti preveč resni in poslovni, temveč nasmejani in neposredni.
KRITIČNO MNENJE
Menim, da medicinske sestre v bolnišnici upoštevajo pravila komuniciranja, saj velikokrat nimajo izbire. Če je pacient dementen je pacientu treba podati informacije na enostaven način. Mislim pa tudi da se v ambulantah premalo posvetijo pacientom. Razložijo stvari na hitro nato pa podajo pacientu še pisno obliko in to je vse. Po navadi so posebej starejši pacienti, ki bolnico obiščejo redkokdaj, zmedeni in raztreseni, tako si zapomnijo manj podatkov kot bi si mogli. Menim torej da se medicinske sestre premalo posvečajo ustnim informacijam.
LITERATURA
Komunikacija v zdravstvenem in negovalnem timu. November 2009. Dostopno na: https://www.zdravstvena.info/vsznj/komunikacija-v-zdravstvenem-in-negovalnem-timu
Škrbinek. Profesionalna komunikacija medicinske sestre. Zdrav. Obzor. 1992; 26: 29-32. Dostopno na: http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_clanek.aspx?ID=428b1a46-1f5d- 4701-a5e1-069ec62644ad
Terapevtska komunikacija. December 2008. Dostopno na: http://www.zdravstvena.info /vsznj/terapevtska-komunikacija/