Mikrobiologija s parazitologijo vaja za izpit 2015

 

  1. Naštej razlike med prokariontsko in eukariontsko celico!
Evkariontska Prokariontska
Glive; Rastline; Živali; Človek Bakterije.
Velikost 6-20mm 1-10 mm
Jedrna membrana DA NE
DNK Kromosom (linearna molekula) Kromosom, plazmidi (krožna molekula)

 

  1. Kaj pomeni generacijski čas bakterij?

Čas potreben da iz ene bakterije v  optimalnih količinah nastaneta dve  hčerinski celici. Večina bakterij 15 do 20 minut.  18 do 24 ur –– Mycobacterium tuberculosi.

  1. Naštej bakterijske ovojnice, opiši zgradbo in vlogo celične membrane!

Celična membrana (plazmatska membrana ali plazmalema) je eden najpomembnejših elementov celice. Obdaja celico in organele v njej ter omogoča prehod snovi med razdelki v celici in tudi med celico in njenim okoljem. Kadar bomo govorili o celičnih membranah, ki obdajajo razdelke znotraj celice, bomo uporabili izraz endomembrane.

Kako je zgrajena celična membrana? Celična membrana je zgrajena iz:
1.    lipidnega dvosloja, v katerem so
2.    različne beljakovinske molekule.
3.    Na beljakovinske in lipidne membrane se lahko pritrjajooligosaharidne molekule. Oligosaharid, ki je pritrjen na beljakovinsko molekulo imenujemo glikoprotein, tisti oligosaharid, ki je pritrjen na lipid paglikolipid.

Celična membrana je dinamična struktura, saj lipidne in proteinske molekule v njej nenehno spreminjajo svoj položaj. Različno se premikajo znotraj sloja celične membrane, lahko pa se premaknejo tudi iz enega sloja dvosloja  v drugi sloj.

  1. Kaj je kapsula, za kaj je pomembna, navedi primer bakterije, ki jo ima.
  • citoplazmo druga okrog druge ovijajo:
    • celična (citoplazemska) membrana, celična stena, kapsula
  • kapsula
    • nimajo vse bakterije – t.i. inkaspulirane bakterije (pneumokoki, Bacillus anthracis)
    • tanjši/debelejši sloj sluzave, želatinozne mase
    • kemična sestava odvisna od vrste in tudi seva; polisaharidi, ki se mrežasto povezujejo
    • v njej kapsularni antigeni
    • varujejo pred: litičnimi encimi, fagocitozo, bakteriofagi, zunanjimi vplivi, antibakterijskimi sredstvi (lizosomi, bakteriofagi, kolicini, fagociti)

 

  1. Kaj so spore, katere bakterije sporulirajo in kdaj? Opiši primer, kdaj najdemo spore, kdaj pa vegetativno obliko pri isti bakteriji!

So mnoge paličaste bakterije, ki imajo možnost, da se v zanje neugodnih okoliščinah spremenijo v sporo. Spora je mirujoča oblika bakterije, ki se ne deli. Ovoj je sestavljen iz petih plasti, zato je zelo odporna na fizikalne in kemične vplive.

V notranjosti ima ves, za življenje potreben material. V okolju preživijo spore zelo dolgo, tudi več let. Ko pridejo spet v ugodno okolje,skalijo, iz njih ponovno nastane presnovno dejavna oblika. Bakterije sporulirajo le v okolju, ne v tkivih. Zelo so odporni proti sušenju, toploti, razkužilom in lahko v okolju, na predmetih in v raztopinah preživijo tudi več let.

 

  1. Kaj so virulenčni faktorji?

Virulentni dejavniki:

– omogočajo bakterijam kolonizacijo telesnih površin

in preživetje, lahko pa tudi vdiranje v globlje ležeča

tkiva in organe,

– povzročajo okvaro gostiteljevih celic, tkiv, organov.

 

  1. Kaj je normalna flora in kje se pojavlja?
  • koža: micrococacae (g. Micrococcus, g. Staphylococcus – Staphylococcus epidermidis), korinebakterije (difteroidni bacili, lipofilne vrste – npr. Corynebacterium acnes)
  • nos, nazofarinks, paranazalni sinusi
  • usta
  • želodec: prebavni encimi in solna kislina hitro uničijo mikrobe
  • dvanajstnik: tudi praktično sterilen
  • ozko črevo: malo mikrobov, v spodnjem delu enterokoki, saricini, laktobacili, koliformne bakterije, glive
  • debelo črevo
    • preko 400 vrst bakterij: koliformne bakterije (E. coli, g. Proteus, Pseudomonas aureginosa, Lactobacillus), stafilokoki, sterptokoki, g. Bacteroides, Clostridium perfringens in drugi klostridiji, Borellia, Treponema
    • glive: Candida albicans, g. Geotrixa, Cryptococcus, Penicillium, Aspergillus
    • virusi – enterovirusi, protozoji – amebe
  • urogenitalni trakt
    • moški: spodnji del uretre – gram+ koki, difteroidni bacili, Trichomonas; smegma – Mycobacterium smegmatis
    • ženkse: sprednji del uretre – gram+ koki
    • vagina: gram+ bacili (Döderleinovi bacili – vrsta Lactobacillus acidophylus – proizvajajo organske kisline iz glikogena – kisel pH – druge bakterije se ne morejo razmnoževati; če ne, α hemolitični in nehemolitični streptokoki, koliformne bakterije, difteroidni bacili, zelo pogosto trichomonas vaginalis)
  • kri, tkiva: vsa mezodermalna tkiva sterilna

 

  1. Kako nastajajo v celici beljakovine?

 

Da bi lahko celica izdelala beljakovino, je treba DNA najprej odpreti kot zadrgo vzdolž posameznega gena. Z odpiranjem zadrge se razkrije šablona, na podlagi katere lahko s pomočjo encima RNA polimeraze nastane hčerinska nukleinska kislina, ki ji pravimo ribonukleinska kislina (RNA).

Ta proces imenujemo transkripcija, ker se pri njem prepisujejo genetske informacije oziroma se zapišejo na malo drugačen način (glejte shemo).
Ko je molekula RNA izdelana, potuje iz celičnega jedra v velike tovarne za proizvodnjo beljakovin v citoplazmi, ki jim pravimo ribosomi in v katerih pride do translacije (prevajanja) zaporedja kodonov v določeno verigo aminokislin, da nastane beljakovina. To si lahko predstavljate tudi kot prevajanje neke skupine navodil v drug jezik.

 

Iz ribosomov se novonastale beljakovine prenesejo v pakirnico, ki se imenuje endoplazemski retikulum in v katerem se beljakovine prevlečejo z ogljikohidratnimi verigami, da nastane funkcionalni beljakovinski kompleks. To zaključno operacijo pakiranja beljakovin imenujemo glikozilacija in pomembno vpliva na izvedbo biotehnoloških postopkov, kakor boste videli pozneje.

Beljakovine nastajajo v celicah na ribosomih po navodilih DNA in odražajo lastnosti. DNA → (zapis za zgradbo)→ BELJAKOVINA → LASTNOST

 

  1. Kako je sestavljen genom bakterijske celice?

 

  1. Na kakšen način si bakterije bogatijo genom?

 

  1. Kaj je konjugacija, za kaj je pomembna?

Konjugacija je prenos DNA med dvema bakterijama, ki sta v neposrednem celičnem stiku. Stik omogočajo posebne strukture t.i. pili. Iz bakterijske celice donorja se v celico recipienta običajno prenese plazmidna DNA, če pa je plazmid vključen v kromosom donorja, se poleg dela plazmidne prenese tudi del kromosomske DNA donorja (sevi Hfr).

 

  1. Kaj je rezistenca? Naštej mehanizme nastanka rezistence!
  1. Imenuj necelične mikroorganizme, kako so ti sestavljeni?
  1. Na kakšen način delujejo antibiotiki?

številne antibiotike, ki jih delimo na dve skupini:

  • antibiotiki širokega spektra– delujejo na mnogo različnih vrst bakterij
  • antibiotiki ozkega spektra– delujejo samo na eno (specifično) vrsto bakterij

Antibiotična zdravila delujejo na različne načine. Nekateri antibiotiki preprečijo sintezo celične stene bakterij.

Drugi antibiotiki bakterijam preprečijo tvorbo beljakovin ali vitaminov, ki jih te nujno potrebujejo za preživetje.Posebna skupina antibiotikov deluje tako, da bakterijam preprečuje, da bi pri razmnoževanju pravilno predale svoj dedni zapis.Na voljo so celo antibiotiki, ki delovanje bakterij zavrejo na več omenjenih načinov hkrati, kar je še posebej učinkovito.

 

  1. Naštej razlike v zgradbi virusa, bakterije in glive.

Virusi so zgrajeni iz dveh osnovnih vrst organskih molekul:
– ovojnica (beljakovinska):okrogla, podolgovata
– v notranjosti ima nukleinsko kislino DNK ali RNK; ni citoplazme, ni ribosomov, zelo redki imajo encime.

Splošna zgradba bakterij:
-njihova organizacija je celična
– običajno so to enocelični organizmi, zelo redko se vežejo v večje strukture    ( nitaste, ….)
– bakterijske celice nimajo morfološko oblikovanega jedra in drugih membranskih organelov
-edino membrano imajo celično – PLAZMALEMA
– v notranjosti je citoplazma, ribosomi (zrnca), molekula DNK(vsaka bakterijska celica ima eno molekulo DNK); pri
bakterijah se DNK splete v obroč (dedni material je majhen)
– imajo celično steno; nekateri imajo še ovoj – kapsulo ( ščiti bakterijsko celico pred dehidracijo in pred fagi)
– nekatere bakterije imajo tudi bičke ali flagele

Glive  so pritrjene, imajo celično steno, razmnožujejo se s sporami ali trosi nimajo fotosintetskega barvila (hrano dobijo iz okolja), celična stena je hitinska ( polisaharid, ki vključuje dušik), rezervna substanca ni škrob ampak glikogen. Glive so lahko enocelični organizmi in enojedrni

 

  1. Zakaj virusnih bolezni ne moremo zdraviti z antibiotiki?
  1. Kaj je virion?

virion (virion; Virion) je popoln delec faga z nukleinsko kislino in proteinskim plaščem.

Popoln virusni delec (virion) je zgrajen iz nukleinske kisline (DNK ali RNK, nikoli pa obe hkrati), ki jo obdaja zaščitna beljakovinska ovojnica, imenovana kapsida.

  1. Kako lahko virus izoliramo?
  1. Onkogenost virusov, navedi nekaj primerov onkogenih virusov.
  • Papiloma virus tip 16, 18 – lahko vodi do raka na maternici
  • Herpes virusa tip 2
  • Virus Epstein Barr- imenovan tudihumani herpesvirus 4
  • HTLV (Človeški T-celični limfotropni virus)- je človeškionkogeni virus iz družine retrovirusov, ki se razmnožuje v limfocitih T in jih spreminja v rakave.
  • Hepatitis C virus HCV- spada v družino flavivirusov; eden izmed posrednih vzrokov hepatocelularnega karcinoma.

 

  1. Kaj so antigeni?
  • tudi imunogen; vsaka (telesu tuja) snov, ki v organizmu vzbudi imunski odziv
  • ena ali več determinant – največkrat sestavljene iz 5 aminokislin in sladkorja
  • eritrociti – 4 kombinacije 2 antigenov (A, B, AB, 0) in drugi antigeni (Rh faktor itd.)
  • vsako protitelo se veže na specifično področje antigena

 

  1. Kaj so serološke reakcije, kdaj jih uporabimo, katere kužnine lahko preiskujemo s serološkimi reakcijami. Kaj nam povedo rezultati seroloških reakcij? Katere rutinsko najpogosteje uporabljamo? Za katere MO jih najpogosteje uporabljamo?

serološko dokazujemo v vzorcu prisotnost antigena (lateksni delci prekriti s specifičnimi protitelesi) ali protiteles (aglutinacija bakterij – suspenzija mrtvih bakterij v serumu veže protitelesaàWidalov test, aglutinacija trdnih delcev – prekriti z antigeni vežejo specifična protitelesa, hemaglutinacija – eritrociti prekriti z antigenom prepoznajo spec. protitelesa (TPHAàT. pallidum hemagglutination assay), reakcija vezave komplementa za diagnostiko mrzlice Q in sifilisa, encimski imunski testi – (EIA=ELISA, uporabni tudi za dokazovanje antigena) iščemo protitelesa v serumu, ki se vežejo na fiksiran antigen, nato protitelesa še dodatno označimo z drugimi, ki imajo vezan encim in ob prisotnosti prvih, se pojavi encimska reakcija)

 

  1. Kaj so superinfekcije?

pri zdravljenju z antibiotiki, predvsem pri daljši terapiji z antibiotikom širokega spektra

okužba z drugim mikrobom oz. razbohotenje (pogojno patogenega) mikroba v mešani normalni flori

 

superinfekcije,- v času zdravljenja in po zdravljenju določene infekcijske bolezni z antibiotikom se bolnik okuži z drugim mikrobom ali pa se razbohoti mikrob,ki je sicer v mešani  normalni flori.Komlikacije nastanejo po daljši terapiji z antibiotikom širokega spektra ,vzrok so pogojno patogeni mikrobi-oportunisti-Enterokoki,Candida albicans,Klebsiellae,..,ki predstavljajo normalno floro človeka.Jemanje antibiotikov poruši ravnotežje v normalni flori,preostali mikrobi so brez anatagonizma in se razmnožujejo.Glede na lokalizacijo pride do otitisa,enterocolitisa,bronhopnevmonije

 

  1. Kaj so mutacije?

Mutacije so spremembe v dednem zapisu posameznega osebka, ki se ohranijo in se prenašajo na hčerinske celice. So hitre spremembe molekule DNA in lahko zajamejo gen, kromosom ali celoten genom. Posledice mutacij se kažejo v spremenjeni zgradbi beljakovin in kot nepravilnosti v zgradbi in delovanju celice ter organizma.

Mutacije so pogoste. Nastanejo lahko spontano ali pa so izzvane (inducirane).
Večina mutacij je škodljivih. Nek gen lahko na primer določena mutacija spremeni tako, da več ni zmožen tvorbe encima, ki je nujno potreben za sintezo beljakovine, ki je za organizem nujno potrebna. Vendar vse mutacije niso škodljive. Nek gen lahko na primer neka mutacija spremeni tako, da prične organizem tvoriti kakšen produkt, ki je za organizem koristen in mu tako omogoči boljše preživetje. Nekatere mutacije so tako celo vir variacij genskega materiala, ki omogočajo evolucijske spremembe.

 

  1. Prirojena imunost, kaj je in na čem bazira?
  • usmerjena je proti vsem škodljivim vplivom okolja, varuje nas pred različnimi okužbami in pred škodljivimi neživimi vplivi okolja
  • dejavniki
    • genetični dejavniki
    • naravna obrambna telesna površina – koža, sluznice (mehanična in kemična pregrada)
    • nespecifične baktericidne snovi v tkivih oz. telesnih površinah
    • fagocitoza in znotrajcelično uničenje mikrobov – fagociti
    • mikrofagi ali granulociti (neutrofilci, bazofilci, eozinofilci)
    • makrofagi: potujoči ali histociti (v krvi monociti), pritrjeni
    • vnetje
    • properdin: sestavina seruma, iz beljakovin, uničevanje gram bakterij in virusov
    • komplement sistem: serumske beljakovine, reagirajo med seboj, s protitelesi in celičnimi membranamii
    • interferoni: antivursno, antitumorsko delovanje
  • na učinkovitost vplivajo
    • prehrana
    • hormonsko ravnovesje
    • starost
    • klimatski dejavniki

 

  1. Kako si človek pridobi imunost?

 

  1. Katera vrsta protiteles prehaja iz matere na plod in kakšen pomen imajo.

Najpreprostejši so IgG, ki so sestavljeni iz 2. parov verig: 2. težkih (ima 4 zanke: CH1, 2, 3 in VH) in 2. lahkih (zanke: CL in VL), med seboj povezanih z disulfidnimi vezmi v obliko Y s podvojenima krakoma. Prehajajo skozi placento in predstavljajo zaščito ploda, preden začne tvoriti lastne Ig.

 

  1. Nespecifična – splošna odpornost organizma, kaj je naštej bistvene elemente.- Nespecifična odpornost ni pridobljena preko kontakta z antigenom. Vključuje kožne bariere, mukozne membrane kot prepreke za infektivne agense in različne ne-specifične imunološke faktorje. Lahko variira s starostjo in hormonalno ali metabolično aktivnostjo.

 

  1. Kaj je specifična imunost katere celice so vključene v procese specifične imunosti?

Ker sama naravna imunost ne zadostuje, zato se je razvil še mehanizem specifične (pridobljene) imunosti. Specifična imunost se razvije v odgovor na vdor infekcijskega agensa. Specifična imunost je obdržala številne mehanizme naravne imunosti ima pa še nekatere druge lastnosti:

  • imunski spomin (vsako srečanje z mikrobom si sistem zapomni, tako da naslednje srečanje močno zveča učinkovitost obrambnih mehanizmov. To je podlaga za cepljenje).
  • Razločevanje lastnega od tujega (odgovoriti mora samo na tuje antigene. V primeru da odgovori na lastne molekule, pride do avtoimunske bolezni).

 

 

  1. Pasivna imunost.

Pasivno imunost posredujejo protitelesa ali limfociti, ki so nastali v drugem gostitelju. Pasivna administracija protitelesa (v cepivu) proti bakterijam (npr. diphteria, tetanus, botulizem) povzroča, da je takoj na voljo antitoksin v velikih količinah, ki nevtralizira toksine. Podobno se lahko injicirajo predhodno nastala protitelesa (v drugem gostitelju) proti določenim virusom (npr. rabies, hepatitis A in B) med inkubacijsko dobo, s čimer se omeji virusno razmnoževanje. Glavna prednost pasivne imunizacije s predhodno formiranimi protitelesi je takojšnja prisotnost velikih količin protitelesa; slabosti so kratka življenjska doba teh protiteles in možna preobčutljivost, če izvirajo protitelesa (imunoglobulini) iz druge vrste.

 

  1. Aktivna imunizacija.
  • cepljenje, s čimer se spodbudiimunski sistemin doseže aktivna imunost
  • vnesemo v telo oslabljen, mrtev ali le del mikroorganizma (cepivo), ki ne povzroči nastanka bolezni, vendar kljub temu sproži imunski sistem, ki tvori številne obrambne celice, ki nas ščitijo ob morebitnem ponovnem stiku z mikrobom iz okolja.

[wp_ad_camp_1]

 

  1. Pasivna imunizacija.
  • vnesemo v telo serum s določenimi protitelesi, ki neposredno napadejo povzročitelja okužbe.
  • prenos aktivne humoralne imunosti v obliki protiteles iz enega posameznika na drugega.
  • umetno poteka z dajanjem visokih koncentracij specifičnih protiteles, pridobljenih iz drugega osebka, neimunemu posamezniku.
  • naravno, na primer s prenosom materinih protiteles vplod skozi posteljico
  • Uporablja se, kadar obstaja veliko tveganje za okužbo in kadar ni dovolj časa za razvoj imunskega odziva po cepljenju ali pri blaženju simptomov imunosupresivnih bolezni
  • zagotavlja le začasno zaščito

 

  1. Kaj so fagociti in kje jih najdemo? Opiši njihovo vlogo!

fagociti(nevtrofilci, makrofagi, monociti) – požirajo tujke

Fagociti so celice organizma, ki so zmožne fagocitoze, s čimer pogoltnejo, prebavijo in uničijo tuje delce v organizmu, na primer mikroorganizme, propadle telesne celice …

Ločimo dve glavni skupini fagocitov:

  • makrofage, kamor sodijo tudimonociti,
  • mikrofageoziroma granulociti; med njimi izkazujejo fagocitno dejavnost zlasti nevtrofilci.

 

  1. Vloga limfocitov B.

20% od vseh limfocitov v obtoku, v glavnem se zadržujejo v limfnem tkivu kratka življenjska doba – nekaj dni oz. tednov

razvoj začne v primarnih limfaticnih organih (bursa fabricii oz. njen ekvivalentni organ pri čl. – rdeči kostni mozeg), tam nastanejo imunsko zmožni mali limfociti

na membrani različni receptorji – razlikujejo po imunoglobulinskih receptorjih na membranah.

selijo v sekundarne limfatične organe

po stimulaciji z Ag (do limfocita B prinese fagocit) začne deliti – nastajajo kloni enakih limfocitov B, diferenciacija (ob sodelovanju limfocitov T)

zrele plazma celice (plazmatke) – sinteza in sproščanje protiteles

spominske celice (booster effect – vstop istega Ag – imunski odgovor sedaj od vsake spominske celice

LIMFOCITI B: imajo krajšo življensko dobo in manjšo gibljivost kot limfociti T. Predstavljajo 20-30 % limfocitov periferne krvi in mezge. Limfociti B se ob stiku z ustreznim antigenom transformirajo in proliferirajo preko razlicnih stopenj v specificna protitelesa stvarjajoce plazmatke in specificne spominske celice (mali limfociti B, usmerjeni proti istemu antigenu, ki se bodo odzvali ob ponovnem srecanju z antigenom). Osnovna naloga je stvarjanje in izlocanje protiteles, na katerih delovanju temelji humoralni imunski odziv, usmerjen proti številnim mikroorganizmom, zlasti bakterijam, nadalje proti toksinom in proti celicam okuženim z virusom oz. proti tumorskim celicam.

 

  1. Vloga limfocitov T.

razvijejo iz limfoidne celice v priželjcu (thymus)

60 – 80% cirkulirajočih limfocitov

živijo več mesecev ali let

imajo različne receptorje na svojih membranah

selijo v sekundarne limfatične organe – tam diferencirajo v več efektorskih celic

  1. regulacijske celice (celice T pomagalke, celice T zaviralke)
  2. senzibilizirani limfociti T – celična imunost (po stiku z Ag sproščajo limfokine – mediatorji celične imunosti – aktiviranje makrofagov – jezni makrofagi)
  3. celice T ubijalke – citotoksične celice (za lastne spremenjene celice in Ag)
  4. spominske celice T (booster efect)

 

Limfociti T so nosilci celicne imunosti. Razen taga je izredno pomembna njihova regulatorna vloga v imunskem odzivu nasploh. Pravtako sodelujejo pri obrambi proti dolocenim mikroorganizmom (virusi, intracelularne bakterije in glivice). Posredujejo tudi reakcije pozne preobcutljivosti, ki je podlaga klinicnih in kožnih testov (tuberkulinska reakcija), in pomemben del v razvoju patoloških sprememb pri infekcijskih beleznih. Sodelujejo v zavrnitveni reakciji usmerjeni proti transplantantu in igrajo pomembno vlogo pri razpoznavi in unicevanju tumorskih celic. Imajo pa tudi regulatorno vlogo pri imunskem odzivu tako humoralnem kot tudi celicnem.

Limfocit T prepoznavanje tujih molekul na lastnih celicah (citotaksični limfociti T in celice T pomagalke), nosilci celične imunosti.

 

  1. Razloži pojme: kolonizacija, infekcija, bolezen.
  • kolonizacija: naselitev MO na telesnih površinah (bakterije – fimbriji, pili)
  • infekcija: vdor v tkiva in razmnoževanje v njih
  • bolezen: infekcija, ki povzroči znatne spremembe v delovanju organizma

 

  1. Razloži pojme patogenost in virulenca!

patogenost

  1. potencialna sposobnost mikroba, da povzroči bolezen
  2. nespremenjena stalna lastnost
  3. genotip – vsota vseh dednih lastnosti

virulenca

  1. stopnja patogenosti mikroba – odvisno od okoliščin
  2. mikroorganizem je lahko: zelo virulenten, srednje virulenten, slabo virulenten, avirulenten
  3. fenotip – vsota vseh lastnosti (odvisen od genotipa in okolja)

 

Virulenca (virulence) je sposobnost povzročitelja nalezljive bolezni,

da udre v tkiva gostitelja in se razmnožuje. Običajno označuje

patogenost mikroorganizma in se odrazi v smrtnosti zaradi nalezljive

bolezni.

 

  1. Zgradba in pomen imunoglobulinov.
  • iz 4 polipeptidnih verig: 2 lahki (pribl. 200 aminokislin), 2 težki (pribl. 400 aminokislin)
  • variabilni del – 2 dela Fab (fragment a, b) – 2 mesti vezave (aminokislinsko vezišče) na antigen (komplementarno mesto antigenski determinanti)
  • konstantni del – del Fc – različne biološke reakcije (vezanje komplementa, prehodnost skozi placento, vezava na fagocite, degranulacija mastocitov, vezava na kožo)

 

Imunoglobulini so osrednji dejavnik pridobljenega imunskega sistema in igrajo pomembno vlogo pri obrambi pred virusnimi, bakterijskimi in glivičnimi okužbami.

Imunoglobulini (IgG) ali protitelesa so glikoproteinske molekule, ki se sintitizirajo v celicah imunskega sistema imenovanih limfociti. Vežejo se z eno ali večimi povezavami na antigen. V organizmu so pomemben faktor, saj delujejo kot imunski odziv organizma ob napadu tujka ali pa se veže na specifične celice znotraj organizma, da poteče reakcija (npr. prenos imnunoglobulinov z matere na plod). Ločimo poliklonska in monoklonska protitelesa. Poliklonska protitelesa imajo več različnih epitopov, ki se vežejo na en antigen. Monoklonska protitelesa imajo enaka variabilna mesta in se vežejo na specifičen del na antigenu.

 

  1. Kaj je nukleotid in iz česa je sestavljen.

Nukleotid je gradbeni element nukleinske kisline in je sestavljen iz :

-organske baze

-sladkorja pentoze

-ostanka fosforne kisline

Nukleotidi so osnovni gradniki nukleinskih kislin DNK in RNK.

 

  1. MRSA, razloži kratico, kje se pojavlja? Najpomembnejši ukrep pri preprečevanju.

M-meticilinR-rezistentenS-tafilokokA-aureus

Ustrezna higiena rok zdravstvenega osebja je najpomembnejši, najenostavnejši in

najcenejši ukrep za preprečevanje širjenja MRSA v bolnišnici.

 

  1. Kaj so zoonoze? Navedi primer.

Zoonoza (zoonosis) je nalezljiva bolezen ali okužba, ki se po

naravni poti prenaša z živali-vretenčarjev na ljudi in obratno.

Zoonoze so nalezljive bolezni, ki se z živali prenašajo na človeka, živali predstavljajo rezervoar okužbe in človek je navadno le naključni gostitelj. Povzročitelji zoonoz so bakterije, virusi, glive in zajedavci. V človeško telo pridejo na različne načine: z vdihovanjem, z zaužitjem preko ust, s pikom okužene žuželke ali preko kože. najpogostejša Lymska borelioza. Bolezen povzroča spiroheta Borrelia burgdorferi sensu lato, prenašajo pa jo klopi rodu Ixodes.

 

  1. Kaj so dermatomikoze, kateri MO jih povzroča?

Dermatomikoze so glivične okužbe kože in so med najpogostejšimi kožnimi boleznimi. Kot pove že ime, jih povzročajo glivice in sicer kvasovke, plesni in dermatofiti.

Najpogostejši povzročitelji dermatomikoz so nitaste glive rodov Trichophytan, Microsporum in Epidermaphytan.

 

  1. Kaj so vektorji infekcijskih bolezni?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja