Nedonošenček

Med 24 – 28 tednov gestacije
Teža: 600 – 1400g, dolžina: 25 – 33 cm

– Velika glava v primerjavi s telesom
– Porasel z dlačicami – lanugom (17 in 20 tednom)
– Koža je svetleča, tanka, občutljiva, hitro pride do odrgnin, poškodb
– Koža je prozorna, skozi kožo prosevajo krvne žile,ker ni podkožnega maščevja
– Barva kože govori o otrokovih potrebah po kisiku
– Oči zaprte, začnejo se odpirati okrog 26 tedna, vidi črno belo
– Trepalnic še ni
– Uhlji mehki in upogljivi,se zavihajo
– Nohti na prstih nog in rok so komaj vidni
– Podplati so brez brazd in črt
– Spolovila: deklice velikih sramnih ustnic še ni, ščegetavček je velik in štrleč, mali sramni ustnici široko razprti,
– Dečki: testisov še ni v skrotumu, prsnih bradavic še ni
– Roke krči in izteguje, pest nese tudi v usta
– Občasno obrne tudi glavo, vendar jo ne dvigne
– Že sliši in zaznava okus
– Občuti bolečino
– Občutke izraža z mimiko obraza in s celim telesom (kolca, zeha, cmoka z jezikom…)
– Mišični tonus je majhen, zato ne more zadržati pokrčene lege
– Dihati ni sposoben sam
– Ne zmore vzdrževat stalne telesne temperature
– ne zmorejo sprejemat hrane
– Nima še sesalnega refleksa, ali ne zna uskladiti požiranja in dihanja

Nedonošenček med 29 in 34 tednom

– Obrne glavo iz ene strani v drugo
– Premika roke noge telo, gibi so sunkoviti
– Zagrabi ponujen prst
– Z usti prime dudo, nežno sesa, okrog 34 tedna popije del obroka po steklenički
– Obrne se proti zvoku
– Z očmi se za kratek čas ustavi na obrazu (25 cm oddaljen)

– Močno čuti bolečino, glasno joka, izrazita govorica telesa
– Še vedno ne zmore skrčenega položaja
– Še ne znajo uskladiti sesanja, požiranja in dihanja
– Hranjenji so po hranilni sondi
– Potrebno dodatno ogrevanje
– Hitra rast in razvoj možganske skorje, mielinizacija

Dihanje nedonošenčka

– MS spremlja dihanje z opazovanjem in s pomočjo monitorjev
– Neenakomerno dihanje (prenehanje od 3- 10 sek), apnoične atake (AA) (prenehanje od 10- 20 sek), posledično slabša oksiginacija tkiv, bradikardija
– Prisotnost bledice, cianoze in marmorirana koža
– Dihalna stiska: pospešeno dihanje več kot 60 x v min.
– Ugrezanje prsnega koša, stokanje pri izdihu, dihanje z nosnimi krili, stokanje ob izdihu, cianoza, hlastanje za zrakom in AA

Vzroki nepravilnega dihanja

– Nerazvitost centra za dihanje
– Nezrelost pljuč
– Premajhno število alveol
– Pomanjkanje surfaktanta
– Majhen lumen dihalnih poti
– Šibkost dihalne muskulature
– Slabo razvit refleks kašlja
– Ukrepi: monitorji- alarm; nežno drgnjenje po koži ali podplatu; dodajanje kisika preko maske ali katetra; zdravila (aminifilin, teofilin, kofein); pomoč pri dihanju z CPAP – (continuous positive airway pressure) ali z umetno ventilacijo
– Če je potrebno otrok dobi preko tubusa surfaktant

Telesna temperatura

– Hitro izgubljajo toploto
– Nimajo podkožnega maščevja
– Imajo malo ali nič rjavega maščevja
– Velika površina glede na majhno maso
– Sobna temperatura: 28 st. in 85%
– Inkubator: 37st. In 100% vlažnost
– V prostoru naj ne bo prepih, postelja oz. inkubator stran od mrzlih površin
– Vse stvari, ki pridejo v stik z nedonošenčkom morajo biti ogrete (inkubator, oblačila, pleničke, odeja, fiziološka raztopina, roke)
– V prostoru naj ne bo prepih, postelja oz. inkubator stran od mrzlih površin
– Vse stvari, ki pridejo v stik z nedonošenčkom morajo biti ogrete (inkubator, oblačila, pleničke, odeja, fiziološka raztopina, roke)

Stanje kože

– Vse plasti kože so slabo razvite
– V povrhnjici celice ne zaroženevajo
– Zaščitna plast celic je tanka, koža se hitro rani, se dolgo celi, odprta pot za mikroorganizme
– Koža nima podkožja, zato slaba izolacija
– Hitro pride do modric
– Po nekaj tednih se začne luščit
– Pomembno vzdrževanje vlažnosti v inkubatorju (100% vlažnost, 37 st.)
– Pomembna podlaga –želatinasta podlaga
– Ne uporabljaj mil, kopeli, čistilna mleka
– Umivaj z ogreto fiziološko raz.
– Kožo ne briši, ampak popivnaj
– Za čiščenje ne uporabljaj alkohola
– Pazi na pričvrstitev cevk

Prehranjevanje

– Nedonošenčki imajo v telesu večji delež vode
– Po rojstvu izgubijo 10 – 15% ali celo 20 %
– Pridobivanje teže je v prvih tednih majhno
– Veliko energije porabijo za presnovo, dihanje, vzdrževanje TT
– Zaradi malega želodčka, nezrelih prebavnih fermentov pogosto polivajo
– Napihnjen trebušček zaradi črevesnih plinov
– Pritisk trebušne prepone na dihala
– Preračunavanje vnosa na podlagi porodne teže, pričakovanih potreb in izgub glede na gestacijsko starost in težave
– Kdaj in kako se bo nedonošenček hranil, je odvisno od posameznega otroka (gestacijska starost, zdravstveno stanje)

Izločanje

– MS opazuje izločanje prvega blata in vsakodnevno izločanje
– Opazuje velikost in napetost trebuščka,ki nastane zaradi neprebavljenih beljakovin in mlečnega sladkorja
– Po navodilu zdravnika otrok dobi Donat Mg, ali MS naredi klizmo z toplo fiziološko raztopino,
– Pozorni smo na tekoče blato, vzrok so lahko mikroorganizmi, kar je za otroka lahko usodno

Spanje

– Moten počitek in spanje zaradi pogostih intervencij ZN – prilagodimo otrokovem budnem stanju
– Potrebuje veliko počitka in spanja zaradi energije, ki jo potrebuje za rast in razvoj
– V sobi zmanjšamo hrup (tiho pogovarjanje Št. Oseb omejeno)
– Prostor oz. posteljico zatemnimo

Gibanje

– Imajo znižano mišično napetost in manjšo mišično moč
– Brez podpore imajo iztegnjene roke in noge
– Pravilni in podprti položaji pomagajo k razvoju normalne drže in napetosti mišic
– Za podporo uporabimo mehke zvitke, vrečke, gnezdeca (obroči) iz različnih materialov

Primeren položaj pomaga

– Razviti normalne gibalne vzorce in držo telesa
– Olajša otrokovo dihanje
– Spodbudi normalen srčen ritem
– Pomaga pri prebavi
– Otrok je umirjen
– Primerni različni položaji, ki jih moramo menjati

Izražanje čustev

– Vez med materjo in otrokom je zaradi prezgodnjega poroda predčasno prekinjena
– Vendar otrok pozna materin glas, petje, smeh…
– Ob prisotnosti staršev se otrok počuti varno in se umiri, starši pa ob prisotnosti spoznavajo svojega otroka

Stik z otrokom

– Dotikanje, božanje, nežna masaža ljubkovanje otroka
– Nežno pogovarjanje z otrokom
– Polaganje kazalca v otrokovo dlan
– Pestovanje
– “Kengoroo baby metoda”

“Kangaroo baby” metoda

– Mati in otrok sta sproščena in umirjena
– Čustvena vez med materjo in otrokom se utrjuje
– Manjša nevarnost bolnišničnih okužb
– Neposredna vizualna stimulacija
– Mati in otrok ustvarita toplotno usklajeno okolje
– Otroci imajo in manj in krajša obdobja plitvega dihanja in AA
– Otrok potrebuje manj kisika
– Laktacija je boljša, dojenje se prej vzpostavi
– Otrok hitreje pridobiva na telesni teži
– Pri otroku so opazna daljša obdobja globokega spanca
– Srčni utrip je bolj miren
– Otroci so hitreje odpuščeni domov

Zlatenica

– Fiziološka (vrh doseže 3- 5 dan in izveni v 2 tednih)
– Zgodnja (nastane že v prvem dnevu in hitro narašča). Vzrok: neskladje med krvno skupino matere in otroka, nepravilnost eritrocitov
– Dolgotrajna (izgine po 6 – 8 tednih). Vzrok: snovi v materinem mleku

Zdravljenje

– Pri blagi zlatenici otroka opazujemo
– Odvzem krvi za določitev vrednosti bilirubina
– Fototerapija: spekter modre ali zelene svetlobe molekule bilirubina spremeni v manj toksične in topne v vodi. Nevarnosti: Zaradi izgube tekočine možnost izgube TT in dehidracija
– Izmenjalna transfuzija krvi

Najpogostejše težave nedonošenčkov

– Dihalni premori (napadi apneje, apnoične atake)
– Bradikardija
– Cianoza: periferna, centralna
– Anemija: malo krvi, malo eritrocitov, nizek hemoglobin, pred 32. tednom gestacije še ni eritropoetina. Znaki: barva kože je sivkasto bleda, hitro dihanje, tahikardija, tahipnoa,AA, slabo sesanje, ne pridobivajo na TT, slab mišični tonus, veliko spijo
– okužbe

Opazovanje nedonošenčka

Na slabo počutje oz. težave kažejo naslednji znaki:
– Pospešeno dihanje,
– Tahikardija,
– Nestabilna telesna temperatura
– Sprememba barve kože
– Bruhanje, napet trebuh, driska
– Napete roke in noge, boleč izraz
– Razdražljivost, jok

Okužbe

– Nimajo razvitega imunskega sistema
– Od matere še niso dobili protiteles
– Ogroženi zaradi katetrov, sond, tubusov
– Okužijo se pred, med in po porodu
– Pomembna higiena rok

Znaki

– Bledica, marmorinana koža
– Hladni na otip
– Dihalna stiska
– Slabo prebavljajo mleko, bruhajo, pojavi se driska
– So nemirni, zaspani, apatični
– Ponovno se lahko pojavi zlatenica
– Gnojni izcedek iz oči, noska in popka

DIHANJE

Dihala ali respiratorni trakt je organski sistem, ki omogoča dihanje. Respiratorni trakt je zapleten organski sistem, ki ga sestavljajo: nos, žrelo, grlo, sapnik, sapnici in pljuča z bronhialnim vejevjem ter pljučnimi mešički (ponovi anatomijo in fiziologijo).
Dihanje je ena izmed osnovnih življenjskih aktivnosti, ki se vzpostavi ob rojstvu in poteka samodejno celo življenje.

Dihanje zagotavlja, da celice v telesu dobijo za svojo presnovo dovolj kisika (O2) iz okolja in da organizem odda ogljikov dioksid (CO2), ki nastane pri presnovi v celicah.
Za dihanje so ključni procesi:
– Pljučna ventilacija: pri kateri se izmenjuje zrak med zunanjostjo in alveoli;
– Difuzija: omogoča prenos plinov iz pljučnih alveolov v kri in iz krvi do celic v tkivih in nasprotno;
– Perfuzija: zagotavlja prenos plinov po krvi iz pljuč v tkiva in obratno (Bajrović,1999).

Takoj po rojstvu si mora otrok sam s svojim dihanjem zagotoviti zadostne količine kisika za oskrbo svojih tkiv.
Da se dihanje lahko vzpostavi mora priti do trajnih sprememb:
– Tekočina, ki je v pljučih mora biti odstranjena;
– Pljučne alveole se morajo trajno napolniti z zrakom, ki mora ostati tudi po maksimalnem izdihu kot rezidualni zrak;
– Pretok krvi skozi pljuča se mora povečati;
– Dihalni center mora prevzeti svojo vlogo.

Dražljaji, ki delujejo na dihalni center takoj po rojstvu:
– Sprememba koncentracije O2 in CO2 v telesnih tekočinah;
– kompresija in dekompresija prsnega koša ob prehodu skozi porodni kanal;
– vpliv termičnih, mehaničnih, zvočnih in drugih dražljajev iz okolice novorojenčka.

Novorojenec diha s pomočjo prepone in trebušnih mišic. Diha neenakomerno. Frekvenca dihanja je 55 – 60/min, pri šestih do dvanajstih mesecih je od 22 – 31, od prvega do drugega leta je 24, od drugega do četrtega je 22, od četrtega do šestega je 20, od šestega do osmega je 18.

Frekvenca dihanja pri novorojenčku, dojenčku in majhnih otrocih v budnem stanju zelo niha, v spanju pa je odlično merilo za oceno zapore v dihalnih poteh in oceno dihalnega dela. Frekvenca dihanja, ki začne nenadoma padati ali je neenakomerna, kaže na bližajočo se odpoved dihanja. Hitro dihanje in premori med dihanjem govorijo o izčrpanosti otroškega organizma in da otroku grozi zastoj dihanja.
Pri merjenju frekvence dihanja je pomembno, da upoštevamo naslednje:
– meritev izvajamo, ko otrok trdno zaspi;
– frekvence dihanja ne merimo po invazivnih posegih;
– na frekvenco dihanja vpliva jok in nemir;
– izmerimo število vdihov v eni minuti;
– povišana telesna temperatura vpliva na frekvenco dihanja;
– pretesna oblačila in tesno povite pleničke vplivajo na frekvenco dihanja;
– pri plitvem dihanju obstaja možnost zgrešenih vdihov;
– pri neenakomernem in plitvem dihanju merimo kontinuirano in s pomočjo monitorja (Oštir, 2007)
[wp_ad_camp_1]
Pri dihanju opazujemo:
– ritem (enakomerno, neenakomerno);
– globino (plitvo, globoko);
– način (evpnoa, dispnoa, kussmaulovo dihanje…);
– frekvenca dihanja (normopnoa, tahipnoa, hiperpnoa, bradipnoa, oligopnoa, apnoa);
– razmerje med vdihom in izdihom;
– dihalni premori;
– dihalno delo;
– pregled prsnega koša;
– slišni zvoki ob dihanju;
– prehodnost dihalnih poti;
– spremembe pri dihanju glede na položaj telesa;
– spremembe pri dihanju ob hranjenju in drugih aktivnostih;
– kašelj (obstrukcija, restrikcija) (Oštir, 2007).

Kašelj je eden od čistilnih mehanizmov pljuč, zato kašljajo tudi zdravi otroci, povprečno 10 epizod kašljanja na dan. Predstavlja obrambni mehanizem in ima pomembno funkcijo za vzdrževanje normalnega stanja v dihalnih poteh. Premik poti iz majhnih in ozkih dihalnih poti v sapnik, poteka s pomočjo utripa cilij migetalčnega epitela v smeri proti zgornjim dihalom. Kašelj je največkrat simptom respiratornih infekcij pri otroku. Dalj časa trajajoč kašelj pa je lahko pokazatelj drugih obolenj (Borinc Beden, 2007).

Kašelj opazujemo skupaj z drugimi parametri. Opazujemo:
– naravo kašlja (paroksizmalni z ali brez piskanja, v napadih, odsotnost kašlja);
– vrsto kašlja (suh, dražeč, moker, sočen, produktiven);
– frekvenco kašlja;
– posebne oblike kašlja (lajajoč, oslovski);
– situacije ob katerih se kašelj pojavi (ponoči, v spanju, ob aktivnosti, ob fizioterapiji, ob in po hranjenju, po inhalacijah, ob negovalnih in diagnostičnih posegih….)
– čas trajanja kašlja;
– spremljajoči pojavi ob kašlju (cianoza, pena na ustih, krvavitev iz nosu, bruhanje, izkašljevanje krvi (hemoptiza));
– izločki ob kašlju (volumen, barva, gostota, primesi, viskoznost, vonj)
– bolečina ob kašlju (Oštir, 2007).

Dojenčki in majhni otroci imajo majhno rezervo in povečano zahtevo po kisiku napram odraslim. Zasičenost tkiv s kisikom (oksigenacija) se hitreje manjša, kar povečuje nevarnost hipoksije ter z njo povezanih komplikacij. Pulzna oksimetrija (POX) nam pomaga pri hitri prepoznavi hipoksije, tako da lahko takoj zagotovimo zadostno oksigenacijo. Kadar oksigenacija pade pod 93% je potrebno dodatno zdravljenje s kisikom. S POX merimo odstotek kisika, ki je vezan na hemoglobin v krvi. Za pravilno in natančno meritev je pomemben pravilen izbor senzorja in sicer mora biti primeren za otrokovo velikost, mesto na katerem bomo merili, otrokovo aktivnost in pričakovano trajanje merjenja.
Na meritve s pulznim oksimetrom lahko vplivajo različni dejavniki tehnične in klinične narave.

Vpliva lahko zdravstveno stanje otroka in sicer:
– šibek periferni pulz ali odsotnost le tega (hipotenzija, hipovolemija, hipotermija, visoka vročina z mrzlico);
– mrzle roke;
– utripajoč tok krvi v veni (odpovedovanje desnega srca, zažeti udi)
– aritmija;
– premikanje ali tresenje okončine;
– temno pigmentirana koža, huda hiperbilirubenija;
– edem;
– huda anemija (Hb manj kot 50 gm/l (Sirk, 2007).

Vpliv zunanjih dejavnikov:
– nepravilna izbira senzorja glede na otrokovo starost, telesno težo, mesto merjenja, aktivnost otroka ter pričakovano trajanje merjenja;
– izpostavljenost močnim virom svetlobe;
– premočno pritrjen sponzor;
– zažeti ud (meritev krvnega tlaka);
– umazan senzor, temno nalakirani nohti, ostanki posušene krvi, umazane in potne roke (Sirk, 2007);
Preskrba telesnih tkiv s kisikom je odvisna od dihalnega in srčno žilnega sistema ter prenosnih lastnosti krvi za kisik. Ob resnem bolezenskem stanju je preskrba tkiv s kisikom odvisna od delovanja vseh treh med seboj odvisnih sistemov (Krivec, 2007).

Ocena respiratornega stanja je pomembna komponenta pri oceni zdravstvenega stanja otroka in pomembna pri nadaljnji obravnavi otroka. Bolezni dihal so najpogostejše pri otroku in odpoved dihanja je najpogostejši vzrok za smrt pri otroku. Za oceno respiratornega statusa ocenjujemo dihanje, oksigenacijo, prisotnost bolečine, stanje krvnega obtoka (pulz, barvo in temperaturo kože, prisotnost edemov, kapilarno polnitev, krvni pritisk) meritev pljučne funkcije, splošno stanje otroka (zavest, fizične spremembe na telesu, položaj telesa, komunikacija, izraz na obrazu, moč joka, sposobnost govora, utrujenost, izčrpanost, zadah).

Kadar pri otroku ugotovimo hipoksemijo, otrok potrebuje zdravljenje s kisikom. Medicinska sestra mora poznati znake hipoksemije, ki se kažejo v pospešenem in težjem dihanju, nemiru otroka, apatičnosti, cianozi, slabšem pitju in prehranjevanju. S kisikovo terapijo zmanjšamo dihalno delo, razbremenimo srce in krvni obtok. Rezultat je znižana frekvenca dihanja in srčnih utripov.

Kisikova terapija

Kisikovo terapijo vedno predpiše zdravnik. Kisik uporabljamo kot zdravilo in to v večjih koncentracijah kot je v zraku. Uporabljamo ga začasno ali za trajno zdravljenje bolezni in sicer kadar bolniku ne zadostuje koncentracija kisika v zraku. Poznamo čisti, utekočinjeni in stisnjen kisik, ki ga hranimo v jeklenkah ali cisternah. Lahko pa uporabimo koncentrator kisika, ki doseže 95 odstotno koncentracijo kisika. Za varno aplikacijo kisikove terapije je potrebno dobro poznavanje opreme, pripomočkov za aplikacijo, potrebno pa je tudi stalno spremljanje otrokovega zdravstvenega stanja. Poznati pa moramo tudi stranske učinke kisikove terapije in možne zaplete, ki jih lahko pravočasno preprečimo. Opazovanje otroka, ki prejema kisikovo terapijo mora biti neprestano. Opazujemo:
– dihanje (frekvenco, ritem in globino, dihalno delo, prisotnost ali odsotnost kašlja, nasičenost krvi s kisikom)
– cirkulacijo (pulz, barva in temperatura kože, edemi, krvni pritisk)
– splošno stanje (zavest, utrujenost, komunikacija, apetit, hidracija)
– mišični tonus (otrdelost, hipotonija, opistotonus…)

Sistemi za dovajanje kisika se med seboj razlikujejo glede na možen pretok in odstotek dodanega kisika ter glede stalnosti doseženih koncentracij kisika. Sistem izberemo ga glede na otrokovo respiratorno stanje in glede na potrebo po kisiku. Otroku je potrebno zagotoviti 94% zasičenost krvi s kisikom. Naloga zdravnika je, da predpiše način aplikacije in količino kisika, ki ga otrok potrebuje.

Poznamo nizko pretočne in visoko pretočne sisteme za dovajanje kisik.

Nizko pretočni sistemi za dovajanje kisika so:
– enorogi nosni kateter;
– dvorogi nosni kateter;
– maska z nizkimi pretoki kisika (preprosta maska);
– maska z zbiralnikom;
– maska z zbiralnikom in nepovratno valvulo.
Pri uporabi nizko pretočnih sistemov otroku dovajamo količino kisika, ki je manjša od otrokovega volumna dihanja. Preostali del kisika otrok dobi z vdihavanjem sobnega zraka. Koncentracija vdihanega kisika se spreminja.

Visoko pretočni sistemi za dovajanje kisika so:
– venturi maske;
– T konekt.

Poznamo pa še druge sisteme:
– kisikov šotor;
– dihalni balon in
– nizko pretočni merilec pretoka kisika:

Z visoko pretočni sistemi dovajamo otroku tolikšen minutni volumen kisika kot zadošča njegovim dihalnim potrebam. Koncentracija kisika je konstantna in se ne spreminja, čeprav se spremeni način otrokovega dihanja. To dosežemo s pretokom, ki je 3-4 krat večji od otrokovega največjega inspiracijskega pretoka (Oštir, 2007).

Sisteme za dovajanje kisika lahko delimo tudi glede na koncentracijo kisika:
– sistemi za aplikacijo nizke koncentracije kisika (do 45%);
– sistemi za aplikacijo srednje koncentracije kisika (od 40 – 60%);
– sistemi za aplikacijo visoke koncentracije kisika (nad 90%).

Sistemi za aplikacijo nizke koncentracije kisika (do 45%) so:
– nosni kateter (mononasalni in binasalni);
– standardna (enostavna) maska;
– obrazni kateter.

Mononasalni kateter je plastična cevka, ki se uvede do orofarinksa (do malega jezička). Uporablja se redko, ker je za otroka neprijetno, kateter se lahko zamaši, draži sluznico in s tem povzroča povečano izločanje sluzi, je nevarnost nastanka poškodb in infekcije. Menja se na 8 ur in kadar se zamaši.

Binasalni nosni kateter ima dva nastavka, od 1- 2 cm dolga, ki segata v nosnici in ne motita otroka. Otrok lahko diha skozi nos ali usta. Menjamo jih na 24 ur. Lahko jih uporabljamo dlje časa, ne moremo pa dovajati visokih koncentracij kisika. Pri pretoku 6l/min zagotavljamo 40% preskrbo s kisikom.

Enostavna maska se uporablja že toliko časa kot kateter. Za majhne otroke ni primerna, ker moti otroka. Maska se mora lepo prilegati obrazu. Najmanjša količina apliciranega kisika je 5l/min, ker pri manjši koncentraciji v maski zastaja izdihan zrak. Ko pri otroku izvajamo zdravstveno nego in ga hranimo, mu namestimo nosni kateter.

Sistemi za aplikacijo srednje koncentracije kisika (od 40 – 60%) so:
– venturi maska; ki ima zraven še kompleten sistem nastavkov različnih barv, na katerih piše koliko litrov kisika na minuto se aplicira pacientu, da dobi predpisano koncentracijo kisika in sicer 24% modri nastavek, 28% beli, 35% rumeni, 40% rdeči, 60% zeleni nastavek. Nastavki kontrolirajo pretok kisika in ustvarjajo podtlak, ki zasiči zrak iz okolice.
– maska z rezervoarjem za kisik brez nepovratnih ventilov je namenjena aplikaciji srednje koncentracije kisika in sicer 35- 60% s pretokom 6- 10 l/min.Pri izdihu se prva količina kisika pomeša s kisikom, preostali izdihani zrak gre v prostor. Rezervoar naj bo napolnjen vsa 1/3 do ½. Koncentracija vdihanega zraka naj bi dosegala 70% koncentracijo.

Sistemi za aplikacijo visoke koncentracije kisika:

– maska z rezervoarjem za kisik z nepovratnimi ventili nudi od 80- 90% kisika pri pretoku 15 l/min. Maska ima tri ventile, en ventil je na vhodu v rezervoar in preprečuje vdihanemu zraku, da bi se mešal s kisikom. Ob vdihu se ta rezervoar sprosti in omogoča izdihanemu kisiku iz rezervoarja vstop v masko. Dva rezervoarja sta na straneh maske. Rezervoar napolnimo s kisikom pred namestitvijo maske.
– kisikov šotor, ki prekrije celo telo pacienta. Dovajamo 10 -15l/min in tako dosežemo 80 do 90% koncentracijo kisika.

Postopek dovajanja kisika:

Zaporedje postopkov zagotavljajo varnost
– pripravi vir kisika (kisikova bomba, stenska napeljava);
– odpremo ventile pred merilnikom pretoka kisika; pripomoček za aplikacijo kisika namestimo na merilnik pretoka,
– Odpremo merilnik pretoka in nastavimo želeno količino kisika;
– Pripomoček za kisik pravilno namestimo na obraz pacienta;
– Preverimo pravilno delovanje sistema.

Za vlaženje kisika poznamo zaprt sistem, kjer uporabljamo že industrijsko pripravljene vlažilce s sterilno destilirano vodo. Uporabljamo pa tudi plastične steklenice na navoj, ki jih je potrebno vsakodnevno sterilizirati in naliti novo sterilno tekočino, sicer to postane gojišče mikroorganizmov

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja