Spletna stran študentov VŠZNJ. Portal za izobraževanje, druženje in zabavo. Bodite kreativni in kolegialni!

Parkinsonova bolezen je degenerativna bolezen bazalnih ganglijev v osrednjem živčevju, ki nastane zaradi propada dopaminskih receptorjev in se kaže v upočasnjeni gibljivosti (bradikineziji), mišični rigidnosti in značilnem ritmičnem tremorju. Pri močno napredovani bolezni pride do popolne nezmožnosti gibanja (akinezije). Kot sekundarni simptomi se pojavijo tudi motnje v čustvovanju in zaznavanju.

Primarni simptomi so posledica zmanjšane stimulacije možganske skorje iz bazalnih ganglijev. Vzrok je pomanjkanje živčnega prenašalca dopamina; njegova koncentracija je znižana zlasti v striatumu. Parkinsonova bolezen je kronična in napredujoča bolezen.

V večini primerov pravega vzroka bolezni ne poznamo. Redkeje pa lahko določimo vzrok, na primer genetsko mutacijo, poškodbo možganov ali vpliv toksičnih snovi - tedaj govorimo o parkinsonizmu.

Najpogosteje zbolijo ljudje po 60. letu starosti, moški pogosteje kot ženske. Za Parkinsonovo boleznijo zboli že okoli 1,5-2 % ljudi, starejših od 80 let, medtem ko je pri mlajših od 40 let bolezen zelo redka (v starostni skupini 40-44 let je prizadet povprečno en posameznik od 10.000).

Prvo zdravilo, ki se je uspešno uporabljalo pri blaženju simptomov Parkinsonove bolezni, je bil atropin. Atropin je alkaloid iz volčje češnje, ki deluje kot antagonist na acetilholinskih receptorjih. Pri tej bolezni namreč zaradi pomanjkanja dopamina prevlada učinek acetilholinskega sistema in z zaviranjem le-tega se zmanjšajo simptomi.

Najpogosteje se uporablja levodopa, ki je prekurzor dopamina. Samega dopamina ne moremo uporabiti, ker ne prehaja krvo-možganske pregrade. Po prestopu krvno-možganske pregrade se levodopa v osrednjem živčevju z encimom dekarboksilazo pretvori v dopamin. Običajno se v kombinaciji z levodopo daje še zaviralec dekarboksilaze (na primer karbidopa) - slednji preprečuje pretvorbo levodope v dopamin izven osrednjega živčevja, sam pa ne prehaja v osrednje živčevje in tam zato ne moti biotransformavije levodope v dopamin. Poleg levodope se v terapiji uporabljajo tudi drugi agonisti dopamina, na primer bromokriptin.

V zdravljenju se uporabljajo tudi zaviralci katehol-O-metiltransferaze, ki zavirajo razgradnjo dopamina.

Med nemedikamentne načine zdravljenja spada stimuliranje nevronov z implantiranimi elektrodami.

ZNAČILNOSTI, KI NAPOVEDUJEJO NEZNAČILNO PARKINSONSKO MOTNJO
Bolnik verjetno nima PB, če se parkinsonski sindrom hitro slabša (v takih primerih se pogosto po 3 letih pojavi nestabilnost v stoječem položaju), če se bolnik slabo ali le prehodno odziva na zdravljenje z levodopo ali če obstajajo drugi znaki, ki niso značilni za PB, na primer supranuklearna pareza pogleda, zgodnja demenca ali halucinacije, ki niso povezane z zdravljenjem z zdravili, zgodnja avtonomna odpoved, piramidni ali cerebelarni znaki, sindrom tujega uda (bolnik čuti, kot da ud ne bil bil njegov in da se ud premika brez njegove volje) ali huda ideomotorna apraksija (bolnik kljub neokrnjenim motoričnim in senzoričnim funkcijam ne more izvesti hotenih gibov) (tabela).

Najpogostejše neznačilne parkinsonske nevrodegenerativne motnje so progresivna supranuklearna paraliza (PSP), MSA in demenca z Lewyjevimi telesci. Nozološki položaj demence z Lewyjevimi telesci, ki jo označujejo tudi s številnimi drugimi sopomenkami - difuzna bolezen z Lewyjevimi telesci, oblika senilne demence z Lewyjevimi telesci, različica Alzheimerjeve bolezni z Lewyjevimi telesci - je nejasen. Vprašanje, ali je demenca z Lewyjevimi telesci samostojna motnja ali le del spektra bolezni z Lewyjevimi telesci, ki vključuje PB, še vedno ni razrešeno. Dandanes večina nevrologov meni, da sta PB in demenca z Lewyjevimi telesci dve povsem različni nozološki enoti.

Zgodnje halucinacije, ki niso povezane z zdravljenjem z zdravili, in demenca se ne pojavljajo v zgodnjem stadiju PB. Če so prisotne, napovedujejo neko drugo motnjo, kakršni sta demenca z Lewyjevimi telesci ali, manj verjetno, sočasno pojavljanje PB in Alzheimerjeve bolezni.

Zgodnje pojavljanje nestabilnosti v stoje je redka značilnost PB. Pogosti padci, kot prvi klinični znak bolezni, nakazujejo morebitno PSP, sicer pa se lahko čedalje pogostejši padci pojavljajo pri MSA. Če se temu pridruži še zgodnja nestabilnost, to govori za hitro napredovanje bolezni. “Maligni parkinsonizem” ponavadi ni PB. Nikakršen, slaboten ali hitro pojemajoč odziv na levodopo je precej redek pojav pri PB. Na žalost pa nasprotno ne potrjuje parkinsonskih sindromov; na nekaterih stopnjah se namreč kar 30% bolnikov z MSA v začetku dobro odziva na levodopo, čeprav le-ta izgine, ko bolezen napreduje.

Piramidni znaki (na primer znak Babinskega) niso značilnost PB, vendar pa ima lahko kar ena tretjina do ena polvica bolnikov z neznačilno parkinsonsko motnjo piramidne znake. Cerebelarnih znakov (na primer širokotirna hoja, dismetrija) ne najdemo pri PB, čeprav se je v kasnejših stadijih težko odločiti, ali nestabilna hoja, ki je posledica nestabilnosti v stoje, nastane zaradi napredujočega parkinsonizma ali zaradi cerebelarne ataksije.

Mioklonični zgibki (mišični trzljaji) prstov ali udov se ponavadi pri nezapleteni obliki PB ne pojavijo. Pojavljajo se pri približno eni tretjini bolnikov z MSA, še pogosteje pa pri bolnikih s kortikobazalno degeneracijo in pri bolnikih z demenco z Lewyjevimi telesci.

Zmerna upočasnitev navpičnih sakad se ponavadi pojavi pred omejevanjem hotenih (na izrečeno povelje) ali zasledovalnih (sledenje s pogledom) gibov očesnih zrkel, kar lahko vodi do supranuklearne pareze pogleda.

Izrazite zgodnje ali hude težave z govorom in s požiranjem ne napovedujejo PB, temveč se pojavljajo pri neznačilnih parkinsonskih motnjah. Parkinsonova bolezen redko povzroča disfagijo, čeprav se pojavi v poznih stadijih bolezni.

Večina bolnikov s PB postopoma razvije hiperrefleksijo detruzorja sečnega mehurja, kar povzroči pogostejše mokrenje in siljenje na vodo, zato sta ta simptoma slab razločevalni znak med PB in drugimi parkinsonskimi motnjami. Vendar pa jasna inkontinenca, zlasti z izpraznjenjem celotnega mehurja, ni tako pogosta pri PB kot je pri MSA, zlasti v zgodnjih stadijih bolezni. Retenca seča se pri PB ne bi smela pojavljati, razen takrat, ko jo povzroča hipertrofija prostate ali zdravljenje s protiholinergičnimi zdravili. Pri MSA lahko eden ali drugi od teh dejavnikov precej hitreje povzročita retenco. Pojav impotence pri moškem je skoraj splošna značilnost prvih znakov MSA. Pojavi pa se tudi, čeprav kasneje, vendar pogosteje, pri bolnikih s PB, zlasti pri starejših. Pogosto omedlevanje v stoječem položaju in ponavljajoče se sinkope bolj govorijo v prid drugim diagnozam kot PB, še zlasti, če se ti simptomi pojavljajo zgodaj ali brez sočasnega dopaminergičnega zdravljenja.

V povzetku lahko rečemo, da je zgodnja in točna diagnoza PB, ki ji sledi ustrezno zdravljenje, pomembna, ker omogoči skoraj normalno preživetje bolnikov.