Patologija gradivo 2016

PATOLOGIJA

1. UVOD – OSNOVNI POJMI

LEZIJA – je stanje, ko prilagajanje na vplive okolja ni več učinkovito in pride do sprememb zgradbe in delovanja celic, tkiv ali organov.

• Reverzibila lezija = popravljiva
• Ireverzibilna lezija = nepopravljiva, smrt celic/tkiv/organov/organizma

BOLEZEN (MORBUS) – klinični izraz lezije. Klinično sliko predstavljajo simptomi bolezni (opazi jih bolnik: onemoglost, bolečina, težko dihanje, oteklina) in znaki bolezni (ugotavlja jih zdravnik: makroskopske spremembe, rezultati različnih preiskav – rentgenskih, hematoloških..)

ETIOLOGIJA – veja patologije, ki proučuje vzroke bolezni

Za oznako bolezni neznanega (nejasnega) vzroka je v uporabi več izrazov, npr:

• Idipatska (hiperholesterolemija – visoka koncentracija holesterola v krvi)
• Esencialna (hipertenzija – visok krvni pritisk)
• Kriptogena (ciroza – nepopravljiv preustroj jetrnega tkiva)
• Spontani (pnevmotoraks – vdor zraka v prsno votlino)

PATOGENEZA – proučuje mehanizma nastanka in razvoja bolezni

SEKVELE – posledice bolezni

REMISIJA – mirujoča faza kronične bolezni, brez znakov in simptomov. Bolnik se počuti zdravega. Je lahko trajna ali časovno omejena.

RECIDIV/RELAPS – ponovni zagon oziroma aktivacija kronične bolezni s pojavom znakov in simptomov. Do relapsa lahko pride lokalno (lokalni recidiv: novotvorba se pojavi na istem mestu kot prvič) ali sistemsko (maligna bolezen se ponovi z zasevki v oddaljenih organih).

NOMENKLATURA (POIMENOVANJE):

Predpone:
– ana-: anaplastična novotvorba – mikroskopsko ni podobna nobenemu izmed normalnih tkiv;

– dis-: disfunkcija – nenormalno delovanje organa;

– hipo-: hipofunkcija – zmanjšano delovanje organa

– neo-: neoplazija – novotvorba

Končnice:

– itis: vnetje

– oma: benigni tumor

– oidni: podobno nečemu

– penija: pomanjkanje

– citoza: povečano število

KONGITALNE bolezni – prirojene

JANTROGENE bolezni – razvijejo se kot nezaželene posledice različnih oblik zdravljenja (radioterapija. Rentgenske preiskave, transfuzija krvi, penicilon, aspirin)

PATOLOGIJA – znanost o boleznih

VAZOKONSTRIKCIJA – krčenje žil

HIPOKSIJA – pomanjkanje kisika v celici

ANOKSIJA – najhujša stopnja hipoksije

 

2. OSNOVNE REAKCIJE CELIC IN TKIV

2.1 REAKCIJE PRILAGODITVE (ADAPTACIJE)

ATROFIJA – zmanjšanje tkiv/organov zaradi zmanjšane prostornine celic in/ali zmanjšanega števila celic zaradi njihovega odmiranja; nastane v postnatalno v organih ki so bili ob rojstvu normalni.

• Splošna atrofija: zaradi stradanja, bolezni, starosti (=senilna atrofija).

INANICIJA – stanje skrajne mršavosti in mišične oslabelosti zaradi dolgotrajnega stradanja (zaradi izčrpanja maščobnih depojev so vir energije mišične beljakovine)

KAHEKSIJA – stanje skrajne mršavosti zaradi dolgotrajne, izčrpujoče, kronične bolezni.

• Lokalna atrofija – omejena na organ ali del telesa: INAKTIVITETNA (a. mišic po imobilizaciji zloma), DENVERACIJSKA in NEVROPATSKA (ni toka živčnih impulzov, ki bi onemogočal tonus in aktivnost), ISHEMIČNA (neustrezna prekrvavljenost organa, sledi hipoksija), KOMPRESIJSKA (pritisk novotvorbe ali anevrizme na okolna tkiva)

HIPOPLAZIJA – (ni enaka atrofiji) je prirojena anomalija: v prenatalnem življenju pride do nepopolnega oziroma pomanjkljivega razvoja organa.

 

HIPERTROFIJA IN HIPERPLAZIJA – povečanje organov/tkiv zaradi povečane prostornine celic (HIPERTROFIJE – mišičje pri atletih) ali zvišanega števila celic (HIPERPLAZIJE – matičnih celic kostnega mozga preprečuje hipoksijo in pojav višinske bolezni) ali KOMBINACIJE.

PSEVDOHIPERTROFIJA – povečanje organa na račun nadomeščanja za organ značilnega tkiva z drugim, odpornejšim tkivom (tkivo v bezgavkah starejših nadomešča maščobno tkivo -> povečana bezgavka z manj funkcionalnega tkiva).

 

METAPLAZIJA – je reverzibilen proces adaptacije na kronično draženje (npr. pri kajenju) s spremembo ene vrste zrelih celic z drugo vrsto zrelih celic; nadomeščanje celic, ki so na draženje manj odporne z bolj odpornimi celicami.

• Epiteljiska metaplazija: npr: Ploščatocelična metaplazija – preobrazba cilindričnega migetalčnega epitelija v večskladni ploščati epitel v zgornji dihalni poti pri kadilcih.
• Metaplazija celic opornin: npr: Osteoblastna metaplazija – fibrioblasti v brazgotinah se lahko spremenijo v osteoblaste, ki tvorijo osteoid iz njega pa nastaja v brazgotini kost.

2.2 OKVARE CELIC

AKUTNA LETALNA OKVARA – je ireverzibilna okvara vitalnih celičnih struktur; je sestavljena reakcija, ki se konča s smrtjo celice.

KRONIČNA SUBLETALNA OKVARA – praviloma reverzibilna; življenje celice ni neposredno ogroženo; spremlja jo hipofunkcija (oslabljeno delovanje) ali disfunkcija (bolezensko spremenjeno delovanje organov/tkiv); vključuje prekomerno kopičenje normalnih snovi in/ali pojav nenormalnih snovi (hialin, amiloid).

 

2.2.1 Kopičenje vode v celicah

HIDROPIČNA DEGENERACIJA – stanje nabreklih, povečanih celic.

2.2.2 Kopičenje maščob

MAŠČOBNA INFILTRACIJA – kopičenje nevtralnih trigliceridov (maščobna kislina + glicerol) v celicah organov

LIPOPROTEIN = triglicerid + beljakovina (nastane v jetrih) – kopičijo se v maščobnih depojih (podkožno maščevje na trebuhu, stegnih, zadnjici, maščevje velike pačoce in retroperitoneja).

LIPOMATOZA – prekomerno kopičenje trigliceridov v maščobnih celicah maščobnih depojev ali nekaterih organov (bezgavk, trebušne slinavke).

OBESITAS = debelost – posledica kopičenja trigliceridov v vseh maščobnih depojih.

2.2.3 Kopičenje glikogena v celicah

– zaradi sladkorne ali genetskih bolezni.

GLIKOGENEZE – genetske bolezni, ki vplivajo na encime, ki uravnavajo presnovo glikogena.

2.2.4 Kopičenje beljakovin

HIALIN – snov, najverjetneje beljakovinske sestave, ki se odlaga v celicah ali v medceličnini = HIALINOZA.

AMILOID – hialinu podobna beljakovinska snov, ki nastaja in se kopiči izven celic v različnih tkivih in organih; posledica je lahko povečanje organov in kompresijska atrofija (pomanjšanje) okolnih tkiv.

AMILOIDOZE – skupina bolezni različne patogeneze, ki jim je skupna sinteza različnih snovi – amiloidov.

2.2.5 Odlaganje kalcijevih soli

– odlaga kalcijevih soli v tkivih = KALCIFIKACIJA; razlikujemo: distrofično kalcifikacijo (kljub normalni koncentraciji, se odlagajo v nekrotičnem tkivu) ali metastatično kalcifikacijo ( kalcijeve soli se odlagajo v normalna tkiva zaradi zvišane koncentracije serumskega kalcija – HIPERKALCEMIJA).

PIGMENTI

– snovi z lastno barvo. Prestavljajo normalno sestavino celice ali pa nastanejo v patoloških pogojih.

MELANIN – rjavkasto črnikast pigment, ki nastaja v koži in očesni mrežnici.

LIPOFUSCIN – rumeno rjavkast drobno zrnčast pigment v citoplazmi jetrnih celic in mišičnih celicah miokarda. Nastane zaradi dolgotrajnega delovanja prostih radikalov na maščobe v  membranah celičnih organelov; pojavlja se hkrati z atrofijo (kronične bolezni, stradanje, starost) starostni pigment.

HEMOSIDERIN – rumeno rjavkast grobo zrnat pigment, ki vsebuje železo; nastane pri razpadu hemoglobina ali zaradi prekomernega vnašanja železa v organizem.

BILIRUBIN = žolčni pigment – zelenkasto rjavkast pigment, ki nastane iz hemoglobina, vendar ne vsebuje železa; zvišana koncentracija povzroča zlatenico kože in očesnih veznic.

 

2.3 SMRT CELIC (TKIV)

NEKROZA – razkroj celice; nastane zaradi AVTOLIZE = encimskega razkroja celice ali zaradi OBARJANJA celičnih beljakovin po prenehanju celičnega dihanja (prehod v trdno agregatno stanje).

PIKNOZA – jedro se zgosti v temno modro homogeno kroglico

KARIOREKSA – jedro razpade v manjše fragmente

KARIOLIZA – ostanki jedra se raztopijo, izginejo.

GANGRENA – nekroza po infarktu in vpliv saprofitnih mikroorganizmov na kolivacijsko (vlažna gangrena: infarkt tankega črevesa) ali koagulacijsko nekrozo (suha gangrena: na perifernih delih).

• Posamezne nekrotične celice fakocitirajo makrofagi ali pa se utekočinijo in jih vsrkajo limfne kapilare.

PSEVDOCISTA – svetlina, ki ostane v možganih na mestu nekroze.

APOPTOZA –  je proces odstranjevanja izrabljenih, abnormalnih ali odvečnih celic. Za razliko od nekroze se lahko odvija tudi v normalnih pogojih, zajema izolirane celice, je aktiven proces (potrebna je energija), ne spremlja je vnetje; celica razpade na apoptotična telesca (npr. ločevanje prstov, uničenje celic presadka)

 

3. VNETJE IN OBNOVA

VNETJE – je kompleksna reakcija vitalnega (živega) in vaskulariziranega (ožiljenega) tkiva na delovanje škodljivih dejavnikov zunanjega in notranjega okolja.

ALTERACIJA – neposredni škodljivi učinki dejavnikov v tkivu; na alteracijo organizem reagira z vnetjem.

VNETIŠČE – predel v katerem pride do alteracije in vnetne reakcije.

Vnetje omogoča uničenje povzročitelja (s protitelesi in fagocitozo) in preprečuje njegovo širjenje.

Procesi obnove se sprožijo že med vnetjem in zaključijo po uničenju povzročitelja; vnetje in obnova sta povezana procesa, ki – vsaj delno – potekata hkrati.

Škodljivi učinki: bolečina, razkroj normalnega tkiva v vnetišču (zaradi encimov, ki jih izločajo vnetne celice); nezaželeni kozmetski učinki (brazgotine); povzroči lahko tudi smrt.

 

AKUTNO VNETJE

– Sestoji iz REAKCIJ MIKROCIRKULACIJE s prehajanjem in kopičenjem eksudata v medceličnem prostoru vnetišča.

EKSUDAT – tekočina z vnetnimi celicami in beljakovinami – snovi za obrambo pred vnetnimi dejavniki in za pričetek obnove. Njegova specifična teža je nad 1.020

Lahko traja nekaj minut do nekaj tednov.

Vaskularne in celične reakcije vnetja sprožijo in uravnavajo kemijski dejavniki = mediatorji AK.

Akutna vnetna reakcija sestoji iz: 1. SPREMEMB MIKROCIRKULACIJE, 2. AKTIVNE IN PASIVNE EKSUDACIJE ter 3. FAGOCITOZE Z ELIMINACIJO POVZROČITELJA

1. Spremembe mikrocirkulacije:

– VAZODILATACIJA – razširitev arteriol in kapilar

– AKTIVNA HIPERMIJA – v razširjenih kapilarah se nakopiči večja količina arterijske krvi -> zviša se hidrostatski tlak

– ZVIŠANA KAPILARNA PREPUSTNOST/PERMEABILNOST – razširitev kapilarnih por

2. Eksudacija:

EKSUDACIJA – proces nastajanja eksudata.

Pasivna eksudacija: Kopičenje eksudata v ekstravaskularnem prostoru, ki je posledica dveh nasprotno usmerjenih tlakov: hidrostatskega (iztiska tekočino iz mikrocirkulacije) in koloidno-osmotskega.

Aktivna eksudacija:

• MARGINACIJA – pomik levkocitov v kapilari tik ob kapilarno steno.
• EMIGRACIJA – gibanje levkocitov skozi kapilarne pore v ekstravaskularni prostor proti mestu poškodbe tkiva (najprej nevtrofilni granulociti = celice AV in kasneje monocitov)

KEMOTAKSA – je proces usmerjanja vnetnih celic iz kapilar proti mestu poškodbe tkiva.

3. Fagocitoza:

– prepoznavanje tujih delcev;

– »požiranje« delcev, delec »oblije« FAGOCIT in nastane FAGOSOM

– spajanje fagosoma z LIZOSOMI -> FAGOLIZOSOMI

– ubijanje bakterij v fagolizosomih

– razkroj fagocitiranih delcev

 

Lokalni kardialni znaki akutnega vnetja:

– RUBOR (rdečina) zaradi vazodilatacije (razširitve žil) in aktivne hipermije (kopičenja krvi – h. tlak)

– CALOR (toplota) –II-

– TUMOR (oteklina) nastane zaradi kopičenja eksudata

– DOLOR (bolečina) kombinacija raztezanja tkiva zaradi pritiska eksudata in delovanja nekaterih mediatorjev vnetja

– FUNCTIO LAESA – moteno delovanje organa ali dela telesa (slabša gibljivost oteklega sklepa pri artritisu, k zmanjšanju gibljivosti prispeva tudi bolečina)

Vloga limfnih žil med akutnim vnetjem:

– Odvajajo eksudat iz vnetišča

– Vnetje se lahko razširi tudi na limfne žile = LIMFAGITIS

Vloga bezgavk med akutnim vnetjem:

– Biološki »filter«, ki zavira širjenje vnetja s fagocitozo in tvorbo protiteles (levkociti B in T)

LIMFADENITIS = vnetje bezgavk

Fagociti v jetrih in vranici:

– Če pride do »preboja« povzročiteljev iz limfnega sistema v kri, nastopi aktivacija fagocitov v jetrih in vranici. Oba organa se povečata = HEPATO-SPLENOMEGALIJA (hepatomegalija + splenomegalija)

 

Sistemske manifestacije akutnega vnetja:

• POVIŠANA TEMPERATURA zaradi vpliva PIROGENOV (estogeni in endogeni) na termoregulacijski center.
• LEVKOCITOZA – povišano število levkocitov v krvi.
• POSPEŠENA SEDIMENTACIJA ERITROCITOV – sesedanje; med vnetjem citokini v jetrih povečajo sintezo fibrinogena, zaradi katerega se eritrociti v krvi lepijo v skupke, ki se hitreje sesedajo.
• Povišane vrednosti C-REAKTIVNEGA PROTEINA (CPR) v krvi
• ONEMOGLOST, pomanjkanje apetita, glavobol

 

Razvoj akutnega vnetja:

– POPOLNA OZDRAVITEV po eliminaciji povzročitelja vnetja (najpogosteje)

– PREHOD V KRONIČNO VNETJE – kadar ne pride do eliminacije povzročitelja ali pa se pojavijo zapleti med obnovo tkiva.

 

KRONIČNO VNETJE

– je dolgotrajno (več tednov, več let, trajno)

Vzroki:

– Dolgotrajno delovanje mikroorganizmov, ki so odporni na fagocitozo (bacil tuberkuloze)

– Dolgotrajna izpostavljenost neprebavljivim toksičnim snovem (azbest -> AZBESTOZA, silicij)

– Avtoimune bolezni (revmatoidni artritis)

 

PRIMARNA KRONIČNO VNETJE: brez predhodnega AV

SEKUNDARNO KRONIČNO VNETJE: iz predhodnega AV

 

Za kronično vnetje so značilni trije procesi, ki potekajo hkrati:

1. KOPIČENJE CELIC KRONIČNEGA VNETJA – makrofagov, limfocitov in plazmatk – v vnetišču
2. PROPAD TKIVA (nekroza) v vnetišču, posledica delovanja povzročitelja in mediatorjev
3. OBNOVA (reparacija) z nadomeščanjem propadlega tkiva z elementi granulacijskega tkiva (nastanek novih kapilar, proliferacija fibroblastov) in njegovo preobrazbo v vezivo.

 

Razlikujemo KV:

– GRANULOMSKO KV – tvorba granulomov (tuberkuloza)

– NEGRANULOMSKA KV: kronično ulcerozno vnetje (čir želodca), k. gnojno vnetje (k. abcesi), zadebelitev sten votlih organov (kronični HOLECISTITS = KV žolčnika)

 

Granulome tvorijo:

– EPITELOIDNE CELICE so osnova GRANULOMA = makrofag (po izgledu enak epitelijskim celicam)

– VEČJEDRNE VELIKANKE: Langhansove velikanke (jedra na periferiji); Tujkove velikanke (jedra po celotni celici; ob šivih)

 

Primeri:

TUBERKULOZA: Tuberkel = granulom; miliarna tuberkuloza (zelo nevarna)

SIFILIS – kronično granulomsko vnetje

ŽOLČNI KAMNI – ne nastanejo granulomi; iz B limfocitov nastane plazmatka; limfociti + plazmatke = celice negranulomskega vnetja.

Primerjava AV in KV:

• Ni reakcij mikrocirkulacije – KV
• Ni granulomov – AV
• Limfociti, plazmatke – KV
• Sočasna obnova – KV

 

DELITEV VNETIJ glede na prevladujočo komponento vnetnega odziva:

1. ALTERACIJSKA VNETJA

– v ospredju je uničujoč učinek (aliteracija) z obsežnimi nekrozami.

– vse oblike razen kroničnega ulceroznega vnetja (čir, uklus, razjeda) so akutne.

PSEVDOMEMBRANOZNO VNETJE – v grlu in žrelu pri davici, v širokem črevesju po uporabi AB; značilen nastanek psevdomembran: sivo rumenkaste obloge.

NEKROZANTNO VNETJE – primer: obsežne nekroze jetrnih celic zaradi zastrupitve z zeleno mušnico (akutni nekrozantni hepatitis)

ULCEROZNO VNETJE – posledica lokalizirane nekroze stene votlega organa; EROZIJA – le sluznica; ČIR – globlje v steni; primer: ulkusna bolezen želodca ali dvanajstnika.

ALTERACIJA – neposredna poškodba tkiv, posledica nekroza

HEPATITIS – vnetje jeter

ULCEROZA – vnetje in propad sluznic (davica)

AKUTNI »STRESS« ULCUSI – čir na želodcu, omejen le na sluznico

 

2. EKSUDATIVNA VNETJA

– potekajo praviloma (razen dela gnojnih abscendentnih vnetij) akutno.

– v ospredju je EKSUDACIJA (nastajanje in kopičenje tekočine, beljakovin in vnetnih celic v medceličnem prostoru)

SEROZNO VNETJE – najpogosteje nastane na seroznih membranah (serozni plevritis), v sklepih (akutni s. artritis) ali možganskih mrenah ( as meningitis); samostojno vnetje (opekline) ali začetna faza drugih eksudativnih vnetij.

FIBRINSKO VNETJE – pljučnica

HEMORAGIČNO VNETJE – spremlja zasevke maligne bolezni ali tuberkulozo; beljakovinam se primešajo eritrociti; primer: akutni hemoragični pankreatitis.

KATARALNO VNETJE – prekomerna tvorba sluzi; akutno: prehlad, kronično: pri kadilcih kr. bronhitis.

GNOJNO VNETJE – PUS = gnojni eksudat; razvije se kot:

• ABSCES ali ognojek – lokalizirano (jetra, podkožje, možgani..)
• EMPIEM – GV telesnih votlin (prsna votlina) in votlih organov (žolčnik – HOLECISTITIS)
• FEGMONA – difuzno vnetje (širi se po medceličnih špranjah) (slepič)
• SEPTIKOPIEMIJA – širjenje gnojnega vnetja

 

3. PROLIFERACIJSKA/PRODUKTIVNA VNETJA

– praviloma kronična vnetja pri katerih poleg vnetnih celic izstopajo elementi obnove (granulacijsko tkivo, vezivo), zaradi katerih je stena votlega organa zadebeljena.

RESTITUTION IN INTEGRUM –  stanje kot je bilo pred vnetjem, boleznijo..

GASTRITIS – vnetje želodčne sluznice

APENDICITIS – vnetje slepiča

DERMATITIS – vnetje kože

CISTITIS – vnetje sečnega mehurja

PIELONEFITIS – vnetje ledvice

SANATIO PER PRIMAM INTERNTIONEM – zaželeno celjenje ran

SANATIO PER SECUNDAM INTERNTIONEM – rezultat so brazgotine

OBNOVA

OBNOVA –procesi celjenja tkiv, ki so bila uničena med vnetjem.

2 tipa obnove: REGENERACIJA, REPARACIJA + kombinacija

Lahko poteka sočasno z vnetjem

Delitev celic glede na njihovo delitveno sposobnost:

• LABILNE CELICE – se delijo in nadomeščajo odmrle (v kostnem mozgu, celice limfatičnega tkiva, kože, ustne votline, požiralnika, vagine, želodca, črevesa, eksokrinih žlez, epitela sečil..)
• STABILNE CELICE – ob posebnih okoliščinah se delijo, npr če umirajo zaradi bolezni (jetra, endokrine žleze, vezivo, epitelne celice npr ledvičnih kanalčkov, kostno tkivo)
• PERMANENTNE – se ne delijo (živčne, celice očesne mrežnice in mišične celice)

 

REGENERACIJA – nadomeščanje odmrlih labilnih in stabilnih celic s celicami iste vrste;

– STROMA – 3D ogrodje organa – mora biti ohranjena

– le manjše nekroze

REPARACIJA – nadomeščanje umrlih permanentnih celic z drugimi celicami in preobrazba GRANULACIJSKEGA TKIVA v BRAZGOTINO

– Je sestavni del kroničnega vnetja

– sledi obsežnim nekrozam, propadu strome

– 2 fazi:

• ORGANIZACIJA – tvorba GRANULACIJSKEGA TKIVA = »divje meso«
• CIKATRIZACIJA – pretvorba granulacijskega tkiva v BRAZGOTINO (zabrazgotinjenje); v brazgotini prevladajo kolagena vlakna.

KELOID – nastanek brazgotine, ki je hipertrofična

 

4. MOTNJE OBTOKA TELESNE TEKOČINE

Prehod tekočine skozi kapilarne pore v medcelični prostor določata dva tlaka:

1. HIDROSTATSKI TLAK KRVI v kapilarah (= teža stolpca krvi, ki pritiska na kapilarno steno)

– na arterijskem delu = 35 mm Hg

– na venskem delu = 15 mm Hg

– potiska tekočino krvne plazme iz kapilare v medcelični prostor

FILTRACIJA – premik tekočine iz kapilare

2. KOLOIDNO-OSMOTSKI TLAK KRVNE PLAZME (vzdržujejo ga serumski albumini)

– v celotnem poteku kapilare meri 25 mm Hg

REASORBCIJA – premik tekočine iz medceličnega prostora v kapilaro.

• Razlika tlakov na ARTERIJSKEM delu kapilare (35 – 25 = 10 mm Hg) sproži FILTRACIJO
• Razlika tlakov na VENSKEM delu kapilare (25 – 15 = 10 mm Hg) sproži REASORBCIJO
• V venskem delu kapilare se reasorbira 9/10 tekočine, ki se filtrira na arterijskem delu, 1/10 zastaja v medceličnem prostoru – drenirajo jo limfne žile z limfno črpalko

 

EDEM

EDEM – prekomerno kopičenje tekočine v medceličnem prostoru in v telesnih votlinah

TRANSUDAT – tekočina, ki se nakopiči; nastane zaradi hemodinamskih motenj; vsebujem manj beljakovin (specifična teža je manj kot 1.020) kot eksudat (AV)

– Je pomemben klinični simptom različnih bolezni (srca, ledvic..)

– zavira celjenje in sanacijo okužb

Nastane zaradi:

1. Znižanja hidrostatskega tlaka v venah (SHEMA 62)

LOKALNI EDEM

– Zajema del telesa

1. Najpogosteje v spodnjih okončinah zaradi TROMBOZE GLOBOKIH VEN GOLENI – zaradi strdka se kri kopiči distalno od zapore => venski tlak naraste in se širi v območje mikrocirkulacije prizadete okončine.
2. Zaradi PRITISKA POVEČANE MATERNICE v nosečnosti => edem v spodnji polovici telesa.

 

SPLOŠNI EDEM

– Zadebeljene okončine, zabuhel obraz in zatekanje notranjih organov.

1. Zaradi BOLEZNI SRCA (popuščanja desnega srca) pride do zastajanja krvi v venah velikega obtoka, zvišanja hidrostatskega tlaka.
2. Zastajanje krvi v malem obtoku zaradi MITRALNE STENOZE (zožitev mitalne zaklopke) povzroči PLJUČNI EDEM (kopičenje transudata v pljučnih mešičkih/olveolih), ki se neredko konča s smrtjo bolnika.

 

2. Znižanje koloidno – osmotskega tlaka v plazmi (SHEMA 63)

– vzdržujejo ga predvsem ALBUMINI (beljakovine)

HIPOPROTEINEMIJA – znižanje koncentracije albuminov zaradi znižanja sinteze beljakovin v jetrih (stradanje, ciroza jeter) ali izgubljanja beljakovin z urinom.

 

3. Zvišana koncentracija natrija v krvi
4. Zaradi ODPOVEDI LEDVIC: prenehanje tvorbe urina -> kopičenje Na in vode
5. 2. Zaradi SRČNEGA POPUŠČANJA: znižana količina krvi:
6. a) V LEDVICAH: izločanje RENINA -> encim ANGIOTENZIN sproži sekreacijo ALDOSTERONA -> prepreči izločanje Na
7. b) V MOŽGANIH: aktivacija ANTIDIURETIČNEGA HORMONA -> prepreči izločanje vode

a+b) Zvišana prostornina krvne plazme -> zvišan hidrostatski tlak plazme -> TRANSUDACIJA -> SPLOŠNI EDEM

 

4. Motnje pretoka limfe (LIMFEDEM)

– Najpogosteje pride do zapore limfnega pretoka po kirurških posegih.

– Oviran pretok limfe -> zvišana količina tekočine v medceličnem prostoru -> LOKALNI EDEM (primer: resekcija pazdušne bezgavke -> edem zgornje okončine)

PLJUČNI EDEM

= kopičenje tekočine v pljučnih mešičkih/alveolih

– Transudat: pljučni edem, ki nastane kot posledica HEMODINAMSKIH MOTENJ (mitralne stenoze)

– OVIRA (mitralna stenoza) -> kopičenje krvi v levem atriju -> hidrostatski tlak se zviša -> prenaša se v mikrocirkulacijo pljučnega obtoka -> transudacija v alveole + prehajanje eritrocitov -> fagocitoza (zaradi alveolarnih makrofagov) -> rjav pigment (viden pri obdukciji)

Vzrok: VNETJA (pljučnica), vdihavanje DRAŽEČIH PLINOV (dima), vdihavanje ŽELODČNE VSEBINE pri nezavestnih; ŠOK po poškodbah, VIŠINSKA BOLEZEN, zastrupitve s HEROINOM – > okvare epitela in endotelnih celic kapilar – > nastanek eksudata.

Kopičenje tekočine (transudata ali eksudata) v telesnih votlinah:

ASCITES – tekočina v trebušni votlini

HYDROTORAX – tekočina v prsni votlini

HYDROPERIKARDIUM – tekočina v osrčniku

MOŽGANSKI EDEM/ EDEMA CEREBRI

= prekomerno kopičenje tekočine v možganovini.

– spremlja novotvorbe, vnetja, hipertenzivne krize in poškodbe glave.

– LOKALNI ali SPLOŠNI

– možgani so težji (normalno: 1500g), možganske vijuge so razširjene, sploščene, brazde so zožene, zglajene, možganski prekati pa stisnjeni.

Edem -> možgani se pomaknejo navzdol -> VKLEŠČENJE MOŽGANOV -> STISNJENJE možganskih ŽIL -> SMRT bolnika

NOTRANJI HIDROCEFALUS – tekočina v možganskih prekatih

ZUNANJI HIDROCEFALUS – tekočina v subarachnoidalnem prostoru

 

DEHIDRACIJA (IZSUŠITEV)

Vzrok izgube telesne vode:

1. Oviran vnos vode v organizem

– zaradi motenj požiranja, skrajne izčrpanosti, duševnih bolezni ali nezavesti -> odpoved ledvic, žeja, OLIGURIJA – zmanjšanje tvorbe urina/ALIGURIJA – prenehanje tvorbe urina , psihične motnje, smrt v 7-10 dneh.

2. Prekomerna izguba telesne vode

– hudo potenje zaradi zvišane telesne temperature ali visoke temperature okolja, bruhanje, hude driske, pri opeklinah in med sladkorno boleznijo.

=> HEMOKONCENTRACIJA – zgostitev krvi se odraža v zvišanju HEMATOKRITA (deleža krvi, ki ga predstavljajo eritrociti) + zvišana koncentracija serumskega natrija in sečnine (kazalca motenega delovanja ledvic)

 

5. MOTNJE KRVNEGA OBTOKA

 

Vzrok:

1. Spremembe količine cirkulirajoče krvi
2. a) NADKRVNOST

= HIPERMIJA – razvije se naglo/AKUTNO ali postopno/KRONIČNO

 

AKTIVNA HIPERMIJA

= povečan dotok ARTERIJSKE krvi v tkivo/organ

– Razvije se AKUTNO

Etiologija:

1. Povečane funkcionalne zahteve (mišice med treningom)
2. Začetna faza akutnega vnetja
3. Psihogena hipermija (zardevanje, erekcija)

-> Tkiva/organi so NABREKLI, SVETLORDEČI, TOLPI

 

PASIVNA HIPERMIJA

= povečana količina DEOKSIGINIRANE krvi zaradi OTEŽKOČENEGA ODTOKA (ob normalnem pritoku arterijske krvi)

– Razvije se AKUTNO ali KRONIČNO

LOKALNA: določena vena, določen organ/del telesa; zaradi VENSKE TROMBOZE ali PRITISKA TUMORJEV ali BEZGAVK na vene; tkiva, organi so NABREKLI, MODRIKASTI = CIANOZA, VLAŽNI (zaradi sočasnega razvoja edema)

SPLOŠNA: OSLABELOST MIOKARDA pri nekaterih boleznih srca in zastajanja venozne krvi v pljučnem ali sistemskem obtoku.

 

STAZA

= popolna ustavitev toka venske krvi v omejenem delu; zaradi intenzivnih dražljajev pri OPEKLINAH, OZEBLINAH, nekaterih OKUŽBAH.

 

1. b) KRVAVITEV

= uhajanje krvi iz obtočil.

Krvavitev obravnavamo glede na: 1. Način iztekanja, 2. Segment obtočil (iz katerega kri izteka),

3. Področij, kamor kri odteka

3 načini kako pride do krvavitve:
1. HEMORRHAGIA PER RHEXIN = PREKINITEV STENE žile ali srca zaradi poškodbe ali patoloških procesov stene obtočil -> primer 69

2. HAEMORRHAGIA PER DIABROSIN – nastane zaradi PATOLOŠKEGA PROCESA IZVEN OBTOČIL, ki povzroči prekinitev stene.
3. HAEMORRHAGIA PER DIAPEDESTIN – pasivno IZTISKANJE ERITROCITOV iz kapilare zaradi:
   -> visokega hidrostatskega tlaka med kronično pasivno hipermijo
   -> zelo razširjenih kapilarnih por pri hudem vnetju
   -> HEMORAŠKE DIASTAZE – nagnjenosti h krvavitvam na nivoju mirkocirkulacije.

Glede na SEGMENT obtočil, kjer pride do karvavitve razlikujemo:

• ARTERIJSKA KRVAVITEV – oksiginirana svetlo rdeča kri teče v curku
• VENSKA KRVAVITEV – deoksiginirana temno rdeča kri počasi curlja
• KAPILARNA KRVAVITEV – »rosenje« pri odrgninah, pikčaste krvavitve po koži, sluznicah, 2-3mm
• KRVAVITEV IZ SRCA

 

Notranje krvavitve:

V telesne votline in votle organe:
HEMATOPERITONEJ – krvavitev v trebušno votlino
HEMATOTORAKS  – v prsno votlino
HEMATOPERIKARD – v osrčnik
HEMATOCEFALUS – notranji – v možganske prekate; zunanji – v subarachnoidalni prostor
HEMATOKOLPOS – krvavitev v vagino
HEMATOMETRA – v maternično votlino
HEMATOSALPINGS – v jajcevod
HEMATONEFROS – v ledvični meh (pielon)
HEMARTRON – v sklep

V tkivo:
HEMATOM – lokalizirana krvavitev v tkivo (npr v možganovino, jetra, podkožje)
PETEHIJE, PURPURA – pikčaste krvavitve po koži, sluznicah in seroznih membranah (potrebušnici..)

Zunanje krvavitve:

Na površini telesa: rane
Skozi naravne odprtine:
EPISTAKSA – krvavitev iz nosu
HEMOPTIZA – iz dihal
HEMATEMEZA – masivna krvavitev iz zgornjih prebavil
MELENA – manjše količine krvavitve iz zgornjih prebavil se izločajo skozi anus
PROKTORAGIJA – sveža kri v blatu
MENORAGIJA – ojačana ali podaljšana menstrualna krvavitev
METRORAGIJA – krvavitev iz rodil brez povezave z menstruacijo
MENARHE – prva menstrualna krvavitev
HEMATURIJA – krvavitev iz sečil

Usoda krvavitve:

MANJŠE KRVAVITVE:  iz razpadlih ERITROCITOV se sprosti HEMOGLOBIN -> (makrofagi) ŽELEZOV PIGMENT označi mesto krvavitve

VEČJE KRVAVITVE = HEMATOMI: VNETNA reakcija -> OBNOVA: z ovojnico -> odlaganje KALCIJEVIH SOLI = DISTROFIČNA KALCIFIKACIJA

Posledice krvavitve:
Odvisne od MESTA, KOLIČINE in HITROSTI krvavitve
– do 20% -> AVTOREGULACIJA
– 20-35% -> REVERZIBILEN ŠOK
– več kot 35% -> IREVERZIBILEN ŠOK -> SMRT

1. c) ŠOK (KOLAPS OBTOČIL)

= Sindrom, ki nastane zaradi akutno potekajočih, potencialno smrtno nevarnih bolezni ali poškodb.
– padec krvnega tlaka -> ZMANJŠANA PREKRVAVLJENOST tkiv -> HIPOKSIJA (pomanjkanje kisika) tkiv   -> OKVARE CELIC

KARDIOGENI ŠOK

Zmanjšane kontraktilne sposobnosti miokarda -> okvare srčne tlačilke -> zmanjšan minutni volumen krvi (količina krvi, ki jo srce iztisne v eni minuti) -> neustrezna PERFUZIJA (prekrvavitev) -> hipoksija ->ŠOK
Vzrok: infarkt miokarda, motnje srčnega ritma, masivne krvavitve

MASIVNA PLJUČNA EMBOLIJA – posnema kardiogeni šok; srce ni okvarjeno, zaradi zapore (embolije) v pljučnem obtoku pa je priliv oksiginirane krvi v levi preddvor akutno zmanjšan.

 

HIPOVOLEMOČNI ŠOK

HIPOVOLEMIJA – zmanjšan volumen krvi v obtočilih -> padec k pritiska -> zmanjšan prililv venske krvi v desno srce -> zmanjšan min V -> neustrezna perfuzija -> hipoksija -> ŠOK

Vzrok: huda krvavitev, znantna izguba telesne vode (ekstramno bruhanje, hude driske, obsežne opekline)

 

NEVROGENI ŠOK

Izguba VAZOMOTORNE NAPETOSTI ožilja (ki jo v normalnih razmerah preko živčnih impulzov vzdržuje vazomotorni center v možganih) -> VAZODILATACIJA (razširitev) ven -> zastajanje krvi v venah -> zmanjšan priliv krvi v desno srce -> zmanjšan min V -> neustrezna perfuzija -> hipoksija -> ŠOK

Vzrok: NESORAZMERJE med NORMALNO KOLIČINO krvi in POVEČANO PROSTORNINO cirkulasijskega sistema; poškodbe hrbtenjače, blokada vazomotornega centra med anastezijo

 

Faze šoka:

ZAČETNA (NENAPREDUJOČA) FAZA

Dvig krvnega tlaka -> normalni min V se vzpostavi z aktivacijo fizioloških NEVRO – HORMONALNIH mehanizmov:

• AKTIVACIJA SIMPATIKUSA z vazokonstrikcijo (zožitev) ferifernega dela obtočil
• Izločanje RENINA iz ISHEMIČNIH (neprekrvavljenih) in hipoksičnih ledvic
• Renin aktivira encim ANGIOTENZIN -> pospeši izločanje ALDOSTERONA (skorja nadledvične žleze) -> prepreči izločanje natrija + hkrati se izloča ANTIDIURETIČNI HORMON (iz hipotalamusa) -> prepreči izločanje telesne vode

 

NAPREDuJOČA FAZA

Kompenzacija s fiziološkimi nevro – hormonalnimi mehanizmi ni več uspešna.

• OZDRAVITEV (s pomočjo intenzivne terapije)
• MOŽGANSKA SMRT – Nepopravljiva hipoksična okvara možganov, ob ohranjenem delovanju srca
• Prehod v IREVERZIBILNO FAZO šoka

 

IREVERZIBILNA FAZA

Nepopravljivim okvaram vitalnih organov zaradi hipoksije sledi SMRT.

 

Organi, ki so med šokom najpogosteje prizadeti:

PLJUČA – akutna difuzna alveolarna okvara (»šokovna pljuča«); pljučni edem, nastanek hialinih membran.

LEDVICA – akutna tubularna okvara; luščenje nektoričnih epitelnih celic ledvičnih kanalčkov -> zamašitev ledvičnih kanalčkov -> akutna odpoved delovanja ledvic (tvorbe urina) -> oligurija/angurija

SRCE, MOŽGANI, PREBAVILA, JETRA.

CRUSH SINDROM – se razvije pri obsežnih zmečkaninah mišičja. Iz poškodovanih mišic se v kri izloča mioglobin, ki maši ledvične kanalčke -> oligurija/angurija -> splošni eden -> v krvi se kopičijo nerabni metaboliti – dušični retenti (npr sečnina) -> uremija -> smrt

 

2. Otežkočen tok krvi ali njegova prekinitev:
3. a) TROMBOZA

= zaživljenjsko nastajanje KRVNIH STRDKOV v različnih segmentih krvnega obtoka.

TROMB – krvni strdek

3 dejavniki – VIRCHOWOV TRIAS:

• Poškodba endotelija
• Spremembe toka krvi
• Spremembe v sestavi krvi

Poškodbe endotelija:

ATEROSKLEROZA

– Najpogostejši vzrok

– Tvorba ATEROMON = lokalno kopičenje HOLESTEROLA, ki povzroči IZBOKLINO pod arterijskim endotelom, ki jo odeva VEZIVNA »KAPA« s kolagenom -> lahko POČI = RUPTURA -> trobmociti pridejo v neposredni stik s kolegenom (iz kape) in prične se tvorba STRDKA

VNETJE

– Okvara endotelija in kontakr kolagena s trombociti.

ARTERITIS – vnetje arterij

FLEBITIS – vnetje ven

ENDOKARDITIS – srčnih zaklopk

Vnetje ENDOKARDA po infarktu

HIPERTENZIJA in KAJENJE

– Zaradi tvorbe prostih radikalov pride do poškodbe endotelija.

 

Spremembe toka krvi:

STAZA  – popolna ustavitev toka krvi

TURBOLENTNI (vrtinčasti) TOKOVI – na razcepiščih arterij in takrat, ko kri zadeva ob aterome, v levem preddvoru med fibrilacijo.

 

Spremembe v sestavi krvi:

TROMBOCIZOZA = zvišano število trombocitov – pri poškodbah, krvavitvah, malignih boleznih…

HIPERKOAGULABILNOST KRVI – zvišana koncentracija dejavnikov koagulacije v serumu; vzroki so redko prirojeni; pridobljeni: starost, rakasta obolenja, debelost, kombinacija jemanja oralnih kontraceptivov in kajenja.

 

Vrste trombov:

OBTURACIJSKI TROMBUS – v celoti maši žilo

PARIETALNI TROMBUS – ploščati strdek, ki se prilega na endokard srčne stene ali večje žile

 

ARTERIJSKA TROMBOZA

– Najbolj pogosto na mestu poškodovanega endotelija (aterom, vnetje) ali razcepiščih arterij, kjer pride do vrtinčastih tokov. Pride do SEPARACIJE (izdvajanje) trombocitov iz središčne lege v curku krvi in njihovo »LEPLJENJE« na kolagen -> KONGLUTINACIJA – medsebojno lepljenje trombocitov -> KOAGULACIJA s tvorbo FIBRINA -> BELI (KONGKUTINACIJSKI) TROMB (belkasta glava – trombociti + rdeč rep – fibrinske niti na katere se ujamejo eritrociti)

– Nastane v venčnih arterijah (povzroča infarkt miokarda), možganskih (možganski infarkt), mezenteričnih (infarkt črevesja in razvoj vlažne gangrene) in terminalnih (končnih) arterijah spodnjih okončin (infarkt in razvoj suhe gangrene).

VENSKA TROMBOZA

– Za nastanek je odločilna STAZA

– 95% vseh primerov v spodnjih okončinah in medenice pri slabo ali nepokretnih bolnikih

– Je pogostejša od arterijske tromboze

– Curek zadeva ob venske VALVULE (zaklopke) in se v žepih za valvulami ustavlja (staza) -> izdvajanje (separacija) trombocitov, ki se lepijo na žilno steno -> koagulacija s tvorbo fibrina -> PROPAGACIJA – širjenje trombusa v smeri roka

– Nad kopičenjem trombocitov prevladuje koagulacija, zato je mrežje fibrina obilnejše -> RDEČI (KOAGULACIJSKI) TROMBUS

SRČNA TROMBOZA

– Po infarktu lahko pride zaradi poškodbe endokarda do nastanka PLOŠČATEGA (PARIETALNEGA) TROMBA;

– Lahko tudi zaradi STAZE v SRČNI ANEVRIZMI (več mesecev po infarktu)

– V razširjenem levem preddvoru pri MITRALNI STENOZI pride do turbolentnih tokov, ki sprožijo nastanek kroglici podobnega tromba, ki je v preddvoru gibljiv.

KAPILARNA TROMBOZA – Diseminirana intravaskularna koagulacija (DIK)

Vzrok: Poškodbe, obsežne opekline, maščobna embolija, amijska embolija, sepsa z Gram negativnimi bakterijami, maligni tumorji..

– Zaradi porabe dejavnikov KOAGULACIJE in hkratne AKTIVACIJE FIBRINOLITIČNEGA SISTEMA, ki razgrajuje nastale fibrinske strdke v mikrocirkulaciji, se prvotno trombotično obolenje spremeni v OBSEŽNE KRVAVITVE -> ishemija -> hipoksija -> šok

 

Usoda trombusa:

– FIBRINOLIZA z aktiviranim plazminom: raztapljanje trombov v manjših venah

– RETRAKCIJA in REKANALIZACIJA: S RETRAKCIJO (krčenjem) fibrinskih niti, v trombu nastajajo špranje, ki omogočajo ponoven pretok = REKANALIZACIJA

– ORGANIZACIJA in CIKATRIZACIJA: V steni žile ob trombu pride do vnetja in obnove s preraščanjem tromba z GRANULACIJSKIM TKIVOM = ORGANIZACIJA in njegove pretvorbe v BRAZGOTINO = CIKATRIZACIJA.

– EMBOLIJA (glej spodaj)

 

Posledice/ Učinki tromboze:

Arterijska tromboza:

• Brez škodljivih posledic
• Nenadna popolna ishemija, nastanek ishemične nekroze = INFARKTA

 

Venska tromboza:

• Embolija (glej spodaj)

 

EMBOLIJA

= Prenos EMBOLUSA  (tuje snovi) iz enega dela obtoka v drug del, kjer zamaši svetlino in prekine tok krvi.

– Embolus je lahko trdna snov = TROMB; tekočina = MAST, PLODOVNICA; plin = ZRAK

Delijo jo po:

• SEGMENTU obtočil, v katerem se giblje embolus: ARTERIJSKA, VENSKA EMBOLIJA
• SMERI GIBANJA embolusa: ORTOGRADNA EMBOLIJA – v smeri toka; PARADOKSNA EMBOLIJA
• VRSTI TROMBUSA: (glej spodaj)

 

TROMBEMBOLIJA

Najpogostejša oblika embolije

• ARTERIJSKA TROMBEMBOLIJA: strdki v srcu; povzroča INFARKTE v možganih, vranici, ledvicah..
• VENSKA EMBOLIJA: po trombozi globokih ven spodnjih okončin, strdki preko desnega srca pripotujejo v PLJUČNO ARTERIJO in njene veje = PLJUČNA TROMBEMBOLIJA (zamašitev pljučne arterije ali glavnih vej -> smrt; končne veje pljučne arterije -> pljučni infarkt; številnih manjših vej -> pljučna hipertenzija)

MAŠČOBNA EMBOLIJA

Nastane pri PRELIMIH DOLGIH CEVASTIH KOSTI. Iz poškodovanih maščobnih celic se sprošča MAST, ki jo VSESAJO NATRGANE VENE. Kri jih zanese skozi desno srce v PLJUČA, kjer zamašijo številne majhne veje pljučne arterije.

AMNIJSKA EMBOLIJA

Nastane zaradi POŠKODBE POSTELJICE. Natrgane vene posesajo PLODNO = AMNIJSKO TEKOČINO (lasje, sluz, blato, odmrle celice) -> PLJUČNA EMBOLIJA -> SMRT porodnice.

ZRAČNA EMBOLIJA

Lahko nastane pri OPERACIJAH na vratu, prsnem košu. Vsrku ZRAKA v vene lahko sledi zamašitev pljučne arterije ali njenih vej z MEHURČKI. Posebna oblika je KSENONSKA BOLEZEN (glej uvod).

 

ISHEMIJA

= neustrezna oskrba tkiv z oksiginirano krvjo.

Povzroča: HIPOKSIJO – nezadostna oksidacija tkiv in nezadostno oskrbo tkiv s HRANILI

SISTEMSKA ISHEMIJA:

Povzroči jo lahko popuščanje srca z zmanjšanjem minutnega volumna krvi in ishmeijo tkiv in organov.

LOKALNA ISHEMIJA:

Je omejena na organ ali del telesa. Razvije se lahko zaradi ateroskleroze, tromboze, embolije, žilnih spazmov (krčev)

KOLATERALNI OBTOK – organ lahko s krvjo oskrbujeta 2 vaskularna sistema povezana z anastomozami (zveza). (npr: roka – radialna in ulnarna arterija)

OKULZIJA – popolna prekinitev toka arterijske krvi

Nevroni odmrejo 3-4 minute po okulziji; na hipoksijo so občutljiva tudi tkiva srčne mišice, manj pa celice veziva.

SOČASNA ANEMIJA – zmanjšana OKSIFORNA KAPACITETA krvi, poglablja učinke ishemije.

 

INFARKT

= OMEJENA ISHEMIČNA NEKROZA organa ali dela telesa.

Nastane kot posledica NAVADNE ali POPOLNE OKULZIJE arterije.

Najpogosteje nastane:

• Po TROMBOZI
• Po ARTERIJSKI EMBOLIJI
• Po TORZIJI črevesne vijuge = VOLVULUS
• VKLEŠČENJU = INKARCERACIJI KILE

Po intenzivnosti krvavitve v predel infarkta razlikujemo:

ANEMIČNI/BELI INFARKT

– V miokardu, ledvici, vranici, možganih

– Popolna ishemija -> odmrtje celic -> razvoj NEKROZE

HEMOEAGIČNI/ RDEČI INFARKT

– V pljučih in črevesju zaradi KOLATERALNEGA (dvojnega) obtoka

Usoda infafkta:

• GANGRENA (črevesja, stopala)
• Vnetje -> obnova -> BRAZGOTINA
• V možganih -> ENCEPHALOMALACIA PSEVDOCYSTICA

 

6. MOTNJE IMUNOSTI

– Baza imunskega sistema: LIMFOCITI B in T

– Humoralna imunost, celična imunost, prepoznavna specifična protitelesa – spominske celice.

Delitev:

1. Bolezni pomanjkljive imunske odpornosti
2. Bolezni imunske preobčutljivosti
3. Reakcije zavrnitve presadka
4. Avtoimunske bolezni

 

1. BOLEZNI POMANJKLJIVE IMUNSKE ODPORNOSTI

PRIROJENE

• Motnje HUMORALNE IMUNOSTI (levkocitov B) s pomanjkljivo tvorbo protiteles
• Motnje CELIČNE IMUNOSTI (levkociti T)
• KOMBINIRANE motnje (B in T)

Zaradi genskih defektov; hude in dolgotranje ali ponavljajoče okužbe.

 

HIPOPLAZIJA (nerazvitost) PRIŽELJCA = Di Giorgijev sindrom:

= okvara celične imunosti

– od 4 mesecov do 2 let – gnojne okužbe dihal

AGAMAGLOBULINEMIJA = Burtonov sindrom:

= okvara humoralne imunosti

– ne tvorijo se IMUNOGLUBOLINI – protitelesa

HUDA KOMBINIRANA IMUNSKA POMANJKLJIVOST:

– okvara humoralne in celične imunosti

– Kmalu po rojstvu: okužbe dihal in kronična driska

– brez presaditve kostnega mozga bolniki umrejo v prvih dveh letih

PRIDOBLJENE

– Infekcija s HIV (AIDS), sladkorna bolezen, maligni limfomi (tumorji imunskega – limfnega sistema), hude infekcije (ošpice), podhranjenost, imunosupresivna terapija po transplantaciji (zdravila se jemljejo doživljensko).

AIDS = Sindrom pridobljenje imunske pomanjkljivosti

– Končna faza okužbe z retrovirusama HIV1 (razvit svet) ali HIV2 (Afrika)

Način okužbe: spolni odnosi (s spermo ali krvjo); intravensko vbrizgavanje mamil z okuženimi iglami, transfuzija okužene krvi, intrauterina okužba ploda pri okuženi materi.

(Patogeneza + razvoj bolezni -> knjiga 87)

 

2. BOLEZNI IMUNSKE PREOBČUTLJIVOSTI

TIP I: ALERGIJA

ALERGEN – atigen, ki sproži alergično reakcijo: cvetni prah, iztrebki pršic, dlaka, živila, mo, zdravila..

Faza SENZABILACIJE – prva izpostavljenost: alargen povzroči sekreacjo specifičnih protiteles IgE, ki se vežejo na ustrezne receptorje na površini MASTOCITOV oz krvnih bazofilcev.

Ponovna izpostavljenost istemu alergenu: kontakt alergena s protitelesi IgE se iz mastocitov masivno sprošča HISTAMIN, ki sproži vnetni odziv.

Klinična slika vnetne reakcije:

– Senjski nahod (povečano izločanje sluzi), astma, ekcem (kožni izpuščaj), driska..

– ANAFILAKTIČNI ŠOK (čebelji pik, penicilin, oreščki): visoka koncentracija alergena v krvnem obtoku, masivno izplavljanje vnetnih mediatorjev, nenaden padec krvnega tlaka, endem glotisa, intenzivni bronhospazmi, kolaps -> smrt

 

TIP II: CITOTOKSIČNE REAKCIJE zaradi vezave PROTITELES na CELOTEN ALERGEN

Imunski sistem tvori PROTITELESA proti ANTIGENOM na površini TARČNIH CELIC, povzročijo njihovo okvaro in razpad = CITOZO

Protitelesa, ki prekrivajo tarčne celice pospešijo FAGOCITOZO tarčnih celic in aktivirajo serumsko beljakovino KOMPLEMENT, ki povzroči razpad tarčnih celic ali spremeni njihovo delovanje.

– TRANSFUZIJSKE REAKCIJE

– Če je mati Rh- plod pa Rh+ pride do zapletov pri drugi nosečnosti -> HEMOLIZA – razpad eritrocitov; HYDROPS (splošni endem) -> plod umre pred rojstvom = INTRAUTERNA SMRT

TIP III: BOLEZNI IMUNSKIH KOMPLEKSOV

– Na antigen vezano protitelo = IMUNSKI KOMPLEKS

– TOPNI/ NETOPNI imunski kompleksi

TOPNI: cirkulirajo po obtoku;  se v mikrocirkulaciji fiksirajo na steno žil; povzročijo OKVARO STENE ŽIL; ledvice, koža sklepi.

NETOPNI: kopičijo se lokalno izven žil

 

TIP IV: REAKCIJE ZAKASNELE PREOBČUTLJIVOSTI

– Ni protiteles, za razliko od prvih treh tipov jo sprožijo levkociti T (ne protitelesa)

– Alergen: paraziti, glivice, kemikalije, celični antigen presadkov

– TUBERKULINSKA REAKCIJA/ Mantovxenov test: ni reakcije –> ni imunosti; reakcija po 1-2 dneh (rdeča indurirana koža)

 

3. TRANSPLANTACIJA ORGANOV IN REAKCIJE ZAVRNITVE

– Presajamo organe, tkiva in celice.

– Uspešnost presaditve je odvisna od SKLADNOSTI TKIVNIH ANTIGENOV dajalca in prejemnika.

– Če je neskladje preveliko pride v prejemniku do reakcije zavrnitve presadka.

– ZAVRNITVENA REAKCIJA je kompleksen proces, ki vključuje mehanizme CELIČNE in HUMORALNE imunosti.

– Celice presadka lahko uničijo CITOTOKSIČNI LIMFOCITI T8 (celice ubijalke) ali pa PROTITELESA.

ALOTRANSPLANTAT – presadek gensko različnega dajalca iste vrste (človeka)

KSENOTRANSPLANTAT – presadek živalskega izvora

AVTOTRANSPLANTAT – bolniku lastna tkiva (npr: koža)

IZOTRANSPLANTAT – presadek enojajčnega dvojčka

Za preprečitev zavrnitvene reakcije prejemniku PRED in PO presaditi dajemo IMUNOSUPRESIVNE UČINKOVINE.

3 tipi zavrnitve:

HIPERAKUTNA ZAVRNITEV

– V nekaj minutah ali urah po presaditvi

– tip II reakcij preobčutljivosti

– Tromboza, infarkt ledvice, ne tvori urina => odstranitev presajene ledvice

AKUTNA ZAVRNITEV

– Tedni ali meseci po presaditvi

– Kombinacija celične ali humoralne imunosti

– Vnetje presadka

– Zdravimo/preprečimo z imunosupresivnimi učinkovinami

KRONIČNA ZAVRNITEV

– Nekaj let po presaditvi

– Spremembe na arterijah presajene ledvice, glomerulih in epitelu ledvičnih kanalčkov

=> visok krvni pritisk in odpoved delovanja ledvice

BOLEZEN PRESADKA PROTI GOSTITELJU

– Pri presaditvi celic kostnega mozga

– limfociti T v presadku prepoznajo tkiva prejemnika kot »tuja« in proti njim reagirajo

 

 

4. AVTOIMUNSKE BOLEZNI

AVTOANTIGENI – sestavine lastnega organizma

ALOANTIGENI – tuje snovi

IMUNSKA TOLERANCA – imunski sistem ne reagira z avtoantigeni

AVTOIMUNOST – proces, ko imunski sistem prepoznava LASTNE sestavine kot TUJE -> reagira z mehanizmi CELIČNE (limfociti T) im HUMORALNE (limfociti B, s tvorbo protiteles) IMUNOSTI.

Nastanek sprožijo:

• Podedovani GENETSKI DEJAVNIKI
• DEJAVNIKI OKOLJA (hormoni, okužbe, zdravila, sevanje)

BASEDOWOVA BOLEZEN ŠČITNICE: zvišana sinteza tiroksina

SLADKORNA BOLEZEN tip I: znižana stopnja inzulina

Lahko nastanejo:

• Samo v 1 organu = ORGANSKO SPECIALIZIRANA BOLEZEN
• V več organih/tkivih = SISTEMSKE BOLEZNI

(Primeri 95,96)

 

7. CISTE

 

CISTA – svetlina, katere steno openja epitelij ali endotelij; vsebina cist je lahko bistra, serozna tekočina, sluz, loj, roževina.

Epitelijske ciste delimo:

• RETENCIJSKE CISTE – začepljena so izvodila žlez
• NERETENCIJSKE CISTE – posledica vnetij
• DISONTOGENTSKE CISTE – motnje v embrionalnem razvoju
• TRAVMATSKE CISTE – pri poškodbah kože

ENDOTELIJSKE CISTE – razširjene limfne žile

PSEVDOCISTE – odeva/tvori jo tkivo organov v katerem je (v možganih po vnetjih, na mestu nekroz)

 

8. NOVOTVORBE/NEOPLAZME

[wp_ad_camp_1]

TUMOR – oteklina, bula

– vnetnega porekla – ENDEM

– rezultat obonove – DIVJE MESO

– motnje krvnega obtoka – HEMATOM = buška

– prirojene anomalije – HEMARTOM (npr: v pljučih, je vozlič iz dveh normalnih tkiv – hrustanec in respiratorni epitelij) in HORISTOM – normalno tkivo na nepravem mestu

– NOVOTVORBE

NOVOTVORBA (po Willsu)

– Nezadržna in prekomerna POLIFERACIJA (množitev) organizmu TUJIH celic

– Je relativno AVTONOMNA

– Nastane zaradi IREVERZIBILNE NEOPLASTIČNE PREOBRAZBE celic

– Raste tudi po prenehanju delovanja sprožilnih dejavnikov (98 – komentar)

RAK (CANCRUM) – skupno ime za MALIGNE novotvorbe

 

PARENHIM in STROMA

– Vsaka novotvorba ima 2 komponenti:

PARENHIM:

– Sestavljajo ga neoplastične celice

– Določa naravo (biološki potencial) novotvorbe

– Določa ime novotvorbe

STROMA:

– Predstavlja ogrodje parenhima

– Sestavljajo jo normalno vezivo, krvne žile in mezgovnice, različna vlakna

– Oskrbuje parenhim s krvjo (kisik + hrana)

– Odstranjuje nerabne produkte presnove

 

STOPNJA DIFERENCIACIJE NOVOTVORB

– Odraža stopnjo strukturne in funkcionalne podobnosti neoplastičnih tkiv, normalnim tkivom iz katerih vzniknejo.

• DOBRO DIFERECIRANE – skoraj neločljive od normalnih celic
• ZMERNO DIFERENCIRANE
• SLABO DIFERENCIRANE– komaj podobne normalnemu tkivu
• NEDIFERENCIRANE – glede na mikroskopsko podobo ne vemo iz katerega tkiva so nastale

 

ETIOLOGIJA NOVOTVORB

ONKOGENEZA – veda, ki se raziskuje vzroke vseh novotvorb

KARCINOGENEZA – veda, ki raziskuje vzroke malignih novotvorb

 

KARCINOGENI DEJAVNIKI:

– Dejavniki okolja, ki povzročajo SOMATSKE MUTACIJE, ki lahko sprožijo NEOPLASTIČNO PREOBRAZBO celic.

– Ne moremo jih dokazati; izjeme: azbest, onkogeni virusi

– Tumor je na nek način genetska bolezen.

 

Pomanjkanje balastnih snovi -> rak širokega črevesa

Alkoholizem -> rak ustnega dna, požiralnika

Nekatere mutacije pozročijo SISTEM ENCIMSKE REPARACIJE – so škodljive; ta sistem POPRAVLJA mutacije; s starostjo pojema zato s starostjo narašča število tumorjev.

Prostatični specifični antigen – substanca, ki jo proizvaja prostata; ob prisotnosti tumorja je te snovi več.

 

NEOPLASTIČNA PREOBRAZBA/TRANSFORMACIJA

– osnovni mehanizem nastanka vseh tumorjev

– NEPOPRAVLJIVA SPREMEMBA GENOMA

Preobrazba normalne celice v tumorsko:

KARCINOGENI -> cilj: Gostiteljska NORMALNA celica -> INICIACIJA (sproženje)  – kopičenje škodljivih mutacij (mutacij DNK, ki se ne raparira – permentalna mutacija) + PROMOCIJA (pospeševanje) – PREDSTOPNJA TUMORJA (kolonalna ekspanzija iniciiranih celic + dodatne MUTACIJE => NOVOTVORBA

– Če ni vseh faz tudi tumorja/novotvorbe ni.

 

POLIP – samo 1 izrastek na koži

AKROHORMONI – polipi kože pri starejših

 

– Tumorji se delijo v nedogled = NESMRTNE CELICE

– Poliklonski tumor

– Benigni ali maligni tumorji

 

KLASIFIKACIJA NOVOTVORB

1. a) Narava oz. obnašanje

– Stopnja nevarnosti, ki jo novotvorba predstavlja za zdravje in življenje bolnika

• Benigne novotvorbe
• Novotvorbe mejne malignosti
• Maligne novotvorbe

 

 

1. b) Histogeneza – poreklo

– Iz katerega tkiva nastane

• Epitelne – iz epitelijev
• Novotvorbe opornin (mezenhima) – hrustanec, vezivo
• Novotvorbe posebnih kategorij – materna znamenja

 

BENIGNI TUMORJI

– Imajo končnico –om

– Običajno ne ogrožajo bolnika, izjeme: v možganih, srcu

– Nevarni so lahko zaradi LOKALIZACIJE (lobanjsko dno) ali HORMONSKE AKTIVNOSTI (izločanje insulina = ADRENOM)

Značilnosti benignih novotvorb:

• Počasna, ekspanzivna (enakomerno v vse strani) rast
• Ostro razmejene od okolja
• KOMPRESIJSKA ATROFIJA – ko pritiska na normalno tkivo
• Morfološko in funkcionalno dobro diferencirane
• Pogosto se ponovijo zaradi mikroskopskih ostankov, ki ostanejo po kirurški odstranitvi
• Nikoli ne zasevajo

 

 

Histogenetska delitev benignih novotvorb:

1. Benigne EPITELNE novotvorbe:

ADENOM – žlezno poreklo,

CISTADENOM – posebna vrsta adenoma; cistično razširjena žlezna izvodila s porozno tekočino ali sluzjo; cistadenom jajčnika,

 POLIP – izrastek na sluznicah ali koži ima ozek »pecelj« (Črevesni polipi so bolj nevarni kot kožni, če jih odstranimo ostane odtis)

PAPILOM – na sluznicah, koži, sečnih izvodilih – široka baza in lisičasta površina

2. Benigne MEZENHIMSKE novotvorbe:

FIBROM – iz veziva

MENINGEOM – iz celic arachnoidee

LIPOM – iz mišičevja

NEVRINOM – iz perifernih živcev

FIBROM – vezivo

OSTEOM – kostno tkivo

HEMANGIOM – krvne žile

LIMFANGIOM – limfne žile

LIPOM – maščevje

HONDROM – hrustanec

LEIOMIOM – gladka muskulatura

RABDOMIOM – skeletna muskulatura

 

 

NOVOTVORBE MEJNE MALIGNOSTI

– Mejno maligna novotvorba JAJČNIKOV -> zasevki po PERITONEJU

– LEIOMIOM MATERNICE -> zasevki v PLJUČIH

– GIGANTOCELULARNI tumor KOSTI -> metastazira v PLJUČA

MALIGNI TUMORJI

SAKROMI – tumorji opornin; novotvorba čvrstega, mesnatega videza

FIBRIOSARKOM – rak veziva

LIPOSARKOM – rak maščevja

LEIOMIOSARKOM –rak gladkega maščevja

RABDOMIOSARKOM – rak progastega mišičja

HONDROSARKOM – rak hrustančnega tkiva

OSTEOGENI SARKOM – rak kostnega tkiva

KARCINOMI – epitelno poreklo

NEINVAZIVNI KARCINOM (Karcinom in situ):

= interepitelijski

• Porušena normalna razporeditev celic
• CELIČNI PLEOMORFIZEM – razlike v velikosti in obliki jeder
• Velika jedra majhna citoplazma
• Mitoza
• Spremenjena CELOTNA DEBELINA EPITELIJA
• EKSCIZIJA + RADIOTERAPIJA = 100% OZDRAVITEV

 

INVAZIVNI KARCINOM

• Nastane iz karcinoma in situ s preraščanjem bazalne membrane
• PLOŠČATOCELIČNI KARCINOM
• ADENOKARCINOMA
• PREHODNOCELIČNI KARCINOM

 

LATENTNO OBDOBJE – ob 1. preobrazbe do klinične zaznave

 

• Maligne novotvorbe nastanejo HITREJE,
• INFILTRATIVNA = INVAZIVNA RAST! (nepravilne oblike)
• DESTRUKTIVNA RAST – uničuje normalna tkiva z encimom KOLAGENAZO
• Neostro razmejene od okolja
• ZASEVANJE!! Je premosorazmerno VELIKOSTI PRIMARNE novotvorbe.

 

Načini zasevanja:

1. INTRAKANALIKULARNO ZASEVANJE – Širjenje po TELESNIH VOTLINAH, VOTLIH ORGANIH
2. LIMFOGENO ZASEVANJE – po limfnih potek = LIMFNIH ŽILAH
3. HEMATOGENO ZASEVANJE – neposredno: z vraščanjem v KRVNE ŽILE; posredno: prek LIMFNEGA VODA v KRVNI OBTOK.

– Kam zaseva določajo ANATOMSKI POGOJI in KOMPLEMENTARNOST POVRŠINSKIH RECEPTORJEV.

– PREDVIDLJIVA ali nepredvidljiva RAZPOREDITEV zasevkov.

 

 

Biološke značilnosti celic novotvorb:

• Izguba KONTAKRNE INHIBICIJE – NESMRTNE CELICE
• Izguba medceličnih ADHEZIVOV (ni vezi, ki bi celice spajale, zato bo bolj mobilne)
• KROMOSOMSKE ANOMALIJE – DELECIJE (del kromosoma izgine); TRANSLAKCIJE (deli kromosomov se izmenjajo); Ph kromosom pri kronični mieloični levkemiji

 

Tumorski markerji/označevalci:

1.Tumorsko SPECIFIČNI ANTIGENI

• CA-125 – karcinom jajčnika
• PSA – prostatični specializiran antigen

 

2. ONKOFETALNI PROTEINI

• CEA – karcino-embrionalni antigen – karcinom dojke
• AFP – alfa-fato protein – rak jeter, testisa

3. HORMONI

• HHG – horionski gonadotropin – HORAKARCINOM testis, jajčniki
• ACTH – adrenokortikotropni hormon – karcinom pljuč

4. ENICIMI

• Kisla prostatična fosfataza – rak prostate

 

 

5. MONOKLONALNI IMUNOGLOBULINI

• Plazmocitom

 

Določeni tumorji posnemajo celice v embrionalnem obdobju – izločajo take snovi.

 

UČINKI MALIGNIH NOVOTVORB

• OBSTRUKCIJA (zapora) votlih organov; npr: črevo –> ILEUS (ni defekacije, hude bolečine, šok)
• KOMPRESIJA; pankreas – >zlatenica
• DESTRUKCIJA (uničenje) normalnih tkiv; karcinom kože -> čir, zasevek v kosti -> zlom kosti
• KRVAVITVE – manj obilne, dolgotrajne, ki povzročajo ANEMIJO; karcinom želodca

Če ileus na črevesu ga morajo odrezati (včasih celo črevo.

ZLATENICA – če se žolč ne more izlivati

MELENA KRVAVITEV v zgornjem delu prebavnega sistema se izloča s črevno vsebino – črna barva.

HEMATEMEZA – če je velika krvavite -> kri bruhamo

HEMATOPTIZA – v dihalih -> kri bruhamo

• HUJŠANJE (KAHESIJA – ekstremna mršavost) – ne nujno
• PARANEOPLASTIČNE BOLEZNI: Migrantni superficialni TROMBOFIELITIS – vnetje ven pri karcenomu pankreasa; atipični CUSHINGOV SINDROM – povečana produkcija glukokortikoidov pri pljučnem raku.

TNF = tumorski nekrozni faktor– veže se na celice in prepričuje porabo hranilnih snovi => hujšanje

 

Obstaja več stopenj malignosti (Gradus 1-3) -> za bolnika je najbolj ugodna stopnja Gradus 1.

 

Ocena razširjenosti bolezni

• Klinični pregled
• Radiološke + patološke preiskave
• Pomen: Napoved prognoze bolezni in izbor zdravljenja (vsak stadij drugačno zdravljenje)

 

TNM SISTEM:

T = tumor; velikost primarne novotvorbe

N = stanje regionalnih bezgavk – zasevki (+,-)

M = zasevki v oddaljenih organih (+,-)

• Ocena razširjenosti/stadija

 

Primer za rak dojke:

T1 < 2 cm; T2: 2-5 cm; T3 > 5 cm; T4: fiksiran na prsno steno

N0: ni zasevkov (po operaciji); N1: zasevki v 2 bezgavka; N2: zasevki v več kot 2 bezgavkah

M0: ni oddaljenih zasevkov; M1: 1 zasevek; M2: več kot 1 zasevek

 

STADIJ BOLEZNI PO DUKESU:

Primer za rak črevesja:

Dukes A: Novotvorba zajema črevesno steno

Dukes B: Novotvorba prerašča črevesno steno in se vrašča v maščevje oporka

Dukes C: Se limfogeno širi na bezgavke

 

HODKINGOV LIMFOM – tumor bezgavk in limfnega tkiva (stadij 1-4 –str 125)

 

9. ŠKODLJIVI DEJAVNIKI OKOLJA

 

1. Fizikalni dejavniki:

 

1. a) MEHANIČNI DEJAVNIKI:

Neposredni učinki:

• OMEJENI (LOKALIZIRANI) – rane, zmečkanine
• SISTEMSKI – crush sindrom

Posredni učinki:

• VIŠINKA BOLEZEN – nad 3000m; parcialni tlak kisika je znižan => hipoksija
• KSENONSKA (POTAPLJAŠKA) BOLEZEN – zaradi prehitrega dviga => tvorba zračnih embolusom => zračna EMBOLIJA v možganih
• VIBRACIJSKA BOLEZEN – posledica vsiljenih nihanj pnevmatskih bolezni (krči žilja, okvare kosti, sklepov)

 

1. b) TERMIČNI DEJAVNIKI:

– pomemben je čas izpostavljenosti

Učinki nizkih temperatur = HIPOTERMIJA:

• LOKALNA HIPOTERMIJA => OZEBLINE/ congelationes
• SISTEMSKA HIPOTERMIJA => PODHLADITEV = 37®-15®C

Učinki visokih temperatur = HIPERTERMIJA:

• LOKALNA HIPERTERMIJA => OPEKLINE/combustiones

1. Stopnja – VAZODALACIJA (rdečina) -> obnova z REGENERACIJO
2. Stopnja – EKSUDACIJA (mehurji) -> obnova z REGENERACIJO
3. Stopnja – NEKROZA -> obnova z REPARACIJO -> BRAZGOTINE

ZOGLENITEV/carbonificatio

• SISTEMSKA -> do +5® nad normalno telesno temperaturo (37®C)

1. c) ELEKTRIČNI DEJAVNIKI:

Nizkofrekvenčni tok = DRAŽILNI UČINEK:

• SMRT ( fibrilacija srčnih prekatov, paraliza kardiorespiratornega centra v možganih)
• Uporaba v medicini: ekektrošok, defibrilator

Visokofrekvenčni tok = TOPLOTNI UČINKE:

• Uporaba v kirurgiji: elektronož

1. d) SEVANJA:

Elektromagnetna valovanja:

• IONIZIRAJOČI ŽARKI – rentgenski/X in gama žarki
• UV žarki
• Infrardeči žarki (površinski toplotni učinek – uporaba v medicini)
• UKV žarki – ultrakratki (globinski toplotni žarki – uporaba v medicini)

Korpuskularni žarki:

• Alfa, beta žarki
• Protoni, nevtroni

 

IONIZIRAJOČI ŽARKI:

Neposredni učinek: TEORIJA TARČE

• Žarki reagirajo z DNK celice v delitvi, s citoplazmatski membrano in membrano organelov, z encimi.

Posredni učinek: TEORIJA ZASTRUPITVE

• Biološki učinek sevanja je odvisen od količine ABSORBIRANE ENERGIJE.

Hitro rastoče, slabo diferencirane NOVOTVORBE so bolj občutljive na ionizirajoče žarke.

Neposredne (zgodnje) posledice:

• AKUTNI RADIACIJSKI SINDROM
• HEMOPOETSKI SINDROM – poškodovan kostni mozeg –> smrt v 50% primerov
• GASTROINTESTINALNI SINDROM – poškodbe sluznice prebavil –> smrt v 3-4 dneh
• CEREBRALNI SINDROM – poškodbe možganov -> 100% smrt v nekaj urah

 

 

2. Kemijski dejavniki:

 

a)STRUPI – ZASTRUPITVE:

• EKSOGENE zastrupitve – vnašanje strupov iz okolja
• ENDOGENE zastrupitve – strupi nastajajo oz kopičenje snovi zaradi nepravilnega delovanja organov: primer: odpoved ledvic -> zastajanje dušika v organih

1. b) ŠKODLJIVI UČINKI ZDRAVIL

ESTROGENI – zdravljenje osteoporoze -> v manjši meri poveča tveganje za raka dojke

ORALNI KONTRACEPTIVI – tromboza, miokardialni infarkt, možganske krvavitve -> danes so estrogeni uravnoteženi s progesteronom -> manj zapletov

CITOSTATIKI – zdravljenje raka -> okvare srca, krvnih celic v kostnem mozgu, sluznice prebavne cevi

ANTIBIOTIKI – alergije, pojav rezistentnih bakterijskih sevov, pojav glivičnih okužb

IMUNOSUPRESIVNE UČINKOVINE – oportunistične okužbe

1. c) ETILNI ALKOHOL/ETANOL

KRONIČNI ALKOHOLIZEM

• Somatske okvare jeter, prebavil, živčevja..
• Rak ustne votline, žrela, požiralnika
• Psihološke motnje
• Socialni problemi

AKUTNA ZASTRUPITEV

• Faza ekscitacije: evforija, motorični nemir, intelektualne motnje…
• Faza depresije: utrujenost, zaspanost, razvoj kome, smrt (odpoved dihalnega centra)

Vpliv na jetra, želodec (Akutni gangritis – slabost, bruhanje)

1. d) METILNI ALKOHOL/METANOL

• Šmarnica
• Koma, motnje vida-slepota..

1. e) OGLJIKOV MONOKSID

AKUTNA ZASTRUPITEV: zapolni mesta na hemoglobinu, kjer naj bi se vezal kisik ->  hipoksija -> smrt

KRONIČNA ZASTRUPITEV: onesnažen zrak (avtomobili) in kajenje – > nevrološki simpomi (glavobol..)

1. f) STRUPENE GOBE

• Rdeča in zelena mušnica

1. g) MAMILA

(str 136)

 

3. Onesnaženje zraka:
4. a) KAJENJE

• Od vseh dejavnikov povzroča največ bolezni in najvišjo smrtnost
• Ogljikov monoksid, nikotin, katran
• Kronična obstruktivna pljučna bolezen, koronalna ateroskleroza, ulkusna bolezen (dvanajstnik in želodec), pljučni rak

1. b) PNEVMOKONIOZE

= bolezni, ki nastanejo kot posledica dolgotrajnega vdihavanja:

• Mineralnih delcev (azbest, železo)
• Rastlinskih ali živalskih delcev
• Hlapov

 

4. Infekcijski dejavniki:

INFEKCIJA – vdor mikroorganizmov in njihovo razmnoževanje

1. a) PRIONI

= beljakovinske molekule, ki povzročajo pri ljudeh kronično degenerativno bolezen možganov= CREUTZFELD-JAKOBOVO BOLEZEN in pri govedu bolezen »norih« krav

1. b) VIRUSI

• CITOLITIČNI učinek: smrt celic gostitelja; virus otroške paralize
• CITOPATOGENI učinek: sprememba strukture celic gostitelja; citamegalovirus -> pljučnica
• ONKOGENI učinek

1. c) BAKTERIJE

• PATOGENE bakterije – izločajo encime ali toksine; povzročijo vnetni odziv
• POTENCIALNO PATOGENE bakterije – patogene če je oslabljen imunski sistem

1. d) GLIVICE

• Povzročajo MIKOZE

1. e) PARAZITI

• Enocelični, črvi, endoparaziti, uši, pršice, klopi

5. Nutricijski dejavniki:
6. a) HIPOKALOTIČNA/NEURAVNOTEŽENA PREHRANA

• Motnje požiralnika; motena asorbcija hranil, vitaminov; intenzivnejša poraba in presnova; motnje porabe hranil na celičnem nivoju

1. b) KAKOVOSTNO NEURAVNOTEŽENA PREHRANA

• AVITAMINOZE – bolezni zaradi pomanjkanja vitaminov
• Preobilna/hiperkalorična prehrana -> prekomerna REJENOST (+20% normalne teže = DEBELOST)

 

 

10. STARANJE

 

Z naraščajočo starostjo POJEMA DELITVENA SPOSOBNOST LABILNIH CELIC.

 

ATEROSKLEROZA – Bolezen zaradi katere se s starostjo zožujejo žile, kar ima za posledico ISHEMIJO (neustrezno prekrvavljenost)

• Staranje in smrt sta posledici STARANJA CELIC.
• Staranje celic je posledica medsebojne povezanosti GENETSKIH DEJAVNIKOV in DEJAVNIKOV OKOLJA.
• Po rojstvu imajo labilne celice delitveno sposobnost, vendar je ŠTEVILO MITOZ (delitev) OMEJENO -> TELOMERA (segment kromosoma, ki uravnava njihovo podvojitev pred mitozo) je po vsaki delitvi malo krajša.
• Med dejavnike okolja, ki podaljšujejo življenjsko dobo sodijo OPTIMALNI SOCIALNO EKONOMSKI POGOJI (prehrana, življenjski stil)
• Do odpovedi vitalnih sistemov in smrti pripelje KOPIČENJE SUBLETALNIH POŠKODB PERMANENTNIH CELIC (nastajajo v daljšem obdobju zaradi bolezni, razvad) -> so posledica delovanja prostih radikalov

 

SISTEMSKA STAROSTNA/SENILNA ATROFIJA – kopičenje rjavega lipofuscina v jetrnih celicah in vlaknih miokarda.

POJEMANJE IMUNSKEGA SISTEMA – pogostejše okužbe, avtoimune bolezni, ponoven zagon kroničnih bolezni.

 

Bolezni, ki NASTANEJO v POVEZAVI s staranjem:

Siva mrena = CATARACTA , osteoporoza, osteoartroza = osteoartritis, povečanje prostate, izguba zob, senilna demenca, starostne spremembe kože.

 

Bolezni, ki so POGOSTEJŠE v starosti:

Ateroskleroza, hipertenzija, sladkorna bolezen (tip II), rak (prostate, širokega črevesa, dojke, kože), PLAZMOCITOM (rak kostnega mozga)

 

 

11. PRIROJENE ANOMALIJE

 

= anatomske okvare enega ali več organov, delov telesa ali celotnega organizma, ki so se izoblikovale v prenatalnem življenju.

TERATOLOGIJA – znanost o prirojenih anomalijah

EMBRIONALNO OBDOBJE – do 9. tedna nosečnosti-> najbolj občutljivo obdobje za nastanek anomalij

FETALNO OBDOBJE – od 9. tedna do rojstva -> občutljivost za TERATOGENE je manjša

Hujše anomalije:

• 20% smrtnost v embrionalnem obdobju.
• Odmre v fetalnem obdobju in se porodi s spontanim splavom.
• Plod je donošen, a umre pred rojstvom.
• Plod se rodi živ, a kmalu po rojstvu umre.

 

Manj nevarne animalije:

• So združljive z življenjem (živorojeni otroci).
• Kozmetski ali funkcionalni problem.
• Glavni vzrok smrti v prvem letu.
• Pomemben vzrok smrti in obolevanje v prvih nekaj letih.

 

KLASIFIKACIJA prirojenih anomalij

1. Razvrščanje glede na obseg prizadetosti:

• Anomalije celotnega telesa: SPAČKI
• Anomalije posameznih delov telesa ali organov: NAKAZANOSTI

 

SPAČKI

DVOJNI SPAČKI (dvojna enojajčna nosečnost) so zraščeni z različnimi deli telesa

• SIMETRIČNI dvojni spački – oba dvojčka sta enako deformirana in med seboj zraščena
• NESIMETRIČNI dvojni spački – eden izmed plodov je normalno razvit = AVTOZID, drugemu = PARAZIT manjka del telesa in je priraščen na avtozita.

ENOJNI SPAČKI – prisotne so številne anomalije

• ŽABJEGLAVEC – možgani in kosti svoda lobanje niso razviti. Kratek vrat in izbuljene oči + npr razcep celotne hrbtenice.
• KIKLOP – eno oko, nos je nad očesom in spremenjen v rilcu podobno tvorbo + druge anomaljie glave in možganov.

 

NAKAZANOSTI POSAMEZNIH DELOV

PRIROJENI NOTRANJI HIDROCEFALUS = VODENOGLAVOST – glava je lahko (pri rojstvu) večja od glave odraslega človeka,  razmaknjene lobanjske kosti, razširjeni prekati..

HEILOSHIZA – razcepljena ustnica (»zajčja« ustnica)

POLIDAKTIJA – več kot 5 prstov

(več na str. 153, 154)

 

2. Razvrščanje glede na patogenezo:

MALOFORMACIJE – motnje razvoja organov, delov telesa

DISRUPCIJE – okvare normalno razvitih delov telesa zaradi ostankov (štren) amnijske ovojnice.

DEFORMACIJE – sploščen obraz in deformacije stopal – posledica pritiska maternice

SEKUNDARNE ANOMALIJE – začetna anomalija sproži nastanek drugih (Downov sindrom)

Etiologija:

Pri več kot polovici primerov vzroki niso znani. V ostalih primerih so posledica:

• GENETSKIH SPREMEMB
• DEJAVNIKOV OKOLJA (teratogenov)
• KOMBINACIJA obeh

 

 

Genetske spremembe:

1. ANOMALIJE zaradi sprememb ŠTEVILA KROMOSOMOV

90% zarodkov umre že v prenatalnem obdobju.

DOWNOV SINDROM – trisomija 21. Kromosoma (47 namesto 46 avtosomov)

• Starost matere je zelo pomemben dejavnik
• Večina zarodkov umre

KLINEFELTERJEV SINDROM – normalno število avtosomov in XXY (namesto XY)

• Moški spol, nerazvitost testisov -> neplodnost

TURNERJEV SINDROM – normalno število avtosomov in X (1 X manjka)

• Ženski spol, nerazvitost jajčnikov, otroški izgled -> sterilnost

 

2. Mutacije POSAMIČNIH GENOV

– 2-10% anomalij

– deduje se po MENDLOVIH PRAVILIH

– mutiran gen je vezan na AVTOSOME ali X kromosom

NI SINTEZE DOLOČENEGA ENCIMA

• kopičenje substrata
• Spremembe na koži, mentalna nerazvitost

NE NASTANEJO RECEPTORJI

• Odsotnost receptorjev za ANDROGEN
• Ne razvijejo se sekundarni spolni znaki

TVORBA ABNORMALNIH BELJAKOVIN

• Defektni hemoglobin – anemija srpastih celic

PREOBČUTLJIVOST NA ZDRAVILA

• Reakcija preobčutljivosti tip I

 

Dejavniki okolja (tetratogeni dejavniki):

1. a) MIKROORGANIZMI – 3% anomalij

• VIRUS RDEČK v prvih 3 mesecih
• CYTOMEGALOVIRUS v drugem tromesečju

1. b) KEMIJSKI DEJAVNIKI – 1% anomalij

• TALIDOMID (pomirjevalo) – 50-80% možnost anomalij okončin
• Zdravila proti EPILEPTIČNIM NAPADOM
• ALKOHOL
• RETINOIČNA KISLINA (proti aknam)

1. c) IONIZIRAJOČI ŽARKI – 1% anomalij
2. d) SLADKORNA BOLEZEN MATERE – 8% anomalij

• Velik plod; anomlije srca in centralnega živčevja

1. e) KOMBINIRANA ETIOLOGIJA -> najpogosteje

 

 

13. Izbrana poglavja PATOLOGIJE DIHAL

 

TUBERKULOZA

= KRONIČNO GRANULOMSKO VNETJE, ki ga povzroča BACIL tuberkuloze.

• Pri človeku povzročata bolezen predvsem 2 bacila: HUMANI (pljučna tuberkuloza) in BOVINI TIP (tuberkuloza prebavil – prenaša se s kravjim mlekom).
• Pogosteje obolevajo: otroci in odrasli po 50. letu starosti; moški; Azijcih, črncih, Indijanci, Eskimih, Ircih..

PRIMARNA TUBERKULOZA:

• Sproži jo PRVI KONTAKT Z BACILOM
• Običajno se razvije pri otrocih, ki proti bacilom še niso imuni.
• Primarno mesto vdora so PLJUČA, ŽRELO (mandlji) ali PREBAVILA
• Okužbo dokažemo s krožnim MANTOVUXOVIM TESTOM -> zatrdina na koži 2-3 dni po vbrizgu TUBERKULINA.
• Patogeneza: nastanek GRANULOMOV (glej vnetje in obnova)
• GHONOVO ŽARIŠČE – skupek granulomov s kazeozno nekrozo v pljučih tik pod popljučnico.
• PRIMARNI KOMPEKS – Gronovo žarišče in granulomsko vnetje regionalnih peribronhialnih bezgavk.

SEKUNDARNA TUBERKULOZA:

• Bolezen se v odraslem življenju lahko ponovi zaradi:
• REAKTIVACIJE
• PONOVNE OKUŽBE = reinfekcije
• Imunost proti bacilom tuberkuloze se razvije pri preboleli primarni tuberkulozi ali z BCG vakcinacijo
• Poteka kronično
• KAVERNE – votline, ki nastanejo zaradi izločanja zmehčane kazeozne nekroze v dihalne poti; RUPTURA žil v kavernah povzroči masivno krvavitev.

 

 

 

 

PNEVMOKANIOZE

• Nastanejo zaradi DOLGOTRAJNEGA VDIHAVANJA PRAŠNIH DELCEV

ANTRAKOZA

Vdihavanje delcev PREMOGOVEGA PRAHU in njihovo odlaganje v pljučnih alveolih -> makrofagi jih fagocitirajo -> ob bronhijih in bezgavkah se kopiči ČRNIKAST PIGMENT = ANTRAKOTIČNI PIGMENT.

SILIKOZA

Vdihavanje NETOPNIH SILICIJEVIH KRISTALOV -> razvijejo se vezivni VOZLIČKI, PLJUČNA FIBROZA, KRONIČNO »PLJUČNO« SRCE.

AZBESTOZA

• Vdihavanje AZBESTNIH VLAKEN
• AZBESTNA TELESCA – vlakna se v makrofagihh obdajo z beljakovinsko ovojnico
• PLJUČNA FIBROZA, PLJUČNI RAK in RAK PLEVRE

 

 

14. PATOLOGIJA OBTOČIL

 

ATEROKLEROZA in NJENE POSLEDICE

= KRONIČNA počasi napredujoča bolezen velikih in srednje velikih arterij, za katero je značilna tvorba ATEROMOV, ki so razsejani po intimi.

• Ateromi pogosto tesnijo ali pa v celoti mašijo žilne svetline.

ATEROMI so belkaste ali belkasto rumene zadebelitve žilne stene, ki štrlijo v svetlino žile.

 

Dejavniki tveganja:

HIPERHOLESTEROLEMIJA (zvišana koncentracija serumskega holesterola) najpomembnejši vzrok, HIPERTENZIJA (visok krvni pritisk), KAJENJE, DIABETES.

• Lahko se začne že v otroštvu, klinično se izraža v srednjih letih in kasneje
• Moški obolevajo pogosteje; v 8. desetletju starosti se pogostost bolezni med spoloma izenači
• Genetski dejavniki: familiarna hiperholesterolemija

 

Patogeneza: str 188

Zgradba ateroma:

KAPA ATEROMA: endotelijske celice, pod njimi gladkomišične celice, vnetne celice (limfociti T) in plast kolagena.

NEKROTIČNO JEDRO: nekrotične vnetne celice, holesterolski kristali in poapnitve (odlaganje Ca soli)

• STABILNI ATEROM: debela kapa z manjšim jedrom -> manjša možnost RUPTURE
• NESTABILNI ATEROM: tanka kapa. Makrofagi z encimi razgrajujejo kolagen in sprožijo RAPTURO -> trombociti se lepijo na kolagen -> koagulacija -> nastane TROMB

 

Posledice ateroskleroze:

• Ishemična bolezen srca
• Ishemična encefalopatija
• Anevrizma aorte
• Gangrena spodnjih okončin
• Infarkt črevesa

 

15. PATOLOGIJA SKLEPOV IN KOSTI

 

SKLEPI

REVMATOIDNI ARTRITIS

(Glej imunske bolezni)

OSTEOARTROZA

= Kronična degenerativna bolezen sklepov (kolčnega, kolenskega in hrbteničnih sklepov)

PRIMARNA

• Brez znane predhodne bolezni
• Pri starejših

SEKUNDARNA

• Posledica poškodb ali vnetij
• Pri mlajših
• Tvorba kostnih izrastkov ob robu sklepa, ki ovirajo gibljivost in pri gibanju povzročajo bolečino.

ANKILOZA

= zatrditev sklepa zaradi zraščanja skepne površine

• Z vezivom: FIBROZNA ANKILOZA
• S kostnim tkivom: KOSTNA ANKILOZA

Je posledica vnetja sklepov (artritisa).

 

ZDRS MEDVRETENČNE PLOŠČICE = HERNIA DISCI

Posledica poškodbe= RUPTURE FIBROZNEGA OBROČA skozi katero se PREMAKNE (MEHKEJŠE) POLPOZNO JEDRO.

 

PUTIKA

= kronična bolezen presnove. Nastaja SEČNA KISLINA, ki se v obliki kristalov odlaga v sklepih in v mehkih tkivih,

• Odlaganje kristalov v sklep palca na nogi.
• Tvorba URATNIH LEDVIČNIH KAMNOV

Obolevajo predvsem rejeni starejši moški, ki uživajo veliko mesa in alkohola; nastanek bolezni je pogojen z življenjskim stilom in družinsko obremenjenostjo.

 

KOSTI

ZLOM /FRACTURA KOSTI IN CELJENJE

• Neposredno po prelomu kosti, se lomna poka napolni s krvjo iz okolni natrganih žil -> nastane krvni strdek/ HEMATOM. V lomni poki so še NEKROTIČNI FRAGMENTI okolnih mehkih tkiv in drobcev kostnine.
• Hematom in nekrotično tkivo sprožita VNETNO REAKCIJO iz okolnega ohranjenega tkiva -> fagocitoza (n. tkiva in hematoma) -> defekt zapolnijo ELEMENTI GRANULACIJSKEGA TKIVA (kapilare in fibroblasti) -> VEZIVNI KALUS/PROKALUS – vezivo iz gran. tkiva in poveže oba dela zlomljene kosti.
• OSTEOBLASTI se začnejo pospešeno deliti; tvorijo ORGANSKI OSTEOID -> nalaganje Ca soli, ki pretvarja osteoid v prave kostne letvice = ZAKOSTEVANJE/OSIFIKACIJA => KOSTNI KALUS.
• OSTEOKLASTI razkrojijo odvečno tkivo kalusa -> PREOBLIKOVANJE KOSTI -> NORMALNO STANJE

 

Dejavniki, ki vplivajo na celjenje zloma:

• REPOZICIJA – namestitev delov v prvotni položaj
• IMOBILIZACIJA – zlomljenih delov kosti; z OSTEODINTEZO (kirurška fiksacija s kovinsko ploščico in vijaki) ali z MAVČNO OBLOGO.
• STAROST bolnika in BOLEZNI (osteoporoza, sladkorna bolezen..)
• Pomanjkanje kalcija, fosforja, vitaminov D in C
• Sistemske okužbe;

 

Obsežni ZASEVKI MALIGNIH novotvorb v kosteh lahko povzročijo PATOLOŠKI ZLOM.

 

Komplikacije:

• MAŠČOBNA EMBOLIJA (glej motnje krvnega obtoka)
• OKUŽBE pri odprtem zlomu, ko kost prebije kožo in OSTEOMIELITIS (vnetje kosti in k. mozga)
• NEUSTREZNA REPOZICIJA – v lomno poko se vrinejo mehka tkiva; upočasni celjenje, nepravilna zaraščenost, deformirana kost
• NEUSTREZNA IMOBILIZACIJ in premikanje kostnih fragmentov – FIBROZNI KALUS ne zakosteneva v KOSTNI KALUS -> izoblikuje se lahko LAŽNI SKLEP = PSEVDOARTROZA

 

OSTEOMIELITIS

= vnetje kosti in kostnega mozga

• Zaradi okužbe pri odprtem zlomu kosti; hematogenega prenosa bakterij, ki povzročajo gnojna vnetja ali bacilov tuberkuloze.
• GNOJNO vnetje se začne pod periostom kot ABSCES -> po Haversovih kanalih se zanese v medularni kanal -> pritisk na žile -> KOSTNI SEKVESTER – ishemična nekroza kosti -> INVOLUCTRUM – nova kost ki nastaja v hkratnem procesu obnove.
• Razširi se lahko na sklepe – GNOJNI ARTRITIS
• S SEPTIKOPIEMIJO (razširjanjem) lahko nastanejo METASTATIČNI ABSCESI V ODDALJENIH ORGANIH.

TUBERKULOZNI OSTEOMIELITIS

 

 

OSTEOPOROZA/OSTEOPOROSIS

= bolezen kosti, za katero je značilna ZMANJŠANA KOLIČINA KOSTNINE na prostorsko enoto in SPREMENJENA STRUKTURA KOSTI.

• Zajema lahko celoten skelet; najpogosteje v hrbtenici in stegnenicah.
• Morfološke spremembe kosti: STANJŠANA CORTICALIS (substantia spongiosa??) in ATROFIČNE/STANJŠANE kostne letvice spongioze

PRIMARNA OSTEOPOROZA – bolezen starejših oseb in žensk po menopavzi

SEKUNDARNA OSTEOPOROZA  – pri mlajših kot posledica drugih bolezni

• Zavrta je tvorba kosti in resorbcija pa je pospešena
• Značilno za osteoporozo so KRONIČNA BOLEČINA in ZLOMI (najpogostejši so kompresijski zlomi vretenc in vratu stegnenice)

 

OSTEOMALACIJA, RAHITIS

= bolezen presnove, za katero je značilna POMANJKLJIVA KALCIFIKACIJA ORGANSKEGA OSTEOIDA v kosteh zaradi pomanjkanja vitamina D. Z ozirom na strastno obdobje v katerem se pojavlja jo imenujemo osteomalacija ali rahitis.

OSTEOMALACIJA – bolezen odraslih; značilna je NAGNJENOST K ZLOMOM

RAHITIS – bolezen otrok; DEFORMACIJE KOSTI (sploščeno zatilje, izbočena čelna kost, izbočena prsnica = »kurje prsi«, zadebeljen hrustanec na narastišču reber na prsnico = rahitični molek)