MOŽGANSKI TUMORJI
PRIMARNI IN SKUNADRNI TUMORJI
Možganski tumorji so lahko primarni ali sekundarni; drugi nastanejo kot metastaze (zasevki) solidnih tumorjev v kakšnem drugem organu. Primarnih možganskih tumorjev je več vrst, so torej heterogena skupina, in tudi njihova klasifikacija večkrat ni preprosta. Najpogostejši tumorji so gliomi, ki nastanejo zaradi maligne preobrazbe celic opornega možganskega tkiva, imenovanega glija. Med te celice spadajo astrociti in oligodendrociti. Tako se tumorji, ki izvirajo iz astrocitne vrste celic, imenujejo astrocitomi, tisti, ki nastanejo iz oligodendrocitne vrste celic, pa so oligodendrogliomi. Oligodendrogliomi so znatno redkejši. Glede na histološke značilnosti, stopnjo malignosti in s tem tudi napoved oziroma potek bolezni astrocitome in oligodendrogliome delijo še na tri stopnje: I., II. in III., pri čemer tumorji III. stopnje, t. i. anaplastični astrocitomi ali oligodendrogliomi, rastejo hitreje in so zato bolj maligni.
Obstajajo tudi mešani tumorji, ki so sestavljeni iz prve in druge vrste tumorskih celic, torej iz astrocitov in oligodendrocitov; ti se imenujejo oligoastrocitomi. K astrocitni vrsti tumorjev spada še IV. stopnja malignega tumorja, ki ga imenujejo glioblastom multiforme. Zanj je značilno, da je najbolj nezrel, kar pomeni, da so celice izgubile značilnosti normalnih celic, zaradi česar tumor raste najhitreje. Od vrste tumorja, stopnje malignosti in histoloških značilnosti je odvisno nadaljnje zdravljenje. Tumorji se v možganih lahko razvijejo iz različnih znotrajlobanjskih struktur, najpogostejši gliomi se razvijejo v beli možganovini velikih možganov, metastatski tumorji pa v možganskih hemisferah, pogosto pa tudi v malih možganih. Vzroki za to, da se normalne celice začnejo maligno spreminjati, niso pojasnjeni. Med najpogostejšimi znaki je glavobol, ki se mu pozneje pridružita slabost in bruhanje. Glavobol postaja stalen in po moči narašča, povezan pa je z naraščajočim možganskim pritiskom.
MENINGEOM
Tumor, ki vznikne iz možganskih ovojnic (mening), večinoma je benigen. Pogosteje se pojavlja pri ženskah, predvsem v starostni dobi 40-60 let.
14 LIMFOM
Zakaj pride do povečanja bezgavk?
Limfom ali maligni limfom je drugo ime za rak limfatičnega sistema. Limfatični sistem je del imunskega sistema organizma, ki skrbi za obrambo telesa pred okužbami. Sestavlja ga več limfatičnih organov: kostni mozeg, vranica, timus. Po limfatičnem sistemu se pretaka limfa. To je tekočina, ki prenaša hranilne snovi in bele krvne celice (limfocite) po telesu.
Ob nenormalnem razvoju in rasti limfocitov se ti začnejo nabirati v limfatičnih vozlih (bezgavkah) in nastane limfom. Obstajajo številni podtipi limfomov, v grobem jih razdelimo na Hodgkinov in ne-Hodgkinov limfom.
Tipi :
Hodgkinov limfom
Hodgkinov limfom je redkejša oblika limfoma, kjer najdemo posebne celice: Reed Sternbergove celice ali Hodgkinove celice.
Ne-Hodgkinov limfom
Vse ostale limfome lahko označimo kot ne-Hodgkinove limfome. Obstaja več kot 30 različnih podtipov ne-Hodgkinovih limfomov, ki jih v splošnem lahko razvrstimo v dve skupini, upoštevajoč hitrost rasti tumorja:
1. indolentni
Tumorske celice se delijo in razmnožujejo počasi, zaradi tega bolezen v začetnih stadijih težko diagnosticiramo. Bolniki lahko z boleznijo preživijo več let, vendar zaenkrat bolezen še ni ozdravljiva.
2. agresivni
Tumorske celice se delijo in razmnožujejo hitro. Če bolezni ne zdravimo, poteka hitro in preživetje ni dolgo. V nasprotju z indolentnim limfomom pa je agresivni ne-Hodgkinov limfom ozdravljiv.
Bolezenski stadiji opisujejo razširjenost rakave bolezni. Poleg starosti bolnika ter njegovega splošnega zdravstvenega stanja omogočajo zdravniku določiti načrt zdravljenja. Zdravnik določi stadij bolezni z diagnostičnimi preiskavami in na podlagi patohistološkega izvida.
| STADIJ | OPIS |
| I | Prizadeta je samo ena bezgavka oziroma eno področje bezgavk. |
| II | Prizadeti sta dva ali več področij bezgavk na isti strani trebušne prepone. |
| III | Prizadete so bezgavke na obeh straneh trebušne prepone. |
| IV | Prizadetih je več bezgavk in v celoti vsaj eno mesto oziroma organ zunaj limfatičnega sistema. |
Incidenca limfoma narašča
Incidenca nehodgkinovih limfomov, ne pa tudi hodgkinovih limfomov, narašča približno za 3 odstotke letno. Vzrok ni povsem jasen. Kot eno od možnih razlag so raziskovalci predlagali t. i. epidemijo HIV-a. Znano je namreč, da se limfomi pogosteje pojavljajo pri bolnikih z imunsko pomanjkljivostjo, prirojeno ali pridobljeno kot pri HIV-u, zato naj bi povečano zbolevanje za HIV-om razložilo naraščanje incidence limfomov. Pojavljanje limfomov je menda povezano tudi z nekaterimi virusnimi okužbami – kot npr. z Epstein Barrovim virusom, humanim T limfocitotropnim virusom 1 in humanim herpes virusom 8. Morda gre lahko del povečanja incidence limfomov tudi na račun pogostejših virusnih okužb. Navsezadnje naj bi k večjemu zbolevanju za limfomi prispevala tudi vse večja onesnaženost okolja s pesticidi, nitriti, organskimi topili ipd., saj so v nekaterih ameriških študijah pokazali povezanost med zbolevanjem za limfomi in onesnaženostjo okolja z navedenimi snovmi. Upoštevati moramo tudi staranje prebivalstva, kajti vrh incidence nehodgkinovih limfomov je v visoki starosti, pri osemdesetih letih.
Limfom ali rak limfatičnega sistema je ena najhitreje naraščajočih vrst rakastih bolezni, saj za ne-Hodgkinovimi limfomi vsako leto zboli od tri do štiri odstotke več ljudi kot leto pred tem. Čeprav ni dokazano, zakaj narašča tako hitro, pa strokovnjaki sumijo, da je to vsaj deloma posledica vse bolj onesnaženega okolja, lahko pa so povezani tudi z virusnimi okužbami. Znaki limfoma so lahko podobni znakom prehladnih obolenj, zato se dostikrat zgodi, da se bolniki ne menijo zanje. Uspešnost zdravljenja pa je, tako kot pri vseh drugih rakavih boleznih, odvisna od tega, kako zgodaj je limfom odkrit
LEVKEMIJA
Levkemije so novotvorbe matičnih celic hemopoeze, ki hkrati vzniknejo v vsem kostnem mozgu in ga pogosto difuzno preraščajo. Običajno neoplastične celice v velikem številu vdirajo v kri (levkemična krvna slika), lahko tudi v vranico, jetra, bezgavke in različna druga tkiva. Dovzetnost za nastanek levkemije je velika predvsem pri ljudeh, ki so dalj časa izpostavljeni sevanjem, kot je na primer ionizirajoče, ter tistim, ki so dalj časa pod vplivom določenih spojin (npr. citostatikom, benzenu). Tudi bolniki z genskimi boleznimi, kot sta npr. Downov sindrom in Fanconijeva anemija, pogosteje zbolevajo za levkemijo.
MULTIPLI MIELOM – Gre za raka vrste belih krvnih celic – plazmatk. Vendar pa bolezen ne nastane v krvi, ampak v kostnem mozgu, kjer se plazmatke in druge krvne celice razvijajo. Ko dozorijo, se izplavijo v kri. V krvi plazmatke izločajo protitelesa, ki opravijo z nepridipravi in vsiljivci (mikroorganizmi, pa tudi z rakavimi celicami, ki nenehno nastajajo v telesu kot posledica napak pri delitvah). To je temeljni del normalnega delovanja imunskega sistema.
15 RAK PROSTATE
Epidemiologija
Rak prostate je tako po svetu kot v Sloveniji, po pojavnosti na drugem mestu med raki pri moških. To je bolezen starejše populacije in narašča s starostjo. Redko ga odkrijemo pred 45. letom starosti. Pri 50 letih ima raka na prostati 9,5%, pri 65 letih pa 13% moških.V svetu se pričakuje do leta 2007 1,6 miljona bolnikov z rakom prostate, kar pomeni letni prirast za 3,8%. Pri ameriških črncih je daleč največ raka prostate na svetu, zelo redek pa je pri afriških črncih. Vzrok je lahko v manjši serumski koncentraciji testosterona in prehrambenih navadah.
Vzroki za nastanek
Vzroki za nastanek raka prostate še vedno niso poznani. Glavni dejavniki tveganja so starost, rasa in dednost. Dednost je pomembna, saj ima pri kar 21% bolnikov raka prostate že eden od svojcev. Dvakrat večja verjetnost za razvoj raka prostate je v družinah s to boleznijo v prvi generaciji in kar devetkrat večja pri tistih, ki so imeli to bolezen v prejšnjih dveh generacijah Možni dejavniki so še hormonski status, spolna aktivnost, vpliv okolja in prehrana.
Postavljanje diagnoze
Zgodnje odkrivanje raka prostate je zelo pomembno, saj je ozdravljiv le v začetnem stadiju. Še vedno nam pri diagnostiki te bolezni pomaga trias temeljnih preiskav:
- določevanje serumskega prostatičnega specifičnega antigena (PSA)
- otip prostate skozi zadnje črevo oz. digitorektalni pregled (DRP)
- transrektalni ultrazvok in biopsija prostate (TRUZ)
PSA tvorijo žlezne celice prostate. V velikih količinah ga izločajo v semensko tekočino, pri bolezenskih stanjih pa tudi v krvni obtok. PSA je za prostato in ne za prostatični rak specifični antigen. To pomeni, da PSA tvori tudi normalna prostata in da se lahko njegova količina v plazmi poviša tudi pri nekaterih benignih obolenjih (pri benigni hiperplaziji prostate, pri vnetju prostate). Pri ugotavljanju raka prostate tako ne poznamo mejne vrednosti PSA. Trenutno velja, da je za moške, stare do 60 let, normalna vrednost PSA do 1,4 ng/ml, za moške nad 60 let pa je normalna vrednost do 2,1 ng/ml. PSA omogoča ugotovitev raka prostate, ko bolezen še ni tipna pri DRE.
Določitev vrednosti PSA v serumu enkrat letno se priporoča pri moških, starejših od 50 let, pri bolnikih z rizičnimi dejavniki (zlasti obolelim sorodnikom), pa priporočamo določitev vrednosti PSA 10 let prej.
Z uvedbo PSA se je zgodnja diagnostika raka prostate močno spremenila. Z uporabo tega testa odkrijemo vedno več raka prostate v zgodnjem stadiju, ko je bolezen še omejena na prostato. Priporočeno je enkrat letno merjenje PSA pri moških, starejših od 50 let, in opustitev merjenja pri moških, starejših od 75 let. Številni dejavniki vplivajo na povišanje PSA tudi benigno povečanje prostate. Zato povišan PSA še ni znak raka prostate!
Digitorektalni pregled (DRP) je še vedno temeljna preiskava pri odkrivanju raka prostate. Z njo ocenjujemo velikost, omejenost, simetrijo, občutljivost, čvrstost in sumljive spremembe v strukturi tkiva. Če bi se zanašali samo na to metodo, bi lahko prišlo do velikih diagnostičnih napak, posebno pri netipnih oblikah raka. DRP je zelo subjektivna metoda.
Transrektalni ultrazvok (TRUZ) je preiskava pri kateri si z ultrazvokom ogledamo prostato s pomočjo sonde, ki jo vstavimo v zadnje črevo. Ta nam tudi omogoči odvzem biopsijskih vzorcev iz točno določenih delov prostate, ki jh potem pošljemo na histološki pregled. Število vzorcev je odvisno od velikosti prostate. Preiskava običajno ni boleča in jo izvajamo brez narkoze. Potrebna pa je zaščita z antibiotikom še pet dni po preiskavi. Komplikacije ob tej preiskavi so minimalne.
Zdravljenje
Pri zdravljenju raka prostate, ko je ta še omejen na prostato, imamo več možnosti:
- opazovanje in spremljanje PSA
- zdravljenje z zdravili
- obsevanje
- operacija
Številni dejavniki vplivajo na odločitev o načinu zdravljenja. Pogosto se odločimo za radikalno odstranitev prostate (radikalna prostatektomija), ki ima za posledico impotenco v visokem odstotku in uhajanje vode različne stopnje.
Preventiva
Pomeni preprečiti nastanek bolezni ali pa podaljšati čas, ko bi do bolezni prišlo. Pri težjih boleznih, kot so rak prostate, ima zagotovo velik pomen, saj je odkritje raka prostate v zgodnjem stadiju edina pot k ozdravitvi. Priporočeno je, da moški po 45. letu starosti enkrat letno opravijo preventivni pregled prostate.
Klinična slika
Rak prostate je v večini primerov počasi napredujoča bolezen. V večini primerov se pojavi v zunanji coni prostate in tako vsaj v začetni fazi (ko je še kirurško ozdravljiv) ne povzroča kliničnih težav. Z napredovanjem obolenja se lahko pojavijo težave z uriniranjem ter zaradi kostnih zasevkov bolečine v kosteh, redko tudi patološki zlomi kosti. Najpogostejše mesto patoloških zlomov je hrbtenica, kar lahko vodi ohromitev spodnjega dela telesa (paraplegija). Kadar je z rakastimi celicami preraščen tudi kostni mozeg, so bolniki slabokrvni (anemija).
HISTOLOŠKI TIP
Pri pregledu histološkega vzorca najprej določimo histološki tip tumorja. Daleč najpogostejši je adenokarcinom (95%), v okviru katerega je najpogostejši acinarni tip, ki predstavlja 99% vseh žleznih karcinomov.
TUMORJI MOD
Maligni tumorji mod so najpogostejša maligna obolenja pri mlajših moških (zlasti med 20. in 45. letom). Vsako leto na 100.000 moških na novo odkrijemo od 3 do 6 novih bolnikov z rakom mod. Število na novo odkritih bolnikov vsako leto narašča. Rak mod redko (v 3 odstotkih) prizadene obe modi. Bolniki z zaostalim modom zbolijo od 5 do 20 krat pogosteje. 95 odstotkov tumorjev mod je germinalnih, 5 odstotkov pa negerminalnih. Polovico germinalnih tumorjev je seminomov, polovico neseminomov (embrionalni karcinom, teratokarcinom, horiokarcinom, Yolc sac karcinom).
16 TUMORJI JETER, ŽOLČNIH POTI IN PANKREASA
primarni in sekundarni tumorji jeter
Razlikujemo primarni in sekundarni rak na jetrih. Prvi vznikne v jetrnih celicah, ta je v zahodnih deželah redek, drugi, ki se pojavi drugje v telesu in se nato razširi v jetra (metastaze), pa je dokaj pogost.
V jetra največkrat zasevajo rak na pljučih, dojki, debelem črevesu in želodcu, pa tudi druge vrste raka, na primer levkemija ali limfomi.
Primarni jetrni rak nastane po mutaciji iz celic, ki sestavljajo
organ. Ker so jetra v svojem embriološkem razvoju nastala iz
divertikla primitivnega črevesa, imajo pa v sebi tudi mezodermalne
elemente, zrastejo v jetrih primarni epitelijski in mezotelijski
tumorji.
vzroki za nastanek
Alkohol in hepatitis sta največja sovražnika jeter
Primarni jetrni rak je pri nas redek in je večinoma posledica ciroze jeter, ki se razvije zaradi dolgoletnega pretiranega uživanja alkohola. Včasih je povezan tudi z rakotvornimi snovmi, ki jih izločajo nekatere plesni.
V razvitih deželah se jetrni rak v 70 odstotkih razvije kot posledica virusnega hepatitisa, predvsem tipov B in C.
Najpogostejša oblika raka na jetrih je hepatocelični rak, ki povzroča nastanek tumorja. Ta v 60 do 90 odstotkih nastane v kronično bolnih jetrih, spremenjenih zaradi virusne okužbe, kot je virusni hepatitis, zaradi alkohola, metaboličnih motenj ali delovanja toksičnih snovi.
Pri nekaterih bolnikih so v ospredju simptomi, ki jih povzroča primarni rak, na primer rak na pljučih, želodcu, črevesju, včasih pa nas na bolezen opozarjajo le simptomi, ki so posledica jetrnih metastaz:
– slabost;
– izguba apetita in hujšanje;
– povišana telesna temperatura;
– bolečine v zgornjem delu trebuha;
– rumeno obarvanje kože in očesnih veznic (zlatenica).
Z napredovanjem bolezni se lahko pojavi tudi otekanje trebuha, kar je posledica povečanja jeter ali kopičenja tekočine v trebušni votlini.
PROGNOZA
Prognoza raka jeter je še vedno slaba. 5-letno preživetje po
uspelem kirurškem zdravljenju je odvisno od stadija bolezni,
od vrste in diferenciranosti tumorja, od stanja jetrnega parenhima
oziroma osnovne jetrne bolezni pa tudi od načina zdravljenja.
Zato je preživetje med 20% in 50%,vendar pride do ponovitve
bolezni v okviru 3 let v 80% primerov.
17 TUMORJI LEDVIC IN SEČNEGA MEHURJA
Tumorji ledvic -> Dejavniki tveganja za nastanek niso poznani (kajenju izpostavljenosti težkim kovinam pripisujejo določeno vlogo pri nastanku tumorjev)
25 do 40% tumorjev ledvic se odkrije slučajno. 25 do 30% bolnikov ima ob odkritju bolezni že razsevke. Preživetje je v sorazmerju s stadijem bolezni ob odkritju. Petletno preživetje se giblje med 50 in 90% pri omejeni bolezni ter med 0 in 13% pri že razsejani bolezni.
Delitev ledvičnih tumorjev:
1. Tumorji ledvične kapsule:
– fibrom, leiomyom, lipom, mešani tumorji.
2. Tumorji iz zrelega ledvičnega parenhima:
– adenom;
– adenokarcinom (80 do 90%);
– hipernefrom, karcinom ledvice, alveolni karcinom.
3. Tumorji iz nezrelega ledvičnega parenhima:
– nefroblastom (Wilmsov tumor);
– embrionalni karcinom;
– sarkom.
4. Tumorji iz prehodnega epitela ledvičnega meha:
– prehodnocelični papilom;
– prehodnocelični karcinom;
ploščatocelični tumorji;
– adenokarcinom.
5. Ciste ledvic.
6. Vaskularni tumorji:
– hemangiom;
– hamartom;
– limfangiom.
7. Nevrogeni tumorji.
8. Tumorji mezenhimskega porekla:
– benigni fibrom;
– maligni fibrosarkom.
9. Sekundarni – metastatski tumorji
Splošni simptomi ledvičnih tumorjev so neznačilni – oslabelost,
izguba telesne teže, povišana temperatura.
Klasični simptomi, kot so hematurija, tumor v trebuhu in bolečina
v kosto-vertebralnem kotu se pojavijo pri napredovali
bolezni.
SEČNI MEHUR
Maligni tumorji mehurja so najpogosteje epitelijski tumorji. V 90% so tumorji prehodnega epitelija, ostali pa so ploščatocelični karcinom, drobnocelični karcinom in tumorji neepitelijskega izvora: sarkom, feokromocitom, maligni melanom
Diagnostika
Zgodnja diagnoza je ključnega pomena za boljšo prognozo. Hematurija je najpogostejši simptom pri raku mehurja. Stopnja hematurije ni v odvisnosti od stadija bolezni. Mikrohematurijo lahko prav tako povzroči napredovali rak mehurja. Zato je potrebno izključiti maligno bolezen, čeprav so ugotovljeni tudi drugi možni vzroki (ledvični kamen, kamni v mehurju, cistitis) (5).
Rak mehurja lahko povzroči znake draženja. Bolnik ima lahko urgentno mikcijo, bolj pogosto mikcijo in bolečine pri uriniranju. Pri bolnikih, starejših od 50 let, ki imajo asimptomatsko mikrohematurijo, je incidenca raka mehurja 5%, pri simptomatski mikrohematuriji pa 10%
KLINIČNI ZNAKI:
večini primerov je vodeči klinični znak raka sečnega mehurja neboleča hematurija (1). Če s citopatološko preiskavo potrdimo prisotnost malignih celic v urinu, klinik nadaljuje z diagnostičnimi postopki za potrditev bolezni; prva standardna diagnostična metoda je cistoskopija, ki je invaziven poseg,neprijeten za bolnika.
18 HP GASTRITIS
Gastritis
Je vnetje želodčne sluznice. Različne vrste gastritisa so posledica prej omenjenih agresivnih dejavnikov. Na splošno pa imajo ljudje z gastritisom prebavne težave in občutek nelagodja v zgornjem delu trebuha.
Gastritise delimo na:
Bakterijski gastritis: je pogosto posledica okužbe z bakterijo Helicobacter pylori.
Akutni stresni gastritis je najhujša oblika gastritisa, ki ga lahko povzroči nenadno hudo obolenje ali poškodba (opeklina, krvavitve..).
Kronični erozivni gastritis je lahko posledica delovanje dražečih snovi (npr. zdravila kot so acetilsalicilna kislina in nesteroidna protivnetna zdravila), Chronove bolezni ali bakterijskih oz. virusnih okužb.
Bakterijski gastritis – okužba s Helicobacter pylori
Okužba z bakterijo Helicobacter pylori je najpogostejša kronična okužba človeštva. Ocenjujejo, da je okužena skoraj polovica vseh ljudi. Vendar ima le približno petina okuženih zaradi tega zdravstvene težave. Omenjeno bakterijo so raziskovalci opredelili kot karcinogen prvega razreda. To je pomemben razlog za zdravljenje, saj obstaja zelo visok odstotek bolnikov z razjedo na dvanajstniku oziroma želodcu okuženih s to bakterijo.
Ulkus nastane zaradi razžiranja želodčne sluznice z želodčno kislino in s prebavnimi sokovi. Razjeda se pojavi na želodcu, še pogosteje pa na dvanajstniku.
Značilni simptomi razjede na želodca so:
Pogosto ne sledijo simptomom značilnih za razjedo dvanajstnika.
Uživanje hrane bolečine ne omili, ampak jo celo sproži.
Razjede želodca pogosto vodijo v otekanje tkiv tankega črevesa, kar ovira pomikanje hrane iz želodca.
To lahko po jedi povzroči:
- napenjanje,
- slabost,
- bruhanje
V normalnih fizioloških pogojih želodčna sluznica izloča želodčni sok (želodčno kislino in encime, ki sodelujejo pri prebavi) in zaščitno sluz. Želodec izdela vsak dan 1 do 3 litre izredno kisle tekočine. Naloga kisline ni samo razgradnja hranil, pač pa tudi zaščita pred številnimi povzročitelji bolezni. Njeno agresivnost pa blaži želodčna sluznica, ki varuje želodec pred poškodbami.
Krvavitve iz ulkusa
Pri starejših bolnikih, ki jemljejo nesteroidna protivnetna zdravila in acetilsalicilno kislino (denimo Aspirin) se često razvije gastritis, ki vodi v nastanek razjed in krvavitev. Blato je pri takih bolnikih katranasto črno obarvano. V takih primerih je potrebno nemudoma k zdravniku. Zapletom se seveda izognete, če se o sumljivih zdravilih prej posvetujete s svojim farmacevtom ali farmacevtko.
19 GASTROINTESTINALNE OKUŽBE
Črevesne okužbe so, kot že samo ime pove, okužbe prebavne cevi, ki jih povzročajo nekateri virusi, bakterije in drugi mikroorganizmi. Najpogostejša znaka bolezni sta bruhanje in driska, bolniki lahko navajajo tudi slabost in bolečine v trebuhu. Lahko je prisotna tudi zvišana telesna temperatura.
Črevesne okužbe se prenašajo fekalno-oralno. Oseba, ki je prebolela črevesno okužbo, povzročitelja lahko krajši ali daljši čas izloča v blatu in ob pomanjkljivi osebni higieni lahko pride do prenosa na drugo osebo. Pri otrocih se bolezni pogosto prenašajo preko predmetov, še posebej igrač.
Driska
Diareja je lahko nenadna (akutna) ali pa (kronična) prebavna motnja. Velikokrat, zlasti v poletnih mesecih, je posledica zastrupitve s hrano (virusna ali bakterijska okužba), lahko pa je posledica zaužitja slabo pripravljene ali stare hrane. Največkrat bo v teh primerih zadostovala dieta ter prehranski dodatki. V kolikor se klinično stanje ne izboljša ali pa je driska kronična, pa so lahko v ozadju različna bolezenska stanja. Nujen je posvet z zdravnikom.
Driska je posledica pospešenega prehajanja vsebine skozi črevesje in posledično pogostejšega odvajanja ali zmanjšanja trdote blata. Ponavadi se pojavita obe spremembi hkrati. Če traja manj kot 14 dni, govorimo o akutni driski, če traja več kot mesec, o kronični. V blatu se poveča količina vode in mineralov, pojavijo se neprebavljeni ostanki hrane, lahko celo kri. Ko se v blatu znatno poveča količina neprebavljene hrane, se zmanjša prehajanje hranljivih snovi v telo. V črevesju so aktivni predvsem dejavniki izločanja ali sekrecije, vsrkavanje biomolekul, vode ter vitaminov in mineralov pa oslabi. To povzroči malabsorpcijo oziroma zmanjšano vsrkavanje za življenje potrebnih snovi. Človek začne hujšati, izgubi veliko telesnih tekočin in mineralov, zato pride do izsušitve ali dehidracije. V telesu nastopi negativno energijsko ravnovesje. Če ga ne prepoznamo in ne zdravimo dovolj hitro, lahko v skrajnem primeru povzroči smrt. V nerazvitem svetu so driske pogoste zaradi okužb z mikroorganizmi in so eden od najpogostejših vzrokov za umrljivost, še posebej pri otrocih. Otroci so zaradi majhnih energijskih zalog za negativno ravnovesje hranil in tekočin še posebej občutljivi.
20 PLJUČNI RAK
Pljučni rok je zločesta (maligna) bolezen celic sapnic (bronhijev). Zanjo je značilno hitra rast malignih celic. Tako nastane tumor, ki maši sapnico in pritiska no okolico. Tumorske celice se širijo v okolico, preraščajo normalna pljuča, s krvjo ter po mezgovnicah po se širijo tudi v oddaljene dele telesa. Veliko teh celic odmre zaradi obrambe telesa, nekaj pa se jih zasidra v oddaljene organe. Tam rastejo naprej: nastanejo novi tumorji, ki jih imenujemo zasevki (metastaze).
Nastajanje raka v pljučih je počasno in traja več let. Škodljivi vplivi iz okolja povzročijo poškodbe celic sapnic. Najbolj so okvarjena celična jedra in kromosomi, ki uravnavajo celično rast in delitev. Posledica poškodovanih kromosomov je neuravnovešeno, prehitra delitev spremenjenih, malignih celic.
Nastanek rokavih celic spodbudi predvsem dolgoletno kajenje cigaret. Če nekdo preneha kaditi, si postopno, po desetih in več letih, sluznica sapnic povsem opomore in se pogostost pljučnega rak zopet zmanjša in približa pogostosti pri ljudeh, ki nikoli v življenju niso kadili, Škoduje tudi pasivno kajenje.
Cigaretni dim vsebuje številne strupene snovi, ki so sposobne okvariti celice v sapnicah in pljučih. V cigaretnem dimu oziroma katranu so našli preko 4000 snovi in preko 40 strupov, Med temi tudi snovi, ki lahko sprožijo nastanek raka, kar so ugotovili tudi s poskusi na živalih.
Naravni potek bolezni, težave, ki jih ta prinaša, način in uspeh zdravljenja – vse to je odvisno predvsem od vrste pljučnega raka in njegove razširitve po telesu. Pomembno je prepoznati raka, ki ga sestavljajo drobne celice in takega, ki ima večje celice.
Drobnocelični rak pljuč najhitreje raste in se zelo zgodaj širi v okolico in zaseva v oddaljene dele telesa. V drugi skupini so vrste raka, ki ga sestavljajo ploščate, žlezne ali velike celice.
Ploščatocelični rak raste najpočasneje in se kasno razširi v oddaljene dele telesa. Najpogosteje ga najdemo pri moških.
Raka žleznih in velikih celic sto po hitrosti rasti in širjenju nekje med drobnoceličnim in ploščatoceličnim rakom. Žlezni rak pljuč je pogostejši pri ženskah.
Včasih je mogoče bolezen odkriti s slučajnim rentgenskim slikanjem pljuč, ker se bolniki počutijo zdrave. Večino je strastnih kadilcev. Ponavadi bolniki iščejo pomoč zaradi kašlja ter izkašljevanja sluzi, gnoja ali celo krvi. Mnogi težje dihajo, imajo vročino, hujšo jo ali jih boli v prsih. Take težave seveda lahko povzročijo tudi druge pljučne bolezni. Za pljučni rak je sumljiva sprememba kašlja, ki postane nadležen in dražeč. Pogoste so tudi bolečine v nogah in rokah.
Ker se pljučni rak širi ali metastazira zgodaj v svojem razvoju, je zato visoko življenjsko ogrožajoč rak in eden najtežje zdravljivih rakov. Pljučni rak se lahko razširi na katerikoli organ telesa, nekateri organi – še posebej nadledvična žleza, jetra, možgani in kosti – so najpogostejša področja metastaze pljučnega raka.
21 KARCINOM PREBAVIL
Rak na območju prebavil predstavlja skupino različnih tumorjev, ki nastajajo na požiralniku, želodcu, debelem črevesu, danki, trebušni slinavki, v jetrih in žolčniku.
Najpogostejši znaki te skupine rakov so težave pri požiranju, občutek, da se hrana zatika v požiralniku, težave s prebavo, spremenjen ritem iztrebljanja, predvsem driske, ki se izmenjujejo z zaprtjem, krči z vetrovi ali bolečine v trebuhu, občutek, da ne morete docela izprazniti črevesa, črno ali krvavo blato in nenamerno hujšanje.
Rak na želodcu
Rak debelega črevesja (kolona) in danke (rektuma), ki mu pravimo tudi kolorektalni rak, je med najpogostejšimi oblikami raka
KAJ GA POVZROČA?
Vseh dejavnikov, vpletenih v razvoj raka na želodcu, še ne poznamo, vsekakor pa gre za splet različnih vzrokov.
– Kronični gastritis zaradi okužbe s H. pylori poveča tveganje za razvoj raka.
– Tudi prehrana z veliko slanih, vloženih ali dimljenih živil ter malo svežega sadja in zelenjave veča tveganje za razvoj raka.
– Dejavnika tveganja sta tudi kajenje in pretirano uživanje alkohola.
KAKŠNI SO SIMPTOMI?
Zgodnji simptomi raka na želodcu so tako neznačilni, da se ljudje pogosto ne zmenijo zanje.
Simptomi vključujejo:
– Neprijeten občutek v zgornjem delu trebuha, prebavne motnje in zgago,
– Več tednov trajajočo bolečino v trebuhu, ki se pojavlja po hranjenju in ne popusti po antacidih,
– Izgubo apetita in hujšanje,
– Slabost in bruhanje,
– Črno blato.
Pri marsikom se razvije slabokrvnost zaradi blage, vendar kronične krvavitve želodčne sluznice. Pri napredovali bolezni lahko v zgornjem delu trebuha zatipamo zatrdlino.
Rak na črevesju
Rak debelega črevesa in danke (ali kolorektalni rak) je ena najpogostejših rakavih bolezni. Debelo črevo in danka zajemata končni del črevesa, ki meri približno 100 cm. Ko se rakave celice razmnožujejo, prodirajo v okoliško tkivo, prek krvi ali limfe pa lahko zaidejo
tudi v druge dele telesa
Rak debelega črevesa in danke je tako kot drugi raki v zgodnjem obdobju ozdravljiva bolezen, zato moramo na njo pomisliti tudi ob neznačilnih znakih, predvsem pa pri ljudeh z večjim tveganjem za razvoj raka debelega črevesa in danke.
Rak na požiralniku
Najpogostejši je ploščato celični rak, redkejši je adenokarcinom.Temeljna značilnost raka požiralnika je oženje svetline organa, zato je glavni simptom bolezni disfagija. Ob odkritju je bolezen v večini primerov neozdravljiva.
22 OKUŽBE DIHALNIH POTI
RINITIS
Rinitis je ena najpogostejših bolezni sodobnega človeka. Prizadene približno 25 odstotkov odraslega prebivalstva. Povezan je s simptomi vnetja obnosnih votlin, spremlja jo lahko tudi konjunktivitis (vnetje očesne veznice). Rinitis ne nastopi vedno v hudi obliki in običajno izzveni sam od sebe. Sprožijo ga lahko različni povzročitelji, od virusov do alergenov. Prizadeta oseba ima običajno 2 do 3 epizode rinitisa na leto; največkrat kot posledico delovanja virusov ali “navadnega prehlada”.
Alergijski rinitis
Alergijski rinitis se pojavi pri osebah, ki so postale občutljive za določene alergene. Označujemo ga kot bolezen nosu, ki jo sproži neposreden stik alergena iz zraka z nosno sluznico. Pogosta izpostavljenost alergenu povzroči v nosu vnetje in povečano občutljivost nosne sluznice na druga dražila, kot so tobačni dim ali onesnaževalci zraka. Ta pojav imenujemo nosna hiperreaktivnost.
Čeprav alergijski rinitis v očeh laične javnosti ne velja za resnejšo bolezen, pa postaja vse večji javno-zdravstveni problem:
- Stopnja obolevnosti za alergijskim rinitisom vztrajno narašča in je že dosegla razsežnosti epidemije.
- Močno vpliva na kakovost življenja bolnikov: prizadeto je njihovo družabno življenje, zmanjša se delovna storilnost na delovnem mestu ali v šoli.
- Sovpada ali zaplete se lahko z drugimi boleznimi, kot so konjunktivitis, vnetja obnosnih votlin (sinuzitis), bolezni ušes, vnetje žrela, bronhitis in astma.
Glavni simptomi alergijskega rinitisa so srbenje v nosu, kihanje, voden izcedek iz nosu (rinoreja) ali zamašen (neprehoden) nos. Te simptome lahko včasih spremlja boleče grlo, neprijeten občutek v ušesih in težave z očmi, vključno s konjunktivitisom in oteklino, srbenjem in solzenjem.
Alergijski rinitis običajno opredelimo glede na vzrok in trajanje simptomov ter ga delimo na “sezonskega” in “celoletnega”.
Sezonski alergijski rinitis (morda bolj znan kot ‘seneni nahod’) je povezan s številnimi alergeni iz naravnega okolja, na primer pelodom in plesnimi, ki se pojavljajo v določenih mesecih v letu.
Celoletni alergijski rinitis običajno povzročajo alergeni iz bivalnih prostorov, na primer pršice iz hišnega prahu, plesni, žuželke (ščurki) in živalski prhljaj. Bolnik se lahko srečuje s temi alergeni vse leto doma ali na delovnem mestu. Takšna izpostavljenost izzove dolgotrajno ali celo doživljenjsko obolenje.
SINUSITIS
Sinusitis je vnetje sluznične membrane in obnosnih sinusov. Govorimo lahko o maksilarnem sinusitisu, frontalnem sinusitisu, etmoiditisu in sfenoiditisu. Odrasli najpogosteje trpijo za maksilarnim sinusitisom.
Tradicionalno zdravljenje maksilarnega sinusitisa:
* kirurško
* medikamentozno (z zdravili)
Kirurško zdravljenje vključuje kirurški poseg na obnosnih sinusih v kliniki ali bolnišnici, in sicer kot punktiranje ali kot kirurški poseg v splošni anesteziji.
Medikamentozno zdravljenje vključuje uporabo kapljic, razpršil, antibiotikov ter drugih ukrepov usmerjenih v redčenje sluzi ter očiščenje obnosnih sinusov in nosne votline.
OTITIS
Akutno ali kronično vnetje celotne sluznice srednjega ušesa, povzročeno z virusi ali bakterijami.
Simptomi in znaki
- glavobol
- naglušnost
- poslabšanje sluha
- gnojen izcedek iz ušesa
- bolečina v ušesu
- občutek tiščanja v ušesu
- vročina
Vzroki in dejavniki tveganja
- bakterije ali virusi, ki pridejo v srednje uho prek evstahijeve cevi iz ust in zgornjih dihal
Dejavniki tveganja:
predhodna vnetja na tem področju
pogoste okužbe dihal, angine
slaba ustna higiena
poškodbe bobniča ali celo predrt bobnič zaradi predhodnih vnetij
Obolenje se pogosteje pojavlja pri otrocih staršev, ki so kadilci (pasivno kajenje), in pri dojenčkih, ki so bili dojeni prekratek čas ali pa sploh ne.
Diagnostika
- klinični pregled bolnika
- otoskopija
Zdravljenje
- antibiotiki (za odpravljanje bolečin se priporoča zdravila iz skupine NSAID ali paracetamol)
- kirurško zdravljenje (nujno v hudih primerih kroničnega vnetja, kjer se nabira veliko gnoja ali pa je bobnič celo predrt)
FARINGITIS
faringitis; kronično vnetje sluznice žrela – pekoče bolečine, otežkočeno požiranje, včasih tudi bolečine pri govoru, občutek, da je grlo stalno suho, da se oža, občasno napadi suhega kašlja
LARINGITIS
Laringitis je vnetje grla. Navadno nastane zaradi infekcije, posledica le-te pa je hripavost. Laringitis je lahko akuten (traja le nekaj dni) ali kroničen (dolgotrajnejši).
Akutni laringitis lahko povzroči virusna okužba ali navadni prehlad. Posledica kroničnega laringitisa je pretirana raba glasu, močno kašlanje ali draženje, ki ga povzroča tobak.Najpogostejši simpton za laringitis je hripavost, ki včasih napreduje do popolne izgube glasu. Spremljajo ga bolečine in občutek nelagodja v grlu, ter suh in dražeč kašelj.Bolnik z laringitisom počiva v postelji. V času bolezni se izogiba tobaka in alkohola, z ovlaževalci pa ohranja vlažno sluznico v grlu.
TRAHEITIS = vnetje sapnika!!
23 INTRAKRANIALNE KRVAVITVE
MOŽGANSKA KAP
Akutna možganska kap je nenaden dogodek v osrednjem živčevju, ki hudo prizadene del možganov, tako da je njihovo delovanje moteno za več kot 24 ur. Vodi v nastanek značilnih simptomov (opaženih s strani bolnika) in znakov (ki jih lahko opazi zunanji opazovalec, svojci). Pogosteje prizadene starejše ljudi (v starosti nad 50 let pojavnost začne strmo naraščati), ni pa tako zelo redek pojav tudi med mlajšimi v starostni skupini do 50 let.
Možganska kap je tretji najpogostejši vzrok smrtnosti in najpogostejši vzrok invalidnosti pri odraslih v razvitem svetu. V Sloveniji vsako leto doživi možgansko kap več kot 4500 ljudi. V invalidnost vodi v kar 20-30 % vseh primerov, delno tudi zato, ker mnogo bolnikov k zdravniku pride prepozno, saj bolniki ali njihovi svojci ne prepoznajo simptomov in znakov možganske kapi. Le slabih 30 % bolnikov prispe v bolnišnico dovolj hitro.
Vzrok možganske kapi je lahko:
1. zamašitev ene izmed možganskih žil,
2. razpoka možganske žile in posledična krvavitev v možgane ali
3. krvavitev v možganske ovojnice, ki se najpogosteje pojavi zaradi razpoka bolezensko razširjene žile (anevrizme).
Ker je izid (prognoza) prebolele možganske kapi v veliki meri odvisen od hitrosti ukrepanja, je treba ČIMPREJ PREPOZNATI SIMPTOME IN ZNAKE, ki kažejo na to stanje, ob tem pa ČIMPREJ ZAGOTOVITI USTREZNO ZDRAVNIŠKO POMOČ ter ob čakanju nanjo bolniku zagotoviti čim večjo varnost in udobje.
Dejavniki tveganja, ki povečujejo verjetnost nastanka možganske kapi in na katere lahko preventivno vplivamo, so:
• (neurejen) povišan krvni tlak (najpomembnejši dejavnik tveganja!),
• sladkorna bolezen tipa 2,
• povišan indeks telesne mase in debelost (predvsem trebušni tip),
• povišane vrednosti maščob in holesterola v krvi,
• uporaba kontracepcijskih tablet pri določenih skupinah bolnic (tistih, ki imajo migreno in tistih, ki kadijo),
• slabe prehranjevalne navade,
• pomanjkanje telesne aktivnosti,
• kajenje,
• kronični alkoholizem,
• kronični stres in
• zloraba drog (kokain, amfetamini – Ecstasy).
Pomemben dejavnik tveganja je tudi nosečnost in z njo povezan porast krvnega tlaka (eklampsija). Zato moramo nameniti posebno skrb z rednimi pregledi vsem bodočim materam.
ZNAKI IN SIMPTOMI MOŽGANSKE KAPI zaradi zapore žile:
• delna ali popolna ohromelost polovice obraza (npr. asimetrija obraznih potez s spuščenim ustnim kotom, nezmožnostjo zapiranja veke, asimetrija pri nasmehu),
• delna ali popolna ohromelost telesa (negibnost udov),
• motnje občutkov po eni polovici telesa (mravljinčenje),
• motnje govora (nerazumljivo izražanje, nerazumevanje besed),
• motnje pisanja in računanja,
• motnje vida (dvojne slike),
• motnje ravnotežja in koordinacije (zanašanje pri hoji),
• težave pri požiranju,
• zmedenost, omotica,
• težave pri zadrževanju vode in blata,
• glavobol (redko) in
• nezavest (možen znak).
ZNAKI IN SIMPTOMI MOŽGANSKE KAPI zaradi krvavitve v možgane so običajno podobni tistim pri zamašitvi možganske žile, vendar pa ob krvavitvi simptomi zelo hitro napredujejo; bolnik ima (pogosteje kot pri zapori žile) glavobol, občuti slabost, bruha in ima motnje zavesti.
SIMPTOMI IN ZNAKI MOŽGANSKE KAPI zaradi krvavitve v možganske ovojnice:
• nenaden, močan glavobol, kakršnega bolnik še nikoli v življenju ni imel (kot bi ga nekdo z vso močjo udaril v zatilje),
• običajno slabost, huda prizadetost, utrujenost, vrtoglavost, bolnika moti svetloba,• otrpel vrat,
• bruhanje,
• ohromelost po eni polovici telesa,
• zmedenost, nemir,
• motnje zavesti (izguba zavesti za krajši ali daljši čas, lahko tudi koma),
• krči in
• povešena veka in omejen pogled z enim očesom v več smeri.
POSLEDICE
Dejavniki tveganja, ki povečujejo verjetnost nastanka možganske kapi in na katere lahko preventivno vplivamo, so:
• (neurejen) povišan krvni tlak (najpomembnejši dejavnik tveganja!),
• sladkorna bolezen tipa 2,
• povišan indeks telesne mase in debelost (predvsem trebušni tip),
• povišane vrednosti maščob in holesterola v krvi,
• uporaba kontracepcijskih tablet pri določenih skupinah bolnic (tistih, ki imajo migreno in tistih, ki kadijo),
• slabe prehranjevalne navade,
• pomanjkanje telesne aktivnosti,
• kajenje,
• kronični alkoholizem,
• kronični stres in
• zloraba drog (kokain, amfetamini – Ecstasy).
Pomemben dejavnik tveganja je tudi nosečnost in z njo povezan porast krvnega tlaka (eklampsija). Zato moramo nameniti posebno skrb z rednimi pregledi vsem bodočim materam.
ZNAKI IN SIMPTOMI MOŽGANSKE KAPI zaradi krvavitve v možgane so običajno podobni tistim pri zamašitvi možganske žile, vendar pa ob krvavitvi simptomi zelo hitro napredujejo; bolnik ima (pogosteje kot pri zapori žile) glavobol, občuti slabost, bruha in ima motnje zavesti.
SIMPTOMI IN ZNAKI MOŽGANSKE KAPI zaradi krvavitve v možganske ovojnice:
• nenaden, močan glavobol, kakršnega bolnik še nikoli v življenju ni imel (kot bi ga nekdo z vso močjo udaril v zatilje),
• običajno slabost, huda prizadetost, utrujenost, vrtoglavost, bolnika moti svetloba,
• otrpel vrat,
• bruhanje,
• ohromelost po eni polovici telesa,
• zmedenost, nemir,
• motnje zavesti (izguba zavesti za krajši ali daljši čas, lahko tudi koma),
• krči in
• povešena veka in omejen pogled z enim očesom v več smeri.
POSLEDICE GLOBALNE CEREBRALNE ISHEMIJE
Globalna možganska ishemija povzroči smrt nevronov