RINITIS
Rinitis je vnetje nosne sluznice in najpogostejša bolezen nosu.
TIPI VNETIJ:
V glavnem ločimo tri vrste. Okužba z rinovirusi povzroči prehladni nahod; zaradi pretiranega odziva telesne obrambe na sicer neškodljive alergene nastane alergijski rinitis; pri drugih vzrokih pa govorimo o nealergijskem rinitisu.
POVZROČITELJI:
Alergeni, kot so pelodi dreves, plevelov in trav povzročijo sezonski alergijski rinitis. Najpogostejši alergeni, ki povzročajo celoletni alergijski rinitis, so pršice v hišnem prahu, živalska dlaka in plesni.
- SEZONSKI ALERGIJSKI RINITIS:
SIMPTOMI Na začetku sezone določenega peloda se nenadoma ali postopoma pojavi draženje nosu, trdega neba, zadnje stene žrela in oči. Sledijo solzenje, kihanje in voden izcedek iz nosu. Nekatere ljudi tudi boli glava, kašljajo, težko dihajo, postanejo razdražljivi ali potrti, izgubijo apetit in slabo spijo. Očesne veznice in beločnica se vnamejo in pordijo (konjuktivitis). Sluznica nosu oteče in postane modrikasto-pordela, zaradi česar se nos zamaši in se pojavi izcedek iz njega. ki povzroča alergijo.
- CELOLETNI ALERGIJSKI RINITIS:
Celoletni (perenialni) alergijski rinitis je po simptomih podoben sezonskemu, le da se simptomi v hujši ali blažji obliki pojavljajo skozi vse leto, pogosto nepredvidljivo. Alergeni pri celoletni alergiji so lahko hišne pršice, perje, živalski prhljaj ali plesni. SIMPTOMI Kot je že omenjeno, so simptomi celoletnega alergijskega rinitisa podobni sezonskemu. Konjuktivitis je redek, pogosta pa je zamašenost nosu, ki lahko povzroči zaporo Evstahijeve cevi. Posledica so težave s sluhom, zlasti pri otrocih.
- NEALERGIJSKI RINITIS:
Se pojavi zaradi anatomskih deformacij v nosu, aspirinske intolerance, nespecifičnih dražljajev (dim, prah, temperaturne spremembe, prezračevalne naprave), stresa ali nepravilne oziroma predolge uporabe dekongestivnih kapljic za olajšanje zapore v nosu.
Pri vseh oblikah rinitisa, še posebej pogosto pa pri nealergijskem, se lahko razvijejo nosni polipi (vnetne tvorbe v nosni sluznici). Alergijski rinitis in prehlad.
Alergijski rinitis je zelo moteč z epizodami kihanja, vodenim izcedkom iz nosu, nosnim srbežem in konjunktivitisom (oči srbijo in se solzijo).
Vodilni simptom pri celoletnem alergijskem rinitisu je zamašen nos, včasih ga spremljata kihanje in izcedek iz nosu, pogosto pa tudi boli glava.
ZAPLETI: akutni sinuzitis.
SINUSITIS
Sinusitis je vnetje sluznične membrane in obnosnih sinusov.
TIPI VNETIJ:
Govorimo lahko o maksilarnem sinusitisu, frontalnem sinusitisu, etmoiditisu in sfenoiditisu.
ZAPLETI:
Sinusitis v prizadetem področju navadno povzroča občutek napetosti ali polnosti, včasih tudi kljuvajoče bolečine. Povzroči lahko vročino, zamašen nos in začasno izgubo voha. Pogost zaplet je gnojenje vnetih sinusov, ki povzroča bolečine in izcedek iz nosu. Med redke zaplete pa sodijo: meningitis, celulitis očnice in osteomielitis.
POVZROČITELJI:
Streptococcus pneumoniae in Haemophilus influenzae (okrog 70 vseh primerov), pri otrocih je pogost povzrocitelj tudi Moraxella catarrhalis (25 vseh AS). Pogosti povzrocitelji so še ostale vrste streptokoka, Staphilococcus aureus, bakterije vrste Neisseria, izjemoma Escherichia coli in anaerobi (pri dentogenem izvoru). Glivice so normalna flora zgornjih dihal, pri imunsko oslabljenih bolnikih in diabetikih pa lahko povzroči sinusitis.
OTITIS
Otitis externa je vnetje zunanjega ušesa in sluhovoda.
POVZROČITELJI:
Povzročitelji vnetja so najpogosteje: Pseudomonas aeruginosa (50 %), Staphylococcus aureus (23 %), anaerobne in gram negativne bakterije, od glivic pa Aspergillus in Candida. Glavni znaki vnetja so bolečina, srbenje, neprijetni občutek. Sluhovod je lahko otečen ali pordel, včasih je prisoten izcedek. V 10 % sta prizadeta oba sluhovoda. Bolezen se ne prenaša z osebe na osebo. ta infekcija je zelo pogosta med ljudmi, ki so dalj časa v vodi.
TIPI VNETIJ:
Otitis media je vnetje srednjega ušesa. poznamo kronično in akutno vnetje srednjega ušesa. Akutno vnetje je najbolj pogosto pri otrocih, povzročeno z bakterijo, ki pride v srednje uho.
ZAPLETI:
Najpogostejši zaplet je: kronično vnetje srednjega ušesa. Kronično vnetje srednjega ušesa pa je najpogostejši zaplet ne ozdravljenega akutnega vnetja kar lahko privede do izgube sluha in kronične bolečine.
Otitis interna ali Labyrinthitis pa je vnetje notranjega ušesa in je najpogosteje zaplet vnetja srednjega ušesa Je posledica širjenja bakterijske ali virusne okužbe iz glave ali dihal v notranje uho. Simptomi so: vrtoglavica, izguba sluha zvonjenje v ušesih, izguba sluha.
FARINGITIS
Faringitis je vnetje sluznice žrela .
Vnetje žrelne sluznice je najpogosteje začetek navadnega prehlada, ki ga zaznavamo kot pekoč občutek ali praskanje v žrelu ali kot boleče požiranje. Te simptome lahko včasih spremljajo kihanje in kašljanje, curljanje iz nosu, zmerno zvišana telesna temperatura, splošna utrujenost.
POVZROČITELJI:
Vsaj 90 % primerov akutnega vnetja žrela povzročajo virusne okužbe, predvsem prehlad in gripa. Povzročijo ga lahko tudi bakterijske okužbe. Bakterije povzročajo gnojno vnetje. Najpogostejši bakterijski povzročitelji vnetja žrela so streptokoki. Posledica okužbe z njimi je gnojna angina.
TIPI VNETIJ:
Glede na potek, klinično sliko in povzročitelja je vnetje žrela razdeljeno na akutno in kronično. Akutno vnetje je lahko kataralno ali gnojno, odvisno od povzročitelja. Kataralno vnetje žrelne sluznice povzročajo v večini primerov virusi, medtem ko bakterije povzročajo gnojno vnetje. Za kataralno vnetje je poleg pekočih bolečin v žrelu značilen še občutek tujka v žrelu, občutek suhe žrelne sluznice. Bolnik težko požira, ima zmerno zvišano telesno temperaturo, se slabo počuti, sili ga na kašelj. Pri gnojnem vnetju žrela, ki ga povzročajo bakterije, najpogosteje streptokoki, so bolnikove težave precej hujše. Pri pogledu v žrelo je zelo pordela vsa sluznica ustnega dela žrela, nebnici sta otekli, na njih so vidne gnojne pike ali gnojni čepi v vdolbinah. Govorimo o gnojni angini. Kronično vnetje pa je posledica ponavljajočih se akutnih vnetij ali nenehnega draženja žrela s škodljivimi dejavniki (pretirano uživanje žganih alkoholnih pijač in kajenje; pomanjkanje vitaminov in nezdrava prehrana; umazan, suh, prevroč ali premrzel zrak; tudi nekatere bolezni in poklici ter neprimerne socialne razmere).
ZAPLETI:
Delijo se na splošne in področne. Najpogostejši splošni zapleti so akutno vnetje ledvic, srčne mišice oziroma endokarda, sklepov, ledvic ali oči, sepsa, nekatere kožne bolezni (luskavica) in redkeje tudi revmatska vročica, med področne zaplete pa sodijo abscesi (ognojki, otekline).
LARINGITIS
To je vnetje grla.
TIPI VNETIJ:
AKUTNI LARINGITIS Akutno vnetje grla je eno izmed najpogostejših bolezni grla, natancne incidence te bolezni pa ne poznamo, saj bolniki velikokrat ne obišcejo zdravnika. Najpogostejši je pri otrocih starih vec kot 3 leta in pri odraslih med 18 in 40 letom. virusni povzročitelji: virus influence ; rinovirusi , adenovirusi , koronavirusi , RSV ,
Bakterijski povzrocitelji: streptokoki (S.pyogenes), stafilokoki, pnevmokok Moraxella catarrhalis ,C. diphtheriae ,Treponema pallidum ,M. tuberculosis,
ZAPLETI:
Zapleti akutnega laringitisa so redki. Najpogostejši so pri otrocih, zaradi ožjih dihalnih poti. Zapleti so krup (akutni laringotraheobronhitis) ali epiglotitis.
KRONICNI LARINGITIS
Kronicni laringitis prizadene predvsem ljudi starejše od 50 let. Danes vemo, da je povezan s polutanti okolja in toksicnimi snovmi na delovnem mestu. Razmerje med obolelimi moškimi in ženskami je 2:1. Bolezen prizadene vse rase. Razvoj kronicnega laringitisa je posledica delovanja faktorjev tveganja ter nagnjenosti posameznika. dejavniki tveganja: kajenje,alkohol kronična vnetja spodnji dihal,…
ZAPLETI:
okvara glasilk ,karcinom grla
TRAHEITIS:
To je vnetje sluznice sapnika.
TIPI VNETIJ:
Akutna vnetja so pogosta in spremljajo vsa kataralna vnetja dihalnih poti. Kašelj s sluzavim izmeckom in bolec obcutek za prsnico sta najznacilnejša simptoma. Pomagamo z zdravljenjem osnovne bolezni.
Kronicna vnetja delimo v kataralna in suha. Po obliki gre le za širjenje procesa iz grla ali sapnic, zato nimata svoje posebne klinicne slike. Kot posebno obliko velja omeniti vnetje pri ozeni (enake spremembe kot v nosu in žrelu, bolnik izkašljuje gnojno, močno zaudarjajočo sluz).
POVZROČITELJI: Staphylococcus aureus
ZAPLETI: hitro se razvije stridor, ki otežuje dihanje laho se pojavi tudi pljučni edem in septični šok
BRONHITIS:
Vnetje sapnic-bronhov-akutni bronhitis.
TIPI VNETIJ:
akutni bronhitis ( okužba epitelja bronhijev posledica gost sekret)
Kronični bronhitis (spada med KOPB, zelen in rumen izmeček lahko pomešan s krvjo)
Dolgatrajen bakterijski bronhitis ( kašelj traja več kot 8 tednov kljub zdravljenju z antibiotiki še vedno pozitiven na bakterije)
POVZROČITELJI:
Bolezen je v več kot 90% povzročena z respiratornimi virusi rinovirusi in adenovirusi ter virus influence in torej ne potrebuje antibiotičnega zdravljena. V nekaterih primerih so lahko povzročiteljice tudi bakterije(Mycoplasma pneumoniae, Chlamydia pneumoniae, and Bordetella pertussis) . Obolenje običajno spremlja vlažen ali suh kašelj, ki lahko traja več tednov. Bel, rumen ali celo zelen izpljunek, pomanjkanje sape, sopenje, vročina, potenje in bolečine v mišicah pa so znaki, ki niso nujno vedno prisotni
ZAPLETI:
Čeprav se večinoma pozdravi brez zapletov, pa lahko včasih akutni bronhitis vodi v pljučnico.
O kroničnem bronhitisu (kroničnem vnetju sapnic) govorimo takrat, kadar bolnik kašlja in izkašljuje vsaj tri mesece letno, dve leti ali več let zapored. Najpomembnejši dejavnik, ki sproži nastanek kroničnega bronhitisa, je kajenje. lahko pa povzročijo tudi večkratni napadi akutnega bronhitisa, onesnažen zrak…
KARIES ALI ZOBNA GNILOBA
1.KAJ JE KARIES?
To je bolezen zob, ki jo povzročajo bakterije v zobnih oblogah – te s svojimi kislimi izločki raztapljajo trda zobna tkiva. Začne se z mlečnim madežem na skleninski površini zoba. Ko poškodba zobne sklenine napreduje, nastane jamica, ki se temneje zabarva in se postopno veča. Najpogosteje je prvo opozorilo zobne gnilobe kratkotrajna bolečina na sladko ali kislo in hladno ali vročo hrano oz. pijačo. Dolgotrajnejša zobna bolečina pogosto pomeni, da je zobna gniloba že napredovala, da je povzročila vnetje zobnega živca.
2.POSLEDICE KARIESA
Posledice nezdravljene zobne gnilobe so odmrtje zobnega živca, nastanek granuloma, gnojna oteklina pod sluznico, oteklina na obrazu, zadah iz ust in popoln razpad zoba. Kopičenje bakterij na zobnih površinah se še poveča ob prekomernem in nepretrganem uživanju sladke hrane in pijače (zlasti tik pred spanjem), pomanjkljivem čiščenju zob ali zobnih nadomestkov (mostičkov, zobnih protez, ortodontskih aparatov) in pomanjkanju sline (premalo zaužite tekočine, bolezni, zdravila, obsevanje).
- VNETJE ZOB, OBZOBNIH TKIV IN USTNE VOTLINE
Parodontalna bolezen: Pri tej bolezni gre za vnetje obzobnih tkiv, do katerega pride zaradi kopičenja bakterijskih oblog na zobeh ob robu dlesni. Parodontalna bolezen se začne kot vnetje dlesni (gingivitis). Vneta dlesen je temno rdeča, nabrekla in zelo rada zakrvavi. Pri večini ljudi ostane vnetje omejeno na dlesen, lahko pa napreduje v globino (parodontitis), kjer povzroči postopno propadanje obzobnih tkiv (vezivno tkivo, kost in zobni cement), ki držijo zob v čeljustni kosti. Takšni zobje postanejo majavi, se navidezno podaljšajo, med zobom in dlesnijo nastanejo različno globoki “žepi” in boleče gnojne otekline. Zobje na koncu lahko tudi izpadejo, če ni pravočasnega zdravljenja.
Vneta dlesen se po tem, ko odstranimo vzrok vnetja, običajno popolnoma pozdravi in povrne v prvotno stanje. Nasprotno pa parodontalna bolezen, ki je napredovala v parodontitis, tako poškoduje obzobna tkiva, da poškodbe tkiv tudi po ozdravitvi vnetja ostanejo za vedno. Podobno kakor pri zobni gnilobi so glavni dejavniki tveganja za parodontalne bolezni tisti, ki omogočajo povečano kopičenje bakterijskih oblog na zobnih površinah ob dlesni, in tisti, ki zmanjšujejo odpornost obzobnih tkiv na delovanje bakterij.
Afte:Ponavljajoče se razjede ali afte so najpogostejša bolezen ustne sluznice, saj se pojavljajo kar pri petini ljudi. Prvič se lahko pojavijo že v otroštvu ali puberteti in se nato ponavljajo v različno dolgih razdobjih, a z leti vse manj. Afta je boleča plitva sivo-rumena razjeda na ustni sluznici (pod ustnicami, na licu, na jeziku in pod njem), obdana z rdečim robom. Velike afte (večje od 1 cm) lahko ostanejo mesec dni, majhne (manjše od 1 cm) pa se običajno celijo manj kakor 10 dni. Včasih se lahko pojavi tudi po več aft skupaj.
4.ZAPLETI
Vnetje dlesni lahko napreduje v globlja obzobna tkiva. Propadati začno tkiva, ki držijo zob v čeljusti; zobje se začno majati in izpadajo. Prisoten je tudi ustni zadah. Prav tako lahko nezdravljeno vnetje dlesni vpliva na sistemsko zdravje. Pri osebah, ki trpijo za gingivitisom, so pogostejše bolezni srca in ožilja (nekatere bakterije in vnetni mediatorji, ki se sproščajo, so udeleženi pri nastanku ateroskleroze srčnih žil), nosečnici grozita prezgodnji porod in nižja teža novorojenčka (bakterije in endotoksini le-teh lahko s krvjo preidejo v plod), pljučna obolenja (aspiracija bakterij iz ustne votline in žrela).
5.PREVENTIVA
- Redna in pravilna ustna higiena: ščetkanje zob z zobno pasto najmanj 2-krat na dan (zjutraj in zvečer pred spanjem), uporaba zobne nitke ali ustreznih ščetk za medzobne prostore, čiščenje hrbtišča jezika s ščetko ali strugalom za jezik, čiščenje sluznic, ki so pod zobno protezo, s ščetko ali vlažno gazo.
- Redno in pravilno čiščenje zobnih nadomestkov:uporaba posebnih nitk ali ščetk za čiščenje pod fiksnimi mostički in okoli vsadkov (implantatov), ščetkanje zobnih protez z milnico (običajne zobne paste niso primerne za čiščenje protez) najmanj 2-krat na dan (zjutraj in zvečer pred spanjem), občasna uporaba kemičnih preparatov za čiščenje zobnih protez preko noči.
- Zdrava prehrana:uživanje sladke hrane in pijače naj bo zmerno in omejeno le na osnovne obroke, izogibajmo se hrani neposredno pred spanjem oz. po večernem čiščenju zob, uživajmo dovolj tekočine, namesto osvežilnih pijač raje pijmo vodo.
- Izogibanje kajenju in drugim oblikam odvisnosti.
- Splošni ukrepi za zdrav način življenja, ki zmanjšuje stres in krepi splošno zdravje.
- Redni kontrolni pregledi pri zobozdravniku.
INTRAKRANIALNA KRVAVITEV
Kaj je možganska kap (infarkt)
Akutna možganska kap nastane zaradi nenadne motnje v pretoku krvi v možganih. V 80 do 90% je posledica trombotične ali embolične zapore možganske arterije, pri 10 do 20% pa gre za razpok arterije in krvavitev v okolno tkivo. Akutna možganska kap je najpogostejše akutno nevrološko obolenje v odrasli dobi. Zaradi velike smrtnosti zaseda tretje mesto med vzroki smrti tako v Sloveniji kot tudi drugod v razvitem svetu. Dejavniki tveganja, ki povečujejo verjetnost nastanka možganske kapi in na katere lahko preventivno vplivamo, so:
• (neurejen) povišan krvni tlak (najpomembnejši dejavnik tveganja!),
• sladkorna bolezen tipa 2,
• povišan indeks telesne mase in debelost
• povišane vrednosti maščob in holesterola v krvi,
• uporaba kontracepcijskih tablet pri določenih skupinah bolnic (tistih, ki imajo migreno in tistih, ki kadijo),
• slabe prehranjevalne navade,
• pomanjkanje telesne aktivnosti,
• kajenje,
• kronični alkoholizem,
• kronični stres
• zloraba drog (kokain, amfetamini – Ecstasy).
Pri preživelih pacientih je pogosta huda posledična invalidnost, pacient je delno ali popolnoma odvisen od tuje nege in pomoči, kar pomeni velik zdravstveni in socialni problem.
Možganska krvavitev je najpogosteje posledica obolenja manjših znotrajmožganskih panetrantnih žil. Vzrok za nastanek obolenja teh žil je ponavadi arterijska hipertenzija. Krvavitev te vrste najpogosteje nastopi pri pacientih srednjih let in starejših, lokalizirana pa je ponavadi v globokih možganskih strukturah. Nastop možganske krvavitve je nenaden in sicer ugotovimo nevrološke znake, ki hitro napredujejo v nekaj minutah ali urah in jih spremlja glavobol, nauzea, bruhanje, zožanje zavesti in običajno povišan krvni tlak.
VRSTE KRVAVITEV V GLAVI:
Glede na mesto krvavitve ločimo:
– epiduralne,
– subduralne,
– intracerebralne,
– subarahnoidne krvavitve.
- Epiduralne krvavitve nastanejo zaradi pretrganja ene od meningealnih arterij, ki potekajo med duro in kalvarijo. Najpogosteje je prizadeta srednja meningealna arterija. Do teh krvavitev lahko pride ob zlomu lobanje, saj je dura periost lobanje in je tako nanjo čvrsto pripeta. Posledica pretrganja menigealne arterije je epiduralni hematom in hiter dvig intrakranialnega tlaka.
2. Subduralne krvavitve nastanejo zaradi pretrganja ven, ki ležijo tik pod duro in povezujejo venski sistem možganov z velikimi venskimi sinusi.
3. Intracerebralne krvavitve nastanejo zaradi pretrganja parenhimskega žilja pogosto kot posledica hipertenzije.
4. Subarahnoidne krvavitve se pojavijo, kadar pride do ruptur anevrizem cerebralnih arterij.
Krvavitve povzročijo premik velikega števila eritrocitov, kar povzroči blokado drenaže likvorja skozi arahnoidne granulacije, kar je pomemben vzrok porasta intrakranialnega tlaka.
POSLEDICA GLOBALNE CEREBRALNE ISHEMIJE:
Ishemija povzroči spremembe v presnovi možganov, zmanjšanje presnovne stopnje, in energetske krize.
Obstajata dve vrsti ishemije: žariščna ishemija, ki je omejena na določeno regijo v možganih, in globalna ishemija, ki obsega široka področja možganskega tkiva.
Glavni simptomi vključujejo okvare vida, gibanje telesa, in govor. Vzroki ishemije možganov razlikujejo od anemijo srpastih celic za prirojene napake srca. Simptomi ishemije možganov lahko vključujejo nezavest, slepota, težave s koordinacijo, in šibkost v telesu. Drugi učinki, ki so lahko posledica ishemije možganov so možganska kap, kardiorespiratorne aretacije, in trajne poškodbe možganov.
OSTEOPOROZA:
KAJ JE? Osteoporoza je bolezen, ki vodi v zmanjševanje kostne mase in zmanjšanje trdnosti kosti. Kosti postanejo krhke in se pogosteje zlomijo. To je bolezen, ki je posledica naravnega procesa staranja, pri kateri se postopno in neopazno tanjšajo gradbene enote kosti – trabekule, hkrati pa se zmanjšuje tudi njihovo število.
VLOGA ESTROGENOV Estrogeni delujejo tako, da se vežejo na estrogenske receptorje v različnih organih:
urogenitalnem traktu, kosteh, dojkah; vežejo se tudi v koži in laseh. Vplivajo na
presnovo lipidov in vzdržujejo ugodno razmerje lipoproteinov v krvi. Estrogeni oz. nadomestno hormonalno zdravljenje (HRT) lajšajo klimakterične težave, preprečujejo in zdravijo osteoporozo in zmanjšujejo tveganje za nastanek srčnožilnih obolenj. Žal imajo tudi nazaželjene učinke: incidenca raka je pri ženskah na HRT višja v primerjavi z ženami brez HRT.
VZROKI OSTEOPOROZE Osteoporoza se lahko začne pri vsakem človeku v kateri koli starosti in ne glede na spol, prevladuje pa pri ženskah v menopavzi. Med vzroki so najpogostejši:
- Menopavza ;
- Zgodnja histerektomija, pri kateri so odstranili en ali oba jajčnika;
- Dolgotrajne diete;
- Starost – v starosti namreč telo ne more več tako učinkovito absorbirati kalcija;
- Pretirano naprezanje – na primer maratonski tek, ki lahko občutno zmanjša izločanje ženskih hormonov;
- Prehrana, ki vsebuje premalo kalcija;
- Nezadostno razgibavanje sklepov;
- Premalo počitka;
- Pretirano pitje alkohola;
- Kajenje;
- Nosečnost – plod črpa kalcij iz materinih kosti, če ga ni dovolj v njeni prehrani;
RAZVOJ OSTEOPOROZE Razvoj osteoporoze lahko traja več let, ne da bi prišlo do kakršnihkoli bolezenskih znakov ali bolečin. Zato pravimo osteoporozi “TIHA BOLEZEN”.. Bolezen je v porastu posebej v zahodnem svetu, kar je posledica daljše življenjske dobe, boljšega sistema odkrivanja bolezni in tudi življenjskih navad, ki pripomorejo k razvoju osteoporoze.
PREPREČEVANJE OSTEOPOROZE
Povečajte vnos kalcija, Telovadite, Preoblikujte svojo dieto, Prenehajte kaditi, Nadzorujte popito količino alkohola.
KLINIČNA SLIKA
Osteoporozo imenujemo tudi “tiha bolezen”, ker poteka izguba kostne mase brez vidnih znakov. Naznanjajo jo rahle bolečine v križu, ki se pojavijo po dvigu težkega bremena in lahko trajajo nekaj dni ali tednov na kar se zopet umirijo. Prvo prepoznavno zunanje znamenje kroničnega poteka osteoporoze je zmanjšanje telesne višine in sprememba postave. Prsni koš in medenične lopatice se pomaknejo bliže, na hrbtu pa nastanejo z obeh strani hrbtenice poševno potekajoče gube, kar imenujemo “fenomen jelke”. Akutna z osteoporozo izzvana bolečina, ki nastopi zaradi sesedanja (zloma) vretenc ali preloma kosti (podlahtnice, stegneničnega vratu) je značilno rezka in žgoča
Ločimo dve veliki skupini osteoporoze:
primarno
sekundarno
Pogostejša je primarna osteoporoza, redki pa sta juvenilna in idiopatska. Sekundarna osteoporoza se razvije kot posledica raznih bolezni (prim.: hiperparatiroidizem) oziroma kot posledica jemanja zdravil (prim.: dolgotrajno jemanje glukokortikoidov). Pomenopavzalna osteoporoza nastane zaradi pomanjkanja estrogenov in posledično povečane resorbcije in zmanjšane tvorbe kosti. V visoki starosti, nad 70. letom je presnova kosti počasnejša, govorimo o senilni osteoporozi.
Do zloma kosti je osteoporoza pogosto klinično nema bolezen. Občasno bolniki tožijo o bolečinah v križu in dolgih kosteh. Ob kompresijskem zlomu vretenc se pojavi močna bolečina, ki se med gibanjem stopnjuje, vendar v enem do treh mesecih spontano izzveni.
ZAPLETI: zlom kolka, zlomi vretenc.
RAHITIS je bolezen kosti, ki se najpogosteje pojavlja v državah, z mrzlim in mračnim podnebjem. Za boleznijo zbolevajo otroci, najpogosteje nedonošenčki. Najpogostejši razlog je avitaminoza vitamina D. Le ta zmanjšuje vsrkavanje kalcijevih in fosforjevih soli iz hrane, ovira nalaganje rudninskih soli v osteoidnem tkivu in vezivnem hrustancu.
OSTEOMALACIJA je izraz za motnje mineralizacije kosti. Pri osteomalaciji gre za napačno izgradnjo kosti. Značilno je mehčanje kostnega tkiva, ponavadi zaradi pomanjkanja vitamina D.
PATOLOŠKE SPREMEMBE:
Prsni koš in medenične lopatice se pomaknejo bliže, na hrbtu pa nastanejo z obeh strani hrbtenice poševno potekajoče gube
TRANSPLANTACIJA= presaditev oziroma presajanje organov in tkiv
1.Vrste presadkov
– Avtograft ( avtologni presadek )
je lastno tkivo, prenešeno z enega kraja telesa na drugi kraj istega posameznika.Tako presajanje se dostikrat izvede pri bolnikih z opeklinami, kjer se prenese zdrava koža na opečeno področje.
– Alograft ( alogenski presadek )
je tkivo, ki se presadi z enega na drugega, genetično neistovetnega posameznika iste vrste. Pri ljudeh je večina presadkov tkiva ali organov alogenskih.
– Ksenograft ( ksenogenski presadek )
je presadek med različnimi species ( npr. presadek svinjskega organa človeku )
– Izologni presadek
je tkivo, prenešeno med genetično istovetnimi posamezniki. Možen je samo med monozigotnimi dvojčki.
PRIMERI TRANSPLANTACIJE TKIV IN ORGNOV
Presaditev roženice je najuspešnejša transplantacija tkiva oz. organa, ki jo je danes možno izvesti,ledvica, roženica, srce, pljuča, jetra, pankreas, koža, kostno tkivo, kosti….
TKIVNA SKLADNOST
tkivna skladnost – da imata darovalec in prejemnik podobne tkivne značilnosti.
ZAVRNITVENA REAKCIJA
Presaditev lahko opravimo le, kadar se tkivo in krvna skupina darovalca in prejemnika ujemata, saj bi sicer prejemnikov imunski sistem presajeno tkivo skušal uničiti, ker bi ga spoznal kot tuje. Temu pravimo zavrnitvena reakcija.
VRSTE ZAVRNITVENE REAKCIJE
Reakcija zavrnitve, ki je posredovana s protitelesi, je humoralna zavrnitvena reakcija.
TRANSFUZIJA KRVI
postopek prenosa krvi ali krvnih proizvodov iz krvi ene osebe do osebe kri drugega sistema. Transfuzija krvi može spasiti život u nekim situacijama, poput velikog gubitka krvi, ili ju se može koristiti radi nadoknađivanja izgubljene krvi tijekom kirurške operacije . Transfuzije krvi lahko reši življenje, v nekaterih primerih, kot so velike izgube krvi, ali se lahko uporablja za povračilo izgubljenih krvi med kirurške posege . Transfuzija krvi može se koristiti kod liječenja teže anemije ili trombocitopenije uzrokovane krvnom bolešću . Transfuzije krvi se lahko uporabijo, da poiščejo zdravljenje anemije ali trombocitopenije , ki jih povzroča bolezen krvi . Osobama koje pate od hemofilije ili anemije srpastih stanica potrebne su češće transfuzije krvi. Posamezniki, ki trpijo zaradi hemofilije ali srpastih celic anemijo zahteva pogoste transfuzije krvi.
ABO in RH sistem
Najbolj pomembna sistema krvnih skupin sta ABO in Rh D. Glede na to ločimo krvne skupine A, O, B in AB ter Rh D-pozitivno in Rh D-negativno krvno skupino. Pri nas je najbolj pogosta krvna skupina A (približno 40 %), sledi krvna skupina O (38 %), krvne skupine B je 15 %, AB pa je zelo redka krvna skupina in jo ima približno 7 % ljudi.
REAKCIJA PRESADKA PROTI GOSTITELJU
Akutna reakcija presadka proti gostitelju (aGVHD-acute graft versus host disease) je poleg zvečane dovzetnosti za okužbe glavni zaplet alogenične presaditve krvotvornih matičnih celic (alo-PKMC). Nastane kot posledica aktivacije darovalčevih T-limfocitov proti antigenom prejemnika
PLJUČNICA
pljúčnica (pnevmoníja) je vnetje pljuč, ki zajame drobne pljučne mešičke (alveole) in tkiva okrog njih. Pljučnico lahko povzročijo virusne, bakterijske in glivične okužbe, zajedavci ter fizikalna ali kemična poškodba pljučnega tkiva.
Bronhopnevmonija oziroma lobularna pljučnica
Značilna je žariščna prizadetost alveolov, ki se nahajajo okoli bronhiola. Ta je izpolnjen z gnojnim eksudatom, tudi stena je vnetno infiltrirana, infiltrat se širi tudi na okolni intersticij. Vnetna žarišča so iregularno razsejana po nekaterih acinusih in lobulih (zato lobularna pljučnica).
ZAPLETI
Pljuca zgodnji zapleti:eksudativni plevritis, empiem, absces, bronhoplevralna fistula
pozni zapleti: pnevmatokela, bronhiektazije, pljucna fibroza
Izven pljuc: sepsa, meningitis, absces v možganih, perikarditis, artritis, osteomielitis
ETIOLOGIJA PLJUČNICE
ETIOLOGIJA
Anamneza!
¬ otroci: H. influenzae, virusi
¬ Mlajši odrasli: M. pneumoniae (epidemije na 3-5 let, jeseni), C.pneumoniae (pomladi), virusi
¬ > 65 let: pnevmokok, H. influenzae
¬ Domska oskrba: pnevmokok, S.aureus, G-, anaerobi
¬ Pred kratkim prejemal antibiotik: odporen pnevmokok
Etiologija – nadaljevanje
¬ Po virusni infekciji: pnevmokok, H. influenzae, S. aureus
¬ Komorbidnost (KOPB, srcno popušcanje, SB, bolezni jeter, ledvic…): pnevmokok, S. aureus, H. influenzae, , Legionella, Moraxella cat.
¬ Aspiracija (nevrološke bolezni, bruhanje, nazogastricna sonda, traheostoma, intubacija, motnje zavesti): G-, S. aureus, anaerobi.
ATIPIČNA PLUČNICA
Atipična pljučnica je definirana kot pljučnica ali infekcija spodnjega respiratornega trakta z atipičnimi znaki, ki se stopnjujejo. Simptomi so suh, neproduktiven kašelj, variabilno število levkocitov in spremembe radiografske slike prsnega koša.
PLJUČNICA DOMAČEGA OKOLJA
Pljučnica domačega okolja (PDO) oziroma spontano pridobljena pljučnica je ena najpogostejših infekcijskih bolezni nasploh in najpogostejša akutna pljučna bolezen.
HOSPITALNA PLJUČNICA
-BOLNISNICNA/HOSPITALNA PLJUCNICA nastane najveckrat zaradi zmanjsane odpornosti pri bolnikih, kateri se zdravijo v bolnisnici. Infekcije siri negovalno osebje ali pa se siri prek klimatskih naprav. Zdravljenje hospitalne pljucnice je zaradi rezistence povzrocitelja tezje.
HIPOSTATSKA PLJUČNICA
–Hipostatska/zastojna pljucnica nastane pri bolnikih, kateri veliko lezijo in se ne gibljejo.
MORFOLOŠKE SPREMEMBE: Alveoli v pljučih so zaradi pneumonie napolnjeni s tekočino , zmanjšanje širjenja prsnega koša na prizadeti strani
ARTERIJSKA HIPERTENZIJA
Arterijska hipertenzija ali povišan krvni tlak je bolezen, a tudi splet znakov s povišanim sistoličnim ali diastoličnim krvnim tlakom ali obema.
VZROKI PRIMARNE HIPERTENZIJE
Dednost, starost, stres, kajenje, alkohol, debelost, hiperholesterolemija…
VZROK SEKUNDARNE HIPERTENZIJE
Je posledica bolezni določenega organa ali jemanja zdravil. Organske vzroke je možno odkriti s preiskavami (preiskave krvi, seča, z ultrazvokom). Večinoma gre za ledvična obolenja.
PATOLOŠKE SPREMEMBE ARTERIJSKE HIPERTENZIJE
Vsaka srčna bolezen se lahko konča s srčnim popuščanjem, vendar sta najpogostejši bolezni, ki se zapleteta s srčnim popuščanjem, IBS in arterijska hipertenzija. V Framinghamski raziskavi so hipertenzijo našli kar pri 70 % bolnikov s srčnim popuščanjem, koronarno bolezen pa v 59 % pri moških in 48 % pri ženskah. Novejše raziskave kažejo, da je IBS prevzela vodilno mesto (2), še vedno pa je arterijska hipertenzija pogost razlog srčnega popuščanja. Lahko bi rekli, da ima arterijska hipertenzija posebno mesto med boleznimi, ki pripeljejo do srčnega popuščanja. Diagnozo postavimo enostavno, zdravljenje je uspešno, dostopno vsakemu bolniku ter vsakemu zdravniku in relativno poceni. Spremljanje bolezni je enostavno in nenazadnje, vsak dogodek, ki ga preprečimo z uspešnim zdravljenjem, predstavlja ogromen prihranek denarja in človeške bede.
Prizadeti organi: spremenjenost ožilja srca, možganov in ledvic, okvare arterij očesne mrežnice.
PATOGENEZA ARTERIJSKE HIPERTENZIJE
Na razvoj same bolezni vpliva mnogo faktorjev. Eno so genetski drugi pa so faktorji našega načina življena ( debelost, slaba prehrana, kajenje, kofein, alkohol) potem na AH vplivata tudi starost , rasa in nosečnost
Mehanizem bolezni: Arterijski tlak je neposredno odvisen od minutnega volumna srca in upora v perifernem žilju.
Tako je odvisen od:
-aktivnosti oziroma učinkovitosti srčne črpalke
-stanja žil, ki vpliva na upor v arterijskem omrežju
-količine krvi
KAJ JE HIPERTROFIJA MIOKARDA IN ZAKAJ NI HIPERPLAZIJE:
Hipertrofija je zadebelitev srčne mišice. Zadebeljena so mišična vlakna. Hiperplazija miokarda pa za enkrat pri ljudeh še ni dokazana
NEFROSKLEROZA
= prerašcanje ledvicnega parenhima z vezivom zaradi razlicnih vzrokov; ledvica je tipicno zmanjšana; vzroke lažje locimo makroskopsko kot mikroskopsko
KAJ JE KONČNA LEDVIČNA OKVARA?
Končna ledvična okvara je nepopravljiva izguba funkcije obeh ledvic, ki pogosto ogroža bolnikovo življenje.
KAKŠNI SO SIMPTOMI?
Glavni simptomi končne ledvične odpovedi vključujejo:
- močno zmanjšano količino izločenega seča, otopelost, srbečica kože, obložen jezik, glavobol, bruhanje, izguba telesne teže, otekanje obraza in udov…
VRSTE NEFROSKLEROZ IN VZROKI:
ATEROSKLEROZA: Ateroskleroza ali poapnenje žil je ena najpogostejših bolezni srca in ožilja. Posebno pogosta je v razvitih deželah; vedno več je dokazov, da je povezana s prehrano in načinom življenja.
Pri aterosklerozi gre za proces odlaganja maščob v steno arterij in mašenje teh žil, ki iz srca dovajajo kri vsem organom. Ta proces poteka postopno in često brez posebnih svarilnih znakov, zato je aterosklerozo predvsem potrebno z vsemi sredstvi preprečevati.
POSLEDICE ARTERIJSKE HIPERTENZIJE IN ATEROSKLEROZE V LEDVICI
- Ledvična odpoved
- Dolgotrajna hipertenzija je lahko smrtno nevarna, saj povzroči spremembe na ledvicah, ki tlak dodatno povišajo z zadrževanjem soli in vode v telesu.
- Hialina arterioloskleroza se tipično pojavi v ledvicah, kjer zmanjša dotok krvi v ledvice in povzroči izgubo nefronov.
- Hiperplastična arterioloskleroza – nekroza endotelijskih celic v ledvicah.
PREZGODNJI POROD OD/POPORODNI ZAPLETI
NEDONOŠENOST: Nedonošenost je rojstvo pred končanim 37. tednom nosečnosti. Nedonošenčki imajo večjo verjetnost za nastanek zapletov hkrati z večjo umrljivostjo, kar je sorazmerno s stopnjo nedonošenosti.
NEONATALNI RESPIRATORNI DISTRES SINDROM:
HMB, poznana tudi kot neonatalni respiratorni distres sindrom (RDS), je zaplet prezgodnjega rojstva, pri donošenčkih se pojavi izjemoma. Za razumevanje pljučne patologije in patofiziologije je potrebno poznati razvoj pljuč. V prvi polovici nosečnosti se bronhiolarno deblo razvije do najmanjših vej, v drugi polovici nosečnosti pa dozoreva preostali pljučni parenhim. Razvoj pljuč poteka po naslednjem zaporedju:
- razvoj in proliferacija alveolarnih duktusov in alveolov
- tanjšanje epitelijskih celic na površini
- zmanjšanje intersticijalnega vezivnega tkiva
- proliferacija kapilar v soseščini prostorov za izmenjavo zraka
Osnovna hiba pri HMB je pomanjkanje surfaktanta (snov, ki prepreči kolaps alveolov) zaradi pomanjkljive aktivnosti tipa II pnevmocitov, posledica pa so atelektaze in ventilacijsko-perfuzijska neusklajenost nezrelih pljuč. Poleg tega je rebrni lok zaradi povečane kompliance (popustljivosti) nesposoben preprečiti pljučni kolaps.
HMB se klinično izrazi ob ali kmalu po rojstvu z dihalno stisko: pospešenim dihanjem, cianozo, stokanjem in vgrezanjem prsnega koša. Rentgenogram pljuč pokaže obojestransko v pljučnih poljih sliko mlečnega stekla (atelektaze) in zračne bronhograme (dobro viden zrak v bronhijih v primerjavi s kolabiranim parenhimom).
SINDROM NENADNE SMRTI NOVOROJENČKA
Sindrom nenadne smrti dojenčka je nenadna smrt novorojenca, ki je bil na videz popolnoma zdrav.
Vzrokov za nenadno smrt dojenčka je več. Nekatere študije so pokazale, da je včasih posledica nepravilnosti dihanja in srčnega ritma.
Strokovnjaki posvečajo veliko pozornost raziskavam o uravnavanju temperature in dihanja pri dojenčkih. Ugotovljeno je namreč, da v prvih šestih mesecih življenja uravnavanje temperature in dihanja še ni docela razvito.
V zadnjem času so odkrili, da naj bi bila podedovana pomanjkljivost encima vzrok enega odstotka primerov smrti.
KAKŠNI SO SIMPTOMI?
– Znaki navadnega prehlada.
– Nepojasnjena izguba teže.
OBPORODNE POŠKODBE
- poškodbe trebuha
- poškodbe vratu
- poškodbe spolovila
- poškodbe ramenskega obroča
- poškodbe kolkov
TUBERKULOZA
Kaj je tuberkuloza?
Tuberkuloza (TB) ali jetika (sušica) je kronična nalezljiva bolezen, ki jo povzroča bacil Mycobacterium tuberculosis. V večini primerov bolezen prizadene pljuča (pljučna tuberkuloza), lahko pa prizadene tudi druge organe (kosti, ledvica, jajčnike, bezgavke, …).
S pravočasnim odkritjem in pravilnim zdravljenjem je bolezen popolnoma ozdravljiva.
Kako se tuberkuloza prenaša?
Tuberkuloza se prenaša iz osebe na osebo s kužnim aerosolom oziroma z vdihavanjem okuženega zraka. Kužni aerosol nastaja pri kašljanju, kihanju, glasnem govorjenju ali petju oseb s pljučno obliko TB.
Kdaj nastopi bolezen (patogeneza):
Če človekov obrambni mehanizem (zmanjšana odpornost organizma) ne zaustavi širjenja bacilov tuberkuloze v telesu, človek zboli. Običajno se bolezen ne razvije takoj po okužbi. Okužena oseba zboli šele po preteku enega in pol do treh let po okužbi. Približno polovica okuženih pa zboli šele po več letih.
Navadno zboli le 10 % okuženih.
Pogoj, da zbolimo je:
- okužba z bacilom TB
- okužba mora napredovati do bolezni
Kaj je pomembno za zaščito pred prenosom okužbe na zdrave ljudi?
- higiena kašlja
- prezračevanje prostorov
- uporaba zaščitnih mask
- uporaba baktericidne svetilke (v bolnišnici)
Bolniki nosijo kirurške maske (modre barve), ki ščitijo od znotraj-navzven. To pomeni, da bacili ostanejo v maski in ne morejo prehajati v prostor.
Zdravstveni delavci nosijo respiratorje, ki jih ščitijo od zunaj-navznoter. To pomeni, da preprečujejo, da bi bacile vdahnili.
Masko bolnikom menjamo enkrat na dan oz. po potrebi, glede na izgled maske.
Maska služi svojemu namenu le, če je nepoškodovana in pravilno nameščena.
V primeru, da se maska zmoči, zmečka ali strga, jo je potrebno zavreči v rumeno vrečko namenjeno infektivnim odpadkom.
Kadar ste v sobi sami ali s sobolnikom lahko snamete masko in jo odložite v ledvičko na nočni omarici.
Tarčni organi: Kosti, sklepi, možgani, sečila, rodila, bezgavke, koža, oči….
PATOLOŠKE SPREMEMBE: Ko prodrejo bakterije tuberkuloze v bronhije in pljuča, telesu lastne snovi sprožijo obrambni mehanizem. Nastane nespecifično vnetje, nekroza tkiva, hipersenzibilizacija in alergija, kar zaznamo kot pozitivni tuberkulinski test. Primarni žariščni del v pljučih se sesiri in oddvoji od ostalega tkiva. Sesirjeno tkivo se utekočini in pacient ga izkašlja. Nastanejo prazne jamice v pljučih ali kaverne. V tem stadiju se bolezen lahko konča, lahko pa se povzročitelj bolezni razširi s krvjo ali limfo ali preko bronhialnega sistema po telesu in povzroči težke bolezenske pojave
MOŽNI ZAPLETI: če tuberkuloza napreduje lahko povzroči okvaro ledvic, mehurja in kosti (ekstrapulmunalna tuberkuloza)
VIRUSNI HEPATITIS
Hepatitis pomeni vnetje jeter. Hepatitis lahko povzročajo različni dejavniki, kot so okužbe, pretirano uživanje alkohola, razna zdravila, kemične snovi in strupi, motnje v presnovi (npr. hemokromatoza) ali celo spremenjen lasten imunski odziv (avtoimuni hepatitis). Najpogosteje ga povzročajo virusi, med njimi največkrat tako imenovani hepatotropni virusi (virusi hepatitisa A, B, C, D, E in G), lahko pa tudi različni drugi virusi, ki poleg drugih, za določeno obolenje značilnih bolezenskih znakov, ob tem povzročajo tudi vnetje jeter (npr. virus Ebstein-Barr ob infekcijski mononukleozi, virus noric, virus herpes simpleks, idr).
Akutna bolezen se kaže kot vnetje jeter, bruhanje, zlatenica in v redkih primerih sledi smrt. Kronična okužba lahko povzroči cirozo jeter ali celo karcinom jeter, ki je smrten in se slabo odziva na trenutno dostopna zdravila proti raku. Okužbo je mogoče preprečiti s cepljenjem.
Hepatitis A
Prenaša se fekalno oralno in s tesnim stikom, okužena voda ih hrana, zdravimo simptomatsko, ni protivirusnih zdravil, preprečujemo z osebno higieno, CEPIVO-svetuje se predvsem potnikom.
Hepatitis B
Prenaša se parenteralno (iv uživanje drog, vbod z igloo, transfuzija okužene krvi), spolni odnosi in iz okužene matere na otroka. Zdravimo simptomatsko (obstajajo protivirusna zdravila). Preprečimo lahko s pasivno in aktivno imunizacijo.
Hepatitis C
Prenaša se parenteralno, iz matere na otroka, redkokdaj okužba pri spolnem stiku. Zdravimo s kombinacijo pegiliranega interferona alfa in nukleozidnega analoga ribavirina. Preprečujemo z nadzorom darovane krvi, organov.
Hepatitis E
Prenaša se s slabo higieno, okuženo vodo, fekalno oralno. Zdravimo simptomatsko s podpornim zdravljenjem. Preprečujemo pa z dobro higieno.
Hepatitisa A in E sta akutni bolezni, ki redko, a lahko ogrozita življenje in sta danes večinoma prisotni pri potnikih v endemična (tropska in subtropska) področja, torej v kraje s slabimi higienskimi razmerami in sanitacijo. Prenašata se fekalno-oralno, hepatitis A pa lahko tudi spolno pri moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, redko tudi pri injiciranju drog.
Hepatitisa B in C pa sta lahko kronični bolezni z resnim potekom, ki lahko desetletje ali več potekata povsem prikrito in po mnogo letih privedeta do hude poškodbe jeter, ciroze ali celo raka na jetrih, ki je dokazano povezan s tema okužbama. Ljudje, ki se izpostavljajo intravenskemu injiciranju drog, tveganim spolnim odnosom, neprofesionalni tetovaži, prebadanju kože (piercing), neprofesionalni akupunkturi, ali pa se naključno zbodejo z okuženo injekcijsko iglo, so najbolj izpostavljeni možnosti okužbe z virusom hepatitisa C in hepatitisa B. Okužili pa so se lahko tudi tisti, ki so v preteklosti prejeli transfuzijo krvi, ali bili izpostavljeni raznim večjim medicinskim posegom in postopkom, ali pa imajo okuženega družinskega člana oz. z okuženo osebo živijo v skupnem gospodinjstvu. Pri 20-30% okuženih način okužbe ni pojasnjen.
| Virusni hepatitis | Vir okužbe | Pot prenosa | Način prenosa | Kronična okužba | Zaščita z imunoglobulini | Cepivo |
| A | blato | fekalno-oralno | okužena voda/hrana, s človeka na človeka | ne | da | da |
| B | kri in nekatere druge telesne tekočine | izpostavljena koža/sluznica | spolni stik, okužene igle, transfuzija, z matere na otroka | da | da | da |
| C | kri | izpostavljena koža/sluznica | okužene igle,transfuzija, spolni stik, z matere na otroka | da | ne | ne |
| D | kri in nekatere druge telesne tekočine | izpostavljena koža/sluznica | transfuzija, okužena igla, spolni stik, z matere na otroka | da | ne | ne |
| E | blato | fekalno-oralno | okužena voda/hrana | ne | ne | ne |
Hepatitis A
Način okužbe
Virus hepatitisa A se večinoma prenaša po fekalno-oralno poti ali z neposrednim tesnim stikom z osebe na osebo. Glavni vzroki za širjenje HAV so slabe higienske razmere in slaba sanitacija okolja, kjer živimo, ter uživanje okužene vode in hrane.
Virus se izloča v okolico z okuženim blatom. Ob nezadostni in neustrezni higieni rok se virus prenaša na hrano in različne predmete. Okužba se lahko prenaša tudi z okuženimi živili, med katerimi so najpogostejši termično neobdelani ali slabo obdelani morski sadeži, sadje, zelenjava, pa tudi in predvsem onesnažena pitna voda. Posebna pazljivost je potrebna na potovanjih v t.i. endemična področja, to so dežele z nezadostnim higienskim standardom.
Virus hepatitisa A se lahko prenaša tudi z analno-oralnim spolnim odnosom, izjemno redko lahko tudi z urinom. Možen je tudi parenteralen prenos pri intravenskem uživanju nedovoljenih drog, vendar je izredno redek.
Potek okužbe
Inkubacijska doba hepatitisa A je od 15 do 45 dni. Večina okužb pri otrocih je brez bolezenskih znakov, pri odraslih pa je bolezen ponavadi močneje izražena in traja dlje. V povprečju po 2-6 tednih bolezenski znaki izzvenijo in začne se obdobje rekonvalenscence. Pri približno 0.1% obolelih pride do akutne odpovedi delovanja jeter z zelo visoko smrtnostjo. Za okužbo s HAV je značilna popolna ozdravitev brez posledic in brez kronične slike bolezni. Po prebolelem hepatitisu A ostaja doživljenjska imunost proti tej okužbi.
Odkrivanje okužbe
Sum na hepatitis A se postavi na osnovi epidemioloških podatkov ter laboratorijskih preiskav, bolezen pa potrdimo s posebnimi mikrobiološkimi preiskavami.
Preprečevanje
Na splošno okužbo preprečujemo z ustrezno higieno in sanitacijo. Na voljo je tudi cepljenje, pasivna (imunoglobulini), kot tudi aktivna (cepivo proti hepatitisu A) imunizacija. Pasivno imunizacija se pri izpostavljenih osebah svetuje takoj po neposrednem stiku z okuženo osebo. Aktivna imunizacija pa je preventivno cepivo, ki nudi zaščito v več kot 90%. Cepljenje proti hepatitisu A se svetuje predvsem potnikom, ki potujejo v endemične kraje, pa tudi določenim drugim skupinam ljudi, vključno z bolniki s kroničnimi jetrnimi boleznimi. Na voljo je tudi kombinirano cepivo proti hepatitisu A in B.
Hepatitis B
Način okužbe
Virus hepatitisa B se prenaša parenteralno, to je z neposrednim vnosom okužene krvi v telo (intravensko uživanje drog, naključni vbod z okuženo iglo, transfuzija okužene krvi in krvnih pripravkov), s tveganimi spolni odnosi (tveganje za okužbo po enkratnem nezaščitenem spolnem odnosu z okuženo osebo je 30-40%!) in z okužene matere na otroka. Prenos okužbe je možen tudi med družinskimi člani oz. člani skupnega gospodinjstva pri souporabi osebnega pribora (zobna ščetka, britvica, manikirni pribor ipd.).
Potek okužbe
Inkubacijska doba je 45 do 180 dni. Le pri polovici okuženih se nato pojavijo simptomi in znaki bolezni, pri ostalih je okužba nema. Odpoved delovanja jeter se pri akutnem hepatitisu B pojavi pri manj kot 1% okuženih. Po nekaj tednih do mescih simptomi in znaki akutne bolezni navadno izzvenijo. Pri večini odraslih bolnikov se bolezen pozdravi, pridobijo zaščitna protitelesa in s tem postanejo imuni (odporni) na ponovno okužbo.
Večina okuženih novorojencev in četrtina otrok, ki so se okužili v zgodnjem otroštvu, ostane kronično okuženih. Pri odraslih se kronična okužba pojavi v 5-10 %. Med njimi je večino zdravih nosilcev virusa, ki nimajo nobenih simptomov ali znakov obolenja, lahko pa s tveganim vedenjem širijo okužbo. Kronična okužba pa lahko poteka napredujoče in v povprečju pri 30 % bolnikov s kroničnim vnetjem jeter privede do nastanka ciroze jeter že po šestih letih. Pri 2,4% bolnikov z jetrno cirozo letno se razvije rak na jetrih (primarni jetrnocelični karcinom), ki je dokazano povezan z okužbo s HBV.
Odkrivanje okužbe
Sum na hepatitis B se postavi na osnovi epidemioloških podatkov, klinične slike, laboratorijskih preiskav, diagnozo pa potrdijo posebne mikrobiološke preiskave. Po doktrini se opravi testiranje na morebitno okužbo s HBV ne le pri bolnikih s simptomi in znaki za akutni hepatitis, temveč tudi pri osebah z večjim tveganjem za okužbo, npr. osebe z novo odkrito spolno prenosljivo okužbo, pri intravenskih uživalcih nedovoljenih drog, pri naključnih poškodbah na delovnem mestu v zdravstvu oziroma naključnem vbodu z odvrženo uporabljeno iglo in podobno.
Preprečevanje
Okužbo s HBV lahko uspešno preprečimo s pasivno (hiperimuni gamaglobulini) in aktivno (rekombinantno cepivo) imunizacijo. Pasivno imunizacijo uporabimo čim hitreje po znani izpostavitvi okužbi s HBV. Cepivo uporabimo skupaj s hiperimunimi gamaglobulini po izpostavitvi okužbi , masovno pa se ga uporablja v preventivne namene. Učinkovito je pri 90% cepljenih. Cepljenje proti hepatitisu B se priporoča osebam z večjim tveganjem, za izpostavljenost okužbi kot so zdravstveni delavci, osebe z tveganim spolnim življenjem, intravenski uživalci drog, bolniki z določenimi kroničnimi boleznimi ipd. Od leta 1998 se proti hepatitisu B cepijo tudi vsi otroci pred vstopom v prvi razred devetletke. Od leta 1994 dalje se tudi vse noseče žene testira glede okužbe s HBV. Pri vseh novorojenčkih okuženih mater se svetuje pasivno imunizacijo ter aktivno cepljenje takoj po porodu. Po naključnem vbodu z okuženo iglo se svetuje pasivno in aktivno imunizacijo po izpostavitvi, prav tako pa tudi po tveganem spolnem stiku z okuženo osebo.
Danes je na voljo tudi kombinirano cepivo proti hepatitisu A in B.
Hepatitis C
Način okužbe
Virus hepatitisa C se najpogosteje prenaša parenteralno, torej z neposrednim vnosom okužene krvi v telo (intravensko uživanje drog, naključni vbod z okuženo iglo, njuhanje drog transfuzija okužene krvi in krvnih pripravkov, neprofesionalno tetoviranje in prebadanje telesa). Možen je tudi prenos okužbe z matere na otroka, izredno redek je prenos okužbe pri spolnem stiku z okuženo osebo, še redkejši pa znotraj družinskih članov oz. gospodinjstva, predvsem pri souporabi pribora za osebno nego. Pri približno 30% okuženih način okužbe ni pojasnjen.
Virus hepatitisa C se NE prenaša pri običajnih socialnih stikih z ljudmi. Za prenos okužbe je pomembna kri.
Potek okužbe
Inkubacijska doba traja od 30-180 dni. Vendar okužba HCV najpogosteje poteka brez bolezenskih znakov. Le pri četrtini okuženih se pojavijo zlatenica in drugi znaki, značilni za akutni hepatitis. Virus se le pri 15-30 % okuženih spontano odstrani iz telesa, ponovna okužba pa je mogoča. Pri ostalih 70-85 % pa okužba vztraja vse življenje, zato govorimo o kronični okužbi s HCV. Nezdravljen kronični hepatitis C po 20-25 letih pri 20 % obolelih privede do nastanka jetrne ciroze, pri 1-4 % letno pa do raka na jetrih (primarni jetrnocelični karcinom). Dokazana je povezava med okužbo s HCV in nastankom raka na jetrih.
Odkrivanje okužbe
Na okužbo s HCV posumimo pri izpostavljenih tveganju za okužbo, večinoma pa se odkrije naključno. Potrdimo jo s posebnimi mikrobiološkimi preiskavami krvi. S testom dokaza protiteles proti HCV (anti-HCV), ki se v krvi pojavijo v povprečju 8-12 tednov, največ pa do šest mesecev po okužbi (“obdobje diagnostičnega okna”) se ugotovi, ali je človek kdajkoli prišel v stik s HCV. Aktualno prisotno okužbo pa se potrdi z dodatnim testom prisotnosti HCV RNK v krvi.
Preprečevanje
Proti hepatitisu C ni na voljo niti pasivne niti aktivne imunizacije. Zato je še večji poudarek na preprečevanju okužbe z dobrim nadzorom nad darovano krvjo (vsa darovana kri je v Sloveniji rutinsko pregledovana na HCV od leta 1993!) in darovanimi organi ter nadzorom nad posamezniki, ki so izpostavljeni večjemu tveganju za okužbo, kot so npr. intravenski uživalci nedovoljenih drog, ki ne uporabljajo lastnega pribora za injiciranje. Izogibati se je potrebno neprofesionalnemu tetoviranju, akupunkturi ter neprofesionalnemu prebadanju kože in sluznic (piercing), pri tveganih spolnih stikih dosledno in pravilno uporabljati kondom, izogibati se je treba tudi souporabi osebnega pribora, ter biti previden pri rokovanju s krvjo in telesnimi tekočinami. Zdravstveni delavci morajo dosledno izvajati splošne previdnostne ukrepe. Pri naključnem vbodu z odvrženo, onesnaženo injekcijsko iglo je potrebno pravilno ukrepati (iztiskati kri na mestu vboda in mesto spirati pod tekočo, mlačno vodo 10 minut, nato mesto vboda razkužiti in se čimprej posvetovati z izbranim osebnim zdravnikom).]
Hepatitis E
Način okužbe
Glavni vzrok širjenja HEV so slaba higiena in sanitacija, saj se prenaša predvsem z okuženo vodo, redkeje hrano, lahko s termično slabo obdelanimi školjkami. Okužba s HEV se prenaša fekalno-oralno.
Potek okužbe
Inkubacijska doba traja od 28 do 40 dni. Bolezenski simptomi in znaki okužbe z HEV so zelo podobni okužbi z HAV, velikokrat so odsotni. Bolezen ponavadi poteka lažje kot hepatitis A. Odpoved delovanja jeter pri akutnem dogajanju se pojavi v manj kot 1%. Bolezen pa lahko zelo hudo poteka pri okuženih nosečnicah, predvsem v prvem tromesečju, saj je takrat smrtnost od 10 do 20%.
Hepatitis E se ponavadi pozdravi v 14 dneh do 3 tednih, kronične okužbe z HEV ne poznamo. Okužba najverjetneje zapusti tudi trajno imunost pred ponovno okužbo.
Odkrivanje okužbe
Na hepatitis E posumimo na osnovi epidemioloških podatkov in ustreznih laboratorijskih preiskav, dokažemo pa ga s posebnimi mikrobiološkmi preiskavami.
Preprečevanje
Cepiva proti hepatitisu E še ne poznamo. Edina načina preprečevanja okužbe sta dobra higiena in sanitacija. Predvsem na to opozarjamo potnike, ki potujejo v endemična oziroma ogrožena področja.Preprečevanje okužbe
Proti hepatitisoma A in B obstaja učinkovito cepivo, proti hepatitisu C pa preventivnega orožja še ni. Obstajajo pa zelo učinkovita zdravila za zdravljenje hepatitisa C in dokaj učinkovita zdravila za zdravljenje hepatitisa B, če se ju le dovolj zgodaj odkrije.
Da bi preprečili tiho napredovanje kronične okužbe z virusom hepatitisa B ali C ter dokončno odpoved delovanja jeter ali raka na jetrih, je izjemnega pomena zgodnje odkrivanje okuženih z virusoma hepatitisa B in C, reden zdravniški nadzor pri specialistu za hepatitise in po potrebi zdravljenje.
Pri osebah, ki se izpostavljajo kakršnemukoli tveganju za okužbo z virusoma hepatitisa A in B, ali imajo določena kronična obolenja, pa se svetuje čimprejšnje cepljenje proti hepatitisoma A in B. Pred cepljenjem je priporočljivo testiranje krvi za ugotovitev morebitne predhodne, neme okužbe, saj je v tem primeru cepljenje povsem nepotrebno.
AIDS
AIDS (sindrom pridobljene imunske pomankljivosti) je končna faza okužbe s HIV (virus človekove zmanjšane odpornosti). HIV (virus človekove zmanjšane odpornosti) napada celice imunskega sistema in počasni slabi obrambno sposobnost telesa. Posledica tega je oslabljen imunski sistem, zato se poveča dovzetnost za različne okužbe in rakava obolenja.
Vsak dan se s HIV okuži okoli 16. 000 ljudi; med njimi je najmanj 7000 mladih med 10. in 24. letom starosti, kar pomeni, da se vsako minuto okuži 5 mladih ljudi. Po ocenah strokovnjakov je v svetu s HIV okuženih blizu 40 milijonov oseb. V Sloveniji število okuženih z virusom HIV narašča, je pa tudi res, da se zelo malo ljudi odloče za testiranje za virus HIV.
V zdravstvu se okužimo: z okuženo krvjo, nespretnostjo ali spodrsljajem pri delu (vbod z iglo), sperma, akopunktura….
Tumorji značilni za AIDS: karcinom danke, pljučni rak, Hodkinova bolezen, rak glave in vratu…
Virus HIV napade naš imunski sistem. Z leti pa imunski sistem vedno bolj slabi in prizadeti postane vedno bolj dovzeten za številne okužbe in rakava obolenja, ki vodijo v smrt okuženega.
Potek bolezni
Okužba z virusom HIV poteka v 4 fazah:
Akutna faza
Dva do štiri tedne po okužbi se lahko pojavijo simptomi, podobni kot pri gripi (vročina, nočno potenje, zatečene bezgavke, slabost …). Zaradi nespecifičnosti jih bolniki bodisi spregledajo bodisi zamenjajo za gripozno obolenje, pri nekaterih pa se akutna faza sploh ne izrazi.
Diagnostika v času akutne faze je možna s preskusom na virusno RNK s pomočjo reverzne verižne reakcije s polimerazo.
Latentna faza
Akutni fazi sledi latentna faza, ko se virus v telesu množi, a ne povzroča simptomov. Traja 9–11 let. Obstajajo tudi bolniki, ki že po nekaj mesecih po okužbi razvijejo aids, pri nekaterih pa kljub okužbi v 80-ih letih in brez terapije HAART do danes bolezen ni napredovala.[8]
Faza ARC
Ob koncu latentne faze se ponovno pojavijo simptomi, podobni tistim v akutni fazi, vendar ne minejo. To fazo okužbe imenujemo ARC (angl.(A)ids (R)elated (C)omplex).
Faza aidsa
Pri bolniku, okuženem s HIV-om, postavimo diagnozo aidsa, če so prisotne določene sekundarne okužbe ali zločeste novotvorbe, ki jih štejemo med tako imenovane aids definirajoče bolezni. Gre zlasti za okužbe, ki se jim posameznik z zdravim imunskim sistemom uspešno zoperstavi. Merilo prizadetosti imunskega sistema je število celic pomagalk (CD4) v krvi. Običajno se pri vrednostih 200–400 / µl uvede protivirusna terapija, ki zavira izbruh aidsa.
KAKO SE RAZVIJE IMUNSKA POMANKLJIVOST:
Gre za napako imunskega sistema nastalega zaradi bolezni v prej zdravem človeku. Pogoste so okužbe z oportunističnimi mikroorganizmi, ki povzročajo bolezni pri zmanjšani telesni odpornosti. Dejavniki povezani s pridobljeno imunsko pomanjkljivostjo so stradanje (oz. nezadostna prehrana), bolezni ledvic, imunosupresijsko zdravljenje avtoimunih bolezni in kot preprečevanje zavrnitvenih reakcij na presajenih organih*. Pomembni so tudi tumorji, razna obsevanja, sistemske okužbe in AIDS, ki prav tako zmanjšujejo odpornost pri človeku.
Napake so reverzibilne, če je bolezen oz. vzrok za nastanek odstranjen. Pogoste so predvsem pri hospitaliziranih pacientih.
Pri pridobljeni imunski pomanjkljivosti prihaja predvsem do zmanjšane produkcije ali povečanega izločanja.
– izguba proteinov (povečano izločanje) → hypogammaglobulinaemia → ledvice, prebavni trakt → vnetne bolezni: Crohn-ova olezen, ulcerativni kolitis.
– zmanjšana sinteza je predvsem posledica nezadostnega vnosa proteinov s hrano → napake v celično posredovani imunosti, funkciji fagocitov in komplementa (ob zadostnem vnosu pride do ponovnega izboljšanja).
Posledica številnih infekcij je tudi ta, da mikroorganizmi bolj verjetno zavirajo imunski sistem, kot pa da bi ga stimulirali. Napake v celično posredovani imunosti se pojavijo predvsem kot okužba z virusi: citomegalovirus, ošpice, rdečke, infektivna mononukleoza, virusni hepatitis, HIV.
POLIPI ČREVESJA
Polip je makroskopska (z prostim očesom vidna) tvorba mehkega tkiva, ki nastane nad površino sluznice (raste oz. štrli npr. v lumen črevesja). Polip torej raste iz žariščnega tkiva proč od površine.
Adenom je benigni tumor žleze. Hipofizne adenome razdelimo glede na velikost in način rasti na mikroadenome, če merijo v premeru manj kot 1cm, in makroadenome, če so večji od 1cm.
NENEOPLASTIČNI POLIPI
so zelo pogoste, običajno več, ponavadi ravno, sijoča in manj kot 5 mm. Ta skupina vključuje protivnetno in hamartomski polipi (z dodatnim proprie lamina, cistične žleze in obilno vaskularizovani – mladoletni, ali lamina muscularis mucosae hiperplazija – Peutz – Jeghersovi polipi).
Etiologija: dednost, starost, kajenje, ne zdrava prehrana…
HIPERPLAZIJA PROSTATE
Hiperplazija prostate je rast, povečanje prostate.
Vzroki: starost (spremembe v ravni hormonov), drugo ni znano
Patogeneza: povečanje prostate pritiska na sečnico in jo tako oži. Telo se prilagodi, da mišice z močnejšim krčenjem iztisnejo urin skozi zoženo sečnico. Kasneje se stena sečnega mehurja zadebeli, uriniranje je težje in bolj pogosto. Mehur oslabi in izgubi sposobnost popolne izpraznitve (retenca).
Možni načini zdravljenja: blage oblike ni potrebno zdraviti, potrebne pa so redne kontrole pri zdravniku.
Zdravimo z zdravili- blokatorji receptorjev in hormonski zaviralci.
[wp_ad_camp_1]
KORELACIJA PATOLOŠKIH IN KLINIČNIH SPREMEMB:
ODNOS S KARCINOMOM PROSTATE
HP GASTRITIS
Gastritis je vnetje želodčne sluznice. Je ena najpogostejših bolezni prebavil v vseh starostnih obdobjih, tudi v otroštvu. Je posledica delovanja dražečih snovi na želodčno sluznico, bakterijskih, virusnih okužb in glivičnih okužb.
Vrste gastritisa:
- Akutni (nastane zelo hitro, zaužitje večje količine alkohola, zdravila, kemično dražeče snovi)
- Kronični (traja dlje časa preden ga odkrijemo, okužba z bakterijo HP, postopno nastajajoče vnetje sluznice.
Vzrok gastritisa: Ni znan, pojavlja pa se pri starejših. Bolezen je mnogo bolj pogosta pri domačinih iz Japonske, Finske in Madžarske, kot pri domačinih v ZDA. Tudi priseljenci s teh držav, ki živijo v ZDA imajo večji pojav gastritisa kot drugi Američani. To kaže, da genetski dejavniki in prehranjevanje igrajo patogenetsko vlogo.
Patogeneza želodčne razjede: Želodčna kislina razjeda želodčno sluznico, vzroki za to pa so najpogosteje stres, kajenje, slaba prehrana, nekatera zdravila, prevelike količine kave in čaja…
Vloga želodčne sluznice: Pri vzdrževanju kislinsko-bazičnega ravnotežja igrajo važno vlogo epitelne celice želodčne sluznice, ki ne proizvajajo samo klorovodikove kisline za prebavo beljakovin, temveč tudi bazične snovi kot je natrijev bikarbonat. Ta pa služi za nevtralizacijo odvečnih kislin in za nastanek prebavnih sokov.
Zapleti: Krvavitev iz ulkusa, ileus (zapora tankega ali debelega črevesa), peritonitis (vnetje potrebušnice).
LIMFOM
Je drugo ime za rak limfatičnega sistema. Limfatični sistem je del imunskega sistema organizma, ki skrbi za obrambo telesa pred okužbami.
Ob nenormalnem razvoju in rasti limfocitov se ti začnejo nabirati v limfatičnih vozlih (bezgavkah) in nastane limfom.
Hodkinov limfom: je redkejša oblika limfoma. Dobila je ime po značilnih Reed Sternbergovih celicah ali Hodkinovih celicah.
Ne-Hodkinov limfom: jih je več kot 30. Razdelimo jih v dve skupini, upoštevamo hitrost rasti tumorja.
- Indolentni (Tumorske celice se delijo in razmnožujejo počasi, zaradi tega bolezen v začetnih stadijih težko diagnosticiramo. Bolniki lahko z boleznijo preživijo več let, vendar zaenkrat bolezen še ni ozdravljiva.)
- Agresivni (Tumorske celice se delijo in razmnožujejo hitro. Če bolezni ne zdravimo, poteka hitro in preživetje ni dolgo. V nasprotju z indolentnim limfomom pa je agresivni ne-Hodgkinov limfom ozdravljiv.
Multipli mielom je rak celic krvne plazme. Te celice imamo v kostnem mozgu. Če se mielomi množijo samo v eni kosti, tam nastane tumor, ki ga imenujemo plazmocitom.
Incidenca limfomov: ni povsem jasno zakaj, pojavlja pa se vedno več okužb, ki slabijo imunski sistem in pa tudi vedno več je okuženih s HIV.
KARCINOM PROSTATE IN TUMORJI MODA
Etiologija karcinoma prostate: starost, rasa in dednost.
Rakave spremembe prostate so zelo pogoste in s starostjo naraščajo. Dednost je pomembna, saj ima pri kar 21% bolnikov raka prostate že eden od svojcev.
Prognoza: je dobra, če se karcinom še ni razširil v druge organe. Odkriti ga moramo čimprej, ponavadi raste in se razvija počasi. Vrsta zdravljenja je odvisna od več dejavnikov kot so razširjenost, stopnje malignosti raka, od starosti bolnika in od njegovega splošnega zdravstvenega stanja.
Histološki tip: Pri pregledu histološkega vzorca najprej določimo histološki tip tumorja. Daleč najpogostejši je adenokarcinom (95%), v okviru katerega je najpogostejši acinarni tip, ki predstavlja 99% vseh žleznih karcinomov.
Klinična slika in potek bolezni: Rak prostate je v večini primerov počasi napredujoča bolezen. V večini primerov se pojavi v zunanji coni prostate in tako vsaj v začetni fazi (ko je še kirurško ozdravljiv) ne povzroča kliničnih težav. Z napredovanjem obolenja se lahko pojavijo težave z uriniranjem, lahko pa tudi zaseva v druge organe kot so kosti, kostni mozek…
Prostatični specifični antigen – PSA je tumorski označevalec. Določitev vrednosti PSA v serumu se enkrat letno priporoča pri moških, starejših od 50 let.
Vrste tumorjev testisa: Germinalni (seminomi, neseminomi)
Negerminalni
SEROLOŠKI MARKERJI:
Tumorski marker PSA < 2.5 ( < 5) je pokazatelj tumorja prostate
TUMORJI JETER, ŽOLČNIH POTI IN PANKREASA
Primarni: vzklikne v jetrnih celicah
Sekundarni: pojavi se drugje v telesu in se nato razširi v jetra (metastazira) in je dokaj pogost.
Vzroki:
Alkohol in hepatitis sta največja sovražnika jeter.
Primarni jetrni rak je pri nas redek in je večinoma posledica ciroze jeter, ki se razvije zaradi dolgoletnega pretiranega uživanja alkohola. Včasih je povezan tudi z rakotvornimi snovmi, ki jih izločajo nekatere plesni.
V razvitih deželah se jetrni rak v 70 odstotkih razvije kot posledica virusnega hepatitisa, predvsem tipov B in C.
Težave: slabost, izguba apetita, bruhanje, povišana telesna temperatura, bolečine v zgornjem delu trebuha, rumeno obarvanje kože in očesnih veznic (ikterus).
Z napredovanjem bolezni se lahko pojavi tudi otekanje trebuha, kar je posledica povečanja jeter ali kopičenja tekočine v trebušni votlini.
Prognoza:
Prognoza raka jeter je še vedno slaba. 5-letno preživetje po
uspelem kirurškem zdravljenju je odvisno od stadija bolezni,
od vrste in diferenciranosti tumorja, od stanja jetrnega parenhima
oziroma osnovne jetrne bolezni pa tudi od načina zdravljenja.
Zato je preživetje med 20% in 50%,vendar pride do ponovitve
bolezni v okviru 3 let v 80% primerov.
HISTOLOŠKI TIPI:
hepatocellular carcinoma oz hepatoma, hepatoblastom, sarkom, cholangiocarcinome, limfom
TUMORJI LEDVIC IN SEČNEGA MEHURJA
- Tumorji ledvične kapsule:
– fibrom, leiomyom, lipom, mešani tumorji.
- Tumorji iz zrelega ledvičnega parenhima:
– adenom;
– adenokarcinom (80 do 90%);
– hipernefrom, karcinom ledvice, alveolni karcinom.
- Tumorji iz nezrelega ledvičnega parenhima:
– nefroblastom (Wilmsov tumor);
– embrionalni karcinom;
– sarkom.
- Tumorji iz prehodnega epitela ledvičnega meha:
– prehodnocelični papilom;
– prehodnocelični karcinom;
ploščatocelični tumorji;
– adenokarcinom.
- Ciste ledvic.
- Vaskularni tumorji:
– hemangiom;
– hamartom;
– limfangiom.
- Nevrogeni tumorji.
- Tumorji mezenhimskega porekla:
– benigni fibrom;
– maligni fibrosarkom.
- Sekundarni – metastatski tumorji
SEČNI MEHUR
Maligni tumorji mehurja so najpogosteje epitelijski tumorji. V 90% so tumorji prehodnega epitelija, ostali pa so ploščatocelični karcinom, drobnocelični karcinom in tumorji neepitelijskega izvora: sarkom, feokromocitom, maligni melanom.
Klinični znaki: Tumorji ledvic- bolečina, krvavitve, tipljiv tumor.
Tumorji sečnega mehurja- hematurija, pekoče uriniranje
Preprečevanje: na kaditi, piti alkohola, zdrava prehrana…
RAZLIKE V KLINIČNI SLIKI IN POTEKU:
/////////////—- ne vvvem
GASTROINTESTINALNE OKUŽBE
Povzročitelji: Črevesne okužbe so, kot že samo ime pove, okužbe prebavne cevi, ki jih povzročajo nekateri virusi, bakterije in drugi mikroorganizmi. Najpogostejša znaka bolezni sta bruhanje in driska, bolniki lahko navajajo tudi slabost in bolečine v trebuhu. Lahko je prisotna tudi zvišana telesna temperatura.
Kaj je driska in zakaj je nevarna: Diareja je lahko nenadna (akutna) ali pa (kronična) prebavna motnja. Velikokrat, zlasti v poletnih mesecih, je posledica zastrupitve s hrano (virusna ali bakterijska okužba), lahko pa je posledica zaužitja slabo pripravljene ali stare hrane.
V črevesju so aktivni predvsem dejavniki izločanja ali sekrecije, vsrkavanje biomolekul, vode ter vitaminov in mineralov pa oslabi. Nevarna je zato, ker pride do dehidracije, izsušitve, oseba začne hujšati, v telesu nastopi veliko negativno energijsko ravnovesje.
Patogeneza: Driska je posledica pospešenega prehajanja vsebine skozi črevesje in posledično pogostejšega odvajanja ali zmanjšanja trdote blata. Ponavadi se pojavita obe spremembi hkrati. Če traja manj kot 14 dni, govorimo o akutni driski, če traja več kot mesec, o kronični. V blatu se poveča količina vode in mineralov, pojavijo se neprebavljeni ostanki hrane, lahko celo kri. Ko se v blatu znatno poveča količina neprebavljene hrane, se zmanjša prehajanje hranljivih snovi v telo. V črevesju so aktivni predvsem dejavniki izločanja ali sekrecije, vsrkavanje biomolekul, vode ter vitaminov in mineralov pa oslabi. To povzroči malabsorpcijo oziroma zmanjšano vsrkavanje za življenje potrebnih snovi.
Morfološke spremembe črevesne sluznice: krvavitve, vnetne bolezni…
Zapleti: dehidracija, ulcusi, gastroezofagalni refluks, varice
PLJUČNI KARCINOM
Incidenca:
Po pogostnosti (incidenca) ga je prehitel rak prostate, po številu umrlih pa je pljučni rak še vedno največje breme. V Sloveniji okrog 1100 novih bolnikov in okrog 950 umrlih na leto.
Pri moških je incidenca pljučnega raka visoka, vendar posebej pri mlajših starostnih skupinah upada.
Hitro naraščanje pljučnega raka je pri ženskah, posebej v starosti 40 – 60 let.
Kajenje:
Nastanek rokavih celic spodbudi predvsem dolgoletno kajenje cigaret. Če nekdo preneha kaditi, si postopno, po desetih in več letih, sluznica sapnic povsem opomore in se pogostost pljučnega rak zopet zmanjša in približa pogostosti pri ljudeh, ki nikoli v življenju niso kadili, Škoduje tudi pasivno kajenje.
Cigaretni dim vsebuje številne strupene snovi, ki so sposobne okvariti celice v sapnicah in pljučih. V cigaretnem dimu oziroma katranu so našli preko 4000 snovi in preko 40 strupov, Med temi tudi snovi, ki lahko sprožijo nastanek raka, kar so ugotovili tudi s poskusi na živalih.
Histološki tipi:
Drobnocelični rak pljuč najhitreje raste in se zelo zgodaj širi v okolico in zaseva v oddaljene dele telesa.
Ploščatocelični rak raste najpočasneje in se kasno razširi v oddaljene dele telesa. Najpogosteje ga najdemo pri moških.
Zasevanje:
Ker se pljučni rak širi ali metastazira zgodaj v svojem razvoju, je zato visoko življenjsko ogrožajoč rak in eden najtežje zdravljivih rakov. Pljučni rak se lahko razširi na katerikoli organ telesa, nekateri organi – še posebej nadledvična žleza, jetra, možgani in kosti – so najpogostejša področja metastaze pljučnega raka.
CENTRALNI IN PERIFERNI PLJUČNI RAK: ( to ne vem če je prou)
Centralni- zasevanje v centralnem živčevju
Periferija – bronhioli- ( bronheoalveolarni karcionom)
MOŽGANSKI TUMORJI
Primarni tumorji: izvirajo v možganih
Sekundarni tumorji: nastane kot zasevek nekega drugega primarnega tumorja (dojke, pljuča)
Primarnih možganskih tumorjev je več vrst. Najpogostejši tumorji so gliomi, ki nastanejo zaradi maligne preobrazbe celic opornega možganskega tkiva. Med te celice spadajo astrociti in oligodendrociti. Tumorji se v možganih lahko razvijejo iz različnih znotrajlobanjskih struktur, najpogostejši gliomi se razvijejo v beli možganovini velikih možganov, metastatski tumorji pa v možganskih hemisferah, pogosto pa tudi v malih možganih.
GLIOM: gliomi, ki nastanejo zaradi maligne preobrazbe celic opornega možganskega tkiva. Med te celice spadajo astrociti in oligodendrociti. Tumorji se v možganih lahko razvijejo iz različnih znotrajlobanjskih struktur, najpogostejši gliomi se razvijejo v beli možganovini velikih možganov
Meningeom: Tumor, ki vznikne iz možganskih ovojnic (mening), večinoma je benigen. Pogosteje se pojavlja pri ženskah, predvsem v starostni dobi 40-60 let.
ZASEVANJE:pljuča, dojke
KARCINOM PREBAVIL:
Rak požiralnika, želodca in črevesja – kaj imajo skupnega in v čem se razlikujejo
RAK POŽIRALNIKA: ločimo dva tipa: adenokarcinom in skvamozni rak. Skvamozni rak izhaja iz celic iz zgornjega dela požiralnika oz celično ploščatega epitelja . Adenokarcinom pa izhaja iz žleznih celic ki so prisotne na križišču požiralnika in želodca. Pri esofagalnem karcinomu pride predvsem do disfagije ( oteženega požiranja) bolečin in drugih simptomov ki so ugotovljeni z biopsijo. Majhni, lokalizirani tumorji se zdravijo kirurško,pri večjih pa ne pride v poštev, rast je možno odložiti s kemoterapijo, radioterapijo ali kombinacijo obeh
RAK ŽELODCA: Želodčni adenokarcinom je maligni tumor epitelija, ki izvira iz žleznega epitela na želodčni sluznici. Pri raku želodca je večina adenokarcinomov (90%) . Histološko, obstajata dve veliki vrsti želodčnih adenokarcinomov: črevesni tip ali razpršeni tip. Adenokarcinomi pogosto agresivno napadeljo želodčno steno, infiltracije muscularis mucosae, submucosa, in od tod muscularis proprie. Črevesnih celic tipa tumorja adenokarcinomom opisati nepravilnih cevaste strukture, skrivanje pluristratification, več lumnov, zmanjšano stromi (“back to back” vidikom).
Raziširi se lahkopredvsem v jetra in povzroči hudo zlatenico
Pogosto je pridružena črevesna metaplasia v sosednjih sluznici.
* Okoli 5% želodčne karcinomov so limfomov
* Carcinoid in stromalnimi tumorji.
RAK ČREVESJA (debelega): Spada na 1 mesto rakov pri moških in 2 go mesto pri ženskah. Pri raku debelega črevesja se pojavijo novotvorbe, ki jim pravimo adenomatozni polipi, tudi tukaj je adonokarcinom najpogostejši tip raka( 95%), tu poznamo še limfom in ploščato celični karcinom
Histološki tipi
POŽIRALNIK: adenokarcinom, skvamozni rak( rak ploščato celičnega epitelja)
ŽELODEC: adenokarcinom, limfom, carcinoid in stromalni tumorji
RAK ČREVESA: adenokarcinom, limfom in ploščato celični karcinom
Kako jih diagnosticiramo in kdaj pomislimo na njih
Na njih pomislimo, ko opazimo prve znake: bolečine pri požiranje, bolečine v želodcu, bolečine pri odvajanju, bluvanje sluzi pomešane s svetlo krvjo,bruhanje, prav tako kri v blatu, nepojasnjene obstipacije in driske, stanjšano blato, nepojasnjeno nelagodje v predelu trebuha, utrejenost in izguba telesne teže, smo brez apetita.
Diagnosticiranje:
Požiralnik: biopsija pregled z endoskopom: esophagogastroduodenoskopija
Želodec: gastroskopija, CT abdomna
Črevesje: kolonoskopija, sigmoskopija, digital rectal exam, fecal occult blood tests, double contrast barium enema
Pomoč tumorskih označevalcev in načini zgodnejšega odkrivanja
Tumorski markerji se praviloma povečajo ko se tumor širi oz metastazira
Poznamo naslednje krvne teste za tumorske markerje:
CEA( karcioembionski antigeni) – črevo
CA( antigeni ogljikovih hidratov)- želodec, pankreas
AFP pri jetrih
Primeri normalnih vrednosti različnih tumorskih markerjev :
CEA < 2.5, AFP < 10, b-HCG < 15, CA-125 < 35, PSA < 2.5 ( < 5) CA-19-9 < 30
REVMATOIDNI ARTRITIS:
Etiologija, pomen hormonov, genetike in avtoimunosti v razvoju bolezni
Revmatoidni artritis je kronična sistemska bolezen, avtoimunske narave, ki prizadene predvsem sklepe.
Etiologija: Vzroki za nastanek revmatoidnega artritisa še niso popolnoma jasni, vendar se največkrat pojavi pri osebah, ki so zanjo genetsko dovzetnejše: “Na imunsko kompetentnih celicah so beljakovine, ki so odgovorne za to, kako naš imunski sistem odgovarja na stik z nekaterimi tujimi beljakovinami, ki jim pravimo antigeni. Genetska osnova lahko naredi osebe dovzetnejše za revmatoidni artritis, če pridejo v stik z določenim antigenom. Bolezen se ne deduje neposredno, marveč je vzrok zanjo genetska predispozicija.”
Avtoimunost pa igra osrednjo vlogo pri kroničnosti oz napredovanju bolezni.
Na razvoj revmatoidnega artritisa vplivajo še dejavniki iz okolja, pri ženskah so prisotni tudi hormonski vplivi, sprožilni dejavnik za bolezen pa je tudi stres. Zboli lahko vsakdo, tudi otroci in starejši, vendar se bolezen najpogosteje začne v mlajših in srednjih letih. Ženske obolevajo pogosteje kot moški, največkrat v obdobju med 35. in 55. letom starosti. Po 60. letu starosti za to boleznijo zbolevata oba spola približno enako.
Klinične in patološke spremembe ( razloži pannus)
Spremembe v sklepu: na epifizi kosti se pojavi erozija, stanjša se hrustanec, vname se saynovia
PANNUS = Rheumatology/ A reticulated membrane of granulation–reactive fibrovascular tissue typical of the chronic proliferodestructive phase of rheumatoid arthritis; immune complexes form at synovial membranes, evoking a nonspecific response, resulting in global destruction of chondroosseous tissue
Razlikovanje od drugih bolezni sklepov
Za razliko od osteoporoze, lahko ta bolezen prizadene tudi druge organe in ne samo sklepe, je avtoimuna bolezen
Prizadetost nesklepnih tkiv in drugih organov
Revmatoidni artritis lahko povzroči tudi
razpršeno vnetje pljuč, osrčnika, plevre, in beločnice, in tudi nodularne lezije. Lahko vpliva tudi na ledvične glumerule neposredno preko vaskulopatije ali mezangijskega infiltrirata.
Pomoč serološke diagnostike
– Krvne preiskave ( ugotavljanje revmatoidnega faktorja)
– ugotavljanje anti-citrullinated protein antibodies v krvi
– ugotavljanje z X žarki