V preteklosti je zdravljenje s krvjo temeljilo v največji meri na uporabi polne krvi. Čeprav polno kri v določenih primerih še vedno lahko uporabljamo, temelji sodobno zdravljenje

na uporabi specifičnih, klinično indiciranih pripravkov iz polne krvi. To pomeni, da bolnik dobi le tisto sestavino krvi, ki jo potrebuje, v takšni količini, koncentraciji in obliki, da dosežemo najboljši možni terapevtski učinek. S tem se izognemo nepotrebnemu in morda škodljivemu vnosu odvečnih sestavin.

Reševanje problema s področja ZN

Krvni pripravki so zdravilne sestavine krvi in zajemajo:

– Krvne komponente: eritrociti, levkociti, trombociti in plazma. Krvne komponente so pridobljene iz polne krvi s fizikalnimi metodami (centrifugiranje, filtriranje, zmrzovanje).

– Zdravila iz krvi: albumini, imunoglobulini in faktorji strjevanja krvi. Zdravila iz krvi so pripravljena iz plazme s kemijskimi in s farmacevtskimi postopki (frakcionaža)).

Za posamezne krvne pripravke veljajo različni optimalni pogoji priprave, hranjenja, transporta in uporabe. Rok uporabe krvnih pripravkov mora biti označen na vrečki oz. embalaži in je različen glede na vrsto pripravka, vrsto priprave in vrsto dodatkov .S filtriranjem skozi posebne absorbcijske filtre odstranimo 99,9 % levkocitov in se izognemo veliki večini klinično zaznavnih febrilnih nehemolitičnih reakcij. Obenem močno zmanjšamo ali celo odpravimo prenos citomegalovirusnih(CMV) okužb .Z obsevanjem z gama žarki po filtriranju, dodatno zmanjšamo možnost bolezni presadka proti gostitelju (graft-versus-host disease – GVHD) .S pranjem koncentriranih eritrocitov s fiziološko raztopino razredčimo plazemske sestavine krvi v razmerju 1:100.000. Indikacije so omejene le na redke posebne primere hujših anafilaktičnih reakcij na beljakovine v krvi).

Resuspendiramo koncentrirane eritrocite krvne skupine »O RhD-neg« v plazmi krvne skupine AB. S tem zmanjšamo titer protiteles. Pripravek se uporablja za izmenjalno transfuzijo pri krvno skupinski neskladnosti med materjo in otrokom . Odprt sistem vrečk za krvne komponente moramo uporabiti pri filtriranju, pranju in resuspendiranju krvnih komponent. Hemafereza je postopek odvzema posameznih sestavin krvi: plazme (plazmafereza), trombocitov (trombofereza), glanulocitov (granulofereza), eritrocitov (eritrofereza).

Priprava krvnih komponent pred transfuzijo

Za transfuzijo lahko uporabimo le pravilno hranjeno krvno komponento, v roku uporabnosti, ki vidno ne kaže spremembe vsebine ali ovojnine. Za transfuzijo krvnih komponent je potrebno uporabiti transfuzijski sistem, ki ima mikroagregatni filter 170–200 µm. Sistem lahko predhodno ovlažimo in preverimo s fiziološko raztopino. S transfuzijo krvnih komponent je potrebno pričeti najkasneje v 30 minutah po hranjenju na sobni temperaturi. Trombocite pred transfuzijo dodatno premešamo, transfuzijski sistem pa ovlažimo s fiziološko raztopino. Zamrznjeno plazmo odtajamo neposredno pred transfuzijo.

Z zmrznjenimi vrečkami plazme rokujemo previdno, saj so krhke zaradi globokega zamrznjenja. Vrečke pred in po topljenju pregledamo, da izključimo poškodbe in puščanje. Vrečke, ki so poškodovane in puščajo zavržemo. Zmrznjeno plazmo odtajamo v kontroliranem okolju na temperaturi 37 oC. Najprimernejše je odtaljevanje zmrznjene plazme v posebnih komorah z mikrovalovi ali s suhimi grelci. Odtaljevanje v vodni kopeli s termostatom ni priporočljivo, zaradi možnosti bakterijskega onesnaženja plazme. Plazma ni uporabna, če so po topljenju v plazmi vidni neraztopljeni delci krioprecipitata. Zaradi termolabilnih faktorjev strjevanja krvi uporabimo plazmo takoj po topljenju ali najkasneje v šestih urah. Odtaljene plazme ponovno ne zamrzujemo. V primeru masovne in hitre transfuzije ali prisotnosti hladnih protiteles pri prejemniku lahko polno kri in eritocite segrevamo do 37 oC tako, da sistem, po katerem transfundiramo kri, napeljemo skozi ustrezne grelce.

Transfuzijo krvi in krvnih pripravkov dajemo počasi, z namenom, da pravočasno zaznamo in vrednotimo neželene stranske učinke. Hitrost transfuzije naj bo na začetku počasna in naj ne presega 1 ml pripravka na minuto ali 1 kapljico na 3 sekunde. Število kapljic se lahko nato poveča do curka. Prvih petnajst minut mora nadzirati transfuzijo zdravnik ali od njega pooblaščena medicinska sestra s podiplomskim izobraževanjem iz transfuzijske medicine, ki prepozna neželene stranske učinke. Transfuzijo opravljamo v prostorih in ob opremi, ki omogoča preprečevanje razvoja neželenih stranskih učinkov – tudi reanimacijo. Transfuzijo ene enote zaključimo v dveh do štirih urah. Praviloma ne dajemo več krvnih pripravkov istočasno. Neželene stranske učinke zdravljenja s krvnimi komponentami lečeči zdravnik prijavi na predpisanem obrazcu transfuzijski službi v bolnišnici oz. Zavodu RS za transfuzijsko medicino – službi za hemovigilanco.

VIRI IN LITERATURA:

1.       Lukić L. Krvni pripravki.V: Smrkolj V (ur). Kirurgija. Ljubljana:

Sledi, 1995b: 91–4.

2.        Lukić L. Transfuzija krvi in krvnih pripravkov. Zbornik predavanj: Podiplomska šola iz transfuzijske medicine za zdravnike.

ZTM. Ljubljana, 2007.

3.        Potočnik M. Testiranje krvi. V: Smrkolj V (ur). Kirurgija.Ljubljana: Sledi, 1995: 94–7