Dojenček
Navezanost na starše:
V postopek vključimo starše, če to želijo.Starši naj bodo v otrokovem vidnem polju,
Če starši niso prisotni, naj ima dojenček ob sebi zanj pomembno stvar (ninico, stekleničko….).
Strah pred tujci:
Poseg in asistenco pri posegu, naj opravljajo vedno iste osebe.Delo opravljamo počasi in nežno,
Med posegom naj v prostor ne vstopajo za otroka tuje osebe.
Senzomotorična faza učenja:
Med postopkom uporabljamo senzorično umirjajoč način (nežno božanje, umirjajoč in tih govor, držanje za roko…). Uporabimo sredstva za lajšanje bolečine (lokalni analgetiki, intravenozni opiati) za preprečevanje neugodja. Po opravljenem posegu otroka vzamemo v naročje in ga potolažimo. Če so prisotni starši, spodbudimo njih.
Večanje mišične in gibalne sposobnosti:
Pričakujemo lahko upor, pri starejših dojenčkih. Predmete postavimo iz dosega dojenčka.
Spomin na pretekle izkušnje:
Zavedati se moramo, da večji dojenčki povežejo stvari, prostore ter osebe s preteklimi izkušnjami,zato pogosto jokajo in se upirajo pri pregledu. Stvari, ki otroka plašijo naj bodo izven otrokovega vidnega polja. Boleče posege izvajamo v ločeni sobi, ne v bolniški sobi ali postelji.Če je le mogoče uporabimo neinvazivne metode (uporaba oralnih zdravil namesto venoznih).
Ponavljanje kretenj:
Prikažemo želeno obnašanje (npr. odpremo usta).
Mali otrok
Uporabljajo se enaki postopki kot pri dojenčku, le da upoštevamo še naslednja dejstva.
– Egocentrično razmišljanje (razložimo poseg v smislu kaj bo otrok videl,slišal, okusil, vohal in čuti,poudarimo tiste vidike posega, ki zahtevajo otrokovo sodelovanje, otroku povemo, da lahko joka, kriči in uporabi vse načine za izražanje nelagodja.)
– Negativno obnašanje
Pričakujemo lahko odpor do zdravljenja, otrok je zmožen poskusiti pobegniti. Večkrat moramo otroka čvrsto prijeti. Ignoriramo izbruh jeze in razburjenosti.Uporabimo tehniko za odvračanje pozornosti (npr. petje pesmi skupaj z otrokom).
– Animizem:
Predmete, ki bi lahko pri otroku spodbudile strah umaknemo iz njegovega vidnega polja.
Mali otroci verjamejo, da imajo premeti lastnosti živih in jih lahko poškodujejo.
– Omejena uporaba besed:
Komuniciramo z uporabo domačih in enostavnih besed.Uporabljamo malo in preprostih izrazov, ki so otroku domači. Dajemo en ukaz naenkrat (npr. ulezi se, šele nato primi me za roko).
Uporabljamo le toliko inštrumentov in pripomočkov, kot je nujno potrebno, otroku jih damo v roke. Če mu moramo nastaviti kanilo, to naredimo na lutki, vendar se izogibamo njegovi najljubši igrači, ker otrok lahko misli, da lutko resnično boli.Starše pripravljamo na poseg ločeno od otroka.
– Omejen čas mirovanja:
Priprava otroka pred posegom naj bo kratka in hitra. Razlaga oz. učenje naj bo čim krajša (5-10 min). Pripomočke si pripravimo pred posegom, naj bodo v dosegu roke, otroku povemo kdaj je poseg končan. Po posegu ga potolažimo in ga nagradimo.
– Stremljenje po neodvisnosti:
Dopuščamo izbiro, če je to mogoče. Pričakujemo pa lahko odpor in neodobravanje s strani otroka
Otroku dovolimo, da sodeluje pri zdravstveni negi in pomaga kadarkoli je to mogoče in dopustno (pomaga pri umivanju in oblačenju, popije sam zdravila iz žličke…)
Predšolski otrok
– Egočentričnost:
Načrtovan poseg razložimo z enostavnimi besedami.Demonstriramo uporabo potrebne opreme/pripomočkov. Otroku omogočimo igro s pripomočki igračami, oz. s pripomočki samimi, ki jih bomo uporabili tekom posega.Za pojasnitev določenih pojmov in predstav uporabimo igro z lutkami. Pri opisovanju posega pazimo na uporabo besed.
Poslužujemo si verbalno razlago, ne precenjujemo otrokovih sposobnosti razumevanja besed.
Otroka spodbujamo, da z besedami opiše svoje ideje, občutke in stisko.
Omejen pojem časa in toleriranja nezadovoljstva (nerazumevanje časa in časovna omejenost toleriranja frustracije). Uporabimo enak pristop kot pri malih otrocih, le da planiramo daljši čas razlage oz. učenja(10- 15 min). Pripravo na poseg lahko razdelimo na več srečanj. Bolezen in hospitalizacijo lahko otroci jemljejo kot kazen.
Otroku pojasnimo, zakaj je določen poseg potreben. Otrok težko razume, da lahko boleči posegi pripomorejo k ozdravitvi.Otroka tudi povprašamo, kaj on misli, zakaj je določen poseg potreben. Otroku je potrebno natančno razložit in povedat, da posegi niso oblika kaznovanja.
– Animizem.
Opremo in pripomočke umaknemo izven dosega otrokovega vidnega polja, razen v času, ko jo uporabljamo pri otroku.
Strah pred spremembami na telesu, kastracijo, poškodbo:
Na lutki, na otroku ali z risbo pokažemo, kje se bo poseg izvedel. Poudariti je potrebno, da se nobenih drugih delov telesa ne bomo dotikali, če je možno, izberemo manj agresivne postopke,
– Želja po sodelovanju in pobudi:
Otroka, če je le mogoče vključimo v negovanje (prime inštrument, drži pripomoček, sodeluje pri oblačenju,če je mogoče, ponudimo možnost izbire.Otroka pohvalimo za pomoč in sodelovanje. Nikoli ga ne kregamo, če ne sodeluje.
Vzpodbudimo starše, da so prisotni.Zavedati se moramo, da postopki, ki jih izvajamo na genitalijah, vzbujajo še večji strah in tesnobo.Otroku dovolimo, da nosi svoje spodnje perilo.
Razložimo uporabo nevsakdanjih pripomočkov, opozorimo ga na luči in nenavadne zvoke.
[wp_ad_camp_1]
Šolar
Poseg razložimo z uporabo ustreznih medicinskih izrazov.Uporabljamo lahko že enostavne sheme iz anatomije in psihologije.Funkcijo in uporabo opreme razložimo konkretneje in na mestu, kjer se bo uporabljala.
Otroku dovolimo rokovanje z opremo. Lahko uporabimo lutko ali drugo osebo za prikaz opreme. Dovolimo vprašanja in diskusijo pred posegom in po posegu.
Izboljšanje koncepta časa:
Razlaga posega in učenje lahko traja tudi dlje časa (do 20 min.Na poseg se že v naprej pripravimo, da poseg lahko izvedemo hitro.
Rast samokontrole:
Otrok že zna sodelovati, lahko povemo kaj pričakujemo, predlagamo mu različne načine samokontrole (npr,. globoko dihanje, štetje, relaksacija), dodelimo odgovornost za naloge, ki jih zmore sam, vključimo v proces odločanja, spodbudimo k aktivnemu odelovanju (otrok se sam sleče, umije, rokuje z enostavno opremo, odpre zavitke)
Razvijajo odnose z vrstniki:
Možna priprava dveh ali več otrok na posamezen proces ali pa vzpodbuda enega od njih, da pomaga pri pripravi drugega vrstnika.Zaradi ohranjanja samospoštovanja, med posegom zagotovimo zasebnost.
Adolescent
Potrebno je vsestransko obrazložit, zakaj je poseg potreben oziroma koristen.Razložimo tudi dolgoročne posledice posega, upoštevamo, da se adolescent lahko boji smrti, nezmožnosti in drugih potencialnih tveganj. Vzpodbudi odprto komunikacijo v zvezi s posegom.Večja zaskrbljenost nad sedanjostjo kot prihodnostjo. Prisotno je mišljenje, da je takojšen rezultat bolj pomemben kot so kasnejše koristi.
Stremljenje k neodvisnosti:
Adolescenta vključimo v proces odločanja in planiranja (izbira primernega časa, prostora, kdo bo prisoten pri posegu). Razložimo mu ga metod za lastno kontrol. Sprejmemo regresijo v smislu otroškega obnašanja. Adolescent ima lahko težave pri sprejemanju novih avtoritet, zato se lahko upira in pritožuje nad posegom