Psihologija identiteta sebstvo karakterji etničnost zavest streotip

freud.JPG1.    VPRAŠANJE SEBSTVA IN INDETITETE?

Nanaša na sedanjost in preteklost
Oba pojma sta zelo povezana in ne moremo razlagati enega, brez osvetlitve drugega.

SEBSTVO je razširjen jaz, ki se širi v nezavedno.

INDETITETA je modus ali več modusov iz dveh spektrov. Eden je kot subjekt v lastni dejavnosti in drugi kot objekt. Šele ta nam da kritično presojo in občutek identičnosti in kontinuitete.

DEFINICIJA ; sebstva in indetitete vsebujejo značilnosti človeka kot biološka vrsta, individualna osebnost, družbeno bitje in član kulture.

2.    POMENSKE KATEGORIJE POJMA INDETITETE

So tri kategorije:

2.1.    INDETITETA KOT SAMOPODOBA: to je tisto, kar si človek misli o sebi- samorefleksivni proces. Tukaj sta subjekt in objekt združena v eno osebo. Temelji na razumevanju kot posameznikov samorefleksivni proces, kar je temelj za razvoj raziskovalnega polja, kjer posameznik glede na proučevanju pojavov indetificira lastno sebstvo iz notranje perspektive. Ta občutek indetitete daje možnost osebi za izrekanje o sebi in za samoopredeljevanje in je značilno le za človeško vrsto.

2.2.    INDETITETA KOT KOMPLEKS LASTNOSTI, KI JIH POSAMEZNIKU PRIPISUJEJO DRUGI; ko razmišlja o sebi. Tukaj notranji perspektivi, ki temelji na samorefleksiji in je preveč subjektivna in nezadostna, dodamo še zunanjo perspektivo- kar človeku pripisujejo drugi. Šele njuna medsebojna usklajenost, da relativno objektivno in realno samopodobo.

2.3.    INDETITETA KOT ZNAČILNOST DRUŽBENIH SISTEMOV; tu je objekt skupina, kultura, organizacija,.. subjekt pa je posameznik, ki spada v to skupino, zaradi določenih lastnosti. Včasih si pripadnik te skupine »mi Slovenci«, včasih pa se ločuješ od te skupine »Nemci«. Posamezniku je ta indetiteta dana od zunaj in ne izhaja iz njegove notranjosti.

ZADNJI DVE KATEGORIJI STA  KOLEKTIVNI.

3.    ZAČETKI PSIHOLOŠKEGA PROUČEVANJA INDETITETE

Podobno kot sodobno proučevanje indetitete. Tu je najpomembnejši ERIKSON, ki je prvi uvedel pojem indetiteta in temelje sistematične refleksije osebne in družbene indetitete. Čeprav zanj ne moremo govoriti, da je prvi, ki se je začel ukvarjati z njo. Njegov koncept temelji na INTUICIJI, LITERARNIH in POETIČNIH ANALIZAH na NJEGOVI KLINIČNI PRAKSI. Kritiki mu očitajo nepreciznost in pogosto metaforičnost. Zato je Eriksonov koncept pomemben bolj teoretično.

4.    REFLEKSIVNOST IN AVTOREFLEKSIVNOST

Obe sta miselni sposobnosti, ki sta specifični za človeško vrsto.

AVTOREFLEKSIVNI PROCES omogoča človeku, da je istočasno subjekt in objekt opazovanja, to pa je tudi razlog za NASTANEKA in RAZVOJ OBČUTKA INDETITETE.

AVTOREFLEKSIVNI PROCES vključuje intraspektivno spoznavanje zunanjega sveta in njegovih reakcij nanj.

AVTOREFLEKSIVNOST – razmišljanje o samem sebi.

REFLEKSIVNOST – čl. Sposobnost razmišljanja o nečem.

5.    RAZVOJ SAMOSPOZNAVANJA SKOZI ZGODOVINO

–    GRŠI FILOZOFI  – so imeli moto »spoznaj samega sebe«.

–    SREDNJI VEK – pojavili so se zametki identitete, klacificirali so sebe in značaj in to opredeljevali v gledališču.

–    NOVI VEK – je prava prelomnica, prepričani so, da spoznavamo samega sebe iz zunanjosti v notranjost in da se zunanjost prikrade v notranjost z avtorefleksijo.

–    PURITANSTVO – je glavni dejavnik za razvoj samospoznavanja. Pomembni vrednoti sta zavest in samozavedanje. Veja protenstantizma (zelo strogi, zadržani)

–    ROMANTIKA – v tem obdobju so zelo pozorni na indentiteto (poudarjali so enkratnost in individualnost posameznika)

–    20. STOL. – mnogi zavračajo religijo, zato ni več odgovorov na eksistenčna vprašanja in mnogi so se sprijaznili, da obstajajo dvoumni in da ni možno za popoln razum samega sebe.

INDIVIDUALNA IDENTITETA

1.    GLAVNI PROBLEMI PRI PROUČEVANJU IDENTITETE:

1.1.    PROBLEM REALNOSTI: v tem, da semopodoba ne sklada s tem, kaj drugi mislijo o nas. Se nanaša na odnos med notranjo in zunanjo perspektivo. Za proučevanje indetitete ni zadostna notranja perspektiva, ker je to samo enostransko razumevanje, zato je pomembna tudi zunanja perspektiva. Že LUKMAN je rekel, da se indetiteta ne razvija iz notraj na vzven, ampak iz zunaj na vznoter.

Med obema perspektivama so povratne zveze, ki omogočajo oblikovanje in predstavljanje indentitete.

Usklajevanje med notranjo in zunanjo perspektivo je posameznikov notranji proces, zato niti dva posameznika v isti družbeni kategoriji nimata enakih značilnosti sebstva.

1.2.    PROBLEM INDIVIDUALNOSTI: se nanaša na enkratnost indentitete. Posameznikova indetiteta je razpeta med njegovo individualnostjo in družbenostjo. Iz individualnega vidika lahko rečemo, da je to njegova specifičnost. Tekom psihosocialnega razvoja posameznik razvije kriterije lastne indentitete, na katerih potem razvija, potrjuje, dograjuje.

1.3.     PROBLEM KONTINUITETE: človek se spreminja, vendar ostaja ista oseba. Nanaša se na stabilnost in premikanje elementov. Skozi razvoj posameznika se identiteta spreminja in se počasi in sočasno z psihosocialnim razvojem razvija. In se ne konča njen razvoj v adolescenci, ampak se še v odraslosti oblikuje in dograjuje. Kljub temu imamo občutek, da smo ista oseba.
Biti nekdo, je konstrukcija preteklosti, vrednotenje sedanjosti in oblikovanje načrtov za prihodnost.

1.4.    PROBLEM KONSISTENTNOSTI – SKLADNOSTI: deli naše samopodobe se morajo skladat v celoto. Nanaša se na odnos med elementi v notranjem spektru. Posameznik v različnih situacijah prevzema različne vloge.vendar ima še vedno občutek, da je ena in ista oseba. Raznolikost v vedenju v teh situacijah je minimalna.

2.    GLAVNE KOMPONENTE INDENTITETE IN NJIHOVA MEDSEBOJNA  POVEZANOST

2.1.    KOGNITIVNA ali SPOZNAVNA KOMPONENTA: spoznavamo samega sebe. Kongitivni preobrat je povzročil spremembo pozornosti na vedenjske vzorce, na subjekt izkustva z lastnim sebstvom in kognitivno predelavo informacij o njem. Subjektova samopodoba je subjektovo mnenje o samem sebi. Mnenje pa pridobi na subjektovih zaznavah v subjektovih pomembnih situacijah.

2.2.    AFEKTIVNA ali ČUSTVENA KOMPONENTA:  kar spoznamo o sebi, smo zadovoljni. Pri subjektovi samopodobi ni pomembno le kognitivna komponenta, ampak tudi občutek lastne vrednosti, kar je zelo pomembno za posameznikovo psihično zdravje in njegovo delovanje. Ta občutek se spreminja na 3 načine:

–    Z oceno specifičnega izkustva, ker oceno posameznik posploši
–    Pri reševanju problemov, ki nastanejo pri oblikovanju indetitete, če je reševanje uspešno, dobimo pozitivno ovrednotenje, drugače pa obratno.
–    In glede na motivacijo se ravno tako ustvarijo pozitivno ali negativno vrednotenje.

2.3.    KONATIVNA ali MOTIVACIJSKA KOMPONENTA: občutek, da imamo nadzor nad vsem. Motivacijsko komponento imenujemo tudi nadzor nad samim sabo. Vsi moramo imeti občutek, da situacijo obvladamo in zmoremo, če tega ni, se počutimo nemočne in zgubljene.

POVEZAVA MED TEMI KOMPONENTAMI
Posameznik mora vključevati koncept sebe, občutek lastne vrednosti in nadzor nad sabo v celoto.  Če so te komponente v neskladju, se pojavi potreba po konstruktivnem reševanju identitete. Spremeni odločitve, načrte za vzdrževanje indetitete,… in spet ravnovesje med komponentami.

3.    FILOGENEZA SEBSTVA IN IDENTITETE  ali RAZVOJ PO BIOLOŠKIH VRSTAH

AVTOREFLEKSIJA: se je počasi razvijala.

V človeški refleksiji sta dve perspektivi:

–    NOTRANJA:  sebstvo kot subjekt, sebstvo kot objekt v eni in isti osebi
–    ZUNANJA: med sebstvom in nesebstvom

SAMOREFLEKSIJA: se razvija sočasno z prehodom iz enega vidika v drugega:

–    PRVI VIDIK: sebstvo kot subjekt (jaz)
–    DRUGI VIDIK: sebstvo kot objekt (mene)

Pri višjih primatih obstaja samoprepoznavanje, kar je zametek za samorefleksijo.
Šimpanzi se prepoznajo v ogledalu (prime se za svojo piko na obrazu, medtem ko nižje razvite živali mislijo, da je v ogledalu drug pripadnik iste vrste)

Za razvoj samorefleksije je pomembna socializacija.
Šimpanze, ki so jih izobčili iz njihovega družbenega okolja, niso razvili samoprepoznavanja. Zato je pri ljudeh zelo pomembno družbeno okolje za razvoj identitete.

4.    ŠTIRI OBLIKE SEBSTVA PO GREENWALDU:

Novonastale oblike sebstva pri razvoju nastanejo po principu nadaljevanja že obstoječega sebstva, kljub temu prejšnje sebstvo ostane, tako, da ima odrasli človek lahko 4 oblike sebstva, in sicer nastale so po vrstnem redu; DIFUZNO SEBSTVO,  JAVNO SEBSTVO, ZASEBNO SEBSTVO, KOLEKTIVNO SEBSTVO.

4.1.    DIFUZNO SEBSTVO: nejasno zavedanje samega sebe. To sebstvo temelji na odzivih telesa na ugodje in neugodje (bolečina). Je prva oblika, ki se pojavi in je zelo primitivna, zato ji rečemo tudi predsebstvo.

4.2.    JAVNO SEBSTVO: prevzamemo tuja mnenja iz okolja. Se pojavi, ko se pri otroku razvijepozitivno vrednotenje oz. začne ceniti odobravanja staršev, avtoritet in vrstnikov. In dobi občutek, katero obnašanje bodo drugi sprejeli in katero zavračali.

4.3.    ZASEBNO SEBSTVO: če so si mnenja drugih nasprotna in se je treba odločit, kaj bo izbral, ko pa se odloči se oblikuje zasebno sebstvo. Nastopi, ko se javno sebstvo sooči z konflikti med standardi pomembnih drugih. Takrat se zaradi težav, ki jih povzročijo te konflikti, razvije zasebno sebstvo.

4.4.    KOLEKTIVNO SEBSTVO: skupni interesi spodrinejo lastne. Nastane, ko se posameznik sooči z konfliktom med osebnim ciljem in ciljem referenčne skupine in da prednost skupnim interesom.

Razvijati se začne v družini, kasneje pa jo zamenjajo druge skupine, kot so: religiozne, etnične, nacionalne, politične,..

5.    RAZVOJ SEBSTVA V ZGODNJEM OTROŠTVU

To obdobje traja do 2. leta starosti.

Organizem je organizator vedenja.

Tri kontrolirana vedenja so:

–    Otrok se odziva na tuje vedenje
–    Premika oči za roko, ki gre proti predmetu
–    Spoznava čutne lastnosti roke

To vse poteka po dednem programu.

To obdobje ima 4-6 faz in v vsaki od njih se pojavi neka nova sposobnost.

1.    FAZA: PRVO TROMESEČJE

Vse teorije navajajo, da se sebstvo začne razvijati z biološko funkcionalnimi sposobnostmi, zato v tej fazi rečemo sebstvu predsebstvo.
Pri njih obstaja orientacija, pozornost in nekaj osnovnih gibov.
Pozorni so na socialne dražljaje, prisotna je emocionalna intenzivnost, časovno in ritmično organiziranost komunikacija z svojo mamo.

2.    FAZA: OD 4 – 6 MESECA
Spozna, da je sam kriv za svoja dejanja in začne ločevati druge od sebe.
Dobi sposobnost doživljanja samega sebe kot subjekt.

3.    FAZA: OB KONCU 1. LETA IN NA ZAČETKU 2. LETA

Pojavi se simbolična predstava.spozna, da so predmeti lahko praktični.
Glede na svoje emocionalne reakcije, začne ugotavljati odgovore drugih na njegove spodbude.

Pri oblikovanju individualne identitete in sebstva ga podreja pri tem družina, zato se mu pojavi močna želja po avtonomiji.
Vse želi opraviti sam, kadar kaj opravi sam, se mu pokaže zadovoljstvo, kar se kasneje razvije v storilnostno motivacijo.
Dobro razlikuje sebe od drugih, tudi mamo, nanjo pa je tudi emocionalno močno navezan in tu se mu oblikuje temelj zaupanja ali nezaupanja, ki je kasneje pomembno za samovrednotenje.

4.    FAZA: V 2. LETU

Pojavi se sposobnost refleksije – mišljenja:
–    Prepozna se na sliki
–    Primerno vedenje pred zrcalom
–    Igra se z vrstniki
–    Jezikovno pojmuje sebe

Poveča se mu želja po doseganju rezultatov in če jih dosega, kasneje doseže avtonomijo, če pa ne, pa začne dvomiti vase.
Iz spoznavanja drugih, kot objekt, začne tudi sebe obravnavati kot predmet.

6.   RAZVOJ SEBSTVA V SREDNJEM IN POZNEM OTROŠTVU

V SREDNJEM OTROŠTVU imamo impulzivno sebstvo; TO JE PREDŠOLSKI OTROK

Njegova notranjost je revna. Na začetku še ne loči dobro sposobnosti od dosežkov.
V 3. letu in pol, pa doume bistvo tekmovanja in začne oblikovati prve socialne standarde za odnose z okoljem. Ponosen je na uspehe in razočaran nad neuspehi.
Se razlikuje med drugimi, a ne razume še njihove perspektive, namer,..
Svet že deli v kategorije, recimo na spolno, vendar to razlikuje še na osnovi zunanjih znakov. Njegovo veselje in žalost sta še odvisna od tujih emocij.

POZNO OTROŠTVO; OSNOVNOŠOLEC

Njegov notranji svet je bogat. Že razume tujo perspektivo in namere ter se zaveda, da imajo drugi drugačno; -mišljenje,  -čustvovanje
potrebe se spremenijo v zahteve. V tem obdobju je boleča preselitev in izguba družinskih vezi.

7.    RAZVOJ SEBSTVA V ADOLESCENCI

Delimo na dva obdobja:

a)    OBDOBJE ZGODNJE ADOLESCENCE in KONFORMISTIČNO SEBSTVO

11. – 13. leta (prilagodljivo)

Samopodobo si ustvarjajo glede na lastno vedenje. Vso pozornost posvetijo sebi in mislijo, da se tudi drugi toliko posvečajo njemu. Sebstvo je izolirano in razcepljeno, na notranjost, ki jo skrivajo in »fasada«, ki jo kažejo.  V tem obdobju je zelo pomembno družbeno okolje in sebe opredeljujejo glede na njegovo podobo.
Počasi, postopoma postajamo samostojni in neodvisni.

b)    RAZVOJ SAMOZAVEDANJA IN SAMOKONTROLE

V tem obdobju so zelo aktivni pri realizaciji lastnih in družbenih ciljev.

Veliko mu pomeni sebstvo iz motivacijskega vidika. Zelo so občutljivi na neiskrenost in čustveno stabilnost. Njegov notranji prostor je razširjen in sposoben samorefleksije, sebstvo je lahko kot objekt ali subjekt.

ERIKSON pravi, da je to obdobje jedro razvoja sebstva in identitete in prehodno krizno obdobje, ker se tu pojavljajo dileme in pretresi. Te težave lahko reši uspešno ali pa nastopi identitetna zmedenost, ki lahko nastopi zaradi sledečih problemov:

–    PROBLEM INTIMNOSTI; zaradi želje po neodvisnosti lahko nastopi izolacija ali pa pretirano iskanje intimnosti.

–    PROBLEM ČASA; če se ne naučijo postavljati ciljev, se osredotočijo na sedanjost in se ne zmenijo za realni časovni tempo.

–    PROBLEM DELAVNOSTI; če se ne naučijo delati, se pojavi nezadovoljstvo in se osredotočijo na samo eno dejavnost, ostale obveznosti pa zanemarijo.

–    PROBLEM NASTAJANJA NEGATIVNE IDENTITETE; zaradi želje neodvisnosti in drugačnosti, začne v nasprotju z identiteto, ki mu jo silijo starši ali okolica, razvijati negativno identiteto.

8.   RAZVOJ SEBSTVA V ODRASLOSTI

Se začne po dokončani ADOLESCENČNI KRIZI.
Razvoj sebstva je v tem obdobju najtežje opisati, ker je ta tako razčlenjen in specifičen.

Subjektov razvoj je ustavljen in se ne pojavljajo nobene nove sposobnosti več, upadati pa začnejo postopoma njihove sposobnost in se začne degeneracija procesov v telesu.
Vendar se njihova identiteta še vedno razvija naprej, še celo v starosti.

Delimo pa to obdobje na 3 faze oz. obdobja:

1.    OBDOBJE ZGODNJE ODRASLOSTI oz. FAZA AVTONOMNEGA SEBSTVA

V tem obdobju so najpogostejši pojavi, da se posvečamo karieri, selitev od staršev, iskanje partnerja,…
Najpomembnejši v tem obdobju je aktivnostni vidik sebstva.
V tem obdobju že zaupamo lastnemu nadzoru in si postavimo cilje.
Združitev  samozaupanja in razumnega presojanja nam da občutekodgovornosti in dolžnosti.  Ne razumejo pa še dobro medsebojne odnose.

2.    OBDOBJE SREDNJE ODRASLOSTI oz. SAMOKRITIČNEGA SEBSTVA

Deli se na tri faze:

– FAZA KONSOLIDACIJE = utrditve

V tej fazi se zaveš lastne odgovornosti za to, kdo si in kdo hočeš biti.
Z samokontrolo usmirjaš lastno aktivnost in se izogibaš samoprevari.

– FAZA KRIZE – Narediš obračun lastnega življenja.

Če je obračun slab ali če pride do samoprevare, izgubiš smisel življenja.
Začneš razmišljati o smrti.

– FAZA POPOLNE KONSOLIDACIJE
Spoznaš smisel življenja in najpomembnejši je poklicni razvoj ter koordinacije na drugih življenjskih področjih.

3.    OBDOBJE POZNE ODRASLOSTI oz. FAZA ZRENJA SEBSTVA NAZAJ

To je podobno obdobje, kot v fazi krize.
Narediš obračun lastnih idealov, proizvodov..
In ta refleksija se pojavlja že v prejšnjih obdobjih, vendar samo za kratki čas, ko si bolan ali osamljen, tedaj pa je to obdobje daljše.

9.   RAZVOJ SEBSTVA V STAROSTI

Stari ljudje imajo popolnoma drugačno samopodobo, kot jim jo  pripisujejo drugi.

Zaradi teh dveh nasprotujočih si perspektiv, lahko pride do kriz.

Pozitivno samopodobo pa zamenjajo z drugimi vrednotami, kot so duhovnost, pripravljenost za pomoč drugim,..
Zahtevajo pa določen prostor in območje, ki jih obvladajo.

KOLEKTIVNA IDENTITETA

1. OBLIKE KOLEKTIVNIH IDENTITET IN ODNOSI MED NJIMI

(DIVERGENTNOST = različnost   ali    KONVERGENTNOST = podobnost)

1.1.    ETTNIČNA, NACIONALNA, DRŽAVNA IN KULTURNAIDENTITETA

Nastanejo pri posamezniku brez njegove volje.
Dane so mu ob rojstvu v določeni etični, državni, nacionalni in kulturni skupini. Etnična in nacionalna, se ne moreta spremeniti, lahko pa jih zatajiš.

Državna identiteta pa se lahko spremeni, že z tem, da spremeniš državljanstvo.
V isto kategorijo, kot državna identiteta spada tudi POLITIČNA identiteta.
Razvije se, če si član neke politične organizacije, ali pa celo aktivno sodeluješ v politiki.

1.2.    POKLICNA IDENTITETA
Je zelo povezana z zaposlitveno.
Pri njej pride dosti krat do poklicnih deformacij, še posebej pri tistih, ki jim poklic veliko pomeni.
Svojemu poklicnemu profilu lahko prirediš tudi lastno mentaliteto in vedenjski slog. Močno se identificirajo z poklicno skupino tisti, ki delajo v timskem delu ali so med njimi stalne izmenjave informacij.

1.3.    ZAPOSLITVENA IDENTITETA
Določa posamezniku pripadnost, lojalnost podjetja ali institucije.
Identifikacija z podjetjem je močnejša, če je to podjetje ugledno ali pa delaš v njem že mnogo let.

1.4.    DISOCIATIVNA IDENTITETA
Se pojavi pri tisti družbi, ki so v skupini z določeno dejavnostjo, ki jo takratni družbeni sistem zavrača.
Ta se pojavi pri prestopniških skupinah, kriminali,..

MEDSEBOJNI ODNOSI
Posameznik pripada večim skupinam.
Med njimi so neke kolektivne identitete močnejše.
Nekatere od njih ga utesnjujejo,.., nekatere pa mu odpirajo neke možnosti za realizacijo stvari, ki jih brez njih ne bi mogel realizirati.

Posamezne identitete se med seboj prepletajo, povezujejo, dograjujejo,…
Zato se mora posameznik individualno odločiti o pomenu določene pripadnosti, o tem, kje se med seboj te identitete povezujejo,..
Če posameznik  statuse, ki jih ima več integrira v celoto, to imenujemo KOMBINACIJA STATUSOV.

2.     POSEBNE ZNAČILNOSTI KOLEKTIVNIH IDENTITET

2.1. LOJALNOST
Povezuje se z močnimi emociami. Se pojavi pri pripadnosti neki skupini in utrjuje njihovo pripadnost tej skupini. Obstaja več vrst lojalnosti, lahko so enostranske, kar pogosto zasledimo v hierarhičnih organizacijah, ali večstranske in fleksibilne. Posebna vrsta lojalnosti je zavezanost manjšim in zaključenim družbenim enotam, npr. družini. Mafiji in podobnih skupinah se pojavlja.

2.2. NEPRIPADNOST
Je nasprotje njeni pripadnosti. Pogojujejo jo individualni ali družbeni dejavniki. Razteza se od občutka večvrednosti in izbranosti do občutka zapostavljenosti.Občutek nepripadnosti je lahko omejen na manjšo skupino, v katero bi se moral integrirati, a mu to ne uspe ali pa se pojavlja v odnosu do širše skupnosti. Žide so v preteklosti pogosto preganjali.

2.3. TUJSTVO
Je posebna oblika nepripadnosti določeni skupnosti. Je pojem za vse, ki je nam neznano, nerazumljivo,.. to ponavadi vedno spremljajo tudi negativne emocije, ki so lahko različne intenzivnosti. Lahko tako šibke, da je skoraj nevtralno, ali pa tako močne, da lahko začneš uničevati tuje elemente.

2.4. KONTRASTNE IDENTITETE
Tukaj gre za nasprotje neke skupine. Vedno pride do polarizacije, nastaneta dva pola.

Najpogostejše med njimi so; POLARIZACIJA MED SPOLOMA: moški – ženske

; POL. MED STAROSTNIMI SKUPINAMI: mladi – stari
; RASNA POLARIZACIJA: belci – črnci

2.5.    FENOMEN ČRNE OVCE
Ponavadi imajo člani neke skupine privilegije pred drugimi.

Kadar pa je član škodljiv za status skupine (njegova dejanja skupino ogrožajo) dobiva nižje ocene od drugih in tej hipotezi rečemo fenomen »črna ovca.

3.  TEOTIJA DRUŽBENE IDENTITETE

Človek, ko postane član neke skupine poveličuje svojo skupino.

Je teorije teorija o medsebojnih odnosih in njihovih determinantah.

Včasih so teorije družbene identitete govorile o tem, da si posameznik prizadeva ohraniti pozitivno osebno identiteto in samospoštovanje.

Danes pa te teorije govorijo, da si posameznik prizadeva, da ohrani pozitivno družbeno identiteto.

Teorija družbene identitete prikazuje dva vidika, individualno in družbeno identiteto, ki se med seboj povezujeta vendar nista enaki, saj lahko med njima pride do konflikta.

POJEM INDIVIDUALNE IDENTITETE tu predstavlja lastnosti, sposobnosti,..posameznika.

Pojem družbena identiteta pa je iz dveh komponent:

– KOGNITIVNA KOMPONENTA (jo tvori subjektovo zavedanje članstva v skupini)

– KONATIVNO – AFEKTIVNA KOMPONENTA ( jo tvori vrednost in emocionalnost subjekta v članstvu)

4.  KAJ JE ETNIČNA IDENTITETA IN NJEN ODNOS DO DRUGIH   KOLEKTIVNIH IDENTITET ( PREDVSEM NACIONALNE)

ETIČNA = ljudska, narodna, skupni jezik, kultura

ETIČNA IDENTITETA; je ena najrazsežnejših skupinskih identitet.

;  pridobimo jo z rojstvom v neki etični skupini.

;  etnija je zelo neenotna, zato je razpršena na več drugih skupinskih identitet.

ODNOSI Z DRUGIMI KOLEKTIVNIMI IDENTITETAMI, PREDVSEM Z NACIONALNO IDENTITETO;

Zelo je povezana z nacionalno in kulturno identiteto.

Vzroki za njeno težavno opredelitev, so kulturno-zgodovinske in jezikoslovne različnosti skupin.

Najbolj povezana je z nacionalno identiteto.

Etnija je širše stanje in nima enkratnosti, avtonomne zgodovine,.. z pridobitvami političnih in ideoloških dimenzij pa narod postane nacija.

Nacija pa teži k avtonomiji in ločevanju od drugih nacij oz. k lastni državi.

5.  TEMELJNA DOLOČILA ETNIČNOSTI

Ni nujno, da so vsa načela prisotna.

Delimo jih na 4 komponente:

5.1.    TERITORIALNOST oz. BIVALNA KOMPONENTA
Določa etičnost glede na ozemlje. Lahko pa se pojavljajo migracije neke etične skupine, vendar se etična identiteta prvotnega ozemlja ne spremeni. Etična skupina na enotnem ozemlju.

5.2.    BIOLOŠKO- GENERIČNA DETERMINANTA ETIČNOSTI
Imajo skupen izvor, jezik je isti. Se pojavi v primeru, ko sta otrokova starša iz različnih etničnih skupin, in se otrok samostojno odloči za določeno etično pripadnost, glede na svoje želje, interese..

5.3.    JEZIK – jezikoslovna determinanta
Skupen jezik. Je jedro etnične pripadnosti. Je naj zagotovitejša komponenta, ki določa etičnost. Redki so primeri, kjer to ne drži, jih pa drži kaka druga lastnost, recimo religija.

5.4.    POLITIČNA DETERMINANTA
Dostikrat nimajo svoje države. Je najspornejša z drugimi komponentami, še posebej z jezikoslovno in poleg tudi z religiozno, ker ni nujno, da sovpadata politično. Si pa nacija namreč želi avtonomno politično organizacijo, državnost

6.  KAJ JE ETNOCENTRIZEM?

Je osredotočenje na svojo etnično skupino in njeno poveličevanje.

Je povečava nacionalna zavest neke etične skupine oz. poudarjena etična identiteta v tej skupini, ki vključuje skrajno distanco do sosednjih etnij, celo nasprotuje.

7.   ZAPOSTAVLJANJE ETNIČNE IDENTITETE:

ZACOT navaja več oblik zapostavljene, zatirane in zatrte identitete:

1.    identiteta lahko obstaja, vendar je odtujena
2.    obstaja zunanji dvom o identiteti določene etno-kulturne skupine
3.    identiteta sicer obstaja, vendar jo nekateri zanikajo
4.    identitete ni oz. je izostala
5.    pojavljajo se nove skupine, ki morajo šele oblikovati svojo svojo identiteto

Zacot poudarja, da se etno-kulturne skupine z nepopolno in nezadostno identiteto pogosto zatekajo k  njenemu iskanju v preteklosti.

Zato prirejajo zgodovinsko realnost lastnim željam.

8.   KAJ JE NACIONALNA  IDENTITETA

Je zelo zapletena  identiteta.

Sestavlja jo tudi več identitet.

Nacionalno identiteto določajo elementi:

–    TERITORIALNOST in
–    SKLICEVANJE NA PRETEKLOST.

Nacija pa ima svoj politični kult, s katerim časti neko ozemlje in lastno zgodovino.

Nacionalnost je bila včasih pojem za skupine študentov iz določenih regij.

Kasneje so nacionalnost povezali z krajem rojstva in šele v 17. stol. so jo začeli povezovati z državo.

9.   NACIONALNA ZAVEST

Temelji na nacionalnem karakterju.

Oblikuje se skozi daljše zgodovinsko obdobje.

Razvije pa se iz ETIČNE in NARODNE identiteta, ki se navezuje na državo.

Od etične in narodne zavesti, se razlikuje po tem, da ta temelji na NACIONALNI LOJALNOSTI.

Najprej se pojavi ta zavest pri višjih družbenih slojih, kasneje pa iz sprednjih preide tudi na preproste ljudi.

Tukaj ima veliko vlogo izobraževanje.

10.   NACIONALNI KARAKTER

Tipičen Italijan, Španec.
Prevladujoče lastnosti neke nacije.
Je predstava, na kateri deje določene družba podobo lastni identiteti.
Je tisti del neke skupinske identitete, na katerem temelji nacionalna zavest.

11.   NACIONALNI STEREOTIP

Kar si nacija misli o sebi.

Je oblika socialnih predstav, ki pogosto determinirajo mišljenje in vedenje.
Poznamo dve obliki stereotipa:

–    AVTOSTEREOTIP ( ga pripisuje skupina sama sebi)
–    HETEROSTEREOTIP ( ga pripisujejo drugi)

Avtostereotip Slovencev: POGOSTEJŠI JE AVTOSTEREOTIP, ker je  Slovenija majhna in druge države nimajo predstav o njej.

Slovenci smo skromni, varčni, delavni, pijanci, fošljivi, samomorilni.

Zanimivo za ta stereotip je, da si pripisujemo tudi slabe lastnosti, vendar jih posameznik ne pripiše sebi ampak sosedu, kolegu,..

Kljub temu, da smo majhen narod, smo zelo heterogeni.

Pojavljajo se namreč tudi regionalni stereotipi ( Dolenci, Gorenjci, savinjska dolina, Primorci)

2 odziva na “Psihologija identiteta sebstvo karakterji etničnost zavest streotip”

  1. ” DISOCIATIVNA IDENTITETA
    Se pojavi pri tisti družbi, ki so v skupini z določeno dejavnostjo, ki jo takratni družbeni sistem zavrača.
    Ta se pojavi pri prestopniških skupinah, kriminali,..”
    SELBST (nem) je v prevodu SELF. Izraz “DISOCIATIVEN” pa je tankočuten odraz , ki ga uporabimo za “self”, ki je strukturno spremenjen, v adolescenci so največkrat vzrok psiho-fizične zlorabe.., v odrasli dobi pa tzv.”živčni zlom” zaradi raznovrstnih zlorab. Če vzamemo temeljno strukturo selfa po freudu (ego, id, superego), potem lahko ugotovimo, da ima po vašem tolmačenju tudi družba drugi izraz za SEBSTVO tj. družbeni superego. Če je družba, kolektiv, skupina, država tiranska, prihaja do disociativnih entitet pri zatiranih in ne obratno ( primer je recimo neurejena pravna država, tlačenje malih ljudi, pri katerih se to pojavi in recimo, da je to Uganda…)
    Upam, da imate j… za objavo… =)

  2. Ali to pomeni, da obstajajo v psihologiji spoznanja, ki v javnem diskurzu ne smejo biti prisotna? Se to dejansko dogaja?
    Zakaj se v javnosti o psihologiji tako malo govori? Ker je še vedno rahlo nepriznana ali zato, ker se je določeni bojijo? Zakaj nihče psihološko ne obdela politikov, ljudstva, volilcev, strank? Mislim, da bi bilo to za našo državo zelo koristno, ker se s sabo nočemo ukvarjati (je morda to razlog, za izklučevanje psihologije?). Travme iz preteklosti nalagamo… No kam? Zakaj nam tega nihče ne pove? Zakaj nam nihče ne pove kaj naj naredimo s svojo psiho? Ali je psihologija preslabo razvita in neenotna, da bi lahko dala takšne nasvete? Zakaj se ne vključite v javne debate in politiko? Če posedujete kakršnekoli rešitve bi bilo to od vas zelo lepo..

    Upam na odziv kakšnega obrobnega bralca in psihologa :),
    res ne poznam kaj dosti več psihologije od osnov Junga zato bom vesel odgovora(mnsecret4@gmail.com).

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja