Vrste sporočil
Besedna (verbalna) sporočila, so sestavljena iz simbolov, umetnih, dogovorjenih besednih znakov, ki predstavljajo stvari, procese, ideje, dogodke… To je jezik.
Nebesedna (neverbalna) sporočila predstavljajo slike, kretnje oz. geste, mimika, položaj telesa, ton glasu in drugi telesni izrazi. Izraz je del vedenja, s katerim zavestno ali izvenzavestno sporočamo neko svoje notranje stanje.
Skladnost sporočil
Učinkovita komunikacija pomeni skladnost verbalnih in neverbalnih sporočil.
Verbalno sporočilo pri medosebni komunikaciji vselej spremlja neko neverbalno vedenje.
Neverbalna sporočila niso enostavno zamenjava za jezik, saj imajo samostojno, nezamenljivo komunikacijsko vlogo in pogosto celo večjo moč kot verbalna sporočila.
Neverbalna komunikacija ojačuje verbalni govor, dopolnjuje pomen verbalnih izrazov, daje povratne informacije o vedenju in vodi sinhronizacijo komunikacije v govoru.
Infantilizacija bolnika
Infantilizacija bolnika (otroški govor), preveč prilagojen govor, predstavlja ponižanje za bolnika. Z njim poudarimo svoj močnejši položaj
Tabu teme in komunikacija
Tabu teme zavirajo učinkovito komuniciranje (smrt in seksualnost).
Bolniki želijo od svojih terapevtov ob strokovnosti predvsem človeško pristen odnos in zmožnost komunikacije.
Odzivi na problem: nasvet, interpretacija, analiziranje, podpora, povpraševanje, parafraziranje
Neverbalna komunikacija
Hoteni ali nehoteni telesni gibi
Izraz obraza
Glas
Prostorski položaj
Telesna drža
Telesne spremembe
Pomen neverbalne komunikacije v zdravstveni negi
Fizična, psihična in terapevtska prisotnost
Razumevanje psihološkega pomena telesa in bolnišnična nega
Bolnišnična nega zahteva podrobno socialno razumevanje telesa (Lawler, 1991)
Pacienti so v zdravstveni obravnavi v specifični situaciji, ki lahko zelo vpliva na njihovo (telesno) doživljanje sebe:
Problem telesne spremenjenosti kot posledica bolezni
Problem vdora v osebni fizični prostor, pogledi in dotiki
Problem uniformiranosti (izguba identitetnih, statusnih simbolov)
Izraz
Izraz emocij. To so telesne spremembe kot so zardevanje, smejanje, širjenje zenic itd. V tem smislu je izraz nehotena spremljava emocionalnih reakcij;
Izraz kot način oz. stil vedenja, ki pomeni posreden način izražanja osebnostnih potez.
Učinek prve in zadnje informacije: najbolj pozabljamo tiste podatke, ki so posredovane na sredini.
Enostransko in dvostransko sporočilo
Dvostransko sporočilo bolj vpliva na izobražene posameznike, enostransko pa na manj izobražene.
Dvostransko sporočilo je bolj učinkovalo na tiste prejemnike, ki so na začetku nasprotovali predlagani tezi, enostranska informacija pa je bolj vplivala na tiste, ki so že na začetku zagovarjali predlagano tezo;
Učinki dvostranskih sporočil ostanejo bolj zasidrani pri prejemnikih kot učinki enostranskega prepričevanja;
Dvostranski argumenti pripravijo javnost na soočenje s protiargumenti;
Ljudje, ki bolje razumejo argumente in sporočilo, so bolj pripravljeni spremeniti svoja stališča v prid komunikatorja;
Zanemarjanje argumentov druge strani prav tako oslabi učinek komunikatorjevih zaključkov.
Mnenjsko voditeljstvo
Socialna moč
Oseba, ki ima socialno moč lahko določa vedenje in usodo drugih ljudi.
Drugi ji sledijo ker pričakujejo povračilo ali zaradi izogibanja kazni, ki jih lahko izvaja oseba z močjo.
Izvori socialne moči
Izvori socialne moči:
a. prisila,
b. poplačila
c. legitimnost,
d. strokovnost in
e. referenčna moč.
Socialne norme
Komunikacija vselej poteka v nekem socialnem okviru in je določena z njim.
Za uspešno komunikacijo je potrebno razumevanje in zaupanje.
Komunikacija je uspešnejša, če upoštevamo jezikovne značilnosti socialne skupine.
Vsaka socialna skupina uporablja specifičen, shematiziran in skrajšan govor, ki mu pravimo žargon in je del identitete skupine. Ob nagovoru določene skupine je zato nujno poznavanje jezikovnih značilnosti in posebnosti te, saj drugače sporočilo ni razumljeno na želeni način in ne doseže svojega namena.
Teorija socialne primerjave (Festinger)
Konformiranje
Skupina vpliva, pritiska na svoje člane zaradi enotnosti, z namenom, da bi izražala in okrepila svoja grupna obeležja, npr. skupinsko pripadnost. Posamezne člane sili, da svoje vrednote, verovanja, norme, vedenje poenotijo s stališči, vrednotami in normami skupine.
V kolikor se posamezniki skupini ne prilagodijo, sledijo kazni v najrazličnejših oblikah, lahko tudi izključijo člana iz skupine.
Temu pritisku po enotnosti pravimo konformiranje.
Takšne skupine so npr. družina, vrstniške skupine pri mladostnikih, sodelavci v službi, partnerska skupnost…
Milgramov eksperiment, poslušnost in avtoriteta
Poslušnost avtoriteti: Milgramov eksperiment (1963)
n Dejavniki poslušnosti:
- status avtoritete,
- bližina žrtve,
- bližina avtoritete,
- osebnostne značilnosti,
- navada,
- socialna pravila o obvezi.
Empatija
- SPOSOBNOST PREDSTAVLJANJA OBČUTKOV, ČUSTEV, RAZMIŠLJANJA
- VŽIVLJANJE V SOČLOVEKA
- VSTOPITI V SOČLOVEKA
- ISKRENO RAZUMETI SOLJUDI
- NE DOŽIVLJAM ISTIH ČUSTEV
- POSLUŠAM Z UŠESI IN OČMI
- DOVOLJ, DA POMAGAMO
- RAZUMEM, VERJAMEM,OPAŽAM,
VEM DA(KAKO), VIDIM…..
- “EM PATIŠ TI, EM PATIM JA”(KOFOL)
Samoidentiteta
Izraz identiteta ima latinsko osnovo “identicus”, kar pomeni istoveten, eden in isti (Južnič, 1993).
Po Eriksonu je identiteta odgovor na vprašanje, “Kdo oz. kaj sem?”
Zajema občutje kontinuitete oz. istosti sebe skozi različna časovna obdobja in priznanje okolice, da doživlja posameznika kot istega v različnih življenjskih obdobjih in situacijah. Zaupanje v svojo identiteto se krepi le, če so posameznikove predstave o sebi in predstave o njem s strani drugih skladne.
Subjekt oblikuje individualno identiteto na podlagi integracij lastnih spoznanj, izkušenj in občutij sebe, ob opazovanju in primerjanju z “zunanjim svetom” ter doživljanjem (interpretiranjem) reakcij okolja nanj.
Identiteta je produkt stalnih destrukturacij in restrukturacij.
Samopodoba
Je kognitivna komponenta doživljanja sebe (kaj si mislimo o sebi, kako se vidimo)
Je sestavljena: telesna, materialna, socialna, psihična, profesionalna, družinska, učna, partnerska, spolna, moralna itd.
Samopodobo pridobimo v odnosu z pomembnimi osebami, njihovim odzivom in s primerjavami z drugimi ljudmi.
Samozavedanje pomeni sposobnost, da v sebi prikličemo sklop določenih odzivov, ki so sicer odzivi drugih članov skupine.
Pomemben del samopodobe je določen s socialnimi vlogami.
Kognitivne sheme in skripti
Sheme so mentalne reprezentacije dogodkov, ki so povezane z določeno situacijo.
Shema jaza po Markusovi pomeni kognitivno posplošitev o samem sebi.
Jaz sestavlja sistem shem, ki vsebujejo informacije o preteklih izkušnjah, osebnih značilnostih in možnem prihodnjem vedenju
Skript je rutinski vzorec vedenj, ki ga posameznik glede na pričakovanja izpelje v določeni situaciji.
Pove kako naj ravnamo, kako naj se spoprimemo z ovirami v določeni situaciji.
Kompleksnost samopodobe in zdravje
To je lastnost oseb, da razmišljajo o sebi na različne načine.
Raziskave kažejo, da ljudje, ki imajo kompleksno samopodobo (ki imajo zmožnost drugačnega dojemanja sebe v različnih situacijah), se lahko bolje prilagajajo v kriznih situcijah, manj burno reagirajo na pozitivne ali negativne dogodke in obratno.
Posamezniki, ki imajo izdelano shemo jaza na določenem področju, lažje sprejemajo odločitve, so bolj konsistentni in odporni na spremembe (informacije, ki se ne skladajo s predstavami o sebi).
S tem se poveča kontrola nad posameznikovim okoljem in lastnim vedenjem
Samospoštovanje
Se nanaša na vrednotenje samega sebe.
Je relativno, gre za razmerje med zaznanim realnim stanjem in normami.
Je odvisno od tega kako nas vrednotijo drugi in kakšen pomen dajemo njihovim sodbam.
Samospoštovanje je ob bolezni lahko bistveno prizadeto
Samospoštovanje je povezano s socialno oporo
Problem uniformiranja in samopodoba
Problem uniformiranosti (izguba identitetnih, statusnih simbolov)
Razmerje med idealnim in realnim jazom
Neskladnost realnega in idealnega jaza predstavlja glavno gonilo razvoja osebnosti, saj naj bi človek težil k popolnosti (Rogers).
Preveliko neskladje je povezano z depresivnimi in tesnobnimi občutji
Socialni in zasebni jaz
Socialni, javni jaz: Kar se nam zdi, da drugi mislijo o nas, kako samega sebe predstavimo in prikažemo pred drugimi ljudmi, Po Jamesu je toliko socialnih selfov, kolikor je ljudi in skupin.
Zasebni jaz: vidiki sebe, za katere nočemo, da izvedo drugi.
Ne-jaz
Ne-jaz: predstave o katerih nočemo nič vedeti, ki jih ne sprejemamo. Te vključujejo tudi nezavedne vidike jaza v Freudovem smislu.
Mesto nadzora (zunanji, notranji) in uspeh pri zdravljenju
Pomeni stabilen način pripisovanja vzrokov za izide oz. kavzalne atribucije
Notranji dejavniki (lastne sposobnosti in dejanja)
Zunanji dejavniki (drugi ljudje, sreča, usoda, slučaj)
Pripisovanje krivde (pozunanjenje -ponotranjenje)
Realitetna kontrola
Navezanost (Bowlby)
Človek je socialno bitje in brez drugih ne more preživeti.
Večina psiholoških teorij poudarja pomen medosebnih odnosov in navezanosti pri razvoju človekove osebnosti.
Osebnost pomeni ponotranjenje svojih bližnjih in odnosa z njimi.
Človek v socialnem okolju zadovoljuje svoje psihološke potrebe.
Pri tem je najbolj pomemben zgodnji odnos z roditeljem (običajno je to mati).
Vsakršna (nasilna) prekinitev odnosa v tem obdobju je za otroka lahko travmatska in škoduje njegovemu zdravju.
Eksperimenti z opicami so pokazali, da so bile tiste opice, ki so bile v zgodnjem razvoju prikrajšane za kontakt z materjo in vrstniki, tudi kasneje svojim vrstnikom niso izkazovale nežnosti in naklonjenosti.
Razvojne faze (Hencke, Erikson)
Štiri osnovne človekove težnje:
Intencionalna
Posesivna
Agresivno-retentivna
Erotično – seksualna
Zadovoljenost/nezadovoljenost teh vpliva na razvoj osebnosti
Primarni narcisizem
Ob rojstvu je otrok v fazi primarnega narcisizma, ne zaveda se meje med sabo in objektom, njegovo zaznavanje je kinestetično, relacijsko, celostno.
Proces sprejemanja hrane, s katerim otrok uravnava homeostazo, predstavlja najzgodnejšo obliko ponotranjanja, ki ga spremljajo občutja ugodja ali neugodja. Te avtistične faze je konec okrog drugega meseca starosti.
Ob pomoči agresivnih impulzov, biološkega zorenja in seveda vpliva realnosti se zgodi “obrat navzven” (Praper, 1996), kar je Na ta način se strukturira psihični aparat, to je začetek jaza in simbioze.
Prvi socialni nasmeh je znak začetka prepoznavanja objekta.
Simbioza
Obdobje simbioze, ki poteka od drugega do šestega meseca starosti, označuje obdobje psihične zlitosti otroka z materjo ter “fizičnega” prepoznavanja.
To je stanje nediferenciacije jaza od ne-jaza, ko se “notranjost” in “zunanjost” le počasi začneta ločevati (Mahler, 1986).
Zorenje zaznavnega aparata omogoča prehod iz fiziološke, taktilno kinestetične komunikacije v diakritično komunikacijo, govorico oči, ki dovoljuje večjo distanco in avtonomijo otroka.
Zrcaljenje in imitacija omogočata identifikacijo, v začetku samo s t. i. parcialnim objektom.
Separacija in individualizacija
Obdobje separacije in individualizacije (od šestega meseca do tretjega leta starosti), je posebej razčlenila Mahlerjeva (1986), ki ga deli na:
diferenciacijo (6 – 10 mesec),
prakticiranje (10 – 16 mesec),
približevanje (16 – 24 mesec) ter
približevanje konstantnosti objekta (24 – 36 mesec).
Kognitivni razvoj (Piaget)
Senzomotorična faza (0-15 mesecev)
Preoperacionalna faza (15 mesecev – 6 let)
Faza konkretnih operacij (6-11 let)
Faza formalnih operacij (od 11 let)
Moralni razvoj (Kohlberg)
Predkonvencionalna stopnja (0-9 let): izogibanje kazni, nagrada – zadovoljitev potrebe.
Konvencionalna stopnja (9-15 let): potreba po socialnem sprejetju, spoštovanje pravil in dolžnosti.
Postkonvencionalna stopnja (po 15 letu):upoštevanje splošno veljavnih etičnih načel in vrednot, ki so ponotranjene
Stres
Je normalen pojav, ki človeka pripravlja na spoprijemanje z okolico.
Stres je potreben za preživetje
Naše telo je prilagojeno na akutni stres, ne pa na kroničnega
Prag bolečine
Toleranca za bolečino: zmožnost prenašati bolečino
Prag za bolečino: zmožnost ločevanja med bolečino in dražljajem
Ljudje različno interpretiramo, doživljamo, izražamo in se spoprijemamo z bolečino, kar je odvisno od stopnje poškodbe, kulture, osebnosti in izkušenj posameznika.
Posameznikova presoja situacije, skupaj z zaznanimi ali resničnimi osebnimi in podpornimi viri, ki so na razpolago za spoprijemanje z bolečimi dogodki, z veliko verjetnostjo določa njegove odzive in rezultate.
Faktorji doživljanja bolečine
Osebnost in doživljanje bolečine
Anksiozni pacienti doživljajo večjo bolečino kot tisti z nižjo anksioznostjo
Občutek bolečine je povečan tudi z občuteno nemočjo.
Povezanost kronične bolečine v hrbtu in nevroticizma
Spomin na bolečino: realisti, zanikovalci, pretirano reaktivni, neznačilni
Psihološki faktorji, ki vplivajo na povečanje ali zmanjšanje bolečine
Bolezenski dobiček
Primarni bolezenski dobiček: notranja razbremenitev, beg pred odgovornostmi, občutji krivde in bojaznimi
Sekundarni bolezenski dobiček: pritegnitev pozornosti, popustljivejši odnos okolja, možnost obvladovanja okolja
Oba delujeta kot ojačevalca bolečine – jo intenzivirata, utrjujeta in podaljšujeta.
Teorija vzorca in bolečina
Teorija vzorca: doživljanje bolečine je povezano s specifičnim vzorcem impulzov v živčnem sistemu (kvantitativna sprememba)
Teorija vrat in bolečina
Teorija vrat upošteva psihološke faktorje: ob stimulaciji internevronov se vrata za bolečino zaprejo.
Teorija vrat: Inhibicija lahko nastane, ko stimulacija perifernih živčnih vlaken A (velikih) prehiti bolečinske signale, ki se prenašajo po živčnih vlaknih C (majhnih) – npr. z masažo.
Dejavniki bolečine in teorija vrat
Placebo
Neprava intervencija oz. navidezno zdravilo
Učinek placeba je verjetno povezan s sproščanjem betaendorfina, ki je posledica psihološkega pričakovanja.
Če se bolečina po zaužitju placeba zmanjša ali preneha, to ne pomeni, da ni bila resnična in da je nastala zgolj v pacientovi glavi.
Placebo dokazuje kako velik pomen ima psihološki faktor pri doživljanju bolečine.
Zdravstveni strokovnjaki lahko uporabijo učinek placeba v terapevtske namene tako, da povečujejo učinke analgetikov in drugih postopkov zdravljenja s spodbujanjem pacientov, da zaupajo v zdravljenje.
Vendar morajo biti pričakovanja realistična, prav tako placebo ne more biti nadomestilo za prava zdravila, še posebej če gre za kronične bolečine.
Psihološka priprava na boleče posege
n Informiranost o postopku zmanjša negotovost, nepredvidljivost, anksioznost in pomaga posamezniku, da se aktivira in pripravi. S tem poveča kontrolo:
Pacient mora biti seznanjen s tem kaj se bo zgodilo pred, med in po postopku (informacije o bolečini in občutjih, ki jih bo pacient verjetno doživel)
Pomembno je, da paciente informiramo, kako si lahko sami pomagajo, ko začutijo bolečino. Med uporabne strategije spadajo nadzorovano dihanje, sproščanje, preusmeritev pozornosti in vizualizacija.
Za paciente je pomembno, da vedo, da smo jim pripravljeni pomagati, kadar doživljajo bolečino.
Ocenjevanje bolečine
Je pomembno, saj se je izkazalo, da sestre niso dovolj pozorne na pacientovo poročanje o bolečini.
Analiza subjektivne teorije bolečine.
Metode ocenjevanja bolečine: samoocenjevanje, psihofiziološke meritve in vedenjsko ocenjevanje.
Bolečinski dnevniki
Bolečinski dnevnik (registracija dejavnikov, ki sprožajo bolečino in tistih, ki jo minimalizirajo
Psihološki vidiki dovzetnosti za bolečino
Kognitivna restrukturacija in bolečina
Način kako ljudje razmišljajo o bolečini, da bi zmanjšali boleče izkustvo le-te.
Informacijska kontrola: informacije o naravi, vzrokih in poteku bolečine povečujejo kontrolo.
Preusmeritev: aktivna preusmeritev olajšuje bolečino (če ta ni premočna)
Imaginacija: imaginiranje prijetnih mentalnih scen
Reinterpretacija bolečine (za hujše bolečine)
Psihološki pristopi pri zdravljenju bolečine
Poučevanje o psihološkem pomenu bolečine in možnosti nadzorovanja.
Posredovanje informacij in razlag o bolečinskem stanju
Spodbujanje pisanja dnevnika za analizo sprožilnih dejavnikov in tistih, ki zmanjšujejo bolečino.
Podpora posameznikovi samostojnosti in aktivnemu pristopu k obvladovanju bolečine
Analiza konstruktivnih in nekonstruktivnih strategij spoprijemanja.
Analiza družinskih in drugih odnosov, ki sprožajo in podpirajo patologijo.
Učenje tehnik sproščanja, tehnik obvladovanja stresa, socialnih veščin in drugih tehnik za povečanje kontrole nad bolečino.
Kognitivna restrukturacija pomena bolečine
Učenje ustreznih vzorcev: instrumentalno pogojevanje (nagrajevanje), modeliranje
Vrste izgub
Izguba je ena najpogostejših in največjih stresnih dogodkov
Izguba je lahko dejanska (npr. bližnja oseba) ali simbolna (npr. načrtov, smisla)
Izgube in bolezen
Izgube so različne: v odnosih (smrt, ločitev, selitev otrok), na delovnem področju (brezposelnost, upokojitev, premestitev), v samopodobi (bolezen, invalidnost), na materialnem področju (izguba denarja, revščina), duhovnem področju (izguba upanja, smisla) itd
Bolezen in/ali omejitve, ki jih prinaša pogosto pomenijo izgubo (npr. aktivnosti, zaposlitve, ugleda), kar pomeni prizadeto samopodobo, izgubo ciljev, upanja…
Funkcija žalovanja
Običajna reakcija na izgubo je žalovanje
Žalovanje je boleče in prizadene skoraj vse vidike človekove osebnosti (čustvovanje, kognicije, vedenje, telo, odnos do sebe in drugih)
Zajema občutja depresivnosti, tesnobe, jeze, osamljenosti, občutij krivde, nizkega samospoštovanja, nemira, utrujenosti…
Ob izgubi je imunski sistem prizadet in posameznik je bolj dovzeten za okužbe.
Faze žalovanja
- Zanikanje
- Jeza
- Barantanje
- Depresivnost (občutja krivde, umik)
- Sprejemanje
n Normalno žalovanje: 6 mesecev
Psihološki obrambni mehanizmi in žalovanje
Odzivi in obramba pred izgubo so lahko različni:
Zanikanje
Projekcija
Somatizacija
Kompenzacija
Acting-out
Introjekcija
Psihične značilnosti depresije
Je motnja razpoloženja
Deprimere = pritisniti, tlačiti navzdol (lat.)
Kriteriji DSM-IV
Kognitivne motnje in depresija
Motnje hranjenja
Avtoagresivno vedenje
Odvisnosti
Motnje navad (patološko nakupovanje, hazardiranje)
Somatizacija
Psihoza
Depresivna triada
Depresivna triada (Beck):
negativno vrednotenje sebe,
okolice in
prihodnosti (brezupnost)
Ruminacije
So vztrajna, ciklična negativna razmišljanja oz. premlevanja o neuspehih ali depresivnih simptomih.
Rumination (ang.) = prežvekovanje, tuhtanje, razglabljanje
So tipične za depresijo
Izrazi depresije
Dihotomno mišljenje: Če ne uspem, sem izguba
Pretirano posploševanje: Nič ne naredim prav
Minimaliziranje in povečevanje: Grozno je biti sam.
Napovedovanje: nikoli ne bo bolje
Personalizacija: moja depresija je povsem moja krivda.
63. Odvisnosti
64. Osebnostne značilnosti odvisnih od nedovoljenih drog
65. Vrste suicidov: bilančni, težave v komunikaciji, izraz stiske, psihične bolezni
66. Parasuicid
67. Socialni in psihološki dejavniki tveganja za suicid
68. Ocena tveganja za suicid
69. Antisuicidalni dogovor
Funkcija strahu
Nas ščiti, omogoča prilagojeno delovanje
Doživljanje nevarnosti se odraža v:
vedenju
čustvovanju
kognicijah
telesu
Izrazi strahu v vedenju, mišljenju, čustvovanju in na telesni ravni
Strah in tesnoba
ANKSIOZNOST- objekt strahu
Fobije
Fobija…gr. Phobos….STRAH
onemogoča prilagojeno delovanje
Izredno močan, iracionalen strah (vezan na eno situacijo ali daljši čas),
ki se ga oseba zaveda
oseba se situacije/objekta IZOGIBA ali jih prenaša z GROZO
Različni simptomi
fiziološki (hitrejše bitje srca, znojenje…)
vedenjski (beg ali otrplost)
kognitivni (misli: to me bo ubilo…)
emocionalni (sram, zadrega..)
Panika
Ponavljajoči nepričakovani napadi panike, definirani kot diskretna obdobja intenzivnega strahu ali neprijetnosti tekom katerega se nenadoma razvijejo in dosežejo vrh v manj kot 10 minutah štirje (ali več) izmed naštetih simptomov:
Palpitacije, razbijanje srca
Potenje
Tresenje
Hitro dihanje ali dušenje
Občutki dušenja
Generalizirana anksioznost
A Pretirana anksioznost in zaskrbljenost (pričakovalna tesnoba/anticipatorna bojazen),
ki se pojavlja v več kot polovici dni
v obdobju najmanj 6 mesecev
v zvezi s številnimi dogodki ali aktivnostmi (delo, šola,…)
B Osebi se zdi zaskrbljenost težko obvladljiva
C Anksioznost in zaskrbljenost spremljajo najmanj trije od sledečih simptomov (pri otrocih le en):
nemirnost, živčnost, nesproščenost, velika čustvena napetost
hitra utrudljivost
težave s koncentracijo ali občutek prazne glave
razdražljivost
mišična napetost
motnje spanja -oseba težko zaspi/se zbuja/nemiren, nezadovoljujoč
Psihična travma
Travma je čustvena in fizična bolečina, ki preplavlja psiho in je tako močna, da je ni mogoče obvladovati in integrirati.
Kognitivni, čustveni, socialni, vedenjski in fiziološki učinki travme lahko vztrajajo dolga lerta ali pa tudi celo življenje, saj so deli možganov, na katere vpliva travmatski dogodek manj dostopni spremembam.
To so predvsem subkortikalni predeli, ki so povezani s čustvovanjem in fiziološkimi odgovori organizma- možgansko deblo, srednji možgani in limbični sistem.
Travmatski dogodki so lahko prezgodnja ločitev ali izguba primarnega objekta(starša), prestroga, zmedena ali preveč permisivna vzgoja, izrazito zanemarjenje ali zlorabe otroka.
Zlorabe:
spolna, fizična, psihična
Agresija in agresivnost
Agresivnost je vedenje, ki izhaja iz jeze, destruktivnost pa izhaja iz sovraštva
Funkcija agresivnosti oz jeze je sprememba vedenja objekta, posameznik z jezo želi spremeniti vedenje drugega, za razliko od destruktivnosti, sovraštva, ki cilja na uničenje objekta drugega.
Fizično nasilje je lahko izraz agresivnosti ali destruktivnosti. Če izhaja iz jeze je omejeno, traja ker do tedaj, ko je dosežena želena sprememba v vedenju. V primeru sovraštva pa nasilje nima meja, saj je osovraženi objekt treba uničiti.
Vrste agresivnosti
INSTRUMENTALNA – pomaga doseči nek zunanji cilj
FRUSTRACIJSKA- sproščanje notranje napetosti
POSNEMOVALNA- občutek pripadnosti določeni skupini, istovetenje(identifikacija) z agresivnostjo vzornikov (Lamovec in Rojnik, 1978)
Usmerjenost agresivnosti
– Navznoter: samomorilnost, rizično vedenje, občutja krivsde, somatizacije
– Navzven: proti drugim ljudem, živalim ali stvarem
– Neposredno ali posredno izražanje
– Pasivna in aktivna oblika
– Erbalna, čustvena in telesna agresivnost
Psihične posledice izkušnje nasilja
Depresija
Anksiozne motnje
Stresne in somatomorfne motnje
Zloraba ali odvisnost od alkohola ali drog
Motnje hranjenja
Motnje osebnosti
Suicidalnost
Psihične značilnosti agresivnih ljudi
Posttravmatska stresna motnja
Gre za sklop bolj ali manj specifičnih simptomov, ki se pojavljajo določen čas po preživeti težki travmi. Postravmatska motnja lahko pomeni nadaljevanje akutne stresne motnje. Značilni simptomi so različne oblike ponovnega podoživljanja travme, simptomi hiperaktivnega avtonomnega živčnega sistema, zožan obseg čustvovanja(otopelost) izogibanje situacijam, ki spominjajo na travmatski dogodek, spominske motnje in izkrivljanja realnosti v zvezi s to situacijo, tesnoba, občutja ogroženosti in razdražljivost. Pogosti so tudi simptomi depresije, kot so brezvoljnost, odtujenost, pesimizem, občutja krivde in nemoči.
Reviktimizacija
Za žrtve nasilja v družini je pogosto značilen neustrezen izbor partnerja, ki spominja na agresorja kar privede do t.i. reviktimizacije. To je neustrezen poskus razrešitve konflikta iz otroštva . Pri ženskah, ki so bile spolno zlorabljene v otroštvu je večja verjetnost posilstva v odrasli dobi (Fromuth, 1983, po Sanderson, 1995) kar je prav tako lahko rezultat nepredelane travme in z njo povezanega tveganega, avtoagresivnega vedenja)
85. Zloraba in droga
V raziskavi Ballona in drugih v Kanadi (Ballon, Coubasson in Smith, 2001) je polovica deklet, ki zlorabljajo droge in alkohol oz. so isakle pomoč zaradi teh težav, poročala o spolni zlorabi, medtem ko je bil pri fantih takšen delež 10 %.
Polovica deklet in 26% fantov poroča tudi o fizični zlorabi. 64% deklet in 38% fantov, ki so potrdili spolno zlorabo, uporablja drogo kot poskus ublažitve travme.
Osebe odvisne od drog imajo specifično strukturo osebnosti (Benedik,2002, 2003) ki je lahko nastala tudi pod vplivom izpostavljenosti travmatskim dogodkom v otroštvu.
Motnje osebnosti: shizoidna, shizotipska, paranoidna, mejna, narcisistična, antisocialna, odvisna, depresivna, izogibajoča, anankastična
Bazična prepričanja
Oblike psihološke pomoči
Svetovanje
Čustvena podpora
Učenje socialnih veščin, spoprijemanja s problemi, asertivnosti, sprostitvenih tehnik….
Psihoterapija
Socialna mreža, vključenost
Verbalizacija in psihične težave
Verbaliziranje omogoča distanco do neprijetnih občutij.
Psihosocialna podpora
n Pomoč, ki jo skupina (prijatelji, družina) nudijo (ali se zdi, da jo nudijo) v stresnih situacijah.
n Sporočila, ki jih ogroženi oz. prizadeti posameznik dobiva iz svojega okolja:
- da je ljubljen,
- da se njegova čustva sprejemajo,
- da je razumljen glede njegove volje, načina razmišljanja in ravnanja,
- da pripada določeni socialni skupini in
- da je v njej koristen član.
Čustvena podpora
Aktivno poslušanje
Izražanje razumevanja
Posredovanje informacij in nevsiljivih nasvetov
Čustvena toplina in empatija
Konkretne oblike pomoči
Svetovanje
Je organizirana oblika pomoči posamezniku -klientu
Svetovanje je praviloma usmerjeno na zdrave ljudi, ki imajo v življenju probleme vendar ne spadajo v psihopatologijo
Svetovalec je profesionalno usposobljena oseba
Pojavlja se v različnih dejavnostih ( socialno varstvo, šolstvo, zdravstvo…)
Svetovanje moramo ločiti od dajanja nasvetov
Aktivno poslušanje
Pazljivo in dobro poslušanje -aktivno poslušanje
a. sposobnost vživljanja, pripravljenost da slišimo problem
b. spremljanje in reflektiranje
c. spremljanje lastnih reakcij in omejitev
Učenje spoprijemanja s stresom
Naučimo se lahko učinkovitih tehnik sproščanja
Spremenimo vedenje, vprašajmo se
– ali moramo res vse nadzorovati
– ali lahko preložimo del svojih nalog in odgovornosti na druge
– ali mora biti vedno po vaše
– ali znam reči ne
Lahko se bolje organiziramo
Učenje reševanja problemov
n Pomagati pacientu, da zna identificirati in opredeliti
problem/e.
n Pomagati pacientu, da prepozna svoje sposobnosti ter vire za reševanje težav.
n Naučiti pacienta sistematičnih metod za reševanje
problemov ter ostalih problemov v prihodnosti –
generalizacija!
n Povečati občutek kontrole nad problemi ter
obvladovanjem težav.
IDEAS
I – prepoznaj problem (Identify the problem)
D – poišči možne rešitve (Determine the
options)
E – oceni možnosti in izberi najboljšo (Evaluate
options and choose the best)
A – uresniči, udejanji možnost (Act)
S – preveri ali je delovalo (See if it worked) –
preverjanje izbire
Značilnosti medosebnih konfliktov
Medosebni konflikt pomeni situacijo, v kateri ena ali več oseb otežujejo ali ovirajo druge.
Konflikt lahko izvira iz razlik v ciljih posameznikov, načinih njihovega uresničevanja ali pa iz razlik med potrebami in pričakovanji posameznika v odnosu do druge osebe.
Strategije reševanja problemov: umik, prevlada, popuščanje, kompromis, soočanje
Umik (izogibanje konfliktu)
Prevlada (tekmovanje)
Zglajevanje (popuščanje)
Kompromis (delna odpoved ciljem)
Konfrontacija (pogajalski proces)
Obvladovanje agresivnosti
Prepoznajte jezo
Pazljivo, aktivno poslušajte
Zberite pomembne podrobnosti
Pazite na svoje vedenje: glejte sogovornika v oči, uporabljajte miren, trden in iskren glas, delajte počasne in odločne gibe, sedite vzravnano, dihajte pravilno, bodite neposredni in prijazni
Sprejmite odgovornost, ne prelagajte jo na drugega,
Ne opredelite problema kot nerešljivega
Priznajte napako in opravičite se, če ste jo napravili
Povejte česa ne morete narediti in zakaj ne
Trening socialnih veščin
Trening asertivnosti
Tehnika krepitve samopotrditve za submisivne in agresivne ljudi
Izražanje mišljenja, občutkov, brez, da bi kratili pravice drugih.
n Pravica, da vprašamo, kaj želimo ( s tem, da ima drug človek pravico reči ne)
n Pravica, da imamo svoje mnenje, občutke in čustva ter jih pokažemo na primeren način
n Pravica, da so nekateri stavki brez logične utemeljitve (npr. intuitivne ideje in komentarji)
n Pravica, da se sami odločamo in soočamo s posledicami.
n Pravica, da sami odločamo, ali bomo vpleteni v probleme drugih.
n Pravica, da česa ne vemo in ne razumemo.
n Pravica, da delamo napake.
n Pravica, da smo uspešni.
n Pravica, da spremenimo svoje mnenje.
n Pravica do zasebnosti.
n Pravica da smo samostojni in neodvisni.
n Pravica, da se spreminjamo in da smo asertivni ljudje.
Tehnike sproščanja
trebušno dihanje
progresivna mišična relaksacija
vizualizacija pomirjujočega dogodka (vidno predstavljanje)
meditacija
vodena imaginacija prijetne scene (vključuje vse senzorne modalitete: vid, sluh, vonj, občutek na obrazu, toplota) – močnejša, kot vizualizacija
avtogeni trening
biofeedback
senzorna deprivacija
joga
hipnoza
104. Psihoterapija: suportivna, reedukativna, rekonstrukcijska
105. Psihoterapija: individualna, partnerska, družinska, skupinska
106. Terapevtski setting
107. Transfer in kontratransfer v psihoterapiji
Izgorevanje
Pojav izgorevanja (sindrom burnout) je pogosto prisoten pri delu z ljudmi oz. za ljudi, še posebej če gre za ljudi s težavami ali boleznijo.
Gre za pojav telesne in čustvene izčrpanosti, ki vodi k negativnemu odnosu do sebe, lastnega poklica in izgubljene zmožnosti prisluhniti sočloveku.
Sindrom se razvija postopoma in neopazno.