Namen razkuževanja rok je hitro mikrobicidno in virocidno delovanje na mikroorganizme prehodne populacije na rokah. Preprečuje tudi izstopanje stalne bakterije populacije iz globljih plasti kože in preprečuje širjenje mikroorganizmov s kožnimi luskami. Razkuževanje rok z alkoholnimi pripravki je v primerjavi z umivanjem rok z vodo in milom mikrobiološko učinkovitejše, hitrejše in za kožo manj škodljivo.
Temeljna elementa higiene rok sta umivanje in razkuževanje rok. Pomembno je, da vemo, kdaj izvajamo enega, kdaj drugega in kdaj sta potrebna oba.
Razkuževanje koži manj škodi, ker za razliko od umivanja maščob ne odstranjuje, temveč jih le razporedi po koži. Sodobna razkužila vsebujejo 1–4 % glicerina, ki dodatno masti kožo in jo tako ščiti pred izsušitvijo. Pomembno je, da razkužila nikoli ne nanašamo na vlažno kožo ali preostanke mila ( Djekić, Strojan, Zore 2008 ).
REŠEVANJE PROBLEMA IZ VIDIKA ZDRAVSTVENE NEGE
Zdravstveni delavci pri svojem delu uporabljamo različne tehnike in sredstva, namenjena higieni rok (umivanje, razkuževanje). Izbira le teh je odvisna od narave dela in možnosti kontaminacije. Roke naj se umivajo le pri vidnem onesnaženju, sicer pa naj bo od vsega predvsem v ospredju razkuževanje z alkoholnimi pripravki za vtiranje. Razkužila so učinkovita, učinkujejo takoj in na širok spekter mikroorganizmov, koža jih dobro prenaša in imajo dolgotrajen učinek. Razkuževanje je v primerjavi z umivanjem povsod dostopno, hitro in poceni ( Oštir, Šušteršič 2005 ).
Za razkuževanje rok zadošča 15 do 30 sekund. Razkužilo vtiramo toliko časa, dokler se alkohol popolnoma ne posuši in medtem se že lahko pogovarjamo z bolnikom. S predpostavko, da si osebje v 100 % potrebnih priložnosti roke dejansko umiva, za higieno rok na intenzivnem oddelku z 12 posteljami porabi 16 % delovnega časa. Ob isti predpostavki bi z razkuževanjem rok porabili le 4 % delovnega časa.
To pomeni,da bi ob izvajanju dosledne higiene rok z umivanjem potrebovali bistveno več zdravstvenega osebja kot ob dosledni higieni z razkuževanjem rok. Za razliko od razkuževanja rok, pri katerem na bakterijske in virusne strukture delujemo in jih pri tem uničujemo biokemično, pri umivanju mehansko odstranjujemo kožno floro. Tako pri umivanju lahko kontaminiramo okolico (izlivko, umivalnik, delovno obleko), od koder lahko roke ponovno kontaminiramo. Zaradi drgnjenja kože rok pa lahko celo povečamo število bakterij na njih. Navodila za ustrezno tehniko razkuževanja rok se v literaturi in praksi razlikujejo. Nekateri menijo, da tehnika razkuževanja rok ni toliko pomembna kot to, da alkohol pride na vso površino rok. Drugi so mnenja, da je pri razkuževanju, enako kot pri umivanju, potrebno izvesti zaporedje predpisanih gibov.
Opozarjajo, da alkoholi delujejo le tam, kjer pridejo v neposreden stik s kožo. Zato je pomembno, da uporabimo zadostno količino alkohola (3–5 ml, praviloma dva pritiska na črpalko plastenke) in da ga razporedimo po celotni površini rok. Roke razkužujemo pred in po vsakem stiku z bolnikom ali njegovimi telesnimi izločki, pred in po uporabi zaščitnih rokavic, pred in po stiku z raznimi katetri in drenažnimi sistemi, pred in po izvajanju invazivnih ali aseptičnih posegov ter med prehajanjem iz nečistih na čista opravila, pred delom s pacienti, ki imajo zmanjšan imunski odziv (Trampuž, 2001).
Se pravi postopek razkuževanja je sledeč: najprej dlan ob dlan, nato utiramo z nohti, nato razkužimo palec in hrbtno stran roke, na koncu pa še zapestje. Potegi so od 5x do 10x. In seveda pazimo, da se ne dotikamo pip in razkužil z že čistim delom roke.
KRITIČNO MNENJE
Strokovnjaki si na področju higiene rok niso enotni. Različna mnenja imajo predvsem glede pravilne tehnike umivanja in razkuževanja rok. To je razvidno iz različnih navodil za higieno rok, le-te se razlikujejo tako po vrstnem redu posameznih gibov kot tudi po različnih gibih in nazadnje tudi po tem, koliko časa naj razkuževanje rok traja oz. koliko posameznih gibov naj naredimo. Roke so najpogostejši prenašalec klic.
Sama menim, da disciplinirano izvajanje higiene rok, ter razkuževanja rok lahko paciente zadovoljivo ščiti. Pri čistih in suhih rokah je razkuževanje rok učinkovitejše od umivanja. Sama si roke razkužujem po postopku, ki smo se ga naučili v šoli, čeprav po najnovejših smernicah strokovnjaki pravijo, da je razkuževanje rok uspešno tudi če si rok ne razkužujemo po postopku gibov, vendar, da imamo dovolj razkužila ter, da so roke po 10 sekundah razkuževanja še vedno mokre. V času klinične prakse, ki sem jo imela na internem oddelku 600, v Kliniki Golnik sem opazila, da se zaposleni zelo dobro držijo pravil glede razkuževanja rok in so pri tem postopku zelo vestni. Svoje delo opravljajo profesionalno in strokovno, paciente obravnavajo celostno in kontinuirano.
VIRI IN LITERATURA
- Anamarija Zore, Nataša Strojan, Bernarda Djekić Primerjava učinka umivanja in razkuževanja rok, Obzornik zdravstvene nege, 2008; 42(4):251–9
- Barbara Oštir, Olga Šušteršič Pomen higiene rok pri zdravstveni negi bolnika na kronični hemodializi, Obzornik zdravstvene nege, 2005; 39: 27–31
- Trampuž A. Kakšno nevarnost predstavljajo odporne bakterije pri ambulantnih bolnikih?, Zdrav Var. 2001;40:391–6 .
Bivanje v bolnišnici je postalo za mnoge paciente tvegano, in to prav zaradi nevarnosti bolnišničnih okužb (BO). Ob nastanku BO se zdravstveni delavec najpogosteje pojavlja kot prenašalec. Medicinski aparati, kirurški instrumenti in vsi negovalni pripomočki so lahko sredstvo prenosa okužbe. Glede na težnjo v zdravstvu, da se ležalna doba skrajšuje, ima velik pomen tudi skrb, da se med zdravljenjem zmanjša možnost okužbe.
Bolnišnice so namreč stičišče množice ljudi. Zaprti prostori, v katerih biva ali se srečuje mnogo ljudi, so idealno mesto za širjenje okužb Razkuževanje je skupek postopkov s katerimi zmanjšujemo število mikrobov na površinah in predmetih. Z njim ne uničimo vseh mikrobov, ampak njihovo število toliko zmanjšamo, da niso nevarni za naše zdravje. Za razkuževanje lahko uporabljamo različna sredstva.
Razkuževanje rok je učinkovitejše, hitrejše in manj škodljivo za kožo kot vse druge oblike higiene rok, zato je razkuževanje nadomestilo umivanje rok v večini sodobnih higienskih navodil kot standardni način higiene v zdravstvenih in negovalnih ustanovah, kadar roke niso vidno onesnažene ali mokre (Kisner N., Rozman M., Klasinc M., Verčko Pernat S., 2006).
REŠEVANJE PROBLEMA S PODROČJA ZDRAVSTVENE NEGE
Namen razkuževanja rok je odstranitev predhodne in zmanjšane stalne bakterijske populacije na koži rok in hitro mikrobicidno delovanje na mikroorganizme predhodne populacije na rokah, zlasti vegetativne bakterije in viruse (Šmitek, Krist, 2008).
Preprečuje tudi izstopanje stalne bakterijske populacije iz globljih plasti kože in preprečuje širjenje MO s kožnimi luskami Razkuževanje rok z alkoholnimi pripravki je v primerjavi z umivanjem rok z vodo in milom mikrobiološko učinkovitejše, hitrejše in za kožo manj škodljivo. Trampuž (2001) zagovarja razkuževanje rok, kar utemeljuje s trditvijo, da je razkuževanje rok v mikrobiološkem smislu učinkovitejše od vseh oblik umivanja rok.
Z razkuževanjem odstranimo 3–5 log MO, z umivanjem pa le 0,6–2 log MO. Z razkuževanjem torej s kože odstranimo sto do tisočkrat več bakterij kot z umivanjem. Nobeno milo ne zadošča najnižjim zahtevam Evropske unije. Da bi lahko milo v bolnišnicah sploh uporabljali, so v prilagojenih normah znižali mikrobiološke zahteve za učinkovitost mila.
Razkuževanje koži manj škodi, ker za razliko od umivanja maščob ne odstranjuje, temveč jih le razporedi po koži. Sodobna razkužila vsebujejo 1–4 % glicerina, ki dodatno masti kožo in jo tako ščiti pred izsušitvijo. Pomembno je, da razkužila nikoli mešamo na vlažno kožo ali preostanke mila. Za umivanje rok potrebujemo povprečno 1,5–2 minuti, če upoštevamo pot do umivalnika, umivanje rok, brisanje rok in pot nazaj do bolnika. Za razkuževanje rok zadošča 15 do 30 sekund. Razkužilo vtiramo toliko časa, dokler se alkohol popolnoma ne posuši in medtem se že lahko pogovarjamo z bolnikom. S predpostavko, da si osebje v 100 % potrebnih priložnosti roke dejansko umiva, za higieno rok na intenzivnem oddelku z 12 posteljami porabi 16 % delovnega časa.
Ob isti predpostavki bi z razkuževanjem rok porabili le 4 % delovnega časa. To pomeni,da bi ob izvajanju dosledne higiene rok z umivanjem potrebovali bistveno več zdravstvenega osebja kot ob dosledni higieni z razkuževanjem rok. Za razliko od razkuževanja rok, pri katerem na bakterijske in virusne strukture delujemo in jih pri tem uničujemo biokemično, pri umivanju mehansko odstranjujemo kožno floro. Tako pri umivanju lahko kontaminiramo okolico (izlivko, umivalnik, delovno obleko), od koder lahko roke ponovno kontaminiramo. Zaradi drgnjenja kože rok pa lahko celo povečamo število bakterij na njih.
Navodila za ustrezno tehniko razkuževanja rok se v literaturi in praksi razlikujejo. Nekateri menijo, da tehnika razkuževanja rok ni toliko pomembna kot to, da alkohol pride na vso površino rok. Drugi so mnenja, da je pri razkuževanju, enako kot pri umivanju, potrebno izvesti zaporedje predpisanih gibov. Opozarjajo, da alkoholi delujejo le tam, kjer pridejo v neposreden stik s kožo. Zato je pomembno, da uporabimo zadostno količino alkohola (3–5 ml, praviloma dva pritiska na črpalko plastenke) in da ga razporedimo po celotni površini rok. Roke razkužujemo pred in po vsakem stiku z bolnikom ali njegovimi telesnimi izločki, pred in po uporabi zaščitnih rokavic, pred in po stiku z raznimi katetri in drenažnimi sistemi, pred in po izvajanju invazivnih ali aseptičnih posegov ter med prehajanjem iz nečistih na čista opravila, pred delom s pacienti, ki imajo zmanjšan imunski odziv (Trampuž, 2001).
Perry (2007) dodaja še razkuževanje po stiku s kontaminiranimi odpadki in pripomočki.
Kampf, Kramer (2004) omenjata tudi razkuževanje rok po uporabi stranišča v primeru diareje in po izpihovanju nosu v primeru okužbe zgornjega dihalnega trakta.
KRITIČNO MNENJE
Strokovnjaki si na področju higiene rok niso enotni. Različna mnenja imajo predvsem glede pravilne tehnike umivanja in razkuževanja rok. To je razvidno iz različnih navodil za higieno rok, le-te se razlikujejo tako po vrstnem redu posameznih gibov kot tudi po različnih gibih in nazadnje tudi po tem, koliko časa naj umivanje rok traja oz. koliko posameznih gibov naj naredimo. Roke so najpogostejši prenašalec klic. Sama menim, da disciplinirano izvajanje higiene rok, ter razkuževanja rok lahko paciente zadovoljivo ščiti. Pri čistih in suhih rokah je razkuževanje rok učinkovitejše od umivanja in razkuževanja. Sama si roke razkužujem po postopku, ki smo se ga naučili v šoli. Na oddelku sem pri razkuževanju rok opazovala sošolke in sošolce in ugotovila, da se nekateri ne razkužijo rok takrat ko bi bilo to potrebno, nekateri to naredijo na hitro, nekateri pa so si za razkuževanje vzeli čas in vsak gib ponovili 5-10 krat. Medicinske sestre na oddelku si roke razkužujejo, zelo dobro je bilo, da so tudi nas opozorile na pomen razkuževanja in nas pri razkuževanju opazovale in zraven povedale, kaj ni bilo dobro. Na hodniku sem zasledila tudi pacientko, ki si je razkuževala roke. To je zelo dobro in mi kot zdravstveni delavci moramo tudi pacientom povedati, da si je kdaj roke potrebno tudi razkužiti.
LITERATURA
Kampf G, Kramer A. Epidemiologic background of hand hygiene and evaluation of the most important agents for scrubs and rubs. Clin Microbiol Rev. 2004;17:863–93 .
Perry C. Infection prevention and control. Oxford, Malden: Black- well; 2007: 66–79 .
Trampuž A. Kakšno nevarnost predstavljajo odporne bakterije pri ambulantnih bolnikih? Zdrav Var. 2001;40:391–6 .
Verčko Pernat S., Kisner N., Rozman M., Klasic M., Zdravstvena nega 1. Maribor: Založba Pivec; 2006 .
Šmitek J., Krist A. Venski pristopi , odvzem krvi in dajanje zdravil. Ljubljana : Univerzitetni klinični center Ljubljana, 2008 .