Insulin je beljakovina, zato ga tisti, ki si z njim zdravijo sladkorno bolezen, ne morejo zaužiti, ker bi ga prebavni sokovi razgradili. Zato se insulin aplicira v podkožje, v veno ali mišico. Insulin se razlikujejo po kinetiki glede na začetek, vrh in konec delovanja. Poznamo tako imenovane bazalne (srednje dolgo in dolgo delujoče), prandialne (ultrakratko in kratko delujoče) in dvofazne insuline. Po sestavi molekule ločimo humane insuline in njihove analoge. Humani insulin se imenuje zato, ker je njegova molekula identična z molekulo človeškega insulina. Analogi so humanim insulinom podobni, ne pa tudi enaki in imajo drugačne farmakokinetične in farmakodinamične lastnosti kot humani insulini (Bahun, 2010).
- Sheme uporabe različnih insulinov
Normalnotrebušma slinavka trajno izloča določeno (bazalno) količino insulina, ki krije osnovne presnovne potrebe organizma. Ob obrokih hrane, je potrebno vbrizgati (paradialno) količino insulina za uravnavanje postprandialne glikemije. Najoptimalnejša je kombinacija tistih vrst insulinov, velikosti in številaodmerkov ter časa injiciranja, ki oponaša fiziološko dinamiko insulinemije. V zdravljenju z insulinom uporabljamo praviloma kombinacije kratko delujočega (prandialnega) insrednjedolgo- ali dolgodelujočega (bazalnega) insulina v enem do več odmerkov na dan ali pa dvofazne insuline 1- do 3- krat-krat na dan.
Za vzdrževnje bazalne insulinemije lahko vbrizgamo:
- 1-krat dnevno dolgodelujoči analog insulina (glargine),
- 1-krat dnevno srednjedolgodelujoči humani insulin (NPH) zvečer ali zjutraj,
- 2-krat dnevno srednjedolgodelujoči humani insulin (NPH) zvečer in zjutraj,
- 3- krat dnevno srednjedolgodelujoči humani insulin (NPH) dodatno še opoldan.
Tako se bolj ali manj vzdržuje enakomerno raven insulinemije v intervalih medobroki hrane in ponoči. En odmerek insulinov NPH na dan zadošča le na začetku zdravljanja. Z uvedbo dolgodelujočega analoga glarginapa potreba po več odmerkih bazalnega insulina usiha.
Za urejanje potsprandialne glikemije lahko vbrizgamo:
- humani kratkodelujoči insulin 30 d0 45 minut pred jedjo ali
- ultrakratki analog (aspart, lispro) tik pred jedjo, izjemomacelo med njo ali po obroku.
Z ustrezno kombinacijo bazalnega in prandialnih insulinovlahko posnamemo funkcijo zdrave trebušne slinavke in tako zadostimo potrebam organizma. Takšno urejanje se imenuje funkcionalna terapija (FIT), ki seveda ne zajema samo sheme, pomembno je odmerjanje insulina in to posebno bazalnega in posebej prandialnih odmerkov insulina. Bolnik si jih določa glede na količino ogljikovih hidratov obroku (obstaja enačba za ozračun). Pravilna ocena vsebnosti OH v obroku hrane je zelo zahtevna, zato je ta način omejen na mlajše, aktivne in zelo motivirane bolnike (sladkorna bolezen tipa 1).
[wp_ad_camp_1]
Nekaj slabosti in prednosti za funkionalno terapijo:
- Kvalitetno urejanja presnove, ker najbolje posnema fiziološko dinamiko insulinemije,
- Volnik jo lahko izvaja kjer koli in ga tudi neugodne okoliščine pri tem neomejujejo,
- Akutna poslabšanja so redka, saj jih bolink pravočasno ugotovi in prepreči;
- Je zelo zahtevna in terja veliko znanja in veščine, za kar je potrebno bolnika ustrezno izobraziti,
- Zaradi težnje k normoglikemiji je povečano tveganje za hipoglikemijo,
- Potrebna je skrbna izbira bolnikov.
Najpreprostejše, a najmanj kakovostno je klasično konvencionalno insulinsko zdravljanje. Obsega ebo ali dve vbrizgavanji na dan. Ta metoda je pogosta za sladkorno bolezen tipa 2, zlasti za starejše in malo motivirane ali manj sposobne bolnike. Pogosot je to edina izvedljiva oblika zdravljenja z insulinom. Zanj se uporablja dvofazni insulin s katerim je zdravljanje še bolj poenostavljeno. Čeprav je najmanj kakovosten se lahko dosežejo dobri rezultati.
Nekaj slabosti in prednosti konvencionalnega insulinskega zdravljenja:
- Insulinemija je nefiziološka, v posameznih delih dnev je bolnik hipo- in v drugem hiperinsuliran,
- Bolnik se nagiba večji povprečni glikemiji in k večjemu nihanju glikemije;
- Celoten dnevni odmerek insulina je pogosto neracionalno velik,
- Ta način je je enostavnejši tako za bolnika kot tudi svojce, zato je bolj sprejemljiv.
Viri in literatura:
SLADKORNA BOLEZEN, Priročnik; uredniki: M. Bohnec, J. Klavs, M. Tomažin Šporar, A. Krašovec, B. Žargaj; str: 102-06