Je znanost oz. veda, ki se sistematično ukvarja s preučevanjem družbe, družbenega življenja in življenjem posameznika v njem.
Preučuje družbena pravila in procese, ki povezujejo in ločujejo ljudi, ne le kot posameznike, temveč tudi kot člane združenj, skupina in inštitucij.
Sociologijo zanima naše vedenje, kot obnašanje družbenih bitij.
Na kratko lahko rečemo, da je sociologija vse, razen posameznik.
Družbeni dejavniki zdravja in bolezni(spol, družbeni sloj, starost, življenjsko okolje/prostor, kultura, socialna opora, življenjski potek, življenjski dogodki)
Izkušnja bolezni (tveganje, medikalizacija, vedenje v bolezni, vloga bolnega, stigmatizacija, kronična bolezenin invalidnost, umiranje, odnosi med bolniki in medicinskim osebjem, pravice bolnikov)
Znanje in prakse(laične predstave o boleznii n zdravju, medicinski koncepti bolezni in zdravja, komplementarna medicina, medicinska tehnologija, genetika, promocija zdravja)
Odnosi med medicinskim osebjem (profesionalizacija, socializacija v poklic zdravnika in medicinske sestre, medicinska avtonomija/moč/nadzor, odnosi med medicinskimi sestrami in zdravniki, emocionalno delo)
Za zahodno družbo je značilen paradoksalen odnos do bolezni in zdravja ter tudi do inštitucij, ki se ukvarjajo z ohranjanjem zdravja in preprečevanjem oz. zdravljenjem bolezni. Teh paradoksov je toliko in so tako močni, da dejansko načenjajo normalen odnos med bolniki in zdravniki, med medicino in javnostjo in jih sama medicina sploh ne more več obvladovati.
Za sodobne družbe je značilna vedno večja odvisnost ljudi od biomedicinskih znanosti, ki naj priskrbijo odgovore na naraščajoče socialne in zdravstvene probleme.V večini zah. družb je dostop do zdr. oskrbe splošna dobrina in pravica posameznika.
Zdravje postaja ena najpomembnejših vrednot ( v SLO je na prvem mestu ) in velja za vse kategorije prebivalstva – od otrok do starih. Še več – medicinski govor o zdravju, bolezni in telesu dominira tako v javnosti kot v zasebnosti. Obenem pa se spreminja odnos ljudi do medicine iz brezpogojnega zaupanja v pogojno zaupanje ( verjamem, če…) in celo dvom.
Vsakdanjo predstavo in med. etiko še vedno zaznamuje oz. obvladuje podoba o dobrotljivem in žrtvujočem zdravniku. Obenem pa se povečuje nezaupanje v znanstveno medicino.
Ljudje iščejo pomoč pri raznih zdravilcih, alternativni medicini, bioenergetikih, vračih, čudodelcih….
V medicino samo pa se širi tržni odnos do zdravstvenih storitev in mnogi zdravniki tudi postajajo tržniki, ki dobro tržijo svoje storitve in dejavnosti.
Razlika med medicino in sociologijo:
Medicina: potek zdravljenja je usmerjena na telo – ugoden potek je, kadar je telo zdravo
Sociologija: usmerja se na vsa področja, ki so v času bolezni prizadeta
Bolnik včeraj in danes:
Včeraj: pacient je bil potrpežljiv, podrejen, slepo zaupa
Danes: partner, ki je soodgovoren, dejaven v procesu zdravljenja in ni zgolj telo.
Medicina je:
čista znanost: prevladuje čista, objektivna znanost, neizpodbitna dejstva.
družbeno konstruirana: je globoko prepletena z interesi, ki se želijo uveljaviti – tudi na račun etike in humanosti.
Ni objektivna že samo zato, ker jo delajo ljudje. Če že nekaj definiraš kot bolezen, to ni več objektivno.
Npr: nekdo ki ima AIDS: to je bila socialna smrt – ni šlo le za čisto objektivno diagnozo, temveč še za izolacijo. Ali pa TBC bolniki: pijančki, reveži…Če bi rekli da ima ta in ta TBC in pika – to bi bilo čisto.
Opozicija: Zdravje in bolezen sta dve različni pokrajini. (Sontag, 1989)
Zdravje in bolezen sta različni pokrajini. Če imamo srečo, večino časa preživimo v prvi, vendar pa ima večina tudi izkušnje iz druge pokrajine. Nikakor ne moreš biti v obeh naenkrat.
Primer: povišana TT°C – nikakor ne sprejmeš dejstva, da si sedaj v drugi pokrajini in bi šel delati, a še kar ležiš
“Čisto” in “umazano”: V tradicionalnih družbah sta zdravje in bolezen tesno povezana z religioznimi pojmovanji “čistosti” in “umazanosti”, nevarnosti. (Ule, 2003)
To pomeni, , da če si zdrav, je to vezano na čisto, bolezen pa je vezana na nečisto.
Najbolje je, da se naučimo pravil življenja v obeh pokrajinah: kaj pomeni biti zdrav, kaj bolan. Dobiti pa moramo tudi izkušnjo prehajanja iz ene pokrajine v drugo.
Zdravje zajema zelo širok spekter življenskih izkušenj in praks, pa vendar je nedefinirana kategorija, neoznačeno polje, medtem ko je bolezen omejena na
opozicijo zdravju in je označena in strukturirana. Z njihovimi definicijami, simptomi, vzroki in posledicami se namreč ukvarja cela vrsta znanstvenikov in strokovnjakov, raziskovalcev in praktikov. Torej je bolezen tista, s katero se dejansko ukvarjamo. Čeprav je to čedalje manj res, saj smo se začeli pospešeno ukvarjati predvsem z zdravjem – njegovo preventivo, promocijo: ohranjanje zdravja, kvaliteta življenja, ki je povezana z zdravjem, analize vsakdanjih praks, ki ohranjajo zdravje in dobro počutje ( prehrana, skrb za telo, kvalitetni medsebojni odnosi, zadovoljstvo z delom, pozitivna samopodoba…)
Kaj pravzaprav pomeni biti bolan?
Iz družbenega vidika je to vezano na delo, si namreč nekoristen, ne moreš delati
Kaj se je dogajalo v medicini?
1) Antično – grška medicina: poleg religiozno mitičnih konceptov zdravja razvije tudi posvetne koncepte:
– higienski pristop: je temeljil na preventivni dejavnosti in skupnostni skrbi za življenski stil bolnikov – tudi
– panacejski pristop: na zdravniških posegih v bolnika, na uporabi zdravil. Kurativa je posledica tega pristopa
V tem času je nastala tudi hipokratova prisega, ki ostaja nespremenjena še
danes.
2) Judovsko – krščansko pojmovanje zdravja – skrb za zdravje ni bistvena, pomembna je skrb za dušo in odrešenje. Ne zanima jih kaj se dogaja s telesom, ki je zgolj »posoda« za dušo. Nase moramo vzeti tudi neizogibnost trpljenja, ki ga bolezen prinaša, vendar je dovoljena tudi ozdravitev. Iztek zdravljenja pa je odvisen od božje volje in veliko manj od spretnosti zdravnikov. Bolezen je poškodba, ki kaže na našo grešnost in je hkrati priložnost za globlji duhovni uvid in spoznanje, je kazen in božji dar.
a) kazen: bolezen je kazen za človeško grešnost
b) Dar božji: Bolezen je lahko tudi priložnost, da se odkupimo za naše grehe, kar je vodilo do tega, da si lahko kupilo odpustke.
Pride do komercializacije grešnosti: bolezen se vplete v mrežo denarnih menjav, kar pomeni, da začno ljudej kupovati odpustke. Posledica tega je, da so ljudje zato razloge za svojo bolezen iskali v božji volji in se boleznim niti niso skušali pretirano upirati.
Na podobo medicine v tem času močno vpliva krščanski patriarhizem – prve bolnišnice so bile hospitali ( hiše, kjer so skrbeli za uboge in bolne ), v času množičnih epidemij pa so bile karantene.
3) Reformacija – prebujenje ( Primož Trubar )
– vpelje se individualni odnos do svoje grešnosti in bolezni – odgovornost za zdravje oz. bolezen se tako prenese na posameznika.
– Zdravje je odvisno od posameznikove skrbi in načina vedenja, bolezni se torej lahko izognemo
– Istočasno se je krepila tudi vera v napredek med. znanja, ki bo nekoč povsem spoznala človekovo telo in ugotovila vzroke vseh bolezni ter jih morda tudi pozdravila. Posledica tega je bila, da je raslo upanje in zaupanje v med., s čimer pa je rasla moč zdravnikov in pa sam status zdr. poklica. Vendar so bili zdravniki še dolgo obdoje vredni komaj kaj več kot trgovci – oboji so namreč veljali za umazane – eni od denarja, drugi od krvi in bolnih ter okuženih teles.
Medicina se ne ukvarja s kadilcem, ki ima pljučnega raka in ravno tako ne z mladeničem, ki ima enako bolezen, pa nikdar ni kadil.
Biomedicinski model – od sredine 19. stol. Je prevladujoč model v zdravstvu. Težnja je bila, da se vsaki bolezni najde določen vzrok.
Zdravje je absolutno ( – oseba je zdrava ali bolna) in univerzalno ( velja po vsem svetu enako, Zdravje je pojmovano kot odsotnost bolezni, bolečine ali pomankljivosti ?, če sem res zdrav – morda pa imam nekaj, kar še niso našli. Model je osredotočen na fizične procese – če ti zdravnik seveda verjame. ( patologija, biokemija, fiziologija )
Slaba stran: model ne upošteva vloge družbenih dejavnikov ali individualne subjektivnostinpr: rak: zdravniki ga vzamejo ven in se z njim ukvarjajo – s telesom se ne nobeden. To telo sedaj nima pravice razlagati, kaj vse ga še boli
Realnost?
(1) Socialno izolirani in osamljeni imajo 4-krat večjo možnost za srčno kap.
(2) Ženske z rakom na dojki, ki so imele zaupnika, so imele večjo možnost preživetja. (3) Starejši bolniki, ki so imeli odprto operacijo na srcu in niso imeli religijske podpore ali niso pripadali skupini, so imeli tri krat večjo smrtnost.
Kot protiutež BM modelu pa je družbena konstrukcija, ki je nek aktiven odnos med družbeno relanostjo ( torej vsem, kar je okoli nas ) in posameznikom. Vse kar se meni dogaja je odvisno od družb. konstrukcije – če bi se npr. rodili v Afriki bi živeli povsem drugačno življenje in imeli povsem drugačne poglede in vrednote.
Obstaja pa tudi neka napetost med tem kar mi vemo in kar je splošno sprejeto: npr: povišana TT°C – 41°C – večina meni, da je pa to res skrajni čas, da greš k zdravniku. Vprašanje je, če je sedaj to univerzalno ali ne.
Vse to pa se dogaja izključno skozi komunikacijo, kjer sta dve nasprotujoči tezi:
– komunikacija je odraz realnega sveta
– jezik kreira svet in njegove pomene
Npr: jezik in spol: ni vseeno, ali nas kličejo študent ali študentka – 1% žensk s z oznako študent sploh ne bi identificiralo. Mora biti napisano v obeh spolih.
Ali je to pomembno?
Npr: oglas za tajnika – gotovo bo za tajnico! Ali pa oglas za direktorja – išče se moški, ali čistilko, kjer se išče ženska. V takih primerih se potem ne počutiš vključenega.
Najboljši je zmeren pristop: materialne realnost je ločena od jezika, vendar nima pomena, če je ne interpretiramo s simboli.
Npr: MIZA – sama beseda prav nič ne pomeni, če dodamo simbol_ za jesti, za piti…
NASLONJAČ: je zgolj beseda, simbol pa se veže na počitek, udobje…
Kakšni simboli so šele vezani na besede AIDS, TBC, HIV…
Družbena konstrukcija lepega telesa
V 17. stoletju so bile cenjene debeluške, v 21. stol. Pa so izredne suhice, skoraj že anoreksične. Tudi barva polti se je spreminjala – prej so bile gosposke dame vse bledolične, nakar se je pojavil idela zagorelega telesa, ki pa se sedaj ponovno umika.
Reakcija na prevladujoč bio-medicinski model.
Medicina je skozi zgodovino diskurz zdravja razdelila na:
◦Objektivni jezik, s katerim je predstavila biomedicinske informacije o merljivih znakih bolezni. Tipično ga uporablja zdravstveno osebje. Uporablja npr: Dg. Bp, Rtg…drugi tega ne vedo. To latinsko izražanje je nastalo zaradi želje po nerazumevanju, po vzvišenosti medicine. Enako je s cerkvijo, ki tudi uporablja latinske izraze. To dejansko ni bilo ponesreči, temveč zanalašč, da so pridobili na družbeni moči.
◦Subjektivni jezik, s katerim se sporoča notranje, nedokazane izkušnje bolezni (dis-ease”) – dejansko so to naše izkušnje bolezni.
Zdravstveno osebje se pogosto zanaša na materialne znake, medtem ko bolniki in svojci razvijejo svoje lastno razumevanje teh znakov. Njihovo razumevanje razkriva njihova prepričanja o bolezni.
Družbeni konstruktivisti zdravje in bolezen vidijo kot sociokulturna proizvoda – zdravje in bolezen sta odvisna od socie – družbe in pa kulture ter vidijo svet tudi kot
mnogopomensko realnost, ki jo ljudje nenehno ustvarjamo skozi interpretacijo. Vidijo, da ni samo ena realnost; ob besedi naslonjač imamo lahko različne ideje. Naš svet je torej mnogopomenski.
Ali sta določeno vedenje ali izkušnja definirana kot bolezen ali zdravje je odvisno od:
– kulturnih vrednot,
– Družbenih norm,
– Pravil interpretacije.
Npr: stara mama ne more jesti, ker težko nosi spodnjo protezo – doma to lepo pelje – si pač vse zmiksa. V gostilni pa to ne gre. Mi pomislimo, da bo pač imela še spodnjo protezo pa bo šlo, biomedicinski model pa le, da je brez zob in pika.
– Znanstvena metoda je le ena pot do (spo)znanja.
– Objektivni znaki in simptomi so le ena od možnih interpretacij stanja: npr: če grešiš, zboliš. Isto stvar lahko različno interpretiramo.
– izkušnja enake bolezni ima lahko različne posledice za različne ljudi – vsak lahko bolezen drugače doživlja.
Slika modela: ali bomo zdravi ali ne?
– Najbližji dejavniki so nam starost spol in konstitucija
– Individualni življ. vplivi – zdravo živi, se gibam
– Družbena in skupnostna mreža
– Še bolj oddaljeni dejavniki: kakšna hrana se proizvaja v kulturi v kateri živim, ( Črna na Koroškem – svinec ), izobrazba, delovno okolje, življenski in delovni pogoji, nezaposlenost, voda in saniteta, zdr. sistemi oz. dostopnost do zdr. storitev ter v kakšni hiši živimo
Podobe zdravja – so kompleksne zveze tradicionalnih in pa sodobnih predstav, zamisli, pojmovanj. Vse je odvisno od naše družbe – pri nas moraš biti suh…
– nekateri konstrukcionisti menijo, da fizičnih telesnih izkušenj sploh ni mogoče ločiti od njihovih kulturnih ozadij, ni kakega naravnega telesa, ki bi ga lahko popolnoma ločili od kulture in družbe.
Umirjeni konstukcionisti zagovarjajo stališče, da so človeške telesne izkušnje oblikovane z družbenimi in kulturnimi procesi le do neke mere (in ne v celoti).
Družbena konstrukcija zdravja in bolezni ne pomeni, da je bolezen imaginarna – izmišljena. Pomeni pa, da je tudi medicina (in zdravstvena nega!) oblika družbene prakse, ki opazuje, kodira in razume bolezen in zdravje.
MS kot profesionalke se srečamo bolj s telesom in boleznijo – kaj bo, se bo pozdravilo. Bolnik pa doživlja mnogo več. Bolezen namreč prizadane tudi naše druge družbene vloge – če si bolan, ne moreš delati, zato ni prihodkov, kar je lahko za mater samohranilko npr težka situacija.
Odmik od bio-medicinskega modela zdravja pomeni, da se na zdravje in bolezen vežejo pomeni in simboli, ki so različni od kulture do kulture, generacije do generacije, med moškimi in ženskami, starejšimi in mlajšimi, urbanimi in ruralnimi prebivalci…Aids še vedno pogosto pomeni izolacijo Pomembno je torej, da vemo, da se na to vežejo simboli – kaj to njemu pomeni, kaj vse bo to povleklo nase? Nikakor ni dobro, da pri jutranji negi klepetamo o svojih problemih, dogodivščinah, saj potem delamo le po BM modelu – obravnavamo namreč le telo.
Kaj je zdravje za vas? Kaj pomeni zdravje vašim bolnikom in bolnicam?
Za nas: samostojnost, funkcioniranje, skrb za druge, notranji mir, druženje, družina, soc. podpora, dom
Za bolnika: zdravje je lahko nekaj drugega – mogoče le sposobnost, da se po dolgem času ponovno sam usede na posteljo.
Večina definicij zdravja temelji na definiranju odsotnosti bolezni – nisem bolan, torej sem zdrav
Pogosta uporaba “zdravega” enači zdravo = naravno -je naravno res vedno tudi zdravo?
Elementi zdravja:
◦Psihološki, – notranji mir
◦Spiritualni,- dobro počutje, poln energije
◦Fizični. – so pomembni, vendar to ni edini element, ki opredeljuje ali smo zdravi ali ne – lahko hodi, pa vseeno ne vstane iz postelje, ker je depresiven.
Odsotnost definicije zdravja zdravstvenim delavcem onemogoča:
1) Prepoznati pričakovanja bolnikov, ki niso medicinska ( pa kaj hoče, zanj nimam časa – smo usmerjeni na fizični element
2) Identificirati ustrezno vlogo zdravstvenega osebja v vedno bolj tehnološki stroki,
3) Razumeti so-odnosnost zdravja, medicine in “dobrega življenja”.
Družbena realnost posameznika vsebuje 2 povezani komponenti:
Model zunanje stvarnosti: je družbeno konstruiran iz objektivnega sveta. Primer: čiščenje smeti v Afriki: očistila sta vse vejice in listje a pustila vrečke in papirčke, ker je to bolj vreden material.
Znotraj neke družbe, skupine, smo si ljudje podobni, kar pomeni da nismo ravno unikatni.
Model samega sebe: Družbena konstrukcija psihološkega subjekta oz. identitete posameznika
Posameznik kot psihološki objekt:
Oblikovanje posameznika kot psihološkega subjekta ( subjekt je nekdo, ki je samostojen, ki sam nekaj počne in ima svojo voljo; Objekt: svinčnik, ko ga npr gledam; če bi pa lahko on nas, pa bi bila zadeva obratna ) pomeni dvoje in zahteva sledeča dva pogoja:
da ga družba sprejme in potrdi kot polnopravnega socialnega akterja in
da sam sebe sprejme v terminih dane družbe in kulture.
Kdo se ne sprejme?
Tisti, ki izstopa – npr. hipiji, ki so naredili svojo subkulturo, ker niso sprejeli dane kulture. Zato je zelo pomembno vedeti, kaj je za nekoga zdravje. To bi morali vprašati še predno padejo ? po imenu, starosti….
Zakaj so ženske učiteljice, MS, nune…vsem je skupna skrb za druge, materinstvo. Ženske so skrbele za otroke in moža, da je le ta lahko«afne guncal« v javni sferi
Poklici so bili prilagojeni tistemu, kar je ženska že prej delala doma:
– skrbela za otroke: učiteljica, vzgojiteljica
– skrb za druge: MS
Vse to se spremeni, ko gredo moški v vojne. Je pa družba tista, ki konstruira kako delamo.
Zdravstveno osebje mora razumeti, kaj zdravje pomeni ljudem, ki jih obravnavajo.
Vsak od nas ima svojo percepcijo, kaj zdravje je. Na to vplivajo družbeni in kulturni dejavniki in pogosto ne gre zgolj za odsotnost bolezni.
Pomen spola
Če srečamo npr osebo, za katero ne vemo točno katerega spola je, potem gledaš, čakaš da spregovori…skratka ves čas opazuješ.
Pravzaprav ne obstajata le 2 spola – biološko; Turnerjev sindrom, hemafroditi…
Spol je v naši družbi izredno pomemben. Če se rodi otrok nediferenciranega spola, so se lahko sami odločili, katerega naj bo
Enako velja za ZDRAV – BOLAN – vsak ima svojo percepcijo, kaj zdravje je.
Primer: neprespana noč, zjutraj pa s težavo vstaneš in se še z večjo zvlečeš v službo – v naši družbi moramo zgledati zdravo, lepo, vitko, brez gub, sledi utrujenosti…tudi v ogledalu se vidimo tako, kot to mi hočemo.
Bolezen je dogodek, ki se manifestira:
– v bioloških znakih, ki prizadanejo telo,
– V kulturnih znakih, ki prizadanejo družbene odnose, vloge, dejavnosti obolelega. Če si duševno bolan tudi ne moreš biti mama, če si zlomiš nogo, ne moreš delati….nekaj se torej zgodi z našimi družbenimi vlogami.
Klinične poti so nujne, da v vseh bolnišnicah zdravijo po istih korakih. Kje je medicina kot znanost, če je v Ce drugače kot v Mb, tu pa spet drugače kot v Lj.? Dejstvo pa je, da je načinov zdravljenja lahko toliko, kot je zdravnikov.
Kam damo fokus, pri ukvarjanju z boleznijo?
a) družboslovne vede:
– način, na katerega se bolnik spoprijema z boleznijo
– osebne odločitve
– moralne – etične dileme, ki so s tem povezane ( kirurg z Alzheimerjem?!, ali pa vozi avtobus
Zakaj zdravnik, ki ima metastaze v glavi še vedno operira? Ker se ne sprijazni z boleznijo, ker noče zavreči statusa, ki ga ima v družbi in pa ker ga je strah.
Bolezen ni subjekt po sebi, ampak je poseben način vzpostavljanja družbenih razlik med normalnim in patološkim
b) medicina:
– bolezen
– simptomi
– znaki
bolezen je fiziološki in biološki proces in jo lahko abstrahiramo od bolnika in njegovega doživljanja ( zdravnik že ve, kaj se dofaja z bolnikom )
Zdravnik ne gleda na človeka kot na celoto – njega zanima le bolezen, ki jo vzame ven in jo preučuje. Kaj se dogaja z ostalim pa ni pomembno.
Kaj smo v življenju naredili: vse smo zbasali v inštitucije
– rodimo se v bolnici; večino časa sicer preživimo doma, umreš ponovno v bolnici.
– Od kod to izvira? Od strahu, ker se v naši družbi ne znamo soočiti s smrtjo, v našo družbo sodi le kreposten, koristen, lep, zdrav človek, ostalo pa izrinemo ven.
Obstajajo trije različni opisi bolezni:
a) FIZIČNI SIMPTOMI, ki se nanašajo na odklone od bioloških norm – DISEASE ( npr. 1cm krajša noga )
b) SOCIALNI SIMPTOMI BOLEZNI, ki pomeni osebno občutenje bolezni, kako to mi doživljamo – ali se naličimo, kljub temu, da smo bolni? – ILLNESS
c) BOLEZENSKA VLOGA, ki je socialna vloga in se nanaša na naše družbene vloge – kaj se sedaj zgodi z nami v družbi? – SICKNESS
Narodi so zelo različni – nimamo vedno izraza za določeno stvar; Slovenci npr nimamo kletvic
Imamo dve pokrajini: kulturo in naturo
Kako jaz doživim bolezen je pod kulturo.
Pod naturo pa sodi fizična bolezen, ki sodi v biologijo, medicino…
Veliko je odvisno od našega doživljanja bolezni – če je za mojo identiteto pomembno, da sem lep, zdrav je to potem lahko katastrofalno.
V videu, ki smo ga pogledali -Kdo odloča o tem, ali je človek duševno bolan ali ne?
Kdo odloča, ali je človek zdrav in kdaj ozdravi?
Definicija bolezni in zdravja je posledica strokovne presoje, ki temelji na kulturnih kriterijih želenega stanja (Primer “lepo” telo)!
Človek se odloči, da ne bo več v bolnišnici in da gre domov – iz tega nastane cel halo, ker so tam drugi, ki ti bodo točno povedali ali si zdrav ali ne.
Fizična bolezen
Kaj to sploh je? Ni samo stanje, je tudi produkt klasifikacijskih procesov, je odnos, je odklon od želenega stanja, od zdravja.
– Je sistem znakov, ki jih lahko interpretiramo po svoje; npr kašelj: kadilec, pljučnica, zaletavanje hrane…
– vsi imamo neka očala in svet vidimo skozi tisti barvo katere očala nosimo – to je moj pogled na svet in teh očal ne moremo dati dol.
– med fizičnimi in psihosocialnimi simptomi težko postavimo mejo: npr: TT°C 37°C je za nekoga normalna, za nekoga drugega pa je 38°C tudi še vedno normalno. Torej tudi preproste fiz. znake interpretiramo po svoje.
– sam pojem ne more biti izvzet iz vsega: TT°C 36°C je biološko dejstvo pod katerim si pač nekaj predstavljamo, če pa rečemo 32°C pa je naša interpretacija drugačna: panika!
Koncept civiliziranega telesa
– Pojem se je razvil v zgodnji moderni
– Je avtonomno, se samoupravlja in se samo nadzoruje. Izguba nadzora nad lastnim telesom v nas navadno povzroči občutke sramu. Zdravo telo se navadno odmakne, ker v njem vzbudi strah, tesnobo, odpor, grožnjo kaosa.
– Ima trdno vzpostavljene meje do zunanjega sveta, do drugih teles, kontrolira izločanje in vnašanje hrane in pijače
Je izhodišče za večino stvari. Ta pojem ni od nekdaj: smrt – rojstvo – to je bilo prej vse doma. Zelo je pri tem pomagala religija: v prah si in v prah se povrneš.. civilizirano telo tudi ne lula, ne kaka, ne prdi
Na primer: – javni WC: vsi vemo, zakaj smo tam, pa se potem kljub temu na vse pretege trudimo pretvarjati, kot da se ni nič zgodilo
– britje: sedaj je to modni hit. Je pa iz medicine, ki pravi, da je to zdravo ( pred porodom, enako velja za pazduho). Sedaj se ponovno obrača, saj med. meni, da se pri britju poškoduje povrhnjica
S kakšnimi telesi se srečuje MS? Večinoma neciviliziranimi
Otroštvo, starost, bolezen, invalidnost, nosečnost, menstruacija, porod -telesne meje so ogrožene, posameznik izgubi nadzor nad svojim telesom – vse to so necivilizirana telesa.
Kaj občutijo ljudje, ki nimajo neciviliziranih teles? Sram, odvisnost, ponižanje, smo težavni
Kaj občutimo mi? Strah, sram, neznanje, nelagodje, nezaupanje, odklonilen odnos. Normalne reakcije so tudi gnusoba, tesnoba, odpor
Kot bolj “ogrožujoča” (so) se pojmujejo telesa:
žensk (nečisto telo -menstruacija, dojenje) -so bolj šibka, nagnjena k boleznim, ranljiva; pogosteje izločajo različne sokove ( dojenje, menstruacija )
nebelcev (opisi črncev kot bolanih, divjih, smrdijo…);dejstvo je, da vsak diši po svoje, le da pri nsa vse skupaj prekrijemo s parfumi, zobnimi pastami
Homoseksualcev;
delavcev.
Bistvena komponenta telesne podobe bolnika pa je zdravnikov pogled na njegovo telo. Bolnik postane objekt med. pogleda in skozi ta pogled pa se bolnikovo telo kategorizira v določene oblike bolnih teles.
Metafora je prispodoba s primerjanjem ali prenašanjem lastnosti enega predmeta na drugega ( sonce se smeje ); primerjamo dve lastnosti;
Bolezen ni le množica nekih simptomov in znakov, ki nas prisilijo da gremo k zdravniku, temveč je še vedno nek nesrečen dogodek, ki grozi in spreminja naše vsakdanje življenje. Lahko je celo kolektivna katastrofa z nepredvidljivimi posledicami. Bolezen zato vedno terja interpretacijo, ki presega individualno telo in viruse, bakterije ali genetske vzroke: zakaj ravno jaz, zakaj sedaj.
Kulturna specifičnost
Fraza = metafora,ki je prešla v vsakdanje reklo
»Če Slovenci hočemo povedati, da o kaki stvari nimamo pojma, pravimo, da namje španska vas. Nemcemje to češka vas. Angležem je tuja stvar grška. Rusomje kitajska listina. Italijani ne razumejo niti enega H (H se v italijanščini ne izgovarja), Španci niti enegaJ (v španščini se J ne izgovarja). Francozi pa ne razumejo niti kaplje.«
Bolezen je že od nekdaj povezana z zavračanjem oz. izključevanjem – dajo te v bolnišnico, norišnico, včasih pa so te izolirali ( gobavost, kuga ). Karantene so še danes.
Tipični bolezni, ki sta dobili značaj metafor sta tuberkuloza in rak. Tuberkulozi so se pridajali atributi pripisani pljučem – vzvišenemu in poduhovljenemu delu telesa – zato je bolezen pljuč metaforično rečeno bolezen duše. Je bolezen romantičnega časa, bolezen pesnikov in umetnikov.
Rak lahko napade katerekoli dele telesa – obe bolezni pa sta bolezni strasti. Prva je veljala zaradi neuslišane ljubezni in prevelike strasti, rak pa za bolezen zadušene strasti. Za obe pa velja, da je človek sam odgovoren za njun nastanek – ker ne brzda svojih čustev in občutkov ( izgnan v sanatorije, tople kraje ali v ubožnico ), v drugem primeru pa zaradi nesposobnosti, da jih izrazi ( v tem primeru pa velja za poraženca v družbi ).
Bolezen kot metafora
| TB | RAK | ||
| Atributi | pripisani pljučem: vzvišeno, poduhovljeno telo. | bolezen telesa. | |
| Bolezen… | pljuč = bolezen duše. | katerega koli dela telesa = vsakdanja, “navadna” | |
| Metafora | Romantična bolezen umetnikov, neuslišane ljubezni, prevelike strasti. | Zadušena strast. | |
| Vzrok: | nebrzdana čustva, frustracije. | Potlačeniobčutki. | |
| Odgovor-nost: | Bolnikova | Ni brzdal občutkov in čustev. | Nesposoben izraziti čustva. |
| Posledica: | “Izgnan” v sanatorij, tople kraje, ubožnico. | Velja za poraženca v družbi; bolnišnica. | |
Bolezen skozi interpretacijo dobi pomen, ki presega njen ozki medicinski obseg: postane označevalec, ki označuje odnos posameznika do družbe – ko bolezen interpretiramo, ji damo pomen.