Spanje dojenčka

Spanje je ena izmed temeljnih življenjskih aktivnosti, ki vplivajo na zdravje otroka in cele družine, zato mu je vredno posvetiti vso pozornost.

James Roberts in sod. (1993) pišejo, da na razvoj vzorcev spanja otroka vplivajo: otrok, mati in okolje in to že od obdobja nosečnosti preko samega rojstva, dobe novorojenčka, dojenčka in večjega otroka. Z dobrim počutjem nosečnice,z zdravim načinom življenja, z zdravim delovnim in družbenim okoljem lahko z zdravstveno vzgojo v okviru reproduktivnega zdravstvenega varstva, sistematskih pregledov nosečnic in v šoli za starše že vplivamo na ravnanje matere z dojenčkom. Počutje in razpoloženje otroka vpliva na mater, na njeno počutje, veča se utrujenost.. Z materine strani lahko na spanje otroka vpliva njena depresivnost, nepravilna odzivnost na jok in druge otrokove potrebe. Vse to vpliva na odnose s partnerjem in drugim socialnim okoljem in obratno, odnos s partnerjem in drugim socialnim okoljem lahko pozitivno ali negativno vpliva na mater in posredno na spanje dojenčka. Prav tako vpliva na vzorec spanja otroka izkušnje in pričakovanja matere in socialna podpora. Zelo pomembna je tudi pomoč zdravstvenih delavcev in njihov profesionalen pristop.

Spanje dojenčka ima svoje specifične lastnosti. Novorojenčkovi možgani so še slabo razviti, tako da so vse njegove osnovne fiziološke potrebe kot so hranjenje, udobje, gibanje, komunikacija, spanje, sledijo genetsko programiranemu vzorcu. Določen del možganov mora dozoreti, in to se razvije okrog tretjega meseca starosti, pri nekaterih prej, pri nekaterih pozneje. Dojenčkovo spanje se tako postopoma koncentrira na noč in krajša se čas dnevnega spanja. Cerkadialna ura zori za ritem spanja in budnosti in hkrati se ustvarja tudi cirkardialni ritem številnih drugih fizioloških spremenljivk Pri dojenčku so krajše tudi faze spanja, zato se ponoči večkrat zbuja, ko prehaja med posameznimi fazami spanja. Nekateri med njimi tudi ne znajo sami ponovno zaspati , še posebej, če so zvečer zaspali v naročju, pri prsih ali z zibanjem.

Otroku je treba pomagati pri razvoju zdravih vzorcev spanja, hkrati pa je potrebno poskrbeti za njegovo varnost. Otrok se mora počutiti varnega in ljubljenega, obenem pa ga je potrebno naučiti samostojno zaspati.

Potrebno je določeno znanje o spanju: koliko časa naj bi otrok sploh spal, da so pričakovanja realna, potrebno je vedeti, da je spanje ponoči v obratnem sorazmerju s spanjem podnevi, da so razvade pri spanju, ki se oblikujejo prav v prvih mesecih, pogosto dejavnik kasnejših težav s spanjem, da je potreben določen ritem glede hranjenja, dnevnih aktivnosti in spanja, da se je potrebno čez dan ukvarjati z otrokom, da je vzdušje čez dan sproščeno in mu daje okolje občutek ljubljenosti, da je zelo pomembna priprava na spanje, ko naj bi se starši posvetili otroku in mu z določenim obredom uspavanja pomagali zaspati .

Na otrokove vzorce spanja od 5 mesecev do 5 let najbolj vplivajo navade staršev in tako otroci postopno prevzemajo spalne navade, ki ustrezajo določenemu kulturnemu okolju. Osnovno vlogo in nalogo pri vzgoji otrok in tudi spalnih navad imajo torej starši. Pri tem pa jim mora pomagati celotna družba. Pomembno vlogo ima tudi zdravstvo in kot del tega tudi medicinske sestre, ki z zdravstveno vzgojo posredujejo znanje in tako lahko pomagajo staršem pri spreminjanju slabih ter utrjevanju oz. sprejemanju dobrih navad tudi pri spanju otroka. S procesom zdravstvene vzgoje spreminjamo stališča in pripomoremo k postopnemu osvajanju novih vzorcev zdravega načina življenja.
Spanje pri novorojenčkih in dojenčkih se sestoji iz dveh obdobij: globokega mirnega spanja in plitvega aktivnega spanja. Aktivno obdobje spanja naj bi obsegalo 35 do 50% skupnega spanja, pri nedonošenčkih celo 80%. To se potem naglo zmanjšuje na 30%, kolikor znaša v otroštvu (Klinar in Kolnik, 2001).

Za globoko spanje je značilno. Da je dojenček miren, brez gibanja, razen občasnih nenadnih trzljajev, obraznih gibov ni, razen redkih, ki so podobni sesanju in se pojavljajo v pravilnih intervalih. Dihanje je enakomerno in pravilno. Prah dražljajev je zelo visok, tako da le zelo intenzivni zbudijo dojenčka.

V plitvem aktivnem spanju zasledimo pri dojenčku hitre očesne premike – to je utripajoče oči pod zaprtimi vekami, nekaj telesnih premikov, dihanje je neenakomerno. Lahko se smeje in v spanju zastoka ali celo zajoka. Je bolj odziven na zunanje dražljaje. Kadar se le ti pojavijo, lahko dojenček ostane v fazi plitvega spanja. Se vrne v globoko spanje ali pa se prebudi do dremavosti. (Wrong in sod., 2001).
Doseganje spalne zrelosti je biološki proces. Novorojenček zaspi najprej v REM fazo, od tretjega meseca dalje pa v N- REM spanje. Po šestem mesecu se spanje že bliža spanju odraslega, le da se aktivno in globoko spanje izmenjujeta mnogo hitreje (kast- zahn in Morgenroth, 2000).

Cikli spanja pri dojenčku

Cikli spanja pri dojenčku so krajši in številnejši. Več časa preživijo v plitvem spanju in imajo več vmesnih faz, ko se za hip zbudijo.Za to naj bi bila dva razloga.
– Prvi razlog je povezan z dojenčkovim razvojem. Tak način spanja pospešuje rast možganov in telesni razvoj.
– Drugi razlog je povezan z dojenčkovim preživetjem. Veliko časa preživi v plitvem spancu, tako se lahko hitro zbudi, če se znajde v neprijetnih in nevarnih okoliščinah: lakota, mokrota, nelagodje, bolečina. Z nočnim bujenjem dojenčki preverjajo, ali ležijo dobro, ali imajo dovolj zraka, ali jim ni prevroče ali prehladno, ali jih kaj boli, preverjajo, če je vse tako kot takrat, ko so zaspali (Kast- Zahn in Mongenroth, 2000).
Cirkadialna ura pri dojenčku

V preteklih petdesetih letih so znanstveniki dokazali, da 24- urna narava življenja ni le posledica sprememb v 24- urnem ciklu fizičnega okolja zaradi premika nebesnih teles, temveč je odvisna od notranjih sistemov časovnega uravnavanja v možganih.

Center za regulacijo spanja je v hipotalamusu. Le ta uravnava biološko uro posameznika ali cirkadialni ritem. Izraz izvira iz latinske besede »cirka diem«, kar pomeni okoli dneva.. Pri tej biološki uri so nekateri deli dneva rezervirani za spanje, drugi za budnost (Starc, 1997).

Polek spanja in budnosti kaže cirkadialno ritmiko več kot sto fizioloških spremenljivk: spreminjanje telesne temperature, krvnega tlaka, srčne frekvence, izločanje mnogih hormonov in presnovnih produktov prek ledvic in črevesja, lokomotorna aktivnost, pripravljenost za delo (Starc, 1997).

Študija cirkadialnih ritmov pri dojenčku je pokazala,da se prvi že kmalu po rojstvu pojavi cirkadialni ritem temperature, okrog 45. dneva po rojstvu pa cirkadialni ritem budnosti in povečana količina melatonina ob sončnem zahodu. Zadnji se pojavi ritem spanja. Melatonin je hormon, ki ga izloča epifiza v odsotnosti svetlobe. Melatonin ima močno hipotermično dejavnost, spodbuja imunski sistem, povzroča utrujenost.

Na otrokovo nočno spanje vplivajo svetlobni in nesvetlobni (družbeni) dejavniki, ki so pomembni določevalci časa spanja in budnosti v novorojenčkovem okolju.Pod cirkadialnim nadzorom nočnemu spanju sledi budnost, kar pomeni, da je budnost predpogoj za nočno spanje (Mc Graw., 1999)

Razvoj spanja pri dojenčku
Zdrav donošen otrok – novorojenček spi toliko , kolikor spaja potrebuje, kolikor mu velevajo fiziološke potrebe (Hoyer,1995).
Pantleyeva (2003) pravi, da novorojenček prespi dve tretjini dneva. Njegov vzorec spanja in zbujanja je odvisen od njegovega želodčka. Zbudi se, ko je lačen,in zaspi, ko je sit, Njegov želodček je majhen in potreba po hranjenju pogostejša.

Spanje se izmenjuje s hranjenjem v tri do štiriurnih ciklih, ko otroci zadremajo in se zbudijo za hranjenje ali igro oz. interakcijo s starši (Mc Quaid in sod., 1996).

Sčasoma pride do postopnega zgoščevanja spanja preko noči. Tako je že v starosti enega meseca najdaljše obdobje spanja praviloma ponoči.

Čas med prvim in tretjim mesecem je čas intenzivnega prilagajanja. Tedaj pride do medsebojne uskladitve različnih cirkadialnih bioloških ritmov: temperature, srčne frekvence, frekvence dihanja, začne se izločanje različnih hormonov. Cirkadialni ritem spanja in budnosti naj bi se v celoti vzpostavil v starosti 3 – 4 mesecev (Gnidovec,2001).

Zorenje spanja in budnosti pri dojenčku vključuje med seboj številne povezane parametre:
– upada števila obdobij spanja;
– krajša se čas spanja podnevi in daljša koncentrirani spanje ponoči;
– vedno manj je aktivnega spanja;
– vedno več je mirnega spanja;
– razvijajo se cirkadialni ritmi;
– cirkadialna ciklusa spanja in budnosti se sinhronizira s 24- urnim naravnim ciklusom;
– podaljšujeta se REM in NREM spalna cikla (Pollak, 1994).
Nekateri dojenčki so sposobni prespati noč (5ur skupaj) prej, drugi kasneje, kar je odvisno od razvoja njihove biološke ure (Pantley, 2003). Obdobja budnosti se koncentrirajo v dnevnem času ter se postopoma daljšajo.

Od 4. do 6. meseca večina dojenčkov spi najmanj šest zaporednih ur ponoči. Po šestem mesecu naj bi bil otrok zmožen prespati noč. Čez dan ima še dva počitka, enega dopoldne, enega popoldne. Po dvanajstem mesecu starosti ima večina otrok potrebo le še po enem počitku (Thompson, 1995).
Okolje in razvoj spalne zrelosti

Doseganje spalne zrelosti je biološki proces. Starši morajo biti pozorni na otrokov razvijajoči se ciklus spanja in budnosti in v skladu s tem ciklusom načrtovati aktivnosti. Otrok lahko v obdobju budnosti dobi hrano, telesno nego, ter s tem čustvene in fizične dražljaje , ki so bistveni za normalni duševni razvoj otroka. Otroka naj dajo spati, ko opazijo, da je otrok zaspan (Thomson,1995).

Na stanje spanja in budnosti posredno in neposredno vplivajo dražljaji iz okolja. Dnevni držljaji spodbujajo aktivnost, omejujejo spanje; nočni dražljaji so navadno bolj monotoni, ritmični, pomirjajoči, ter tako spodbujajo spanje (Pollak, 1994). Zato naj dojenček podnevi spi pri dnevni svetlobi, da mu tako pomagamo počasi razlikovati dan in noč. Dobro je, da ga na nočno spanje privajamo s stalno enakimi obredi, ki pomagajo otroku zaspati: kopanje, hranjene, oblačenje, pestovanje, petje, guganje. Ponoči naj bo mirno in temno, luči naj ne bi prižigali, pleničk naj se ne bi menjalo, razen če je dojenček odvajal blato. Nočno hranjenje naj se razlikuje od dnevnega. Poteka naj v miru in tišini brez ogovarjanja,.
Težave pri spanju dojenčka

V literaturi je spanje dojenčka razdeljeno na dve obdobji: na spanje do 6. meseca starosti, ko je spanje v največjem razvoju in večina dojenčkov še potrebuje nočno hranjenje, ter spanje po šestem mesecu otrokove starosti, ko praviloma dojenček ne potrebuje več nočnega hranjenja in je njegovo spanje že podobno spanju odraslega , le da se mirno in globoko spanje izmenjujeta hitreje.

Zelo pomembno pri otrokovem spanju je čustveno stabilna in ne preobremenjena mati. Ko se otrok rodi, se mora telesni stik nadaljevati, kar pripelje do tesne čustvene povezanosti. Dojenček ne bo umirjen , če ne bo umirjenosti čutil tudi s strani matere. Če je mati depresivna, čustveno nestabilna, to otrok čuti in je nemiren, jokav, slabše uspeva. Vse to se odrazi tudi pri njegovem spanju, ki je v tej starosti pomembna življenjska aktivnost.

Študija Zuckermaina in sodelavcev (1987, cit. Po Roberts in sod., 1993) je pokazala, da materino počutje oz. depresija vpliva na otrokovo spanje bolj kot pomanjkanje materinega spanja na depresijo.

– Spanje pri dojenčku do 6. meseca starosti

V prvem letu življenja se dojenček pogosto zbuja, kar je biološko dejstvo. Težava nastane zaradi prepričanja staršev, da bi otrok moral spati in zaradi potreb staršev po nemotenemu spanju (Pantley, 2003).

Dojenčkom povzroča težave prehod med posameznimi fazami spanja. Po eno do dve urnem globokem spanju se zbudijo in ne morejo oz. ne znajo sami zaspati, posebno če so zaspali v naročju. Vzroki za nespečnost pri dojenčku so povezani z hranjenjem oz. prebavo. Dojenček se zbuja, če ima krče, če ga črviči, če je lačen, če je odvajal ali pa ga zbudijo tudi lastni gibi. Dojenček, ki običajno spi v hrupu, se bo zbudil, če bo nastala nenadna tišina ali hud ropot.

Že v zgodnjem obdobju, v prvih mesecih življenja se ustvarja vzorec spanja za naslednje leto ali dve ali celo za daljše obdobje. Zato je zelo pomembno, da že na samem začetku pravilno ravnamo, da ustvarimo dobre temelje za dobro spanje v prihodnjih letih.
– Pomembno je, da so starši zdravstveno vzgojeni, da mati dobi dovolj znanja, o spanju dojenčka. Le z znanjem dobi mati večje zaupanje vase in v svoje materinske sposobnosti.
– Otrok naj spi v zibki, postelji ali celo v zakonski postelji (če se sterši tako odločijo). Ne ga pestovati, ko vam otrok zaspi (razen ob posebnih priložnostih).
– Veliko dojenčkov zaspi med dojenjem ali med sesanjem cuclja. Če dojenček vedno tako zaspi, začne spanje povezovati s sesanjem in ne more zaspati na noben drug način. Zato materi svetujemo, da dojenčka odstavi, otrok še dremlje in še ne spi. Tako mu pomagamo zaspati ne da bi kaj imel v ustih, da ne bo spanja povezoval s sesanjem.
– Dojenčki med spanjem oddajajo različne glasove: od stokanja, tihega joka do glasnih krikov, kar pa še ne pomeni, da so se zares zbudili. Pomembno je,da mati zna razlikovati glasove budnega otroka od glasov spečega.
– Poskrbeti moramo, da bo nočno spanje drugačno od dnevnega. Ponoči naj bo v sobi temno, mirno in tiho.
– Pozorni moramo biti na znake utrujenosti: umirjenost, nezanimanje za stvari okrog sebe, jok, sitnarjenje, nemir, zehanje.
– Poskrbeti moramo, da bo otroku udobno (otroka previjemo, urejeno ležišče, nežni zvoki, prezračena soba).
– Pred spanjem otroka nahranimo, da bo sit.
– Poskrbimo, da bo dojenje oz. hranjenje potekalo umirjeno.
– Poenostaviti si moramo življenje – na vrhu seznama prednostnih nalog je otrok.
– Pričakovanja naj bodo realna. Potrebno je veliko potrpežljivosti in vztrajnosti in otrok se bo v nekaj mesecih navadil spati.

– Spanje dojenčka po šestem mesecu starosti
Po šestem mesecu starosti so dojenčki v večini biološko zreli in večina otrok si najde določen ritem hranjenja in spanja. Nočni obroki niso več potrebni. Pomembni so redni obroki v določenih razmikih. Biološka ura ne more zoreti za nočni mir, če je otrok ponoči večkrat hranjen , kajti s človekovo notranjo uro so povezani temperatura telesa, izločanje hormonov, telesna aktivnost.

Spanje postaja podobno spanju odraslega. Do 12. meseca sta otrokom potrebna dva obroka spanja čez dan. . Sposobni so prespati tudi 11ur skupaj. Problem je v tem, da se fazi sanjanja in globokega in mirnega spanja izmenjujeta hitreje kot pri odraslem. Prehod v vzorcih spanja je težaven, spanec je krhek in ga lahko zmoti kakršna koli sprememba v otrokovem ritmu. Kratka bujenja med posameznimi fazami spanja lahko nekaterim otrokom povzročajo velike težave in se zbudijo in začnejo jokati, drugi lahko ponovno sami zaspijo. Če starši uspavajo otroka z zibanjem na rokah ali hranjenjem, da postane to njegov vzorec uspavanja za vedno, tudi ,kose zbudi ponoči. Zato je zelo pomembno polaganje budnega otroka v posteljo, ko je zaspan, da se tako nauči zaspati. To je pomembno že pred šestim mesecem starosti. (Peršič, 2004).

Otroci za svoje spanje nujno potrebujejo varnost. Pomembno je, da se otroku dovolj posvetimo čez dan, da ga pestujemo in ljubkujemo, da čuti sprejetost in ljubezen in se tako počuti varnega. Potrebno se je izogibati aktivnostim tik pred spanjem, da se otrok umiri namesto razživi. Otrok mora biti pred spanjem buden najmanj tri ure, zvečer pred nočnim spanjem pa štiri do pet ur (Peršič, 2004).
Obred pred spanjem

Vse dejavnosti pred spanjem, ki so predvidljive in se ponavljajo vsak večer na enak način ter pomagajo otroku zaspati imenujemo kot obred pred spanjem. Otroku olajšajo nočno ločitev od staršev in mu pomagajo, da lažje zaspi. Take dejavnosti so: kopaje, branje, masiranje, petje, igranje, poslušanje nežne glasbe, molitev, pripovedovanje pravljic, gledanje slikanic, dojenje, hranjenje po steklenički.

Da bo otrok pripravljen zaspati in bo bedel, da je čas za posteljo, je potrebno ta obred začeti uro pred spanjem. Pomembno je, da vse aktivnosti izvajano mirno, svetlobo zmanjšamo. Obred mora postati utečen iz dneva v dan, izvajamo ga vsak večer ob isti uri na enak način, tako se otrok navadi reda in naravna svojo uro (Pantley,2003).

Z obredom uspavanja starši lahko začnejo že okrog četrtega meseca starosti: otroka skopamo, ga preoblečemo, ga zmasiramo, gugamo, pojemo uspavanke, ga podojimo. Le tako bo otrok že okrog osmega meseca že vedel, da se starši najprej z njim igrajo, potem pa on mora zaspati.
[wp_ad_camp_1]
Med obredom je dobro uporabljati »ninico«, ki otroku daje občutek varnosti, če se otrok ponoči zbudi. Nekateri otroci si »ninico« sami izberejo, drugim naj pomagajo starši s tem, da izberejo igračo oz. predmet, ki jo ima otrok najrajši in jo uporabljajo tudi za nočno uspavanje.

Obred pred spanjem je pomemben tudi kasneje v dobi otroštva, vse tja do desetega leta starosti, le da se spreminja in prilagajo otrokovim potrebam in starosti.

V tem obdobju otrok že zavestno sprejema stvari. Nočni čas mu predstavlja čas ločitve od staršev, kar zanj vsekakor ni prijetno, zato otrok v tem obdobju ostane zavestno buden, da bi ostal s starši. Najboljša pomoč je ustaljen vsakodnevni ritem. Lahko se pojavi ločitveni strah – tesnoba, ki se kaže z zbujanjem in jokanjem ponoči. Včasih otrok noče zaspati brez prisotnosti staršev in se privija k njim, ko ga želijo položiti v posteljico, močno joka, ko zapustijo sobo (Mathieu, 2002).

V tej starosti je lahko vzrok za nespečnost in jok tudi izraščanje zob.

Najpozneje v šestem mesecu se pri otroku pojavijo bolj ali manj burne sanje . Otroci morajo ponoči predelati vse, kar doživijo čez dan (Ballhausen, 1994).

Elizabeth Pantley(2003) se je veliko ukvarjala s spanjem dojenčka. Želela je pomagati staršem, da bi znali uspavati svojega otroka brez prisile, brez joka, na prijazen način. Zavzema se za ustvarjanje takih razmer, da dajo otroku psihično in fizično varnost . To pa zahteva, da starši najprej poskrbijo zase, za svoje dobro počutje. Le tako bodo imeli veliko mero potrpežljivosti in bodo dosledni, kar je osnova za izboljšanje spanja otroka.
Pantleya svetuje staršem, ki želijo otroku pomagati zaspati in da bo otrok spal celo noč, naslednje ukrepe:
– Starši morajo poskrbeti za varnost otroka;
– Starši morajo biti poučeni o osnovnih značilnostih spanja otroka;
– Starši morajo poskrbeti za obred pred spanjem;
– Starši naj vodijo dnevnik oz. zapisnik spanja;
– Proučijo naj predloge zdravstvenih delavcev in naj izberejo tiste, ki se jim zdijo najprimernejši
– Naredijo naj načrt spanja za svojega otroka;
– Načrta naj se držijo deset dni;
– Analizirajo naj rezultate;
– Načrt naj izvajajo še nadaljnjih deset dni;
– Vsakih deset dni naj proučijo načrt in ga naj dopolnijo.

Skrb za varnost
Starši so največkrat zaskrbljeni zaradi sindroma nenadne nepričakovane smrti dojenčka (NNSD.
Strokovnjakom je uspelo ugotoviti nekaj dejavnikov tveganja za NNSD, pa tudi nekaj dejavnikov, za katere je dokazano, da tveganje zmanjšujejo. Eden od teh je spanje na hrbtu.

Če dojenček vdihne preveč zraka , ki je nasičen z ogljikovim dioksidom, ki je bil ujet pod odejo, mu to lahko prepreči, da se zbudi. Veliko dojenčkov nima še delujočega mehanizma
, ki bi jim omogočil, da bi se dovolj vzburili in obrnili glavo ter zajeli zrak. To se posebno rado zgodi, če dojenček spi na trebuhu Tudi spanje na boku ni popolnoma varno, saj se lahko obrnejo na trebuh. V nekaterih državah, kjer so upoštevali priporočila, naj zdravi dojenčki spijo na hrbtu , je število primerov NNSD upadlo za 70% (Papalia in sod., 2003).

Za pomembne dejavnike tveganja za sindrom NNSD so se izkazali tudi mehko ležišče, blazine, spanje pod prešito odejo, pa tudi spanje v skupni postelji, povezano z materami kadilkami (Behrman, 2000).

Drugi ukrepi za varnost dojenčka v postelji:
– V prostoru, kjer spi dojenček naj bo primerno toplo: 18 – 21 stopinj Celzija.
– V prostoru, kjer spi dojenček se ne sme kaditi.
– Dojenček naj bo primerno oblečen, če je v spalnici hladno, naj bo raje več oblečen kot pokrit, da se ne zamota v odejo. Če je toplo ne sme biti preveč oblečen ,da se ne pregreje.
– V okolici otrokovega ležišča ne sme biti nočnih svetilk, luči in električnih naprav.
– Otroka se ne sme dajati spat blizu okna, rolet, vrvi al zaves.
– Dudo se na dojenčka nikoli ne pripenja z vrvico, trakom ali verižico.
– Odstraniti je potrebno vse druge trakove, vrvice.
– Vzmetnica se mora prilagajati postelji, okrog ne sme biti praznine.
– Rjuhe v postelji morajo biti napete, da jih dojenček ne mora razkopati in se vanje zamotati.
– Ne sme se uporabljati plastičnih prevlek za vzmetnico, prav tako iz okolice odstranimovse plastične vrečke.
– Če dojenček že zna vstati mora biti vzmetnica na najnižji ravni in prepričati se moramo, da dojenček ne more splezati iz postelje.
– Večkrat preveri vijake, zapahe, vzmeti, spoje, da so dobro pritrjeni. Prav tako morajo biti dobro pritrjene letve in med njimi ne sme biti razdalja večja kot 60 mm.
– Nevarni so lahko ostri robovi, okraski okoli postelje, ki jih lahko odstranimo.
– Na dojenčkovo posteljo se ne obeša igrač in drugih obešank.
– Dojenčkova postelja oz. soba mora biti toliko oddaljena od ostalih prostorov, da ga lahko slišimo, sicer moramo namestiti zanesljivo zvočno (varovalno) napravo.
– Dojenčka se ne sme nikoli udarjati ali stresati.
– Dojenčkovo okolje naj bo čisto.
– Domači ljubljenčki ne smejo imeti dostopa do spečega dojenčka.
– Dojenčka ne smemo puščati brez nadzora.
– Zmeraj upoštevajte vse varovalne ukrepe, kjerkoli spi dojenček, tudi če zdoma, v avtomobilskem sedežu.
– Če je le mogoče naj mati otroka doji , kajti materino mleko zmanjšuje tveganje za nastanek določenih bolezni in okužb, to pa lahko zmanjša tveganje za nastanek sindroma NNSD in prepreči druge zdravstvene težave.
– Mati naj poskrbi za svoje zdravje in dobro počutje (Pantly, 2003).

Kje naj spi otrok?

Mesta, kjer spijo dojenčki, se v različnih kulturah močno razlikujejo. Družbene vrednote zelo vplivajo na vedenje staršev. Pri nas dojenčki v prvem letu življenja večinoma spijo v sobi s starši v svojih posteljah, ker to poenostavlja nočno dojenje oz. hranjenje. Nekateri spijo celo v isti postelji z materjo oziroma s starši.

Vzhodne kulture priporočajo otroka vzeti k sebi v posteljo, ker je tako v naravi človeka, ker telesna bližina daje največjo varnost in bo tako otrok bolje spal.

V Združenih državah Amerike strokovnjaki za nego priporočajo, da imajo dojenčki ločeno posteljo in ločeno sobo. Tako naj bi navajali otroke na samostojnost in neodvisnost (Papalia in sod., 2003).

Thompson (1995) za odpravljanje nočnega hranjenja po šestem mesecu otrokove starosti svetuje ločeno spalnico.

Spanje otroka skupaj z materjo spodbuja dojenje. Dojenčki, ki spijo z materami, so ponoči trikrat dlje dojeni kot otroci, ki spijo v ločenih posteljah (McKenna in sod., 1997 cit. Po Papalia in sod., 2003).
Dokazano je, da spanje v skupni postelji vpliva na večkratno zbujanje ponoči. Vendar lahko matere, ki spijo skupaj z otroki, prej zaznajo njihovo bujenje in nemir in lahko otroku pomagajo. (Roberts in sod., 1993).

Ni pa znanstvenih dokazov, da bi otrokovo spanje z materjo predstavljalo tveganje za NNSD, niti ni dokazov, da bi to bil zaščitni dejavnik (American Academy of Pediatrics, 1997 cit po Wong in sod., 2001), vendar pa nedavne študije dokazujejo, o povečanem številu otroških smrti z zadušitvijo, povezanih z deljenjem postelje, posebno pri dojenčkih, mlajših od treh mesecev (Drago in Danneberg, cit po Wong in sod., 2001).

Postelje za odrasle niso načrtovane tako, da bi ustrezale varnostnim standardom za dojenčke, zibke in otroške posteljice pa vendar je na Japonskem povsem normalno, da matere in dojenčki spijo v isti postelji, je pa Japonska kljub temu ena od držav z najnižjo smrtnostjo zaradi NNSD (Hoffman in Hillman, 1992 cit. Po Papalia in sod., 2003).

Nekatere raziskave kažejo, da skupaj s starši spi 70% otrok. Veliko staršev to zagovarja, saj so prepričani, da jim to prinaša številne koristi. Drugi starši so proti, saj ne prenesejo otroka na isti postelji. So tudi otroci, ki ne marajo spati v postelji s starši. Zato je težko odgovoriti, kako je prav, ker je vse odvisno od posameznih staršev in otroka.
Za staršem so lahko v pomoč naslednja vprašanja:
– Vas moti, če otrok spi med vami in partnerjem?
– Moti to vaše spanje ?
– Moti to vaše seksualno življenje?
– Ali spi vaš otrok slabo in se večkrat zbuja?
– Se počutite osamljeni, in zato potrebujete bližino vašega otroka?
– Ima vaš partner drugo mišljenje in moti njega?

Če na vsa vprašanja odgovorite z ne, potem otrok lahko spi v vaši postelji, sicer pa morate razmisliti, če je treba to razvado spremenit (Kast- Zahn in Morgenroth,2000).

Ne glede na to kje spi otrok, pa je potrebno poskrbeti za varnostne ukrepe. Pantleyeva (2003) svetuje staršem, naj nikoli ne spijo z dojenčkom, če so pili alkohol, zaužili drogo ali zdravilo in imajo zelo trden spanec. Tudi starši z močnejšo postavo naj ne bi spali skupaj z dojenčkom, ker so ugotovili, da čezmerna teža poveča tveganje za dojenčka.