Starost, ter pripomočki – Portal za izobraževanje iz zdravstvene nege

UVOD

»Človek ne more na istem mestu dvakrat stopiti v isto reko« je dialektiko sveta že odkrival Heraklit. Tako je tudi s človeškim življenjem. Vsak nov dan je drugačen od prejšnjega, čeprav se mu zdi na videz podoben. Spreminjajo se telesne celice, spreminja se duša. Vsako dejanje, vsaka beseda in še vsaka tako bežna misel se zapišejo v dušo in spomin. Proces poteka v nas do konca življenja ne da bi se zavedali. Zavedamo se običajno le velikih dejanj, ki puščajo vesele in manj vesele spomine. Po dogodkih največkrat vrednotimo kakovost življenja. Pogosto pa zanemarjamo drobne misli in dejanja, ki prav tako sestavljajo kakovost našega življenja. Tudi takrat, ko se nam življenje dozdeva enolično, se v nas dogajajo spremembe. Spreminjamo in razvijamo se od rojstva do smrti. Bolj kot smo o tem osveščeni, več lahko prispevamo k svoji rasti z lastno dejavnostjo.

Vsako življenjsko obdobje je določeno z nalogami, ki nas opredeljujejo kot družbeno bitje. Naše naloge so vpete v satovje, katerega mrežo tvorijo naše misli, čustva in dejanja. Satovje ponazarja identiteto vsakega človeškega bitja. Zato ima vsak posameznik svojo lastno, neponovljivo življenjsko pot, ki teče od rojstva do smrti. Človek je tudi edino bitje na Zemlji, ki se je tudi zaveda. Zaveda se, da se na svoji življenjski poti tudi stara in da se bo ta nekoč končala. Dobro vemo, da se ljudje različno staramo in da pri isti starosti vsi nismo videti enako stari. Staranje je namreč odvisno od naših misli in dejanj, ali drugače povedano os naše zavestne odločitve, kako se želimo starati in kaj bomo storili za kakovost svojega življenja.

Slovenija je država, ki ima dobro urejeno socialno varstvo starejših ljudi. Za vsakega starostnika, ki prihaja v dom iz domačega okolja je to največkrat težka odločitev in boleč korak, ki prizadene vsakega posameznika na svoj način. Zato je zelo pomembno, kako bo oskrbovanec pripravljen na odhod v dom, kako bo doživel prvi stik z okoljem v domu, kako bo potekalo prilagajanje in kakšne možnosti mu bodo dane za nadaljevanje stika z okoljem iz katerega je prišel. Iz navedenega je pomembno, da je oskrbovanec v domu obravnavan na način, da bo prehod v domsko varstvo za posameznika čim bolj sprejemljiv. Ker je varstvo starejših ljudi zaradi podaljšanja življenjske dobe prebivalstva, razpadanja patriarhalnih družinskih vezi in hitrega razslojevanja, čedalje bolj pereče vprašanje, je odnos do starejših ljudi zelo veren odraz kulture in humanosti vsake družbe in ožjega socialnega okolja.

2 STARANJE IN STAROST

Staranje-tako vsakdanji in logičen pojav, vsem dobro znan, vendar veliko težje obvladljiv, ko sami stopimo v tako imenovano tretje življenjsko obdobje, ko se moramo tudi sami spoprijeti z vsemi novostmi, ki nam jih leta prinašajo v življenje (Hrovatin, 1999).

Sama starost pa ni le vprašanje let, temveč tudi vrednot in odnosa do življenja, ter okolja v katerem živimo. Dejstvo, da je nekdo star pa ni pogojeno le s kronološko starostjo, temveč tudi s posameznikovimi psihofizičnimi lastnostmi in z načinom življenja in značilnostmi okolja, v katerem človek živi. (Kersnik-Bergant, 2000)

Kljub napredku gerontologije je podoba o starostnikih izkrivljena in polna predsodkov. Neprilagodljivi da so, manj sposobni, nazadnjaški. Res je, da starost prinaša nekatere spremembe človekovega telesa, toda kako bodo ljudje živeli v starosti, ali srečno ali nesrečno, je odvisno od tega, kako nam bo družbi kot celoti uspelo dati novo kvaliteto odnosom do starih ljudi.

Centri za socialno delo pomagajo zlasti pri odpravljanju materialnih težav starih ljudi v obliki denarnih pomoči, s svetovanjem pri razreševanju medgeneracijskih nesoglasij, pomoč pri urejanju in namestitvi v splošne socialne zavode, z organizacijo pomoči na domu in podobno.

Socialni stroki se pri službi za pomoč ljudem odpirajo nove vloge, ki jih lahko strnemo v dve veji:
– oblikovanje socialno gerontološke in gerontagoške teorije ter,
– razvijanje metodologije za reševanje medčloveških odnosov, zagat starih ljudi in sicer avtonomne starostniške samopomoči in heteronomne strokovne in laične socialne pomoči starim ljudem.

Socialna gerontologija pomeni strokovno vejo v teoriji in praksi socialnega dela, ki se posveča proučevanju in urejanju socialne problematike starih ljudi. Socialna geronatagogika pa se predvsem posveča pripravi in usposabljanju za čim bolj kakovostne medčloveške odnose v starosti, gerontogogika postaja ob pedagogiki in andragogiki tretja veja vzgoje.

Opredelitev pojmov:

Marsikomu niso znani pomeni in izrazi v zvezi z starostjo, zato tudi veliko število ljudi napačno razume starost in procese v zvezi z njo. Menimo, da je smiselno te izraze pojasniti:

• Starost je stanje posameznika ali naroda in je prihodnost mladih, zato je prav, da spremenimo odnos do starosti. Že mladi naj bi mislili na čas tega življenjskega obdobja. (Žiberna, 1999)
• Staranje je proces, ki traja neprekinjeno od rojstva do smrti, staranje je naravni proces, ki ga morata sprejeti tako posameznik kot družba. Pravi življenjski slog, vključenost v družino in družbo, enakopraven status in možnosti zadovoljevanja psihosocialnih potreb dopolnjujeta individualno prizadevanje za kakovostno in dejavno življenje starejših ljudi. (Brečo, 1999)
• Ostarelost je stanje, videz in pojav nekega človeka ali stvari. Ta izraz nakazuje obrabljenost, življenjsko utrujenost in odmiranje.
• Star je izraz, ki je najbolj nevtralen. Star človek je edini primeren izraz za temeljni strokovni pojem socialne gerontologije in gerontagogike.
Staranje je biološko pogojen proces, ki poteka v vseh živih bitjih od rojstva do smrti. Poteka v vsakem posamezniku, vsak dan, vsako minuto. Vsako življenjsko obdobje človeka je opredeljeno s specifičnimi nalogami, ki ga opredeljujejo kot družbeno bitje. Vsak ima svojo lastno neponovljivo življenjsko pot, ki teče od rojstva do smrti. Ljudje se različno starajo in pri isti starosti niso videti enako. Staranje je torej odvisno od različnih dejanj, misli ali povedano drugače: od zavestne odločitve, kako se človek želi starati in kaj bo storil za kvaliteto svojega življenja (Tomšič in Lebar, 2007).

V enem ali dveh desetletjih bo v večini zahodno Evropskih državah 20% in več populacije starejše od 65 let . V Sloveniji je po podatkih Statističnega urada RS bilo v letu 2001 kar 14,3%. prebivalstva starejšega od 65 let . O tem kdaj govorimo o starosti obstajajo različne teorije, večina jih govori o:
• kronološki (starost po koledarju),
• biološka (starost telesa glede na delovanje osnovnih telesnih funkcij),
• psihološka starost ali doživljajska starost (koliko stari se počutite)
Kronološka starost je določena z rojstnim datumom in nanjo ne moremo vplivati. Povezana je z določenimi življenjskimi dogodki, kot na primer: vstop v šolo, v poklicno življenje, upokojitev. Dogodke sprejmemo takrat, ko nam jih vsili družba, pa smo nanje pripravljeni ali ne. Biološko starost težko merimo. Žal ne obstajajo merski instrumenti, s katerimi bi lahko dovolj zanesljivo merili dejansko starost telesa. Psihološka starost je prepletanje osebnih in socialnih dejavnikov. V starosti si niti dva človeka na svetu nista podobna. Vsak posameznik v starosti odseva edinstvenost svoje življenjske poti (Lebar in sod., 2007).

Starostniki so najbolj heterogena populacijska skupina. V starosti je marsikdo še dovolj zdrav za kakovostno, tudi še ustvarjalno in samostojno življenje. Po drugi strani pa ni zanemarljiv delež tistih, ki so že povsem odvisni od pomoči bližnjih zaradi posledic različnih bolezni. Kot so različne ohranjene zmožnosti starostnikov, so tudi različne njihove potrebe. Nekaterim zadošča že samo občutek, da se lahko, v primeru hujših težav, zanesejo na skrbne otroke in vnuke, drugim pa ni več mogoče zagotoviti dovolj kakovostnega življenja v domačem okolju in so zato prisiljeni odločiti se za bivanje v domovih starejših občanov. Starost prinaša številne spremembe, ki so lahko vir različnim stiskam, še zlasti kadar se te pojavijo naenkrat. Če sodimo po vsebinah, ki se pojavljajo v različnih oblikah psihoterapevtskih metod dela, so najpogostejši vir stisk starostnikov različne izgube in odvisnost od tuje pomoči. Starostnikom pomembna področja so tudi: občutki krivde in sprava, možnost novega začetka, smrt, osamljenost, življenjska naveličanost, dolgčas, zavoženost življenja, bojazen pred visoko starostjo, strah pred umiranjem, strah pred smrtjo, posmrtno življenje in smisel življenja (Tomšič, 2010).

S temi se delno prekrivajo potrebe starostnikov, kot jih opredeljuje Ramovš: potreba po materialni preskrbljenosti, osebnem medčloveškem odnosu, predajanju življenjskih izkušenj, doživljanju smisla starosti, negi, ohranjanju telesne, duševne in delovne svežine ter nesmrtnosti.

Z vidika celostne antropološke analize človeškega življenja dosegajo v tretjem življenjskem obdobju svoj največji vzpon predvsem višje tri človeške razsežnosti: medčloveško družbena, zgodovinsko kulturna in eksistencialna. Zato so za starost posebno značilne naslednje potrebe in naloge:
1. da je starajoči se človek v lepem osebnem odnosu z nekom, ki ga čuti od blizu – kot “svojega”;
2. da lahko svoja življenjska spoznanja in izkušnje predaja neposredno soljudem ali posredno kulturi ter
3. da doživlja svojo starost kot enako smiselno obdobje življenja, kakor sta bili mladost in srednja leta (eksistencialna potreba).
Za sklepno misel navajamo tri načela o potrebah v starosti:
– Potrebe v starosti so smerokaz pri prizadevanjih za kakovostno starost.
– Materialne potrebe so ena plat kakovostne starosti, nematerialne pa druga.
– V starosti so medčloveški odnosi enako pomembni kakor materialna preskrbljenost (Ramovš, 2003).

Znano je, da se prebivalstvo Slovenije – tako kot vsega planeta – naglo stara. Ramovš (2003) navaja, da je v tem času v Evropi skoraj štirikrat več starih ljudi, kot jih je bilo v času otroštva sedanjih najstarejših Evropejcev, v naslednjih letih pa se bo njihov delež še skoraj podvojil.

Osupljivo je dejstvo, da so geni odgovorni le za tretjino dejavnikov staranja; ostalo je odvisno od življenjskega sloga in okolja (Creagan, 2001).

Vendar pa je danes staranje in starost tabu in šele v zadnjem času, – ko starejša populacija naglo narašča – se tudi v naši, zahodni kulturi pojavljajo vprašanja o kvalitetnem staranju in življenju v starosti. Zaradi predsodkov, ki v naši družbi označujejo starost, čedalje več ljudi težko sprejema lastno staranje, ne vidi smiselnosti tega obdobja življenja in ne zna njegove vrednosti in pomena prenašati na mlajše generacije. Ker se le te nimajo kje zgledovati in spoznavati, da je tudi starost lahko kvalitetno in smiselno življenjsko obdobje, se ponovno bojijo lastne starosti, in tako je vzpostavljen začarani krog.

V zadnjem času se družba vedno bolj zaveda problemov, ki jih s seboj prinaša večje število starega prebivalstva. Tako Ramovš (2003) navaja, da sta se v podzavest današnjega zahodnega človeka usidrali dve iracionalni stališči – dve skupini stereotipov. Prva zaničuje starost in je slepa za njene dobre možnosti: »starost je grda, nemočna…Stari ljudje so sitni, skopi…Bolje je biti pijan, kakor star…« Druga naivno ideologizira dobre možnosti v tretjem življenjskem obdobju in je slepa za težave, ki jih prinaša: »Kljub letom vse zmorem, vse je mogoče, zame ni omejitev, bolezni, smrti, osamljenosti…« .

Obe stališči sta seveda napačni in ne vodita do kvalitetnega sprejemanja starosti in izboljšanja položaja starostnikov.
Ker je starost tabu, jo ljudje izrinejo iz svoje zavesti: nanjo ne mislijo, je sploh ne zaznavajo, zlasti pri sebi ne, vsekakor pa je ne sprejemajo. Tabuizacija starosti je dandanes gotovo kolektivna patologija časa, ki škodi vsem trem generacijam (Ramovš, 2003).
Tako sama stara generacija ne more sprejeti lastne starosti in tako ne vidi njenega smisla in nalog in vlog, ki naj bi jih opravljali v starosti. Namesto tega skuša na silo ohranjati življenjski slog srednje generacije. V tem pa ne najde zadovoljstva, starosti ne živi polno in zato ne doživlja njenega smisla. Tako postaja njihovo življenje brezciljno, kar vodi v čedalje večjo depresijo (Ramovš, 2003).

Meja 65 let, ki določa začetek starostnega obdobja, je za nekatere pre-nizka, saj poznamo starostnike, ki so pri teh letih še vedno zelo vitalni in produktivni. Vsekakor pa statistike kažejo, da se po 65 letu vse pogosteje pojavljajo zdravstvene težave kot so: nevro-vaskularna obolenja, kardio-vaskularna obolenja, demence, kronične bolezni in poškodbe. To so zdravstveni problemi, ki vodijo v zmanjšano zmožnost izvedbe vsakodnevnih aktivnosti in sodelovanja v družinskem življenju ter participacije v družbi, kar se rezultira v slabši kvaliteti življenja. (Lebar in sod., 2006).

V današnjem svetu je beseda star vplivna beseda. Ljudje marsikdaj po domnevni starosti presojajo naša dejanja. Pogosto nam dajo vedeti, da smo prestari ali, da še nismo dovolj stari za dejavnosti, priložnosti in doživljaje, ki si jih želimo. Enako tudi sami presojamo druge (Kastenbaum, 1985).

Kaj je starost?
Preprostega odgovora ni. Obstaja veliko različnih odgovorov in definicij starosti v teoriji in praksi. Ena izmed definicij je ta, da je starost družbeni pojav. Ko dosežemo neko starost, družba meni, da nismo več sposobni za delo. To pa pomeni, da se upokojimo in posledično spremenimo tudi način življenja.

Če pa opredelimo starost kot obdobje, pa je to čas, ko človek prepušča skrb za materialni razvoj naslednji generaciji, sam pa ob nadaljnji aktivnosti človeško dozoreva do polne samouresničitve (Ramovš, 1999). Svoja zrela življenjska spoznanja in izkušnje predaja neposredno soljudem ali posredno kulturi. Dejavno kljubuje starostnemu usihanju in boleznim, kolikor pa ni možno, oboje sprejema v svoj življenjski svet, vključno s smrtjo, ki je zadnji mejnik življenja.

Proces staranja se začne že z našim rojstvom in nas spremlja na naši poti skozi življenje, vse do smrti. Pri nekaterih posameznikih poteka hitreje, pri drugih pa je ta proces zelo upočasnjen. Odvisen je od tega, kako posameznik starost sprejema, ali starost povezuje z boleznijo in od tega, kako sprejema zmanjšanje svojih sposobnosti.

Staranje opazujemo s treh stališč:
1. S fiziološkega stališča je staranje doba, ko začno vidno upadati telesne zmogljivosti človeka.
2. S sociološkega stališča je staranje doba, ko postaja človek v svojih socialnoekonomskih potrebah vse bolj odvisen od pomoči drugih.
3. S psihološkega stališča pa je staranje doba, ko se zmanjšujejo senzorične in intelektualne funkcije človeka, zmanjšuje pa se tudi sposobnost za prilagajanje novim okoliščinam.

Razporejati stare ljudi na osnovi njihovih let v posebne kategorije je napačno, saj je vsak človek individuum z lastnimi odlikami, potrebami, željami in sposobnostmi. Takšen je celo življenje, v vseh življenjskih obdobjih, ne šele na stara leta. Stari ljudje na različne načine sprejemajo in doživljajo obdobje po 65. letu starosti. Sprejemanje pogojujejo osebne značilnosti in družbene razmere, ki jim pogosto vsiljujejo vlogo pasivnega, odvisnega človeka, katerega umske in fizične moči pešajo. Slabšalni stereotipi preprečujejo, da bi v obdobju starosti videli priložnost obnove mladostnih ali celo razvoj novih človekovih zmožnosti. V starosti bi namesto zadnjega morali videti najdaljše življenjsko obdobje.

Večina starih ljudi ostaja aktivnih in dejavnih tudi v starosti, njihova aktivnost pa je odvisna od njihovega življenjskega sloga v aktivnem obdobju, ter socialnih in ekonomskih okoliščin. Zaradi teh dejavnikov je pomembno, da razlikujemo med kronološko, biološko in psihološko starostjo.
Kronološka starost je starost po koledarju, biološka starost je starost našega telesa glede na pravilno delovanje osnovnih telesnih funkcij in celičnih procesov, ter psihološka starost, kolikor stari se počutimo (Kastenbaum, 1985).

3 PRIPRAVA NA UPOKOJITEV IN STAROST

Priprava na upokojitev je zelo pomembna. Nenadno spremembo, ki jo prinese upokojitev je možno omiliti tako, da se nanjo pripravljamo že v aktivni dobi. Človek se ne more kar čez noč z zaupanjem in zanimanjem oprijeti nečesa, kar ni delal še nikoli prej v življenju, zato je zelo pomembno, da se že leta pred upokojitvijo loti dejavnosti in hobijev, ki mu bodo popestrili stara leta. Dokazano je namreč, da imajo starejši delavci, ki so primerno pripravljeni na upokojitveno obdobje, v povprečju manj duševnih, psihosomatskih in socialnih problemov. Priprava na upokojitev se običajno začne nekako deset let pred upokojitvijo, pet let pred njo naj se priprave še okrepijo. Take priprave lahko vodijo strokovnjaki in pri tem uporabljajo različne oblike. Ena od oblik so predavanja in razni pogovori, katerih cilj je posredovati realističen pogled na obdobje po upokojitvi. Bodočim upokojencem dajo navodila za pravilen način življenja, pač za takšnega, ki jim zagotavlja najboljšo prilagoditev na čas po upokojitvi (Požarnik,1981).

Upokojitev je stresni dogodek, predvsem za tiste, ki morajo iti v pokoj neprostovoljno zaradi slabega zdravja ali propada podjetja ali pa imajo po upokojitvi večje zdravstvene ali finančne težave. Nasprotno pa sprejmejo upokojitev tisti, ki so jo načrtovali, se odločijo zanjo prostovoljno in imajo socialno varnost.

Upokojitev je pomembna prelomnica v življenju človeka, po njej je vse drugače, kakor je bilo prej. Bilo naj bi boljše, saj ima človek po upokojitvi prvič v življenju ves svoj čas svobodno sam na razpolago, ob tem pa dozorele življenjske izkušnje in upajmo zagotovljeno osnovno materialno varnost (Ramovš, 2002).
Upokojenci so po vključitvi v projekt medgeneracijskih skupin, ki ga izvaja Inšitut Antona Trstenjaka, opisovali svoje krizno obdobje ob upokojitvi in redno ugotavljali, da bi bili morali tedaj dobiti primerno pomoč za prestrukturiranje življenja v tretjem življenjskem obdobju (Ramovš, 2002).

Priprava mlade in srednje generacije na lastno starost je zelo pomembna, saj živimo v kulturi in času, ko je lastno starost težko živeti. V naši sedanji kulturi ljudje ne sprejemajo lastne starosti. Edina starost, ki jo sprejemajo je mladost. To velja že za srednjo generacijo in vsaj tisočkrat bolj za starost, zato mnogi stari ljudje dejstva, da so stari, ne morejo sprejeti. Obstaja odpor proti starosti, ki jim ne dovoli, da bi se dobro počutili. Če se v odrasli dobi ne pripravimo, da bomo postali stari in sprejeli lastno starost, je to še veliko težje sprejeti v tretjem življenjskem obdobju. Da bi torej lahko kvalitetno živeli lastno starost, se moramo nanjo prej pripraviti (Pollo, 1999).
Kakor se mora mlad človek s šolanjem, vzgojo in samovzgojo zavestno pripraviti na srednja leta, če hoče uspešno delati in živeti v svoji družini, tako se mora človek vsaj v poznih srednjih letih – po »srečanju z Abrahamom« – zavestno pripraviti na svojo starost (Ramovš, 2002).

V prihodnjih letih se bo delež starega prebivalstva v družbah zelo povečal in bo čez deset, dvajset let to eden od najzahtevnejših socialnih problemov, zato se morata danes država in družba zavestno pripraviti na to.
Obe omenjeni nalogi – tako na osebni oziroma individualni ravni kot na družbeni in državni ravni pa danes skrajno ovira tabuiziranost starosti. Ljudje ne sprejemajo starosti kot enako smiselnega obdobja življenja, kakor sta mladost in srednja leta. Zato so osebne in družbene naloge priprave na kakovostno starost slepa pega, ki se je ljudje sploh ne zavedajo (Ramovš, 2002).

Odvečni čas kot problem se najpogosteje pojavi ob upokojitvi, in sicer pri ljudeh, ki na starost niso bili pripravljeni. Tem ljudem je dolgčas (Sodja, 1991).
Ljudje, ki so bili na starost pripravljeni, šele po upokojitvi končno najdejo čas za knjige, ki so se nabirale na knjižnih policah, za vrt, vnuke in stare prijatelje. Časa jim prej primanjkuje kot jim ga ostaja. Ti stari ljudje se ne počutijo osamljene.
Če bi znal vsak star človek ustvariti svet, ki bi ga zaposlil, osrečeval, bi pač ne bilo nesrečnih starostnikov na svetu. Toda težko je graditi tak svet pri osemdesetih. Zato se je potrebno na starost pripraviti že v mladosti (Sodja, 1991).

3.1 Zdravo staranje in smisel življenja v starosti

Zdravo staranje ni naključje, ki ga vodijo geni in okoliščine. Zdravo staranje zahteva premišljeno, skrbno načrtovanje in uresničevanje načina življenja, ki je osredotočen na pravilno prehrano, redno telesno, duševno in družbeno aktivnost, kot tudi na ustrezno fizično varnost. Posamezniki, ki se optimalno starajo, so ljudje pozitivnega mišljenja, aktivni v svojih odločitvah in dobro informirani. So predvsem realisti. Zavedajo se, da je rast modrosti povezana z izgubo fizične zmožnosti.

V starosti je zelo živo vprašanje smiselnosti: ob neuresničenih življenjskih zamislih in čedalje manjšem socialnem pomenu, se staremu človeku vse bolj vsiljuje vprašanje, kolikšno vrednost in kakšen pomen je imelo prizadevanje v njegovem življenju. Ob pojemajočih telesnih in duševnih močeh, bolezni, osamljenosti, zavesti krivde, bližajoči se smrti in drugih starostniških tegobah, se vse bolj ostro zavezuje v zavest vprašanje o smislu vsega tega, o pomenu in vrednosti sedanjega trenutka, o pomenu življenja v celoti. S tem povezan in zato tudi pogost je v starosti problem življenjske praznine, ko človek ne doživlja smisla svojega sedanjega, pogosto tako težavnega in osamljenega trenutka, in smisla prihodnosti z bližajočo se smrtjo vred (Ramovš in sod., 1992).
Ena osnovnih Franklovih potez je, da človek z duhom kljubuje usodi in da veliko lažje obvlada telesne, duševne, socialne in druge rizične situacije, če v njih odkrije smisel in ga udejanja kot svojo nalogo. Živeti za koga ali za kaj. Potreba po smislu je po njegovem prva in temeljna človeška potreba (Postružnik, 2000).
V zadnjem času se je začelo govoriti o »mlajših starih« in »starejših starih«. Prvi izraz se nanaša na tretje življenjsko obdobje, ki ga zaznamuje aktivno udobje, drugi pa na četrto življenjsko obdobje, za katerega je značilna onemoglost in senilnost (Blaikie, 1999). Izraz »tretje življenjsko obdobje« označuje znaten del svetovnega prebivalstva. Gre za ljudi, ki so še nedavno aktivno delali in so še vedno pri močeh. Tej veliki skupini ljudi, ki jim danes pravijo »mlajši stari« (»young old«; glede na nova merila, ki so jih za razvrščanje starostnikov uvedli demografi, velja ta oznaka za dobo med 65-im in 75-im letom), se pridružuje še skupina »starejši stari« (»oldest old«; to je stari nad 75 let), »četrta življenjska doba«, ki jo bo po pričakovanjih doseglo čedalje več ljudi (Papeški svet, 1999). Četrto življenjsko obdobje je sinonim za globoko, pozno starost. Tretje in četrto življenjsko obdobje sta socialna fenomena poznega 20. stoletja, zaradi katerega se je pojavila naraščajoča zavest o staranju in starosti (Blaikie, 1999).
V antropološki literaturi se na splošno pogreša dela, v katerih bi starejši sami govorili o svoji izkušnji starosti. Čeprav se antropologi že dolgo zavedajo, da je starost pomemben faktor v socialnem življenju ter osnovni princip socialne kategorizacije, jih še čaka naloga, da sistematično raziščejo, kako lahko analize socialnega aspekta starosti doprinesejo k razumevanju strukture in dinamike družbe (Foner, 1984, Maybury – Lewis, 1984).
Robert Butler je skoval termin ageizem, s katerim opisuje globok predsodek do starejših. V zahodni družbi je ageizem povezan z visoko cenjeno mladostjo in se je še povečal, ko se je pomnožilo število starejših, ki izkazujejo svoje zahteve po nacionalnih resursih (Karp in Yoels, 1986).
Namen teksta je raziskati omenjeno zavest o staranju in starosti preko doživljanja lastnega telesa. Ta zavest, ki je oblika samozavedanja, se je pojavila z administrativno klasifikacijo starejših ljudi, ki je v njih vzbudila povečano zavedanje stigme.
Raziskava združuje dve vrsti raziskovalnih metod: uporabo literature in virov ter opravljanje strukturiranih intervjujev. Intervjuvali smo deset starostnic, udeleženk telesne vadbe za starejše na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani. Vse intervjuvanke so Ljubljančanke, stare od 68 do 82 let, kar je pomembno, saj imajo tako že izdelano podobo o svoji starosti, ker jo živijo že nekaj časa in niso »novopečene« starostnice, ki se šele soočajo z novim statusom. Literatura, ki govori o izkušnjah starosti, namreč poroča o nekajletni »pripravljalni« fazi, ki je potrebna, da se človek identificira s tem, da je star, in sprejme starost kot svojo lastnost (Bizjan, 2005).
Obravnavane starostnice živijo četrto življenjsko obdobje, le ena je na prehodu iz prvega v drugo.

4 AGEIZEM

Ageizem je neke vrste lustracija, ker izloča človeka iz družbenega življenja na primer ob določeni koledarski starosti s prisilnim upokojevanjem, ne glede na posameznikove dejanske sposobnosti in motivacijo. Je pa tudi posledica čedalje večje segregacije starejših prebivalcev, ker je vse manj družin, v katerih živi več generacij skupaj.
Ageizem ne razjeda samo starejšo generacijo, ampak vse generacije, tako kot seksizem ne ogroža le žensk in rasizem prizadene vse druge rase. Pogosto gre za »mehanizem grešnega kozla«. Za vse napake in pomanjkljivosti v življenju mora biti nekdo kriv – najlaže pa je prenesti krivdo na neko nezaščiteno, diskriminirano skupino: tujce, homoseksualce ali starce.
Stereotipna podoba starostnikov je, da so neprištevni, senilni, odštekani, nebogljeni itd. Obstaja pa tudi pozitivna podoba, da ljubijo svoje potomce, se žrtvujejo zanje itd. Res je, da razvajajo in »crkljajo« vnuke, kar otroci za normalen razvoj potrebujejo, starši pa so prezaposleni in zasledujejo lastno kariero.
V podzavest današnjega zahodnega človeka sta se usidrali dve iracionalni stališči o starosti – dve skupini stereotipov. Prva zaničuje starost in je slepa za njene dobre možnosti: »starost je grda, nemočna. Stari ljudje so sitni, skopi, bolni, potrebni pomoči.« Druga naivno idealizira dobre možnosti v tretjem življenjskem obdobju in je slepa za težave, ki jih starost prinaša: »kljub letom vse zmorem, vse je mogoče, zame ni omejitev, bolezni, smrti, osamljenosti…« (Pečjak, 2009).
Kako razložiti razhajanje med dejanskim stanjem in lastno podobo starosti? Razlogov je več. Eden je zanesljivo strah pred staranjem in smrtjo. Zato se ta vprašanja odrivajo v nezavedno, od koder pa vdirajo v zavest. Edini nasvet je, da jim starostnim spremembam pogledajo v oči – zato v svojih knjigah o staranju pravi Pečjak, naj se starostniki ne izogibajo šal o sebi in se ne čutijo prizadete. Pomemben razlog za stisko je ekonomski – mlajši se čutijo zaradi starejših odrezani od dela, od poslov, od dobrih priložnosti, menijo, da jim odžirajo kruh. Toda če pomislimo, kako malo ljudi po 70. letu še dobiva kakšen »fičnik« za svoje delo, gre pri tem predvsem za »mehanizem grešnega kozla« in ne za resnično ogroženost.
Eden od poglavitnih vzrokov za streotipizacijo starejših je, da so nasilno strpani v eno skupino z enako družbeno vlogo. Vendar so med starejšimi ljudmi večje medosebne razlike kot na primer med mladostniki. Nekateri ljudje so stari že pri 40. letih in še vedno zavzemajo pomembne položaje, drugi pa so mentalno sveži do 90. leta, na primer Anton Trstenjak, ali celo več – profesor Struik s harvardske univerze je predaval matematiko celo pri 104. letu. Tako brisanje razlik poriva posameznike v pasivnost, vdanost v usodo, ali pa se od njih zahteva preveč in zapadejo v izčrpanost, depresijo, onemoglost. Nanje učinkuje »efekt pričakovanja« oziroma »samouresničujoča se prerokba«. Ljudje se vedejo tako, kot se od njih pričakuje. S tem se individualne razlike brišejo in starostniki zares postajajo bolj podobni med seboj (Pečjak, 2009).
Pomeni, ki se pripisujejo starosti, so odvisni od prostora in časa življenja posameznika, prav tako pa vplivajo na pomen posameznikove starosti socialni atributi, kot so spol, rasa, etnija, poklic, socialni razred, zakonski status. Percepcija staranja, dolžina življenja, kvaliteta življenja, zadovoljstvo z življenjem, socialni odnosi, družbena participacija – vse to je povezano z omenjenimi socialnimi atributi (Bengtson, 1977).
Starost je kritični faktor, ki določa, kako nas drugi definirajo in kako definiramo sami sebe (Karp in Yoels 1986). Vsi starostniki razumejo starost kot naraven pojav.

5 STAROST V OČEH PSIHOANALIZE

Modalitete v procesu staranja so univerzalnost, napredovanje (progres), notranja povzročitev, poslabšanje. Starost pogosto vpliva na posameznika na boleč način, soočenje s tem pa reakcija z različnimi obrambami, večina njih je iz razvoja prejšnjih tipov, kot je pogajanje in manična reparacija. Te obrambe so zelo vsakdanje, običajne in proces je zelo univerzalen, da premagamo težave na vseh različnih nivojih. V domeni glavnega vprašanja je, kako upočasniti staranje, toda odgovor je običajno viden v magičnih procedurah, ki imajo malo opraviti z osebnostno aktivnostjo (pitje napitkov za ostati mlad): V strogo teoretskem smislu je treba poudariti, da stanje seveda najbolj muči tiste, ki še niso (dovolj) stari in imajo svoj objektni libido investiran v ljudi, ki jih imajo radi ali celo ponotranjene v Jaz. V mislih imamo odrasle ljudi v srednjih letih, ki so konec koncev še vedno otroci svojih še živečih staršev – tistih, ki jih v resnici pestijo problemi staranja. Problematični so torej ljudje, ki še niso stari, pa vendarle se na nek način soočajo s staranjem svojih staršev, katere pa dejansko pestijo problemi staranja. Problematično je sočustvovanje in vživljanje (empatija) »še-ne-dovolj-starih« odraslih ljudi v (resnično) stare ljudi – tiste, ki v svoji starosti tudi trpijo. Seveda je odločilna tudi nezavedna misel na temo lastnega staranja. V tej misli najbolj trpijo narcistični ljudje, ki si sebe ne znajo predstavljati kot stare in za katere je misel na staranje moreča. Sicer pa je treba reči, da stare ljudi verjetno njihova starost niti ne muči tako, kot si to predstavljamo ljudje, ki še nismo stari. Obrambni mehanizmi, ki jih premoremo ljudje, vsa življenjska obdobja ljudem naredijo prijetna. Stari ljudje torej niso tako nesrečni zaradi same starosti, kot si to mislijo ljudje, ki še niso stari. Res pa je, da so bolezni oz. zdravstvene težave starostnikov tiste, ki otežkočajo starim ljudem, da bi se počutili prijetno in srečno. V tem kontekstu je skrb za zdravje ena od pomembnih kategorij staranja. Imperativ skrbi za zdravja, ki je precej pogojen tudi z aktualno ideologijo zdravega način življenja, zaznamuje obdobje staranja vsakega človeka, ki živi v tej kulturi. V nekaterih drugih kulturah, ki jim v laičnem jeziku včasih (neupravičeno) rečemo »primitivne« kulture, starih ljudi ne bega skrb za zdravje tako kot npr. evropskega starostnika. V naši kulturi ideologija športa še posebej postavlja v ospredje gibanje, šport, zdravo prehrano, torej zdrav način življenja. Poleg tega gre v to smer pogojevanja tudi aktualna medicina in raziskave, ki trdijo, da je človekovo »zdravo« staranje odvisno od zdravega način življenja. Zdi se, da je dejstvo, da se gibajoči oz. s športom ukvarjajoči se človek stara počasneje oz. »kvalitetnejše« (»zdravo«) kot človek, ki se ne giblje in se ne ukvarja s športom. Če dandanes kdo trdi, da je (v naši »moderni« kulturi, civilizaciji) šport zgolj magija, ki človeku obeta zdravje, mu je težko dokazati, da to ne drži. Res je, da statistične in nekatere druge raziskave kažejo, da se tisti, ki se ukvarjajo s športom, se gibajo in zdravo živijo, starajo počasneje. Ne moremo pa dokončno spoznati naravno vzročno posledičnih povezav. To pomeni, da ne moremo vedeti, ali se človek počasneje stara zato, ker verjame, da mu bo šport oz. gibanje pomagalo do »zdravega« staranja, ali se »zdravo« stara zgolj zato, ker verjame, da mu sodobna magija – torej šport, gibanje in »zdravo življenje« – pomaga do daljšega življenja. Ko je naš nekoč najstarejši olimpinok Leon Štukelj praznoval 100-letnico rojstva, in ob tem »zdravo«, torej aktivno (športno) živel, so vsi strokovnjaki njegov aktivni življenjski slog prepoznali kot formulo za dolgo življenje. Zdi se, da je res, da kdor »aktivno« živi v starosti, se giblje, pazi na prehrano ipd., živi dlje. Pogojenost aktivnega življenja, prežetega s športom, in »kvalitetnega« staranja, bi dejansko lahko predstavljal formulo za daljše življenje (Lunaček, 1998).
Filozof (lingvist) Wilhelm von Humboldt je že pred 200 leti rekel, da bo nekoč sramota, ko bo človek bolan – z aluzijo, da se vsaka bolezen »rodi« v glavi, v mislih, in da je bolan tisti, ki sebi dopusti, da zboli. Freud je 100 let po tem, še preden se je uveljavil kot psihoanalitik, vedel za fenomen t.i. »somatične ustrežljivosti« in »bega v bolečino«…
Tudi Lacan daje v tej zvezi filozofski odgovor in sicer, da bistvo osebnosti ni v telesni zunanjosti ampak v notranjem jedru, ki se ne spreminja čeprav telesne funkcije variirajo ali usihajo.
Vedeti moramo, da imajo v začetku srednjih let telesne funkcije širok obseg, konec srednjih let (že po 30. letu) pa je omejitev zelo očitna, kar se kaže v vrhunskem športu. Umske aktivnosti pa se lahko definitivno ohranjajo v ustvarjalnosti vse življenje, ta neomejenost je lepo razvidna v umetnosti in znanosti (Beethoven , Goethe , da Vinci, Tesla, Riefenstahl):
Človek je, kot nas je poučil Freud, subjekt nezavedne želje, to pa pomeni, da je njen podložnik. Tu je na delu metafora kot premik: avtonomen ni subjekt, avtonomna je želja (Rutar, 2001).
Sedaj pa poglejmo osnovo in bistveno kar leta prinašajo v psihološkem pomenu, t.j. kako se kažejo nekatere psihične značilnosti, posledično pa tudi človekova čustva in aktivnosti. Na tej točki si bomo morali spet pomagati z libidinalno ekonomijo in teorijo libida, ki se je po Freudu tako okrepila in nadgradila, da je skorajda nemogoče klasično, ortodoksno freudovsko govoriti o libidu. Na laično-retorični ravni lahko za libido marsikaj rečemo, kljub temu, da v strogo teoretskem smislu to ne drži. Za psihoanalitični diskurz pa je vendarle pomembno, če rečemo, npr. da »človek libido potlači« ali Jaz predstavlja »zbiralnik libida«. Obe trditvi v strogo teoretskem smislu namreč ne držita (libido ni nikoli potlačen, lastnik libida je Ono.)… V luči povedanega je diskutabilna oz. teoretsko nedorečena tudi dikcija, da libido s starostjo samo še narašča, kar je ne določenih mestih nakazoval tudi sam Freud. Vendar je treba vedeti, da je Freud nemalokrat govoril o libidu kot o »interpretirani (in manifestni) seksualni energiji«. V osnovi pa je libido (po mnenju avtorice) vendarle zgolj nedefinirana in »neinterpretirana« življenjska energija. V motivacijskem smislu so etična oz. altruistična dejanja kot nekakšna konstitutivna logičnost sama po sebi ne ustvarja samostojne energije, temveč si jo sposoja oz. (s)prejema iz libidinalnih (gonskih) energetskih depojev (uskladiščenih v Onem): Tako kot so »največje intelektualne mojstrovine iz istega testa, kot največje pregrehe«, so prav tako najbolj etična in altruistična dejanja iz istega (energetsko-motivacijskega) testa iz katerega nastajajo največje seksualne (manifestne, mesene) pregrehe in najvišje duhovne (kulturne, športne, politične, gospodarske, verske…) mojstrovine… Vmes je le sublimacija, kot obrambni mehanizem, ki libidinalno energijo deseksualizira iz manifestne seksualnosti v latentno formo. Ob vsej psihoanalitični nadgradnji, katere avtorji so bili novofreudovci (npr. Lacan), je težko freudovsko govoriti o libidu. Koncept želje je nadgradil znamenito Freudovo gonsko oz. libidinalno pobudo, o kateri govori (npr. še v letu 1934 v Mojzes , njegovo ljudstvo in monoteistična religija, še prej pa v svojih znamenitih dvanajstih metapsiholoških spisih): Freud je sam govoril, da se libido pri različnih ljudeh različno obnaša, in da ga lahko nekateri lahko porabijo velik del preko sublimacije, drugi pa ne oz. ga morajo porabiti skozi manifestno seksualnost. Skratka, po Freudu je libido zelo variabilen. Znano je, da v starosti nekatere ženske razvijejo tudi seksualne blodnje, katerih vzrok je bil opazovanje »mladih« , do pasu golih gradbincev, ki so v neposredni bližini gradili različne gradbene objekte. Navajale so, da ponoči k njim v posteljo hodijo pohotni mladci, ki želijo »mesene užitke«. Mnogim pa so ti isti mladci zasedali sanje in prenekatera se je zgražala, kako je to mogoče, da imajo sanje takšno vsebino. Poznan je tudi primer, ko je 80-letna gospa izgubila nedolžnost z 20 let mlajšim moškim.
Po drugi strani je Freud je (tudi v svojih pismih) nakazal, da moškemu (in njemu samemu) seksualna želja upada. Odtod tudi njegova misel, da je žalostno, ko moški preživi svoje telo – v mislih je imel moško erektilno disfunkcijo, ki je pogojena s starostjo. Freud (1994) govori o obdobju v življenju moških, v katerem se njihova potentnost zmanjšuje, njihov libido pa raste. Istočasno je staranje obdobje v življenju, ko je nekaj libida postopoma zapusti ljubezenski objekt in se prilepi na izgubljene objekte, ki niso nadomeščeni z novimi. To je vzrok, da stara oseba običajno postane bolj in bolj izolirana. V pismu prijateljici in privrženki psihoanalize L. A. Salome, Freud piše o svojem staranju: »Postopno sem se pokril z tančico neobčutljivosti/brezčutnosti. To je v bistvu naravni proces, nekakšno počasno polzenje v neorgansko stanje. Mislim, da temu pravijo odmaknjenost starih ljudi«.
Staranje nedvomno privede do fragmentacije globalno erogene organizacije pod genitalnim primatom. Nekatere cone ponovno postanejo bolj pomembne in celo pridobijo delni primat. Oralni goni lahko potisnejo nazaj druge oblike libidialnega zadovoljevanja iz tega vidika lahko trdimo, da je staranje regresivni proces. Ponovno oživi predhodne faze libidalne organizacije, prejšnje libidalne fiksacije. Eden od namenov libida je omejevati destruktivni gon in njegov zunanji odklon. To je ena od determinant staranja.
Proti koncu svojega opusa, ko je Freud enačil libido in Eros in razmišljal v tole smer, da se s starostjo smrtni gon loči od libida in živi v svoji agoniji. Z leti sistem psihe izgubi svojo odprtost, vse manj je izmenjav, zapre se, razgradi se v samopotrošnjo notranjih virov, ki se bližajo izčrpanju. Zdi se, da je te procese mogoče upočasniti na dva načina: s telesnimi aktivnostmi in govorom in/oz. mišljenjem. Oba načina sta specifična načina komunikacije, s komunikacijo pa se borimo proti nazadovanju. Gradimo zapletene sestave, ki bi jih drugače razgradil Tanatos (Lunaček, 1998).

6 IDENTITETA

Človeškega življenja si ne moremo predstavljati brez nekega vedenja o tem, kdo so drugi in kdo smo mi. Prva stvar, ki jo naredimo, ko srečamo tujca, je, da ga identificiramo, da ga lociramo na našem mentalnem zemljevidu. Rezultat ni vedno uspešen, zmotne identitete so pogoste, tudi identitete zmede so pogoste.
Najbolj osnovno vprašanje, ko se začnemo ukvarjati z identitetami, je definiranje pojma identiteta. Oxfordski slovar angleškega jezika se opira na latinski koren besede identitas (idem-isti) in izpostavlja dva osnovna pomena pojma identitete: koncept istosti (napr. to je identično temu), in koncept posebnosti, razločevalnosti (distinctiveness).
Identiteta je tako eden sodobnih konceptov družbenih znanosti, ki vključuje temeljna določila človekovega bistva. Odgovarja na stalno prisotna vprašanja, kot so: »Kdo smo? Kaj smo? V čem je naš smisel?« (Kovačev in Zaletel, 2006:106).
Identiteta je nekaj aktivnega, ni preprosto tukaj, vedno mora biti ustvarjena, zasnovana. Je obenem praksa in proces in je lahko razumljena samo kot proces, kot bivanje in nastajanje. Nikoli ni končana in nikoli dokončna (Nastran Ule, 2000:3).
Vse človeške identitete so na nek način socialne identitete, ker so vezane na pomen, ki ni esencialna lastnost besed in stvari. Identiteta je refleksivna, socialno konstruirana skozi interakcije in institucije. So sestavljene iz podobnosti in razlik in so srce socialnega življenja.
Kot trdijo nekateri avtorji današnjega časa, se danes svet vrti okoli identitet, saj se posameznik vprašuje: “Kam spadam, komu pripadam”? Živimo v obdobju, za katero je značilno, da univerzalna identifikacija skoraj ni mogoča. Vse socialne identitete so razcepljene med identiteto in identifikacijo (Praprotnik, 2003:53). Pravzaprav lahko pretirano poudarjanje značilnosti in lastnosti neke identitete posameznika, ki naj bi jo imel, bolj škodi, kot koristi. To velja tudi za najpogostejšo in uveljavljeno identiteto: nacionalno identiteto države. Kajti bistvo identitet je nenehna pot k nečemu, pri čemer cilja pravzaprav ne poznamo, morda ga niti ni. V tem smislu je identiteta neprestano (re)producirana kot “skrita želja”, ki nam jo reproducirajo različni ideološki programi (Mellucci, 1982, cit. po Medica, 2008).

Etnična identiteta je temeljna skupinska identiteta različnih kultur oziroma družb. Ljudem je pripisana skupna identifikacija in pomeni skupinski vidik posameznikove identitete. Posameznik je rojen v določeni skupnosti, ki ima svoje etnične značilnosti. Pri tem je etnična identiteta povezana vsaj z štirimi kontinuitetami: bivalno ali teritorialno, biološko oziroma genetično (resničen ali samo umišljen skupni izvor), jezik, politično – ekonomsko oziroma politično organiziranostjo in sklenjenim gospodarskim območjem. Ni nujno, da se pri vseh etničnih skupinah pojavljajo vse navedene kontinuitete. Definicijo etnične identitete sodoločajo razmejitve med etnično skupino, narodom in nacijo. Z etnično identiteto so povezane številne skupinske identitete od plemenske ali klanske do narodne ali nacionalne. Dodatno razsežnost etnične identitete zapleta vprašanje o državljanski pripadnosti. Etnične identitete se človek zave predvsem v okoliščinah, ko je prizadeta kolektivna pripadnost (mednacionalni spori, vojne, idr.). Sodobne opredelitve etnične identitete poudarjajo njeno odvisnosti od širših družbenih in političnih razmer (Medica,2008).
V tradicionalnih družbenih sistemih je imelo vprašanje “Kdo sem?” zaradi ustaljenega družbenega reda zelo majhno vlogo, saj je bila posameznikova identiteta nedvoumni in dokončni družbeni “proizvod”. Ta institucionalna moč pa je v modernih časih v glavnem izginila. Vse socialne identitete so razcepljene med identiteto in identifikacijo. Gre za neprestano redefiniranje samega subjekta, za njegovo umeščanje v identitetni kontekst (Praprotnik, 1999).

Identiteto lahko razumemo s kulturnimi pomenskimi sistemi in kulturami prakse, s čimer se ti pomeni ustvarjajo in ohranjajo (npr. spomeniki, praznovanja, miti, heroji, prazniki, himne, zastave, muzeji, romanja), temeljni nivo identitete pa zadeva posameznika, njegovo izkušnjo in izražanje njegove identitete.

6.1 Identitetna večplastnost

Identiteta se je skozi celotno obdobje modernosti vedno obravnavala kot problem, v času postmoderne pa ta “problem” še bolj izstopa. Identiteta se rekonstruira in ponovno definira, danes postaja prosto izbrana igra, teatralna predstavitev jaza, meni Bauman . Če kdo identiteto po lastni volji radikalno spremeni, lahko to privede do izgube nadzora. Tovrstna ambivalentnost identitete opozori, da se danes o njej in problemih v zvezi z njo govori bolj kot sploh kdaj, pogled nanjo pa je bistveno spremenjen. Predvsem gre za identificiranje, ki je prepleteno z vse večjo fragmentarnostjo in diskontinuiteto. Vsi promovirajo razdaljo med individualnim in drugim – drugo je primarno objekt estetike in ne moralnosti, odgovornosti. Neudeležba in izogibanje predanosti, promovirana od postmodernističnih strategij, imata posledice (Bauman, 1996:19).
V percepciji in apercepciji prostora se nam v vsakdanjem življenju nenehno reaktualizirajo vprašanja identitete. Identitete se s tem ne postavljajo v prostor preteklosti niti v sedanji življenjski prostor. Veliko bolj se poudarjajo socialnopolitični tokovi in meje, ki sestavljajo prostorsko razporeditev, s čimer se kreirajo in reflektirajo naše identitete. Prostor postaja transformacijska sila in poleg tega področje, ki se spreminja z interakcijami.
V sodobno mišljenje je identiteta vstopila kot individualna naloga, posameznik pa mora pot iz negotovosti najti sam. Vendar pri tem vseeno ni prepuščen samemu sebi, saj mu pri tem pomaga cela množica profesionalcev, ki naj bi premogli “superiorno” znanje o tem, kako pridobimo in zadržimo identitete (Medica 2008:9).
Razdrobljene identitete so nemalokrat rezultat posameznikove svobode do izbire in njegove odvisnosti od strokovnega vodenja. Tovrstno identificiranje ima za migrante (pa tudi starostnike) še posebej “grenak priokus”, meni Bauman.
Doreen Massey pravi, da sta družba in prostor neločljiva ter medsebojno vplivata drug na drugega. Prostorske ureditve se kažejo v družbeni delitvi rase, razreda in spola, poleg tega pa je koncept prostora pogosto predstavljen skozi spolno razlikovanje, kar je sprožilo feministične poglede na dualizem prostora in časa. Ob tem se odpira še dimenzija koncepta prostora in ženske, ki je pogosto podrejena glede na dinamični koncept časa in moškega. Avtorica pravi, da je ta dihotomija povezana z mnogimi razlikami med spoloma v naši družbi in karakteristikami, povezanimi s spoloma, ter z dojemanjem medsebojnih odnosov. V tem kontekstu moramo še omeniti, da so vse identitete formirane zaradi razdelitve prostora in dejstva, da identiteta ne more biti polarizirana oziroma omejena.
Južnič (1993) razlaga identiteto kot “občutenje in sidrišče človekovega obstajanja, pripadanja, ukoreninjenosti”. Glede na pomensko razvejenost Južnič loči dve vrsti identitete: osebno (ki se nanaša na posameznika in je sestavljena iz avtoidentifikacije, torej tiste identitete, ki jo posameznik pripiše sam sebi, in identifikacije, ki jo posamezniku določa družba) in skupinsko (ta je lahko toliko heterogena, kolikor je heterogena pripadnost različnih članov neke družbe).
Pri opredeljevanju identitete so pomembni tudi njeni pojavni vidiki: individualno-psihološki, antropološki, religiozni, ideološki, družbeni, kulturni, politični itd., iz katerih prav tako izhajajo različne identitete oziroma (po Južniču) pripadnosti. Pogoj za obstoj vseh nadaljnjih identitet človeka pa je njegova telesna identiteta oziroma poistovetenje z lastnim telesom. Zaradi večplastnosti človekovega identificiranja je identiteta neustaljena, mnogokrat se prekriva z drugimi vrstami skupinskih identitet.
Smisel življenjskih možnosti ni samo v izbirah in v priložnostih, ki jih le-te omogočajo. Možnosti so vezane tudi na koordinate, ki določajo smisel priložnosti. Svet ponuja vedno več izbire, nimamo pa vedno odgovor na vprašanje, kakšen smisel je v tem, če izberemo neko in ne kako drugo priložnost. Kako naj zaupam svojim izbiram? Kako naj si moderni človek pomaga v teh situacijah? Kako naj se reši iz multiplih priložnosti brez jasnih koordinat in definicije smisla? Dahrendorf najde rešitev v »notranjem kompasu«, ki ga posamezniki imajo, (ali pa nimajo).
Zelo pomembno vlogo imata civilna družba in mediji, ki bi morali v imenu ljudstva odpirati relevantna družbena vprašanja in tako prispevati k demokratični in k javnosti usmerjeni politični skupnosti. In prav na tej točki nastopi problem; prva ima do širše javnosti omejen dostop, drugi pa delujejo pod “taktirko”kapitala, pogosto tudi oblasti, in se zato osredotočajo na teme, ki prinašajo koristi in dobiček.
Različne vidike identitete je Južnič razporedil na:
• individualno-psihološke (kako posameznik sebe identificira v smislu avto-identifikacije),
• antropološke v smislu čisto človeške opredelitve (pripadnost vrsti Homo sapiens),
• socialne (kako dojema svojo družbeno identiteto),
• pravne (glede svojih pravic in zagotovljene, z normami podprte zasidranosti v danem političnem redu ter še kake druge identitete) (Južnič, 1993).
Z ameriškega zornega kota Belay meni, da se družbeno življenje reflektira v petih tipih identitet:
• sociološke identitete (sociological identities) – religija, družbeni položaj, socialni status, spol;
• profesionalne identitete (occupational identities) – služba, aktivnosti ipd.;
• geografske identitete (geobasic, rather than racial identities) – Azijci, Afričani,
Latinoameričani … ;
• nacionalne identitete (national identities) – vključuje tudi večkulturne družbe,
npr. ZDA;
• etnične identitete (ethnic identities) (Drole, 2008:112).
Poleg “klasičnega” razlikovanja socioloških in profesionalnih identitet je pri ameriških avtorjih nemalokrat poudarek na t. i. geobasic oziroma rasnih identitetah, v nasprotju z evropskimi, pri katerih prevladujejo preučevanja etničnih in nacionalnih, vse pogosteje tudi regionalnih identitet.
Castells v svoji knjigi The Power of Identity pravi, da je identiteta človekov vir pomenov in izkušenj, proces konstrukcije pomena na osnovi kulturnih atributov.
Posameznik, tudi kot član skupine, ima lahko večplastno identiteto, kar pa je lahko vzrok stresa in nasprotij v samoprestavljanju in družbenih dejanjih. Identiteta se ločuje od družbenih vlog in vzorcev vedenja. Vloge so definirane z normami, oblikujejo jih institucije in družbene organizacije. Pomen in vpliv, ki ga imajo na ljudi, je odvisen od pogajanj med posamezniki in institucijami/organizacijami. Identiteta pa je vir pomena za posameznika samega in je skonstruirana z individualizacijo.
Identitete lahko izvirajo iz dominantne institucije in postanejo identitete le, če jih posameznik internalizira in jim da s tem pomen. Družbenim vlogam človek sam pripisuje vrednost in pomen. Celotna identiteta pa vsebuje pluralizem različnih hkratnih vlog. Vseeno je identiteta močnejši vir pomenov kot družbene vloge, saj vsebuje proces oblikovanja sebstva in individualizacije. Po Castellsu identitete organizirajo pomene, vloge pa funkcije. Pomen je simbolična identifikacija posameznika in je organiziran okoli primarne identitete, ki ima največji pomen, skozi čas in prostor se samo-ohranja.
Vse identitete so skonstruirane, vprašanje pa je kako, od česa, od koga in zakaj. Identitete so skonstruirane iz množice virov (zgodovina, religija, geografija …), posamezniki, družbene skupine in družbe pa prevzamejo in preuredijo ta material na način, ki izvira iz družbenih omejitev, kulturnih projektov, ki so ukoreninjeni v družbeni strukturi in v njihovem specifičnem prostoru in času (v njihovem tukaj in zdaj).
Ohranjanje ali počasno umikanje nacionalnih identitet? Ali se torej nacionalne identitete počasi umikajo? Ali njihova narava to dopušča?
Že Karl Marx in Friedrich Engels sta ugotovila, da je produkcija idej, predstav, zavesti najprej neposredno vpletena v materialno dejavnost in v jezik dejanskega življenja”(Marx in Engels, 1971:24). Besede in z njimi povezan govor so torej zelo primeren instrument reprodukcije predstav, verjetij in odnosov, saj jih zaradi njim lastne materialnosti samoumevno sprejemamo kot zanesljiv “kanal” za prenašanje “resnic”. Tudi narod obstaja in se reproducira predvsem v obliki diskurza. Toda zakaj ljudje še vedno pristajajo na nacionalno determinacijo? Je strah pred ne-pripadanjem tisti, ki žene posameznika v identifikacijo? (Drole, 2008:112).
Anderson (1998:19) meni, da gre za ljubezen do imaginarne skupnosti, ki naj bi ji ljudje pripadali. Imaginarnost je “pogoj” za tovrstno ljubezen, saj naroda in te svoje pripadnosti ne moremo doživljati “razumsko”, temveč samo z ljubeznijo, ki ne potrebuje oziroma celo ne sme imeti racionalnih argumentov. Narod je v svojih “naravnih sponah” asimiliran z barvo kože, spolom in časom rojstva: torej z elementi, ki so vnaprej dani, zato ti prevzamejo avro nepristranskosti. Po Adornu (1972) je tako nefunkcionalnost narodne biti osnovni argument in ideološki mehanizem, ki vzbuja verovanje, da je nacionalna identiteta “vrednota”, ki se ji posamezniki ne smejo odpovedati. Narodi zato tudi v današnjem globalnem svetu presegajo etnične temelje zgolj, ko gre za sredstva, redkokdaj, ko gre za cilje (Drole, 2008:113).
Če hočejo mali politični narodi preživeti, morajo neprestano obnavljati svojo kulturo, ki mora temeljiti na junaški in enkratni preteklosti, ter jo vsajati v vsako generacijo posebej. To poudarja tudi France Bernik, ki umešča nacionalne oziroma državljanske vrednote v sam vrh vrednot, ki so v EU še toliko bolj nepogrešljive, saj po njegovem lahko le skupna volja po obstajanju ohrani doseženo samostojnost (Bernik, 2004).
Podobnega mnenja je tudi Anthony Smith (1990), ki pravi, da je nacionalna identiteta pogoj za družbeni in ekonomski razvoj kot tudi za njegov politični in kulturni produkt: zgodovinska skupnost in identiteta sta pojava, ki ju je vrenje ljudstva pripeljalo v ospredje politične pozornosti. Tudi Claude Levi Strauss, ki je nekoč zagovarjal enako kompleksnost vseh civilizacij in njihov enak pomen za razvoj človeških misli, je v svojem delu Rasa in kultura zapisal, da bi mešanje kultur in odpravljanje kulturnih razlik pripeljalo do intelektualnega propada človeštva in bi lahko ogrozilo kontrolne mehanizme, ki zagotavljajo biološko preživetje. To je vsekakor dober argument za nacionalne skupine, da ohranjajo svojo tradicijo in svojo identiteto. To je tudi argument za podporo projektu Rastoča knjiga (Drole, 2008:113).
Nacionalna identiteta torej še vedno ni pogrešljiva in kljub temu, da postaja nezadostna, ohranja pomembno vlogo.
Identiteto lahko razumemo kot osrednji vidik zavesti o samem sebi. Če je identiteta razumljena kot zavest o lastni individualnosti in družbenosti, ta zavest vključuje tudi družbeno skupino, ki ji pripada posameznik. V vsakem primeru ima koncept identitete podobno kot koncept socialne pripadnosti vlogo posrednika med posameznikom in družbo. Zaradi tega identitete ne moremo dojemati izključno na individualni ravni kot subjektivno izkušnjo, temveč kot intersubjektivni element, ki povezuje člane neke družbene skupine. Tudi zaradi tega je pojmovanje identitete in procesov identifikacije nedvomno stičišče različnih disciplin (Medica, 2008:11).

6.2 Življenjske vloge

Vloge so položaji v družbi, ki odsevajo odgovornosti in privilegije. V srednjem veku je Tomaž Akvinski (1225-1274) v razpravi »o kraljevski vladavini« napisal, da je človek družbeno bitje in da lahko posameznik interese in naloge najbolje razume šele v družbenem okolju (Andolšek, 1996).
V 19. stol. je Herbert Spencer (1820-1903) razvil teorijo, da posameznik, ki se mora usposobiti za določene naloge v družbi, ohranja pri življenju družbeno celoto oz. celotno družbo. V 20. stol. je Talcott Parsons (1902-1979) dajal velik pomen socializacijskemu procesu.
Prvi pomen socializacije je njena funkcija pri razporejanju nove generacije posameznikov glede na različne statuse in vloge, kar omogoča ponavljanje družbe. Drugi vidik predstavlja ponotranjenje teh vlog, da bodo posamezniki delovali skladno z zahtevami družbe. Stik med osebnim in družbenim se zgodi prav v vlogi. Ta je po njegovih besedah enota interpretacije med osebnostjo, ki predstavlja želje in potrebe, in socialnim sistemom, ki predstavlja normativni okvir .
Niclas Luhmann (1927-) je na podlagi Parsonsove razlage družbe napisal, da se posameznik loči od vlog v katerih sodeluje. Ima lahko številne vloge, v katere pa vključuje le del svoje osebnosti. Številne vloge se povezujejo v »programe«, kot so delo, družina, potrošnja, politika, šport, zabava in so tipično oblikovane tako, kot od njih pričakuje družba.
Ferdinand Tonnies (1855-1936) je menil, da posameznik lahko sočasno pripada več družbenim skupinam. Vendar pa s tem, ko se posameznik vključi v skupino, izgubi svojo osebnost in svobodo, ker ga začnejo skupine omejevati. S pripadnostjo čim več skupinam pa se njegova svoboda povečuje, saj lahko razvije tudi tisti del svoje osebnosti, ko mu skupina nudi najboljše možnosti razvoja.
Erving Goffman (1922-1982) je menil, da naše sebstvo/identiteto tvorijo množice vlog, ki jih v različnih situacijah prevzemamo in igramo. Goffman je tudi trdil, da nekatere od vlog, ki jih igramo, tudi ponotranjimo (cit.po Andolšek, 1996).
Ženske vloge niso pripisane samo temu, da: ‘ženska aktivneje participira v procesu reprodukcije in modifikaciji svojih vlog, prav tako je aktivno vključena v kontroliranje drugih žensk’ (Yuval-Davis in Anthias, 1989).
V delovno-terapevtski literaturi se pojem vloge prvič pojavi 1969. leta. V tem letu je Reillyeva opisala in opredelila teoretične osnove za razumevanje okupacijskega vedenja . Od takrat dalje je razvoj pojma vodil mnoge profesionalne teoretike, da so pomen posameznikovih vlog vključevali v teoretične modele. Teoretiki delovne terapije so bolezen opredelili kot poslabšanje sposobnosti, zmožnost za izvajanje socialne vloge. Bolniki, klienti so bili prvič videni kot osebe s težavami v vlogi otroka, študenta, delavca, upokojenca in šele nato kot osebe z boleznimi kot npr. shizofrenija, artritis. Ko imajo osebe psihične ali fizične težave, so njihove vloge dramatično motene, prekinjene ali celo izgubljene. Prav tako imajo lahko manj priložnosti za učenje ali iskanje novih vlog, ki izboljšujejo življenje v njihovi kulturni ali socialni sredini. Zmanjšana vključenost v osebnostno pomembne vloge pa ima za posledico vpliv na zadovoljstvo v življenju. Pojem vloge, to je posameznikov odnos do okolja, ki je odvisen od posameznikovih prepričanj in vrednot in vpliva tudi na proces posameznikovega zdravljenja (Hachey in sod., 2002).

6.3 Identifikacija vloge

Kot opisujeta Sarbin in Scheibe (1983 cit. po Kielhofner, 1995) je človekova identiteta funkcija njegovega utemeljenega socialnega položaja. Ti položaji se kažejo skozi pravilne, primerne in prepričljive »zakone vlog«. Vidimo se kot študente, delavce, starše, itd., ker se prepoznamo po delovanju v določenih položajih in ker si nabiramo izkušnje, ko se v teh vlogah preizkušamo. Proces identifikacije vlog je podprt z dejstvom, da vidimo sami sebe kot refleksijo v obnašanju drugih do nas. Ostali, tudi tisti, ki jih ne poznamo, nas vidijo skozi vloge, katere imamo. Prav zaradi tega, ker posameznik v družbi prevzema določeno vlogo, ni nikoli popoln neznanec. Interakcija je zato manj problematična, ker si delimo osnovna pričakovanja o tem, kaj pomeni biti v neki vlogi in odnosih med njimi. Ko vstopimo v razred kot študent ali profesor, ali kadar gremo na razgovor za službo, imamo celo vrsto pričakovanj do interakcij, do odnosov, do katerih lahko pride. V bistvu torej vemo s kom imamo opravka in kdo pravzaprav smo.
Ni presenetljivo, da se to, kdo smo, prepleta z vlogami, ki jih imamo. Javna in osebna identiteta se prekriva z našimi vlogami. Ne moremo pa trditi, da vsak, ki se poistoveti z določeno vlogo, tudi izkusi enako identiteto vloge. Bolje rečeno, poistovetenje z vlogo je osebno. Oseba z lastnim razumevanjem o svojem početju definira svojo vlogo. Po Millerju (1983 cit. po Kielhofner, 2002) je osebna identiteta strnjena zbirka naših zavedanj o različnih vlogah.

6.4 Ponotranjenje vloge

Vloga posameznika je bistvena enota socialnih skupin. To pomeni, da družbeno skupino sestavljajo vloge in ne posamezniki, vendar to ne pomeni, da posameznik, ki prevzame določeno vlogo, nima vpliva na socialno skupino. Na oblikovanje rutine vpliva tudi dejstvo, da pripadamo nekemu socialnemu sistemu, socialni skupini. Okupacijski vzorec se torej oblikuje v skladu z našo vlogo, ki jo imamo v družbi. Ko posameznik postane član neke socialne skupine, mu je dodeljena določena vloga. S pomočjo interakcije z drugimi spozna, kaj se pričakuje od te vloge, kako se mora obnašati in kako mora izgledati. Pri tem mu pomagajo izkušnje. Če vlogo sprejme, se temu primerno tudi obnaša. Tako vlogo ponotranji, se z vlogo poistoveti. Okolje ga prepozna po vlogi, ki jo predstavlja. Kljub temu, da v družbi veljajo neka splošna pravila in pričakovanja glede določenih vlog, je ponotranjenje vloge individualno obarvano (Kielhofner, 1995).

6.5 Scenarij vloge

Vloga omogoča, da se posameznik obnaša rutinsko in samodejno. Lahko bi rekli, da ima vloga določen scenarij, ki pomaga posamezniku razumeti družbeno situacijo in pričakovanja družbe glede obnašanja v določenih vlogah.
Zaradi ponotranjenega scenarija vloge se posameznik zna obnašati vlogi primerno. Po Millerju (1983 cit. po Kielhofner, 1995) je scenarij vloge set shem, ki organizirajo človekovo razumevanje, komunikacijo, presojo in vedenje drugih. Osebam dopuščajo, da naredijo dogodke pomembne, ker vsebujejo način interakcij in akcij, ki naj bi se zgodile (Kielhofner, 2002). Scenarij vloge je struktura, ki vodi ljudi skozi aktivno življenje, daje človeku pomen, saj mu pove, kaj se od njega pričakuje, kako in s kom naj komunicira. Zaradi vlog človek ve, kako naj se v določenih situacijah vede. Npr. izvedba pozdrava je odvisna od tega, kakšen odnos imamo s človekom, ki smo ga pozdravili. Z vlogo povezana dejanja izvajamo z značilno ustaljenostjo. V okvir vloge »pademo« bolj ali manj vedoč, kdo smo in kaj delamo. Tako kot navade, tudi vloge ne povzročajo specifičnih akcij, ampak le način vedenja, delovanja. Scenarij povezuje manjše dele vedenja v povezane serije dejanj (Kielhofner, 2002).

6.6 Vloge in faktorji staranja

Z vidika celostne, oziroma integralne antropologije prehodi človek v življenju tri obdobja: mladost, srednja leta in starost. Tej razčlenitvi človeškega življenja na tri obdobja ustreza delitev prebivalcev na družbeni ravni na tri generacije: mlado, srednjo in staro. Pomembno je, da se zavemo sistemske povezanosti vseh generacij v celoto družbe, ki hkrati pomeni povezanost vseh treh obdobij življenja v eno samo življenjsko celoto.
Razporejati stare ljudi na osnovi njihovih let v posebne kategorije je napačno, saj je vsak človek individuum z lastnimi odlikami, potrebami, željami in sposobnostmi. Takšen je celo življenje, v vseh življenjskih obdobjih, ne šele na stara leta. Stari ljudje na različne načine sprejemajo in doživljajo obdobje po 65. letu starosti. Sprejemanje pogojujejo osebne značilnosti in družbene razmere, ki jim pogosto vsiljujejo vlogo pasivnega, odvisnega človeka, katerega umske in fizične moči pešajo. Slabšalni stereotipi preprečujejo, da bi v obdobju starosti videli priložnost obnove mladostnih ali celo razvoj novih človekovih zmožnosti. V starosti bi namesto zadnjega morali videti najdaljše življenjsko obdobje.
Večina starih ljudi ostaja aktivnih in dejavnih tudi v starosti, njihova aktivnost pa je odvisna od njihovega življenjskega sloga v aktivnem obdobju, ter socialnih in ekonomskih okoliščin. Zaradi teh dejavnikov je pomembno, da razlikujemo med kronološko, biološko in psihološko starostjo.
Obstajajo pomembni faktorji, ki vplivajo na biološke, sociološke in psihološke vloge, ki jih posameznik prevzame skozi življenje. Ljudje se starajo z različnim tempom zaradi vpliva okolja ter etične dediščine, kakor tudi zaradi notranjih komponent. Biološki pogled predstavlja staranje skozi različne procese, ki se dogajajo ves čas. Ti procesi vsebujejo molekularne, sistemske – organske ter notranje in zunanje faktorje, ki vplivajo na proces. Sociološki faktorji staranja vsebujejo spreminjajoče se vloge, status posameznika v družbi in funkcije posameznika znotraj socialnega sistema (družina, izobraževanje, politično angažiranje…). Pravzaprav vsebuje spremembe v obliki in obsegu sodelovanja posameznika v socialnih mrežah, ki so tesno povezane s spremembami v življenju. Psihološki faktor vsebuje spremembe v delovanju senzorike, percepcije, verbalnih sposobnosti, inteligence in osebnosti skozi različne stopnje življenja posameznika (Cutlerr-Lewis, 1998).
V zadnjih desetletjih prejšnjega tisočletja smo povsod po svetu priča porastu števila starejših. V Slovenji je bilo leta 2004 že več kot 14% populacije starejše od 65 let (Statistični letopis, 2005).
Številni avtorji so raziskovali povezanost med starostjo organizma in osebnimi dejavniki. Odkrili so, da nekateri dejavniki zavirajo staranje, drugi pa lahko pospešujejo. Najpogostejši faktorji, ki staranje zavirajo so:
• srečen zakon,
• zadovoljstvo pri delu,
• občutek osebne sreče (sposobnost smejanja, zadovoljno in zadovoljeno spolno življenje, prijateljstva…),
• redno delo (počitnice, obvladovanje osebnega življenja, prosti čas, hobiji, sposobnost izražanja čustev, finančna varnost, optimizem) (Hojnik-Zupanc, 1997).
Starost na eni strani vpliva na družbene razmere, na drugi strani pa je tudi družbeni konstrukt ali družbena vloga. Pod družbeno vlogo razumemo vsa obnašanja, ki jih družba pripisuje določenemu sloju prebivalstva, posameznim poklicem, skupinam pa tudi starejšemu prebivalstvu. Zaradi tega se večina posameznikov vede v soglasju s svojo vlogo (Pečjak, 1998:61).
Upokojitev je stresni dogodek, predvsem za tiste, ki morajo iti v pokoj neprostovoljno zaradi slabega zdravja ali propada podjetja ali pa imajo po upokojitvi večje zdravstvene ali finančne težave. Nasprotno pa sprejmejo upokojitev tisti, ki so jo načrtovali, se odločijo zanjo prostovoljno in imajo socialno varnost. Upokojitev je pomembna prelomnica v življenju človeka, po njej je vse drugače, kakor je bilo prej. Bilo naj bi boljše, saj ima človek po upokojitvi prvič v življenju ves svoj čas svobodno sam na razpolago, ob tem pa dozorele življenjske izkušnje in upajmo zagotovljeno osnovno materialno varnost (Ramovš, 2002: 12).
Upokojitev je dogodek, ki spremeni dnevni in življenjski ritem, zaradi tega se večina »novih« upokojencev sooča s praznino: nekaj jim v življenju manjka. Da je tisto »nekaj« vezano na simbolne procese oz. simbolni red (v nezavednem) nas opozarja psihoanaliza. Seksualnost tudi v tem kontekstu igra pomembno vlogo. Za moškega bi upokojitev morali povezati s konceptom kastracije. Simbolna kastracija, ki se dogodi v simbolnem redu je lahko za določene tipe faličnih moških zelo travmatična – bolj kot za ženske in hkrati tudi bolj kot za kakšen t.i. analni karakter. Pomembno je, da si po upokojitvi človek ustvari ritem tako, da bolj obsežno opravlja tiste dejavnosti, ki jih je že prej in ga zadovoljujejo, ali pa si poišče nove, ki mu lahko prinesejo tudi nove znance in prijatelje. V veliki meri že način življenja v srednjem življenjskem obdobju določa, kako bomo občutili in preživeli starost. Spolnost kot vrednota je v tem kontekstu izjemo pomembna za doživljanje starosti – tako za moške, kot za ženske. Če je človek zmožen realno oceniti svoje sposobnosti in spremembe, potem sprejema svojo samopodobo brez čustvene obremenjenosti.
Če je starost pojmovana primarno kot slabšanje zdravja in upad telesnih sposobnosti, in posledično kot povečanje odvisnosti od zdravstvenega in socialnega sistema, kaj hitro lahko postane pojmovana kot breme za širšo družbo. Po tem pojmovanju starost posamezniku onemogoča, da bi nemoteno opravljal pričakovane družbene funkcije in posledično ogroža delovanje družbe in stabilnost njenih struktur (Pahor in Domajnko 2006:27).
Cumming (2005:26) opredeli vključevanje kot aktivno delovanje v različnih oblikah družbenega življenja, različnih vlogah v družbenem sistemu in podsistemih (delo, skupnost, družina). Razbremenitev kot odmik od ustaljenih aktivnosti pomeni postopno oddaljevanje od družbe. Proces je vzajemen: starejši se umikajo iz družbe in sočasno se družba odmika od starejših ljudi. Razdalja narašča z leti – starejši ko je posameznik, močnejši je odmik od družbe. Teorija razbremenitve se osredotoča na ta vzajemni proces upada interakcije, pričakovanj in dolžnosti. V sodobni zahodni gerontologiji je teorija razbremenitve že precej zastarela. Turner (1995:116) je kritičen do teorije razbremenitve, po kateri je staranje naraven proces odmika od aktivnega vključevanja v družbeno življenje, ki daje starejšim ljudem možnost, da se začno ukvarjati s stvarmi, s katerimi se prej niso mogli. Tako pojmovanje po njegovem mnenju zanemarja dejstvo, da je starost za mnoge obdobje povečane ranljivosti, fizične in ekonomske, ki lahko meji že na revščino.
Ljudje se že tekom aktivnega delovanja ne vključujejo v družbeno življenje v enaki meri in ta neenakost se vzdržuje naprej tudi v starosti. Vprašljivo je, če je razbremenitev res za vse tako pozitivna. Kot kažejo raziskave, nekateri ostanejo zelo aktivni še dolgo vrsto let in jih prav to osrečuje bolj kot razbremenitev. Nenazadnje pa je treba upoštevati tudi vpliv kulture in prevladujočih družbenih vrednot. V ZDA na primer je mladost cenjena bolj kot starost.
Znotraj funkcionalistične paradigme je Parsons razvil tudi pomemben koncept vloge bolnika. Ta vloga poudarja, da je bolezen legitimen odmik od obveznosti. Prek nje se ločuje bolnika od njegovega zdravstvenega stanja. Utemeljuje potrebo po strokovni pomoči in podpori, ter družbeno dolžnost, da bolnik poišče kompetentno zdravstveno oskrbo, sprejme in se podredi medicinski praksi, da bi čim prej ozdravel. Vloga bolnika se torej nanaša na pričakovano vedenje, pravice in dolžnosti. Povezovanje starosti z vlogo bolnika se odraža v pričakovanju zmanjšane fizične kondicije, povečane občutljivosti za bolezen, odmika od aktivne družbene vloge in pasivne podreditve medicinski praksi (Pahor in Domajnko, 2006).
Na osnovi koncepta vloge bolnika ima medicina v družbi visok status. Zato bi lahko rekli, da funkcionalistična perspektiva podpira biomedicinski model obravnave in osredotočanje na fizični vidik človekovega funkcioniranja. Biomedicinska obravnava je nedvomno zelo pomembna in učinkovita metoda. Problem nastane, če postane edina. Dominanca katerekoli zdravstvene profesije nad drugimi namreč ne podpira človeka kot psiho-fizično-socialno celoto. Kot taka torej ne podpira integriranega pristopa k zdravju in blagostanju ljudi.
V nasprotju s funkcionalistično teorijo razbremenitve, teorija aktivnosti (the activity approach) razlaga, da z leti starostniki prevzemajo nove vloge in ostajajo aktivni (Matcha, 1997). Lahko se nehajo ukvarjati s plačanim delom, toda še vedno veliko prispevajo skozi neformalne oblike dela – skrbijo za vnuke, starejše člane družine, bolne, se ukvarjajo z vrtom, se vključujejo kot prostovoljci itd. Aktivnost pozitivno vpliva na zadovoljstvo starejših, njihovo samopodobo in blagostanje. Nekateri avtorji zavzemajo stališče, da je raven aktivnosti odvisna od preteklega življenjskega sloga in socio-ekonomskega položaja.

6.7 Preživljanje prostega časa v starosti

Preživljanje prostega časa predstavlja danes vse pomembnejši del vsakdanjega bivanja pa tudi posameznikove dolgoročne eksistence in njegovih načrtov.
Dandanes je pomen prostega časa še posebej izrazit, saj je ločnica med delom in upokojitvijo jasna in nenadna. Pri starih ljudeh je prosti čas pogosto izvor dolgočasja, nemira, skrbi, obupa in osamljenosti, saj je prosti čas pravzaprav posledica prisile – prosti čas izgubi svojo privlačnost. Ljudje zaradi enostranskega poklicnega dela ne razvijejo interesov, spretnosti in osebnostnih potez, s katerimi bi izpolnili prosti čas v svoji starosti.
V prostem času svobodno izbiramo dejavnosti. Zanje se odločamo na osnovi svoje volje, na osnovi zrelosti ter osebne afinitete. Svobodno izbiramo vsebino in način izrabljenega prostega časa.
Stari ljudje imajo to, kar manjka srednjemu rodu, več časa. Ti iz srednjega rodu nimajo časa, da bi si prebrali knjigo, da bi si mirno kaj ogledali. Star človek pa se lahko reši iz zamotanosti dneva ter dela in stvari premotri iz prave razdalje (Daim cit. po Sodja, 1991).
Mnogi komaj čakajo na upokojitev, ker potem lahko delajo tisto, kar jih veseli, ne pa le tisto, kar jim je materialno omogočalo življenje. Treba je le imeti odprte oči, pa človek najde sebi primerno zaposlitev. Nihče ni toliko star, da ne bi bil koristen član človeške družbe, če le sam tako hoče (Sodja, 1991).
Upad aktivnosti je v starosti pogost pojav, ki se navezuje tudi na številne predsodke, saj je starostnikom vse prepogosto dodeljen položaj objektov, ki sprejemajo, ne znajo, ne zmorejo, so odvisni, vzdrževani. Zato je pomembno, da čim bolje zapolnijo svoj prosti čas in da ostanejo aktivni dokler to zmorejo. Ena izmed možnosti za zapolnitev prostega časa so tudi hobiji, takšni, ki jih veselijo in zanje mogoče v srednjih letih niti niso imeli dovolj časa. Preko hobijev in drugih aktivnosti se star človek srečuje z ljudmi različnih starostnih skupin in tako ohranja socialne stike in medgeneracijske odnose. Vemo, da je to izrednega pomena za starega človeka.
Priporočljivo je, da se po 45 – 50. letu starosti človek prične postopoma zavestno usmerjati v redno telesno aktivno življenje, če tega že poprej ni storil. Še posebej pomembno je to za vse, ki opravljajo pretežno sedeče delo. Takšne dejavnosti so lahko vrtnarjenje, dolgi sprehodi, redna telovadba, ples ali druge športne dejavnosti (plavanje, hoja v hribe, kolesarjenje, skupinski športi…). S telesno aktivnostjo človek krepi mišično tkivo in na ta način preprečuje pretiran razvoj maščobnega tkiva (Hojnik Zupanc, 1997).

6.8 Značilne dejavnosti po upokojitvi

Pomembna dejavnika, ki vplivata na dejaven odnos do starosti sta izobrazba in spol. Izobrazba je tisti del osebnosti, ki ga posameznik samostojno oblikuje in ni določen z vnaprejšnjo danostjo, na primer z družinskim poreklom. S tega zornega kota je pomemben dejavnik v procesu individualizacije. Bolj izobražen človek bolj samostojno oblikuje svoje življenjske odločitve. Raziskave ugotavljajo tudi razlike v aktivnem življenju med spoloma. Ženske so bolj usmerjena v gospodinjska opravila kot moški, po drugi strani pa so tudi bolj vključene v družinske odnose (Hojnik Zupanc, 1999).

Katere dejavnosti nasplošno prevladujejo po upokojitvi?
Raziskave kažejo, da prevladujejo pretežno pasivne telesne dejavnosti: gledanje televizije, poslušanje radia, branje in manj aktivne dejavnosti.
Posamezne aktivnosti, ki po upokojitvi zajamejo več časa kot pred njo, so naslednje: gledanje televizije, več časa za dnevne obroke, branje, obiskovanje prijateljev in sorodnikov, pomoč družini in prijateljem, nakupovanje, popravila v stanovanju in sprehodi, izleti, igra z vnuki, obiski knjižnice, varovanje in skrb za domače živali (Hojnik Zupanc, 1999).
Pomembna oblika dejavnosti starega človeka je tudi vključevanje v vrstniške skupine, ki so starejšemu posamezniku referenčni okvir za socializacijo.

Upoštevati je treba še en dejavnik, pomembno povezan z aktivnim življenjem v starosti, to so ekonomske razmere. Finančno zahtevnejše aktivnosti (npr. izleti, potovanja, zahtevnejši konjički) se praviloma pojavijo pri višjem socialnem sloju (Hojnik Zupanc, 1999).
Razpoložljivost raznovrstnih sredstev in ponudnikov je le en pol dostopnosti storitev, drugi pol pa tvorijo posameznikova informiranost, ekonomska zmožnost in izbira najbolj primernega programa storitev. Okolje ima svojo vlogo pri obeh polih – pri spodbujanju nastajanja raznovrstnih storitev, informiranju, oblikovanju najprimernejšega individualnega programa in pri ekonomski dostopnosti (Hojnik Zupanc, 1999).

7 SOCIALNE MREŽE

Pojem socialne mreže izvira iz antropologije in je v začetku označeval strukturo socialnih odnosov posameznika. Kasneje pa so ga začeli uporabljati za opisovanje najrazličnejših vidikov družabnega življenja, predvsem tistih, ki nudijo posamezniku socialno oporo.
Mrežo dobimo tako, da v sredino narišemo krog, ki predstavlja izbrano osebo, nato pa okoli nje koncentrično rišemo kroge, v katere posameznik vpisuje osebe, s katerimi se druži po kriteriju čustvenih odnosov. V središče, ki mu lahko rečemo osebni predel, se vpisujejo osebe kot so partner, najboljši prijatelji, sorodniki,… Naslednji krog predstavljajo še vedno pomembne osebe, le da z njimi izbrana oseba ni več v zelo intimnem odnosu, še vedno pa se nanje obrača po pomoč. To so prijatelji, znanci, učitelji ipd. V zunanji krog spadajo znanci, s katerimi osrednja oseba izmenjuje informacije.

Družbo si lahko predstavljamo kot mrežo najrazličnejših odnosov med ljudmi, v kateri zavzamejo posamezniki določene točke, prostore, ki so vozlišča različnih odnosov: eno vozlišče so npr. družinski odnosi, drugi poklicni in delovni odnosi, nato družbene obveznosti in stiki, nato razne funkcije in položaji (Musek, 1994).

Socialne mreže predstavljajo celoto povezav med ljudmi, ki se pojavljajo v konkretnem življenjskem okolju posameznika, vendar pa so odvisna tudi od njegovih (subjektivnih) izbir in odločitev v okviru tega okolja. V mreže je posameznik torej po eni strani vpleten, po drugi strani pa se v njih vpleta. Po eni strani družbeno okolje preko konkretnih mrež na posameznika vpliva, po drugi strani posameznik izvaja vpliv preko mrež in jih uporablja za doseganje svojih ciljev. Družbena mreža pomaga posamezniku vzdrževati in graditi njegovo družbeno identiteto. V vezeh, ki jih posameznik spleta v okolju, si izbira tiste vezi, v katerih lahko razvija njemu lasten repertoar vlog in predstav o sebi, obenem pa ga članstvo v neki mreži postavlja pred nalogo, da izpolnjuje vloge in pričakovanja ostalih članov mreže oziroma, da ga člani njegove osebne skupnosti spoznajo kot takega. Socialna mreža je skupek povezav med posamezniki. Povezave socialne mreže lahko podpirajo podobnosti, običajne vzorce obnašanja ali vzorce nepravilnosti, ali pa lahko dajo le malo ali nič podpore.

Človek se lahko bolj ali manj vključuje v družbo. Ali ljudje veliko pričakujejo od vas? Ali pričakujejo, da boste ob določenem času na določenem mestu, da boste izpolnjevali obveznosti in imeli uspehe? Če na ta vprašanja odgovorite pritrdilno, ste najbrž tesno povezani z družbo. Pomembno je, kaj in kako delate. Zavest o dobri povezanosti z družbo lahko poudarja občutek varnosti. Vkjučen človek ve, da »nekdo« je, saj ga tako obravnavajo. Vidi in čuti, da je koristen. Sodeluje pri odločitvah, na voljo so mu mnoge priložnosti in uživa številne prednosti (Kastenbaum, 1985).
Vsak človek je skupinsko bitje, toda strokovna spoznanja in vsakdanje izkušnje govorijo, da se nekdo lažje povezuje, bolje komunicira in se bolje počuti v najmanjši človeški skupini, to je v paru. Drugim pa za temeljne človeške odnose bolj ustreza majhna skupina od treh do kakih osem ljudi (Ramovš, 2002).

7.1 Pomen socialnih mrež

Socialna mreža predstavlja izvor socialne opore, koncepta, s katerim označujemo vse oblike pomoči, ki so na razpolago posamezniku, ko se znajde v stresni situaciji. Na podlagi mnogih raziskav je bilo dokazano, da socialna opora blaži učinke stresa in je najbolj učinkovita takrat, kadar je posameznik soočen s težko življenjsko situacijo (Lamovec, 1993).
Dragoš (2000) govori o recipročnem vplivanju staranja in socialnih mrež. Staranje vpliva na socialne mreže skozi izbiro ljudi, s katerimi se družimo in način, kako to počnemo, po drugi strani pa lahko razumemo socialne mreže le, če poznamo obseg socialnih vezi, njihovih potencialov, kvalitet in učinkov.
Učinek mrežnih interakcij je predvsem odvisen od materialnega stanja, fizične kondicije starega človeka in njegovega spola. Pokazalo se je, da materialno slabše preskrbljeni posamezniki bolj kot premožnejši potrebujejo storitve socialnih mrež. Socialne mreže za razliko od formalnega trga delujejo na nedenarne pogone. Tudi zmanjšanje fizičnih zmožnosti skupaj s pomanjkljivostmi v socialni mreži ali ob odsotnosti le teh vodijo do resnih zdravstvenih posledic. Socialna spretnost žensk naj bi pogojevala močnejši vpliv mrež nanje, ženske bolj obvladajo gospodinjske veščine, pogosteje negujejo stike s sorodniki, sosedi in prijatelji in lažje zaprosijo za pomoč. Zaradi socializacijskih razlik naj bi bili moški v primeru odsotnosti mrežnega suporta bolj ranljivi od žensk. Na podlagi raziskav, ki so jih opravili v ZDA, pa so ugotovili, da imajo socialne vezi močnejši vpliv na moške, zlasti na tiste z nižjim nivojem osnovne fizične kondicije, da so učinki vdovstva na kardiovaskularno smrtnost močnejši pri vdovcih kot pri vdovah in da socialne mreže delujejo ne glede na spol bolj protektivno na tiste, ki imajo nižji nivo fizične kondicije kot na tiste z višjim nivojem (Dragoš, 2000).
Pri starih ljudeh ima že samo število socialnih vezi pomemben vpliv. Lennartssonova (1999 cit. po Dragoš, 2000) ugotavlja, da je bolj verjetno, da ljudje telesno in psihično zbolijo zaradi pomanjkanja socialnih stikov, kot pa da bi se redčile socialne mreže zaradi bolezni. Vzdrževanje stikov s prijatelji je pomembnejše od drugih neformalnih virov in zanemarjanje sorodnikov povroča večjo škodo, kot če jih starostnik nima več.
[wp_ad_camp_1]
7.2 Lastnosti socialne mreže

Lastnosti socialne mreže delimo na strukturalne in interakcijske:

1. Strukturalne lastnosti so tiste, ki se nanašajo na število in bližino zvez ter na gostoto. Mreža je v teh primerih lahko tesna ali ohlapna, večja ali manjša.
Poleg teh lastnosti omenjajo nekateri avtorji še naslednje strukturalne lastnosti socialnih mrež: pristopnost klastrov, ki pomeni razmeroma odprte enote, ter klik, kjer so vsi povezani z vsemi. Pomembna lastnost je tudi dosegljivost drugih članov mreže oziroma možnost stopiti z njimi v stik.
2. Med interakcijske lastnosti socialnih mrež pa štejemo pogostost stikov, vsebino izmenjav (vrsta informacije, intimnost, intenzivnost čustvene pripadnosti, materialna pomoč itd.), trajanje in trajnost odnosa, multiplost vlog in recipročnost.

Za tradicionalne družbe je značilna multiplost vlog, kar pomeni, da je posameznik prijatelj, sodelavec, sosed, sorodnik – vse hkrati, v urbaniziranih družbah pa so vloge vse bolj singularne. Izmenjave v mrežah niso več simetrične, največkrat so posledica razlik v statusu ali moči.
Poleg teh lastnosti je zelo pomembna tudi moč vezi znotraj socialne mreže, ki predstavlja kombinacijo intimnosti, medsebojne zaupnosti, recipročnosti in skupaj preživetega časa. Glede na moč vezi ločimo močne in šibke vezi, tako ene kot druge pa imajo vse prednosti in slabosti. Prednost močnih vezi je občutek varnosti in pripadnosti, ti odnosi pa lahko postanejo utesnjujoči in posameznika odrežejo od informacij, ki bi jih lahko dobil v širši skupnosti. Osebe s šibkimi vezmi imajo svojo lastno mrežo, iz katere črpajo informacije in predstavljajo boljšo povezavo s širšo skupnostjo. Od posameznika pa je odvisno, kakšno socialno mrežo si želi in predvsem je pomembno, da je z njo zadovoljen (Lamovec, 1993).

7.3 Neformalne socialne mreže

Neformalne ali naravne socialne mreže sestavljajo družina, soseska, prijatelji, sodelavci, klubi, društva, v katere je človek včlanjen. Izoblikovale so se organsko skozi življenje posameznika na temelju biološke pripadnosti, osebnih medčloveških vezi ali zakoreninjenosti v kraj ali delo, skozi članstvo v skupinah, ki ga je prineslo vsakdanje življenje.

Neformalna mreža temelji na medosebnih odnosih in solidarnosti in je v večji meri recipročna kot formalna mreža. Samostojnost v starosti se ne izpolnjuje zgolj s prejemanjem pomoči ob upadanju življenjskih funkcij, ampak tudi z recipročnim procesom izkoriščanja preostalih življenjskih sposobnosti, kar zadovoljuje potrebo čutiti se potrebnega.
Neformalne mreže so varne zaradi osebnega odnosa in moralne obveznosti, prostorske bližine in domačnosti odnosov med člani mreže. Prednost neformalnih mrež je ekonomičnost, hitro so dosegljive, prednost imajo moralne vrednote pred gmotnimi. Slaba stran neformalnih mrež pa je nizek prag varnosti, ker temeljijo na nekaj ključnih osebah in so zaradi tega ranljive in nestalne.

7.4 Družina kot neformalna socialna mreža

Družina je skupaj s svojo sorodstveno mrežo sociokulturna institucija, v kateri se na poseben način povezuje individualna svoboda in socialna povezanost, normativnost in spontanost. Družina se razlikuje od vseh drugih institucij, v katerih človek živi oziroma jim pripada, po tem, da je stalno prisiljena reagirati na potrebe drugih družinskih članov in članic. V drugih skupinah posameznik oziroma posameznica reagirata časovno in vsebinsko omejeno (Ule, 1995).

Nekateri pravijo, da je družina tako formalni, kot tudi neformalni sistem. Družinska in sorodstvena razmerja so del civilne družbe in predstavljajo najbolj neposredno sorodstveno sfero družbenih odnosov in najbolj zasebne življenjske sektorje. Te značilnosti poudarjajo družino kot neformalni sistem. Na drugi strani imajo družine in sorodstvena razmerja svojo tradicijo, skupne simbole, navade in kraj, določen način življenja. Zaradi tega in zaradi zgradbe in razgrajevanja v družbenem in kulturnem smislu pa so tudi formalni sistem. Podrejene so zakonom in pravilom zakonske zveze in ločitve, država in družba pa lahko naloži članom družine obveznosti, ki zadevajo njihove medsebojne odgovornosti.
Potencialni vzorci sorodstvenih povezav so v današnjem času bistveno bolj zapleteni kot v preteklosti in tudi precej bolj generacijsko omejeni. Vzrok za to je, da sodobna družina ni več trdna celota z enim očetom in eno mamo, ter enim ali več otroki. Obstajajo najrazličnejše družine z dvema odraslima, z enim odraslim ali z odraslimi v različnih vrstah razširjenega sorodstva. Družina postaja vse bolj rezultat individualne izbire, kot formalnih, preveč uveljavljenih obveznosti.

Ş svojim odzivom na zdravstveni problem se družina razkrije. In kot lahko posameznik ob bolezni dozori v strpnejšega, skromnejšega in pravičnejšega ali pa se ob njej zlomi, tako tudi družina poglobi svoje pozitivne lastnosti ali pa jih poslabša. Družinski člani lahko povezujejo svoje probleme z boleznijo starega človeka in jih z vso krutostjo zložijo nanj, da mu življenje postane pravi pekel. Marsikdaj se to navzven ne vidi prav jasno, saj celotna družina, vključno s starostnikom igra. Treba je imeti izostren čut za skrite grobosti, bodisi telesne ali čustvene narave. Čustveno šibke družine nimajo prilagoditvene širine. Člani se živahno branijo prevzeti odgovornost za nego bolnega. Sklicujejo se na svoje zaposlitve, z njihovim problemom naj se ukvarjajo socialne službe in zdravstvo. Le o svojih čustvih in odnosu do starostnika ne govorijo nikoli (Voljč, 2009).

Elmet (2001) imenuje člane družine, ki oskrbujejo stare ljudi neformalni oskrbovalci. Izraz definira posamezne družinske člane, ki izvajajo brezplačno oskrbovanje starejših odraslih kot primarni ali sekundarni oskrbovalci, kot polno zaposleni ali zaposleni za določen čas, in to ne glede na to ali živijo pri svojih oskrbovalcih ali ločeno od njih. Takšno oskrbovanje ponuja dolgoročno oskrbo, nadziranje kroničnih bolezni prizadetih in šibkih starejših oseb, ter zadovoljevanje njihovih potreb v vsakdanjem življenju.
Svojci so pomembni pomočniki starim družinskim članom, tako v emocionalnem kot instrumentalnem smislu, hkrati pa tudi posredniki med strokovnimi službami in starejšimi sorodniki.
Otroci pomagajo svojim ostarelim staršem na različne načine: pomagajo jim pri nakupovanju hrane, negi, pospravljanju po hiši in raznih drugih opravilih. Le malo otrok občasno starše podpira z denarjem.
Obveznosti otrok do svojih ostarelih staršev ne bi smeli enačiti s starševskimi obveznosti do otrok. Navsezadnje se starši, vsaj večina, prostovoljno odločijo za otroka in s tem poleg ljubezni in radosti prevzamejo tudi dolžnost do njega. V zameno zato ne bi smeli pričakovati pretirane hvaležnosti in občutka dolžnosti. Različna je tudi čustvena navezanost, neredko odvisna od doživetij v otroštvu, od privzgojenega občutka pripadnosti, od izoblikovanega značaja, kar vpliva tudi na odnos do staršev. V harmoničnih družinah je določena pripadnost samoumnevna (Birsa, 1992).
Včasih družina odločno zavrne skrb za bolnega starostnika. To se lahko zgodi že na začetku upadanja zdravstvene moči bolnika. Vzroki so različni. Najpogosteje gre za nezdrave odnose v družini, ki se vlečejo že vrsto let. Morda je zdajšnji bolnik vrsto let zatiral druge družinske člane, bil do njih nasilen, jih morda izsiljeval in zdaj se partner in otroci niti najmanj ne počutijo moralno odgovorni za bolnikovo nego. Najdejo se tudi svojci, ki menijo, da je skrb za bolnega starostnika naloga le zdravstveno – socialne službe in so polni zahtev do drugih, sami pa ne bi nič prispevali k boljši oskrbi starega človeka. Včasih so otroci in njihove družine že v kakšni stiski in bi skrb za ostarelega svojca lahko pomenila povod za dodatne spore in stiske, morda razpad družine. Družina je lahko že izčrpana zaradi drugih vzrokov in ne bi zmogla prevzeti še del te skrbi (Pentek, 1994).
Pomoč otrok ostarelim staršem je v nekaterih primerih lahko dvorezen meč, ki sproža pogoste spore. Bolj ko starejši človek hrepeni po neodvisnosti, teže sprejema pomoč, ki je zanj znamenje slabosti. Iz tega občutka pogosto izvira agresija proti sebi in tistemu, ki mu pomaga. Tudi otroci večkrat grešijo. Če že pomagajo svojim staršem, potem jim nikoli ne smejo pomagati tako, da jim jemljejo občutek lastne veljave ali da zanjo zahtevajo preveliko zahvalo. To predvsem velja za pretirano zaščitniško obnašanje do starih. Takšno obnašanje namreč stare ljudi žali, ker jih spreminja v »nebogljene otroke«.

Po navadi je glavni skrbnik ostarelega svojca hči, partner ali svakinja. Starost glavnega skrbnika se giblje med 40 in 60 let. Realno je zato pričakovati, da bo tudi glavni skrbnik imel zdravstvene težave. Pomembno je, da oseba, ki skrbi za ostarelega svojca, gleda tudi nase in da je njegova pravica in dolžnost, da si vzame čas zase (Pentek, 1994).
Možni so tudi zapleti v odnosu med ženo, ki je skrbnica ostarelega svojca in njenim možem. Skrb za starega in bolnega roditelja je zahtevna in vzame veliko časa. Nenadoma zmanjka ženi časa za moža, ki se pogosto počuti zapostavljenega, morda jeznega, ljubosumnega. Tega je manj v družinah, kjer mož aktivno pomaga pri skrbi za ostarelega svojca in tako ostane več časa tudi za njiju. Podobno se lahko počutijo otroci. Vse to lahko prinese v družino očitke in slabo počutje.

7.4.1 Starostnik in njegov partner

Tako kot v drugih življenjskih obdobjih ima tudi v starosti pomembno vlogo življenjski partner. Starejši poročeni ljudje ocenjujejo, da se je z leti njihov zakon celo izboljšal. Razloge za to oceno je mogoče iskati v dolgoletnem skupnem življenju, ki posameznike zbližuje z vidika potreb, navad in vrednot. Ločitev v starosti je redek pojav, ki pa privede do hudih stisk, saj prekinitev dolgoletnega življenjskega stila in navad vpliva na samospoštovanje, občutek izgube nadzora nad lastnim življenjem, ter poraja dvom o že preživetem življenju, ki se pojavi hkrati z občutkom, da je prepozno začeti znova. Nasprotno pa je vdovstvo v starosti zelo pogost pojav. S to izkušnjo morajo živeti bolj ženske kot moški, saj ženske v povprečju živijo dlje od moških. Ovdoveli v tem obdobju poročajo o večjem občutku socialne in emocionalne osamljenosti (Russi Zagožen, 2001).
Družinska solidarnost prihodnjih starih generacij je zaradi naraščajočega trenda ločitev prav gotovo bolj ogrožena kot pri sedanji stari generaciji (Hojnik Zupanc, 1999).
Verjetno se bodo vzorci bivanja v starosti spremenili tako, da bo vedno več starejših ljudi živelo v individualnih gospodinjstvih in manj s partnerjem. Vzrok za to so zelo pogoste ločitve v današnji srednji generaciji.

7.4.2 Starostnik in njegovi otroci

Starostniki se nagibajo k skupnem življenju s poročenimi otroki predvsem, če so bolni, če so vdovci, če imajo zelo nizke dohodke ali pa so zelo stari. Skupno življenje z otroki si močno želijo tudi starejše ženske, ki so nezadovoljne s svojim zakonom in iščejo v otrocih oporo in tolažbo. Mednje spadajo zlasti ženske, ki kar naprej zagotavljajo, da jim pomenijo otroci in vnuki edini in zadnji življenjski smisel. Le malo pa je srečno poročenih starejših zakoncev, ki si želi živeti skupaj z otroki.
Najbolj pogosti pomisleki, ki jih imajo stari ljudje glede skupnega gospodinjstva s poročenimi ali odraslimi otroci so naslednji: stari in mladi ne spadajo skupaj, ker imajo različen način življenja in različne navade, pri čemer starejšega človeka utesnjujejo in odrivajo, otroci morajo biti samostojni, starejši jim nočejo biti v napoto in podobno (Požarnik, 1981).

Pri medgeneracijskih povezavah je posebno dragocen prenos izkušenj iz ene generacije v drugo in medsebojno spoštovanje. Starostniki imajo veliko življenjskih izkušenj, ki jih lahko posredujejo mlajšim, pri čemer je važno, da jih mlajši sprejemajo s spoštovanjem, starejši pa bi morali biti tolerantni do odločitev, ki jih sprejemajo mlajši. Zaradi različnih stališč, ki jih posamezne generacije zavzemajo do pomembnih socialnih in osebnih tem, ter zaradi netolerantnosti do drugačnosti pa nastaja vse večja generacijska vrzel, ki starostnike odtujuje od ostalih generacij (Russi Zagožen, 2001).

Veliko starih ljudi živi sicer ločeno in neodvisno od svojih otrok, a imajo z njimi dokaj pogoste in tudi čustvene stike. Otroci bolj pogosto obiskujejo ovdovele, razvezane ali bolne starše. Stiki so bolj pogosti, če imajo starejši in mlajši podoben način življenja, podobne vrednote in poglede, če so čustveno navezani drug na drugega in če si lahko med seboj pomagajo. Najbolj pogosto obiskujejo starše hčerke.
Vsi stari ljudje si ne želijo enako obiskov otrok. Tako imajo na primer stari ljudje, ki imajo pogoste stike s prijatelji in znanci, manj stikov z otroki in jih tudi toliko ne pogrešajo. Nasprotno pa se bolj pritožujejo nad domnevno redkimi obiski otrok in drugih družinskih članov tisti stari ljudje, ki živijo osamljeno, brez prave družbe, zanimanja, hobijev in privlačnih ciljev. Mednje sodijo tudi tisti, ki so vse življenje »živeli samo za družino«.

Spori z otroki
Spori med starši in poročenimi otroki, ki živijo v skupnem gospodinjstvu, so pogosti. Do sporov pride najpogosteje takrat, kadar starejši nimajo dovolj prostora zase, potem kadar morajo živeti skupaj z otroki iz ekonomskih razlogov, ker na primer nimajo lastnih dohodkov ali pa so ti zelo nizki, in kadar se način življenja, vrednote v družbi in vzgojni prijemi hitro spreminjajo, tako da se v tem generacije močno razhajajo.
Do resnih sporov pride tudi, kadar poskušajo starši nastopiti preveč avtoritativno. V posebno hudih primerih zahtevajo starši brezpogojno poslušnost pri čemer se sklicujejo na svoje »starševske pravice«, življenjske izkušnje. Nenehno kritizirajo, vedno vse bolj vedo kakor njihovi odrasli otroci in jim ne pustijo živeti po svoje (Požarnik, 1981).
Nekateri starši prikrivajo svojo negotovost z nekakšno bolestno ranljivostjo, občutljivostjo in prizadetostjo. To je podzavesten poskus, da bi obvladali ljudi okoli sebe. Takoj ko nekaj ne gre po njihovem, že so potrti, zatečejo se v domnevno bolezen, otrokom kar naprej nekaj očitajo, posebno nehvaležnost in nerazumevanje.

7.4.3 Starostnik in njegovi vnuki

Vloga starih staršev se je do konca prejšnjega stoletja izredno spremenila. Takrat so otroci, starši in stari starši pogosto živeli v isti hiši in samo po sebi se je razumelo, da so najstarejši odločali o tem, kaj je prav in kaj narobe. Tega ni več. Stari starši te vloge nimajo več. To pa ne pomeni, da so zato manj pomembni. Otrokom in vnukom lahko pokažejo, kako obvladati spremembe, saj so sami preživeli kar najbolj drastične spremembe (Stoppard, 1990).
Dobrodošli so stari ljudje, ki se znajo toliko umakniti mlademu rodu, da mu puste njegovo lastno življenje, pa so vendar toliko blizu, da so brž dosegljivi, kadar jih mladi potrebujejo. Morda ne več kot delovno moč, pač pa kot nekoga, ki daje vsej družini poseben čar, posebno pa svojim vnukom, od pravljic najmlajšemu do dobrosrčnih svetov tistim, ki bodo kmalu stopili v samostojno življenje. Kakšna škoda, da bi se tak očanec umaknil predaleč in bi potem upravičeno imel občutek, da ga nihče ne potrebuje več (Sodja, 1991).
Stari starši imajo lahko za vnučke pomembno mentalno-higiensko vlogo. Danes, ko se je družina zožila, se na otroke tudi hitreje prenašajo vsa nasprotja med starši ali njihove osebnostne motnje. Pri tem lahko stari starši marsikaj napravijo, lahko ublažijo ostrino negativnih čustev. Poleg tega lahko vnuki ob njih razvijejo bolj zdrav in pozitiven odnos do starosti. V medsebojnih stikih lahko stari starši in vnučki osebnostno rastejo. Ni redko, ko uživajo stari starši posebno zaupanje vnukov, saj je med njimi običajno manj napetosti (Požarnik, 1981).
Odnos starih staršev do vnučkov je danes zelo različen. Nekateri stari starši zelo uživajo v bližini vnukov, ker jim vnuki nadomeščajo lastne otroke, do katerih nimajo več občutka starševske odgovornosti. Drugi spet radi vidijo, da pridejo vnučki na obisk, a tudi, da potlej gredo.
Običajno je tako, da stari starši pripisujejo odnosu do vnučkov večji pomen, kakor ga pripisujejo vnuki odnosu do starih staršev. Stari starši imajo vnučke za neposredni sestavni del družine, kot otroke svojih otrok, medtem ko jih vnuki doživljajo enakovredno tetam in stricem.

7.4.4 Starostnik in ostali sorodniki

Čeprav so za stare ljudi socialni odnosi z možem ali ženo in otroki zelo pomembni, pa to še ne pomeni, da so tudi edini.
Z leti se lahko okrepijo prijateljske vezi med brati in sestrami, ki so se predhodno malo videvali.
Starejši ljudje, ki niso bili nikoli poročeni, imajo po pravilu tesnejše stike z brati in sestrami kot poročeni, posebno še, če imajo ti otroke.
Ženske tudi v poznih letih sorodnike najbolj povezujejo in sklepajo največ stikov. Pri tem je zanimivo, da je zveza med sestrami najbolj pristna in tesna, tesnejša kot med sestro in brati in zlasti tesnejša kot med samimi brati. Raziskave so pokazale, da so stiki s sestrami in brati najtesnejši, dokler je živa še mati. Ko mati umre, se stiki zmanjšajo. Sploh so ostareli starši nekakšen vezni člen družine, kajti pri njih se bratje in sestre največkrat srečajo, izvejo novice drug o drugem in podobno.
Bratje in sestre pa tudi prijatelji postanejo eni redkih, ki še poznajo starega človeka ter se ga spomnijo iz mladosti ali iz srednjih let. Z njimi dobi priložnost, da obuja spomine, ohrani stik s preteklostjo in sestavlja »sliko svojega življenja« (Russi Zagožen, 2001).

7.4.5 Prijatelji, znanci

Prijatelji, znanci, vrstniki so poleg družine najpomembnejša skupina, v kateri posameznik na naraven in spontan način zadovoljuje svoje potrebe po čustveni bližini, druženju, svetovanju, razumevanju, pomoči, ter obenem rešuje težave in stiske, s katerimi se srečuje. Skozi ta odnos gradi samozaupanje, občutek pripadnosti, dobiva emocionalno podporo, izmenjuje informacije in stališča glede življenja. Vendar mora posameznik za vzpostavitev in ohranitev teh odnosov prispevati tudi sam.
Ni treba, da je človekova družabna mreža velika. Ni pomembno, koliko prijateljev ima, pomembna je kakovost prijateljskih odnosov. Če človek več daje kot prejema, ga tako prijateljstvo bolj izčrpa kot izpolni. Potrebuje vsaj eno osebo, ki mu bo dajala toliko, kot on njej. Če ima človek dobre prijateljske stike, se mora potruditi, da jih vzdržuje. Človek mora dati prijateljem vedeti, da misli nanje, jim kdaj napisati kartico ali jim poslati elektronsko sporočilo ali pa jim telefonirati. Poskušati mora spet obuditi prijateljstva, ki so zaradi kakšnega spora zamrla. Povedati jim mora, da mu je žal. Dati jim mora vedeti, da bi jih rad spoznal (Creagan, 2001).
Tudi krog znancev se z leti vedno bolj oži. Praviloma imajo starejši moški več stikov s prijatelji in znanci kakor ženske. Pogostnost stikov s prijatelji je odvisna tudi od tega, ali so starejši ljudje poročeni ali ne. Krog znancev samskih ljudi se z leti počasneje oži kakor pri poročenih. Razlog je preprost: samci ali ljudje, ki že dalj časa nimajo partnerja, imajo večji krog znancev in prijateljev, ker imajo več časa zanje.
Vse pomembnejša pa postaja tudi vzpostavljenost širše socialne mreže, na primer povezanost s prijatelji. Za psihično blagostanje in samospoštovanje včasih zadostuje že en sam dober dolgoletni prijatelj, pa čeprav živi daleč in se stiki ohranjajo le preko telefonskih pogovorov.
Eden najboljših znanilcev dolgoživosti je, da postane starostnik del družbene mreže prijateljev in družinskih članov. Kako pomembno je to? V ZDA se je pokazala dvakrat višja smrtnost v skupini starostnikov nad 75 let, ki živijo sami, v primerjavi s tistimi, ki živijo s sorodniki in prijatelji. Lahko se vključijo v prostovoljno dejavnost ali v skupino za samopomoč. Potrebno je negovati prijateljstvo z mladimi. Mlajši prijatelji skrbijo za zanos, starejši pa za modrost (Creagan, 2001).

7.5 Formalna socialna mreža

Kadar človek v tako imenovanih naravnih življenjskih okoliščinah ne dobi potrebnega razumevanja, podporo in pomoč poišče v formalnih oblikah, ki so na razpolago. To so razne institucije, kjer strokovno usposobljeni posamezniki pomagajo v stiski ter informirajo, na kakšen način in kje se lahko pomoč poišče. Čeprav s tem ne morejo nadomestiti potreb po čustvenih stikih, ki jih lahko dobimo v družinskih in prijateljskih vezeh, so pomembne, saj morda za kratek čas ustvarijo izkušnjo pripadnosti in smisla (Čačinovič,1994).
Odnos, ki se vzpostavi med posameznikom in formalnimi socialnimi mrežami običajo poteka v institucionalnem okviru, ki ima profitni motiv. Posameznik kot prejemnik nastopa v vlogi klienta, uporabnika. Podporo in pomoč pa nudijo strokovnjaki, ki so za svoje delo plačani.

Formalna mreža storitev zajema storitve, ki so organizirane v bivalnem okolju in se odvijajo na domu uporabnika ali v lokani skupnosti v bližini njegovega doma ter so sistemsko regulirane. Razlikujejo tri temeljne značilnosti mrežnega odnosa:
• varnost, ki zajema predvidljivost, zanesljivost in hitrost reagiranja
• sociabilnost, h kateri štejemo domačnost, zaupanje, empatijo in enakost v odnosih
• ekonomičnost, ki pomeni cenovno sprejemljivost, storilnost in dosegljivost ponujenih storitev (Hojnik Zupanc, 1999).
Formalne mreže so po navadi visoko storilne, ker je storilnost sistemsko ovrednotena s standardi in normativi, osebje je strokovno usposobljeno in razpolaga s tehničnimi pripomočki. Dosegljivost je lahko na visoki ravni, ker so formalne mreže organizirane, redno delujejo in so tudi cenovno prilagojene individualnemu materialnemu standardu. Na drugi strani pa je dostopnost lahko tudi na nizki ravni, če potencialni uporabnik ni obveščen o ponudbi in pogojih dosegljivosti storitev ter če ponudba ne dosega ravni potreb (Hojnik Zupanc, 1999).

Razlikujemo dva tipa formalnih mrež: strukturno in individualno podporno mrežo. Pri prvi gre za povezanost organizacij, ki izvajajo storitve na domu, pri drugi pa za individualno podporno mrežo, ki jo tvorijo organizirane službe. Strukturna formalna mreža je stabilna, z določenimi statusi in vlogami, individualna formalna mreža pa pomeni bolj spremenljivo interakcijo glede na potrebe in zadovoljstvo posameznika (Hojnik Zupanc, 1999).

Za strukturno formalno mrežo je značilna kompleksnost medsebojno odvisnih nalog: vodenja, koordiniranja, izvajanja, strokovne podpore, kontrole, evalviranja, planiranja in alokacije sredstev. Ta soodvisnost terja timsko delo. Tim sestavlja skupina ali mreža oseb, po navadi z različnih disciplinarnih področij, ki se med seboj povezujejo z namenom, da sistem storitev v bivalnem okolju čim bolj prilagodijo potrebam starih ljudi (Hojnik Zupanc, 1999).
Individualna formalna mreža temelji na identifikaciji subjektivnih, izraženih ali občutenih potreb. Občutene potrebe se običajno odkrijejo skozi raziskave (npr. posameznik »čuti«, da bi potreboval pomoč v gospodinjstvu, vendar še ni sprožil akcije, da bi pomoč tudi dobil). Izražene potrebe pa posameznik izrazi s pobudo za zadovoljitev (Hojnik Zupanc, 1999).

7.6 Delovanje socialnih mrež

Mreža medosebnih odnosov in razmerij ne deluje samo v prijetnih, zadovoljnih in srečnih življenjskih okoliščinah, temveč naj bi delovala tudi takrat, ko se posameznik znajde v stiski, nesreči ali bolezni. Prav v takih situacijah, ko je človek nemočen, ko se ne znajde in ne zmore delovati v vseh svojih zmožnostih in sposobnostih, potrebuje pomoč in podporo. Samo-umevno jo pričakuje najprej od ljudi, s katerimi je bolj ali manj v tesnih odnosih – v svoji naravni socialni mreži. Kadar stisko ljudje v neformalni oziroma naravni socialni mreži vidijo, slišijo ali čutijo, so jo lahko pripravljeni pomagati reševati po svojih sposobnostih. V nasprotnem primeru je posameznik prisiljen prositi za pomoč formalne oblike socialnih mrež, še posebej, če je problem še vedno prisoten.

7.7 Socialne skupine

Socialna skupina je definirana kot zbirka ljudi, ki prihajajo skupaj zaradi različnih formalnih in neformalnih razlogov. Socialne skupine nam dajo možnost in zahtevo, da prevzamemo določeno vlogo. Ljudje sestavljajo socialni prostor, v katerem se naše navade oblikujejo glede na skupinska pravila in klimo v prostoru. Socialne skupine imajo velik vpliv na razvijanje pravil obnašanja. Večina socialnih skupin ima notranjo organizacijo. Narava in organizacija skupin lahko sega od neformalnih do formalnih organizacij, ki imajo namen, doseči nek cilj. Za mnoge socialne skupine je značilno, da se ljudje, ki se v njej nahajajo, nagibajo k pridobivanju istih interesov in vrednot (Kielhofner, 2002).

7.8 Starostnik in socialne mreže

V starosti število stikov z drugimi ljudmi upade. S smrtjo zakonskega partnerja, prijateljev, znancev imajo starejši ljudje vse manj družbe, saj težje sklepajo nova poznanstva. Prav tako je treba upoštevati, da so med ljudmi velike razlike v potrebi po druženju z drugimi. Tisti, ki so bili že v mladosti ali v srednji odraslosti usmerjeni navzven, k drugim ljudem, bodo tudi v starosti iskali stike z njimi in izbirali take aktivnosti, ki jim bodo to omogočale. Nasprotno pa bodo tisti, ki niso kazali toliko zanimanj za druženje, tudi sedaj bolj odmaknjeni od ostalih in nagnjeni k aktivnostim, kjer bodo pretežno sami (branje, vrtnarjenje, ročna dela).
Življenje starega človeka je usmerjeno pretežno v interakcijo s partnerjem in otroci. Partner, otroci, sorodniki, prijatelji in sosedje so pomemben potencial za starega človeka. Socialna podpora, ki jo star človek lahko dobi v tem okviru, pozitivno vpliva na njegovo funkcioniranje in psihično počutje. Uravnava napetost stresa in posameznikovo zdravje. Raziskave kažejo, da so najboljši medgeneracijski odnosi takrat, kadar generacije živijo ločeno, vendar dovolj blizu skupaj, da so stiki možni vsaj enkrat ali večkrat tedensko. S staranjem narašča občutljivost za sociabilnost okolja bolj kot za druga merila v okolju. Stari ljudje so bolj kot druge generacije občutljivi na komunikacijo (Hojnik Zupanc, 1994).
7.9 Odhod v dom – izguba socialnih stikov

Ko star človek pride v dom za ostarele, izgubi stik s svojim prejšnjim okoljem, kjer je živel. Obiski svojcev niso tako pogosti in z njimi starostnik ni več v stalnem odnosu. Zaradi starosti in pogosto tudi težje pomičnosti lahko gredo sami domov le poredkoma (Postružnik, 2000).
Tisto, kar v starosti grobo pretrga vzpostavljeno socialno mrežo, je selitev starega človeka. Do te lahko pride zaradi spremenjenega ekonomskega statusa, izgube partnerja, pojava resne bolezni in drugih osebnih ali zunanjih dejavnikov. Vsaka selitev zahteva prilagoditev na novo okolje, kar povzroča stres, posebno hud stres pa predstavlja namestitev v dom za ostarele. Star človek mora zapustiti svoje domače okolje, prekiniti mora stike z ljudmi, ki so mu bili blizu. Svoje domače okolje zamenja za institucijo, v kateri živijo sami tujci. Tak dogodek je za starostnika velik šok. Umrljivost teh ljudi je velika ravno v prvem letu po sprejemu v ustanovo, ko se stari prilagajajo na selitev. Razlogi za to so različni. Eden je v dejstvu, da so v domu nastanjeni najbolj bolni stari ljudje, ki so zaradi zasedenih zmogljivosti doma čakali na samo nastanitev več let in jo tako dočakali že v zelo slabem zdravstvenem stanju. Drugi razlog je v oslabitvi imunskega sistema starega človeka, ki se poslabša zaradi stresnosti selitve v dom. Nekateri starostniki selitev v dom doživljajo kot »simbolično smrt«, saj je verjetnost, da se bodo vrnili v svoje domače okolje, minimalna. To vedo in čutijo, zato izgubijo voljo do življenja. Dodatna težava je, da star človek ob namestitvi v dom izgubi mnogo zadolžitev, ki jih je imel doma. Tu mu kuhajo perejo, zanj je materialno dobro poskrbljeno. S to po eni strani zanj nujno razbremenitvijo pa izgubi tisto, kar je do sedaj dajalo smisel njegovemu življenju. Sledi vprašanje: Zakaj sploh živim? In če ne najde nekega smiselnega »zato«, se ne poslabša samo njegovo psihično blagostanje, ampak mu oslabi tudi telo (Russi Zagožen, 2001).

S prihodom v dom izgubi star človek svoje dotedanje socialne stike z družino, sosedi, prijatelji in znanci, saj se pozneje omejijo le na občasne, čedalje redkejše obiske. Stanovalci doma so tako osiromašeni za temeljni medčloveški odnos, ki ga lahko uresničujejo le v primarni družini, v manjši skupini. To jih potiska v pasivnost in jim daje občutek nekoristnosti in nepotrebnosti. Tako izgubijo stike s srednjo in mlado generacijo, kar jim onemogoča prenos bogatih življenjskih izkušenj in spoznanj, vse to pa pripelje do osamljenosti, čustvene otopelosti in marginalizacije. Z brezkompromisnim prilagajanjem domskemu redu izgubljajo ljudje v domu občutek individualnosti in lastne osebnosti, s tem pa se izgubljata tudi notranji mir in zaupanje vase (Postružnik, 2000).

Srečanje z mislijo o preselitvi v zavod je lahko vzrok za globoko tesnobo in vznemirjenost. Star človek in njegova družina sta največkrat ranljiva in zbegana. Čeprav je sprejem v dom videti rešitev, se družina čuti krivo, star človek pa zapuščenega. Vendar v vseh primerih to ne drži. Mogoče je družina storila vse, kar je mogla, da bi mu pomagala. V enaki stiski je tudi on, ker se mu zdi, da je drugim v breme in ker se bo odselil (Kastenbaum, 1985).

Psihohigiensko gledano je gotovo bolje, da se oseba preseli v institucijo, ko je še aktivna, tako da si uredi življenje v njej po svojih potrebah in vzpostavi odnose s sostanovalci po lastnih željah. Tako dom za ostarele ne bo le »čakalnica za smrt«, ampak nova priložnost za kvalitetno preživljanje starosti (Russi Zagožen, 2001).

7.10 Osamljenost starostnikov

Star človek potrebuje tesen medčloveški odnos in redno komunikacijo z nekom, ki ga doživlja kot »svojega«: s sorodnikom, znancem, prijateljem. Če tega nima, je osamljen. Osamljenost pa je ena najtežjih duševnih in socialnih tegob v starosti. Osamljenost pri starem človeku v veliki meri izniči učinke materialnega blagostanja, po psihosomatski poti povzroča ali povečuje telesna in duševna obolenja ter dela starega človeka težavnega za sožitje v socialnem okolju (Ramovš, 2002).
Nekateri stari ljudje sami povečujejo svojo osamljenost, ker dolgočasijo ljudi okoli sebe z zgodbami, ki so jih že večkrat povedali. To je ena najbolj pogostih posebnosti nad katerimi se pritožujejo ljudje, ki pravijo, da niso radi s starimi. Vendar je v tem ponavljanju več smisla, kot ga lahko zaznajo zdolgočaseni poslušalci. Večkrat povedane zgodbe so namreč zelo izbrane. Pogosto delujejo povezovalno. Človeku omogočajo, da si uredi misli. Še več, ponavljanje je lahko posledica ali vzrok družbene osamitve. V tujem in negostoljubnem okolju ostane staremu človeku razen spominjanja malo drugih možnosti, da ne bi bil čisto sam. To je sorodno posledicam čutnega prikrajšanja ljudi vseh starosti. Misli prevzamejo spodbudo, ki je v okolju ni, trdno vpeljano pa lahko poveča človekovo osamitev (Kastenbaum, 1985).
Zoper osamljenost lahko vsak posameznik marsikaj stori. Če se zaveda ljudskega reka: »Drevo se na drevo naslanja, človek na človeka«, bo skušal biti drugim v oporo – z upanjem, da je življenje pravično in da se bo tedaj, ko bo sam nekoga potreboval, tudi zanj našla sorodna duša (Birsa, 1992).
Osamljenost je pogost pojav pri starejših osebah, ki so izgubili bližnje sorodnike ali prijatelje. Nekateri pravijo, da je osamljenost težje prenesti kot bolezen. Osamljenost pospešuje proces staranja, ker starejše osebe izgubijo voljo do življenja, če spoznajo, da so nekoristni ali imajo občutek, da so svoji družini odveč. Do osamljenosti pogosto pride pri osebah, ki so dočakale starost brez zakona ali so se ločile, nato pri osebah brez otrok, pri osebah, ki so se izolirale od svoje družine zaradi nesoglasja med generacijami. Ženski, ki ima otroke in jih je v ljubezni vzgojila, je mnogo lažje dočakati starost kot ženski, ki ni rodila. Bolj kot je človek star, bolj se zmanjšuje število bližnjih sorodnikov in prijateljev. Najtežje se prenese izgubo zakonskega partnerja ali otrok, posebno v tistih primerih, ko je zakonsko življenje potekalo v mirnih in skladnih odnosih. Starejše osebe imajo rade mirno življenje, težko pa prenašajo samoto (Suić,1981).
Starejši ljudje se morajo sami boriti proti osamljenosti. Morajo obnoviti stike z družino in nekdanjimi prijatelji in iskati nove prijatelje v društvih upokojencev. Boriti se je treba proti osamljenosti in čim dlje obdržati vloge v družbi. Negovati je treba dobro razpoloženje in odgnati pesimistične misli. Življenje lahko vsakomur ponuja radost in zadovoljstvo. Veliko pomaga ohranjanje kontaktov z mladimi ljudmi, na primer z vnuki. Če je le mogoče morajo starejši nadaljevati življenje v krogu svoje družine in se z nečim ukvarjati. Treba si je prizadevati, da se vedno nekaj novega naučimo in se boriti proti dolgčasu (Suić, 1981).

Človek, ki ga družba izloči, preden je popolnoma pripravljen na to, bo verjetno potrt in se zaman poskušal upirati. Kdor pa tudi po upokojitvi zmore razvijati družbene in izrazne razsežnosti svoje osebnosti, bo v poznih letih verjetno bolj užival.

7.11 Socialna izolacija

Število stikov s soljudmi se v starostnem obdobju običajno zelo redčijo. S tem ko se človek stara, postopoma izgublja vezi s svojo socialno mrežo. Vzroki za to so različni. Eden izmed njih je smrt zakonskega partnerja ali prijatelja, znanca, soseda. Smrt zakonskega partnerja pogosteje na svoji lastni koži občutijo ženske, saj je znano, da je življenjska doba žensk daljša kot pri moških. Vzrok za upadanje stikov pri starejših je tudi fizična nezmožnost, ki lahko osebo pripelje do točke, ko jo priklene na posteljo. V takšnih primerih starostniki res nimajo veliko možnosti za socialne odnose. Nadalnje so lahko vzroki najrazličnejše bolezni, ki se ne malokrat pojavijo pri starejši osebi, nesposobnost navezovanja stikov… Vse to in še več pa lahko povzroči socialno izolacijo.
Socialna izolacija je definirana kot neudeležba v ključnih aktivnostih družbe, v kateri oseba živi (Fieldhouse, 2003).
Socialna izključitev pa vodi do resnih težav v zvezi z zdravjem, saj je človek socialno bitje, ki potrebuje tesen medčloveški odnos.

7.12 Skupine za samopomoč

Skupine nastajajo zaradi različnih motivov in v razne namene. Lahko so organizirane, lahko pa nastanejo tudi spontano. V nekatere skupine člani vstopajo prostovoljno, zato jih imenujemo neformalne skupine. V druge, formalne skupine, pa je vključitev pogosto obvezna.
Razlika je tudi med primarnimi skupinami (družina, soseska) in sekundarnimi, v katere se posameznik vključuje kasneje.

Pobudo za ustanovitev skupin starih za samopomoč sta leta 1987 uresničila Tone Kladnik in Branka Knific v Domu upokojencev v Izoli. Izkazalo se je, da so odgovor na žgoče potrebe starih ljudi. Poleg tega je bilo veliko zanimanje za uvajanje skupin v novih domovih za stare in v domačih okoljih krajevnih skupnosti.
Vodstvo projekta je v rokah Inštituta Antona Trstenjaka in Združenja za socialno gerontologijo in gerontagogiko Slovenije.

V dosedanjem razvoju projekta skupin starih za samopomoč so vidne naslednje štiri faze:
1. naključni začetek dela s skupinami starih za samopomoč ob usposabljanju za skupinsko delo v letih 1987 do 1988,
2. akcijski projekt uvajanja skupin starih za samopomoč v Sloveniji v letih 1989 do 1991,
3. naglo širjenje skupin po Sloveniji v letih 1992 do 1996 in
4. sistematični razvoj mreže skupin starih v letih od 1997 do 1999 (Ramovš, 2002).

Skupine so bile vpeljane v najrazličnejših okoljih po več kakor sto krajih Slovenije, od skrajno podeželskega okolja, kjer so v oddaljeni hribovski vasi skoraj sami stari ljudje, do najbolj razvitih urbanih naselij, od majhnih zaselkov do večjih mest, od domov za stare ljudi do domačega okolja. Najbolj nepokrito področje glede skupin je ljubljanska kotlina, zlasti samo mesto Ljubljana. Razlogi, da se ta akcijski projekt v Ljubljani ni uvajal in širil tako kakor drugod po Sloveniji, so zlasti: nihče ni dal za to pobude, veliko mesto je bistveno manj pregledno kakor manjši kraji, življenje ljudi pa bolj anonimno, v ustanovah vlada nezavedna samozadostnost metropole, da je tu »vse boljše« kakor v provinci (Ramovš, 2002).
Skupine za samopomoč so sodobna oblika nekrvnega sorodstva, nadomestilo velike družine. Velik pomen imajo predvsem za stare, ki so v domskem varstvu, saj na ta način delno nadomestijo družino in prejšnje socialno okolje.
S svojimi raznovrstnimi dejavnostmi veliko prispevajo k človekovemu zadovoljstvu, zdravju in kvaliteti življenja nasploh. V njih ljudje neposredno in celostno zadovoljujejo svoje potrebe in rešujejo svoje težave, saj njihovo delovanje ni odtujeno iz konkretne vsakdanjosti, zato ima nanje in na okolico tudi celosten življenjski vpliv (Hojnik Zupanc, 1997).

Skupine v visoki meri dosegajo svoj cilj ustvarjanja temeljne človeške povezanosti, v bistveno nižji meri cilj povezovanja vseh treh generacij v celoto, zelo nizko pa cilj sprejemanja starosti (Ramovš, 2002).

7.13 Medgeneracijske skupine za kakovostno starost

Medgeneracijska skupina za kakovostno starost je prijateljska skupina, v kateri se redno srečuje nekaj ljudi iz tretje in druge generacije, pa tudi iz prve, ali pa je z mladimi vsaj občasno tesneje povezana. Ljudem, ki so v teh skupinah, se sožitje v njih tako priljubi, da jih doživljajo kot svojo pravo družino. Skupina starim ljudem prepreči osamljenost, srednja generacija se v njej pripravlja na svojo kakovostno starost, mladi pa odkrivajo modrost življenja pri starih ljudeh.
Voditelji in voditeljice so povečini predstavniki srednje generacije, pogosti člani so tudi mladi upokojenci. Skupine so številčno omejene in štejejo od 9 do 10 članov. Srečujejo se enkrat tedensko, v istem prostoru, srečanje traja 90 minut. Po letu in dveh rednega srečevanja, pogovarjanja in druženja ob raznih dejavnostih, postanejo tako tesno povezani med seboj, kakor najboljši prijatelji ali sorodniki.
Za dobro delovanje skupin je odločilno pridobivanje primernih prostovoljcev srednje generacije in in njihovo dobro usposabljanje za ustanovitev in vodenje skupine.
Take skupine delujejo po krajevnih skupnostih v mestih in tudi v vaseh, nad 170 pa jih je tudi v domovih za stare. Skupine, ki delujejo v istem kraju, so organizacijsko povezane v krajevno mrežo medgeneracijskih skupin za kakovostno starost, te pa naprej v nacionalno mrežo.

7.14 Prostovoljno delo s starimi

Prostovoljno delo poteka v okviru vladnih (programi v osnovnih in srednjih šolah, dijaških domovih, v bolnišnicah, v domovih za stare in centrih za socialno delo) in nevladnih organizacij (Rdeči križ, Karitas, Društva upokojencev, invalidske in druge humanitarne organizacije), ki ga opravljajo tako profesionalci kot tudi laiki.

Cilj prostovoljnega dela je ohranjanje avtonomije in individualnosti starega človeka in spodbujanje lastne odgovornosti, ohranjanje telesnih in duševnih sposobnosti. Prostovoljno delo predstavlja starim ljudem varstvo njihovih pravic in vir informacij o oblikah in vrstah pomoči, ki so namenjene za zadovoljevanje njihovih potreb, tako materialnih kot nematerialnih. V ospredju je pomen dobrih medgeneracijskih odnosov, gre za povezovanje in ohranjanje stikov s pripadniki mlajše in srednje generacije.
V Domu upokojencev Danice Vogrinec, Maribor že več let sodelujejo s srednjimi šolami. Program prostovoljnega dela srednješolcev vodijo in organizirajo socialne delavke v domu in mentorji na šolah. Stanovalci doma, ki želijo prijateljevati z mladimi in dijaki, ki so se odločili za prostovoljno delo se srečajo v domu. Na tem srečanju se mladi in stanovalci doma predstavijo. Po predstavitvi se oblikujejo pari »babic/dedkov in vnukov/vnukinj«. Dijaki pozneje obiskujejo svoje »babice« in »dedke« v domu enkrat tedensko. Navadno jih obiščejo v sobi, kjer se pogovarjajo, po želji jim kaj preberejo, napišejo pismo, gredo skupaj na sprehod ipd. Ta program dobro vpliva tako na stanovalce v domu kot tudi na dijake srednjih šol. Starostniki se v tem odnosu počutijo pomembne, koristne, saj predajajo svoje izkušnje mlajšemu rodu. Mladi pa na ta način spoznavajo staranje in kar je zelo pomembno, se že v obdobju mladosti pripravljajo na svojo lastno starost.

7.15 Društvo upokojencev

Društva upokojencev imajo predvsem funkcijo druženja in informiranja svojih članov. Organizirajo različne prireditve ob praznikih, izlete, športne in kulturne dejavnosti in pomagajo z nasveti. Obiskujejo bolne člane in pomagajo drug drugemu preko Sklada vzajemne pomoči.
Zveza društev upokojencev Slovenije trenutno vodi projekt »Starejši za višjo kakovost življenja doma«. Omenjeni projekt se izvaja na nivoju države. S projektom skušajo ugotoviti, kakšne so potrebe starih po pomoči, kakšno je njihovo osebno počutje, kakšna je njihova kakovost bivanja… Zveza društev upokojencev Slovenije bi rada vzpostavila sodelovanje z drugimi društvi, ki se ukvarjajo s podobno tematiko. Tako bi združili moči in poskrbeli za boljše življenje starostnikov.

8 STAROST – TEHNOLOGIJE IN PRIPOMOČKI

Razvojni proces od kategorialne opredelitve k individualnemu izražanju potreb se na individualni ravni starega človeka operacionalizira v treh možnostih zmanjšanja odvisnosti:

• starejši se lahko preselijo tja, kjer so že razvite profesionalne mreže socialnih in zdravstvenih storitev; to so lahko segregirana ozemlja, tako imenovane upokojenske skupnosti ali pa prilagojene stanovanjske zgradbe, opremljene s potrebno socialno zdravstveno in varovalno infrastrukturo v starostno raznovrstnih naseljih

• storitve “pridejo” k posamezniku na dom; sem spada sistem organiziranih socialnih in zdravstvenih storitev v lokalnem prostoru, različne oblike samopomoči in sosedske pomoči
• storitve na daljavo (remote services); telekomunikacijska tehnologija omogoča posamezniku, da ima dostop do storitev, ki so prostorsko oddaljene, še posebej pa je pomembna pri vzdrževanju prostorsko razpršene socialne mreže, kar še posebno velja za sorodstvene in prijateljske vezi (Cullen 1994).

Hojnik-Zupanc (1999) pravi, da je “temeljni namen vseh omenjenih vrst tehničnih pripomočkov, izboljšati kvaliteto samostojnega bivanja v lastnem stanovanju, tudi v pozni starosti”.
Baeyens (v Hojnik-Zupanc 1999) govori o potrebi po “četrti industrijski revoluciji”, ki naj bi bila usmerjena v razvoj tehnologije za najbolj krhko skupino prebivalcev, kamor uvršča bolne, invalidne in pomoči potrebne starejše ljudi v četrtem življenjskem obdobju.

Nova tehnologija vpliva na življenje starejših ljudi na dva načina. Na eni strani podaljšuje življenje z novimi metodami zdravljenja in z zgodnjim odkrivanjem bolezni, na drugi strani pa omogoča tudi večjo samostojnost človeka v njegovem bivalnem okolju. Sem spadajo komunikacijska tehnologija in tudi različne vrste pripomočkov, ki človeku pomagajo, da lažje obvlada svoj bivalni prostor- tako pri osebni negi, kot tudi pri kuhanju in čiščenju stanovanja.
Današnji razvojni tehnološki tokovi gredo v dve smeri:
• Izpopolnjevanje in razvijanje novosti v pomožni tehnologiji- “low-tech”, ki človeku olajša vsakdanje življenje v bivalnem okolju. Haber (v Hojnik- Zupanc 1999) razlikuje nizko stopnjo tehnologije, pri kateri gre za mehanske izboljšave, ki starostniku olajšajo bivanje v lastnem stanovanju in kamor spadajo na primer oblike in dimenzije pohištva, priprave za kopanje, jedilni pribor, itd. in srednjo stopnjo tehnologije, ki zajema različne pripomočke, ki človeku olajšajo vsakdanje življenje in kamor uvršča gospodinjske aparate, telefon, radio in televizijo.
• Razvijanje in širjenje visoke tehnologije oziroma telematike- “high-tech”, ki s telekomunikacijami presega omejitve fizičnega prostora. Ta tehnologija temelji na inovativnih spremembah elektronskih procesov in zmanjšuje fizično distanco in širi socialno dimenzijo prostora. Fizični prostor v tem kontekstu izgublja funkcijo ovire. Ker je prihranjena fizična pot iskanja storitve, so posredno preko informacije tudi stvari hitreje in lažje dostopne

Leppo (v Hojnik-Zupanc 1999) govori o socialni tehnologiji in pravi, da je to tehnologija, ki je vključena v okolje v katerem živimo in delujemo. Deli jo na:
• bivalno okolje (izboljšave pri opremi fizičnega prostora)
• tehnologijo, ki omogoča ljudem samostojno življenje (tehnični pripomočki, komunikacijski sistemi, varnostni alarmni sistemi)
• tehnologijo, ki jo potrebuje strokovni kader, ki dela s starimi ljudmi in drugimi rizičnimi skupinami prebivalstva (posebni programski sistemi oziroma delovne metode in tehnična oprema)

Tehnična pomagala bi lahko, glede na namen uporabe, razdelili na neposredna (namenjena staremu človeku) in posredna (namenjena strokovnemu kadru, ki dela s starimi ljudmi oziroma za stare ljudi. Tehnične novosti tako pri vrsti nizke kot visoke tehnologije, imajo za stare ljudi poseben pomen, ker v različnih oblikah popestrijo in olajšajo življenje v bivalnem okolju in so tako pripomoček za vzdrževanje samostojnega življenja v starosti. Po Habru (v Hojnik-Zupanc 1999) so vse vrste tehnologije, ki pomagajo staremu človeku, da čim dlje ostane samostojen izven institucije, ekološke tehnologije. Gre za vse vrste tehnologije, ne samo za telematiko, ki pomagajo staremu človeku, da lažje funkcionalno obvladuje bivalni prostor in instrumentalne aktivnosti za samostojno dnevno bivanje (varno gibanje v stanovanju, zadovoljevanje telesne higiene in drugih potreb, pripomočki pri pripravi hrane in čiščenju stanovanja). Kot kažejo nekatere raziskave (Harootyan 1988, prav tam), je okrog 40% starostne populacije tako ali drugače ovirane pri vsakdanjih aktivnostih in tehnični pripomočki lahko uspešno kompenzirajo upadanje slušnih, spominskih in motoričnih sposobnosti v funkciji podaljšanja samostojnega bivanja v domačem okolju.

8. 1 Podporna tehnologija

Podporna tehnologija je vsaka storitev ali orodje, ki lahko pomaga starejši osebi ali osebi z invalidnostjo opravljanje dejavnosti, ki bi sicer težko ali pa celo mogoče.
Tehnologija je lahko nekaj tako enostavnega, kot sprehajalna palica, da se lažje premikamo ali slušni aparat, da lažje slišimo zvok (za govorjenje po telefonu ali gledanje televizije). V ta sklop sodi tudi povečevalno steklo, ki pomaga, da oseba, ki ima slab vid lahko bere časopis, knjigo. Skuter omogoča, da lahko potujejo na daljše razdalje, ki so predaleč, da bi hodili. Za mnoge podporne tehnologije je ključnega pomena to, da osebi nadomesti sposobnosti za opravljanje preprostih vsakodnevnih dejavnosti, kot so kopanje in iti na stranišče. Podporna tehnologija je skratka vse, kar pomaga starejšim osebam, da še naprej lahko sodelujejo in izvajajo vsakodnevne aktivnosti.
Za mnoge starejše osebe podporna tehnologija omogoča med, biti sposoben za samostojno življenje in med biti odvisen od nege in oskrbe drugih.
Kako naj vemo, če je podporna tehnologija prava?
Starejši osebi je treba skrbno oceniti njihove potrebe, preden se odločijo za nakup podpornih tehnologij. Uporaba podpornih tehnologij lahko spremeni stil življenja in prinese novo težavo, to je stigmatizacijo in odvisnost od tehnologije.
Starejši osebi bi, glede ustreznosti in rabe tehnologije, moralo svetovati več strokovnjakov, ki delujejo na konkretnem problemu. Šele, ko vsi ti strokovnjaki skupaj in starejša oseba sprejmejo odločitev o najbolj učinkoviti napravi/pripomočku, lahko računamo, da bo tehnologija služila svojemu namenu.
Ob pregledu vseh možnosti za podporne tehnologije, je pogosto koristen pogled na vprašanje v zvezi z visoko in nizko tehnološko rešitvijo. Starejše osebe morajo tudi načrtovati in razmišljati o tem, kako se lahko njihove potrebe sčasoma spremenijo. High-tech naprave so običajno dražje, vendar morda lahko pomagajo več različnim potrebam. Low-tech oprema je običajno cenejša, vendar manj prilagodljiva za različne namene.
Kako lahko nabavimo podporno tehnologijo?
Pripomočki, ki služijo predvsem komunikaciji, boljšemu vidu, gibanju, kopanju in negi so v večini primerov kriti iz Zdravstvenega zavarovanja. To so medicinsko-tehnični pripomočki. V Sloveniji imamo Katalog medicinsko-tehničnih pripomočkov, do katerih je posameznik upravičen, glede na vrsto bolezni ali zdravstvenega stanja. Osebni zdravnik ali specialist predpiše naročilnico za tehnični pripomoček s katero je moč pripomoček nabaviti. Pripomoček dobi starejša oseba v trajno last, ali v izposojo.
Vse ostale pripomočke kot so pripomočki za hranjenje, kopanje, oblačenje, gospodinjstvo in komunikacijske tehnologije pa mora starejša oseba plačati.
Svetovalec za pripomočke mora poznati, ne samo potrebe starejše osebe, ampak tudi njegove finančne zmožnosti in to upoštevati pri svetovanju. Pogosto se zgodi, da starejša oseba pripomoček kupi ali dobi (naročilnica za tehnični pripomoček), potem pa ga ne uporablja iz različnih vzrokov (estetika, stigma, ni skladen s pričakovanji…).
Kje lahko izvem več o podpornih tehnologijah?
Večina evropskih držav ima vsaj eno agencijo, ki se ukvarja predvsem z vprašanji o podpornih tehnologijah. Njihova naloga je, da proučujejo potrebe po tehnologijah, razvijajo nove tehnologije in izobražujejo uporabnike o najbolj primernem načinu uporabe.
V slovenskem prostoru agencije nimamo, imamo pa kopico prodajalen z ortopedskimi pripomočki, ki so založene z bolj ali manj kvalitetnimi pripomočki. Poleg prodajalen imamo tudi izposojevalnice pripomočkov. To so tisti pripomočki iz Kataloga pripomočkov, ki jih oseba dobi v izposojo (invalidski voziček, bolniška postelja, trapez, sobno dvigalo..).
Informacije o tehnologijah in pripomočki lahko zdravstveni delavec pridobi še na različnih internetnih straneh. Tu so predstavljene vrste pripomočkov in njihova raba. Vsi veliki proizvajalci pripomočkov in tehnologij vsako leto natisnejo nov katalog pripomočkov. Katalogom je običajno priložen tudi cenik.
Za varno, udobno in samostojno bivanje starih in invalidnih ljudi je pomožna tehnologija, kamor uvrščamo različna tehnična pomagala in opremljenost stanovanja, zelo pomembna. Že drobne tehnične spremembe lahko v vsakdanje življenje starega človeka prinesejo revolucionarne spremembe.

Med pomožna tehnična pomagala uvrščamo:
• opremo in urejenost stanovanja (osvetlitev, nedrseča tla, oprijemala, prilagojena višina pohištva)
• gospodinjske pripomočke za čiščenje stanovanja in pripravo hrane • priprave za kopanje
• velike telefonske tastature, posebno oblikovane plošče za daljinsko upravljanje televizije
• posebno oblikovan jedilni pribor
• slušne aparate

8. 2 Odnos starih ljudi do tehničnih pomagal

Zelo pomembno je, da so vsi ti pripomočki čim bolj preprosto oblikovani, saj pri starih ljudeh pogosto naletimo na odpor do novotarij, še posebej, če so le-te zapletene za uporabo. Vsi ljudje potrebujemo čas, da se privadimo na novosti in da jih sprejmemo, ta čas pa je pri starejši populaciji še nekaj daljši kot pri mlajših.

Strokovnjaki s področja staranja so do tehničnih novotarij bolj skeptični, kot pa proizvajalci le-teh. Med starimi je nižja stopnja sprejemanja tehničnih pomagal, prav tako pa so tudi pripravljeni vložiti manj napora, da bi prišli do njih. Čeprav tega nikakor ni mogoče posploševati, pa nekateri stari ljudje na tehnologijo gledajo celo s strahom in nezaupanjem. Najvišja stopnja zanimanja za tehnična pomagala je med starimi, ki znajo realno oceniti situacijo, sprejeti svojo starost in omejitve, ki jim jih je le-ta prinesla s seboj (Hampel 1994). Po drugi strani pa številne raziskave kažejo, da so stari še kako pripravljeni sprejeti različna tehnična pomagala, če so le-ta za njih dejansko uporabna. La Buda (1988, v Hampel 1994) našteva naslednje pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi stari tehnične novotarije dejansko sprejeli za svoje:
• stari so večinoma zelo zainteresirani za izdelke, ki jim pomagajo pri zadovoljevanju njihovih temeljnih življenjskih potreb
• stopnja sprejemanja tehnološke inovacije je direktno povezana s tem, koliko jo stari sprejmejo kot potrebno za njihovo življenje • stari bodo zavrnili vsako tehnično inovacijo, ki bi omejevala njihovo možnost socializacije
• stari bodo zavrnili vse izdelke, ki bi jih stigmatizirali kot “stare”
• stare zanimajo izdelki, ki jim bodo povečali njihovo možnost samostojnega življenja, ki jim bodo povrnili možnost ponovne integracije v širšo skupnost in ki jim bodo omogočili živeti normalno življenje.

Logično je, da večja kot je korist pri uporabi določenega izdelka za samega uporabnika, večja je tudi stopnja sprejemanja tega izdelka. Nekatere raziskave (Engelhardt in Edwards, v Hampel 1994) govorijo tudi o velikem pomenu dizajna. Izdelek, ki je privlačen na pogled in se “zlije” s pohištvom, ljudje veliko raje sprejmejo, kot pa izdelek, ki jim že s svojim videzom prikliče v spomin bolnišnične prostore.

Hampel (1994) govori tudi o tem, da je zelo pomembno, da je sam izdelek čim bolj preprost za uporabo, kar pa seveda nikakor ne pomeni, da mora biti tudi tehnološko preprost. Za stare ljudi po njegovem mnenju niso najprimernejše tradicionalne, preproste tehnologije, pač pa bolj kompleksne aplikacije, ki pa morajo biti preproste za uporabo. Tehnologija mora biti za uporabnika nevidna. Avtor pa izpostavi še eno vprašanje uporabe novih tehnologij med starimi ljudmi. Gre za nevarnost, da bi se star človek preveč zanašal na pomagalo in bi zato zanemaril svoje lastne moči, kar lahko privede do hitrejšega upadanja fizičnih sposobnosti in do še večje odvisnosti od drugih. Zaradi tega je potrebno obravnavati vsakega človeka individualno in izbrati ustrezno tehnično pomagalo, prilagojeno njegovim potrebam in zmožnostim.

8. 3 Telematika

Telematika je izraz za visoko tehnologijo oziroma tako imenovano “high-tech”, ki s telekomunikacijami presega omejitve fizičnega prostora. Temelji na inovativnih spremembah elektronskih procesov. Po Eltonu (1988, v Hojnik-Zupanc 1995) telematika ponuja “neomejene” servise, pri katerih imajo uporabniki zelo široko izbiro načina uporabe. Taki servisi vključujejo interaktivno kabelsko televizijo, videokonference, nakupovanje na daljavo,
samozdravljenje, direktne satelitske napovedi, elektronsko pošto, telefone s sliko, itd.

Avtor meni, da daje informacijska tehnologija starostniku naslednje možnosti:
• ostati čim dlje produktiven član družbe (v delovnem okolju, lokalnem bivalnem okolju ali v družini)
• elektronsko povezovanje s prijatelji, banko, trgovino, zdravnikom
• boljšo informiranost in reševanje osebnih problemov s pomočjo različnih servisov, dostopnih z računalnikom
• varno bivanje v stanovanju z varovalnim alarmnim sistemom
• manjše probleme v zvezi s sluhom, vidom in spominom, ki so povezani s starostjo
• zmanjšanje potrebe po mobilnosti zunaj stanovanjskega okolja.

Kasalova (1999) govori o tem, da “prostorska bližina vedno manj določa in pojasnjuje tudi socialno bližino ali socialno distanco”. Staremu človeku se z informacijo, ki jo prostor in čas ne omejujeta, širi prostor komuniciranja. V “prostoru tokov” se fizični prostor skrči oziroma ne predstavlja več pomembnega življenjskega faktorja. Starostniku z omejeno mobilnostjo prostorska razdalja ne predstavlja ovire, če lahko vzpostavi kontakt z želeno osebo ali pride do potrebne informacije s pomočjo ustreznega tehničnega pripomočka. S tem, ko se mu dejanski fizični prostor skrči, se mu socialni oziroma komunikacijski prostor razširi.

Danes so najbolje obiskani računalniški tečaji s strani starostnikov. Skoraj ni kraja v Sloveniji, kjer ne bi izvajali različne oblike računalniškega opismenjevanja za starejše. Govorimo lahko o primeru dobre prakse medgeneracijskega sožitja, saj tečaje izvajajo osnovne in srednje šole, prostovoljci vseh starostnih skupin in ljudske univerze.

Mobilna tehnologija

Na enak način kot s pomočjo uporabe novih tehnologij pridobivajo ljudje prejšnjih generacij z vodika kakovosti življenja, lahko rečemo, da pridobiva tudi generacija v starosti. Mobilna tehnologija jim omogoča vključenost v okolje, predvsem v socialna omrežja. Stari ljudje tako lahko ostajajo v stiku z oddaljenimi prijatelji, družinskimi člani, itd. mobilna telefonija je cenovno prejemljiva. Uporabljajo jo lahko posamezniki z različnimi vrstami omejitev (Lenarčič, 2008).

Leta 2008 je v Sloveniji uporabljalo mobilni telefon 63,5 % starejših nad 65 let, kar je v deležu manj kot ostale starostne skupine. Leta 2010 pa je delež za vse mobilne telefone, ki jih imajo starejši nad 65 let presegel 26 %. To je toliko, kot v starostni skupini do 18 let.

Dodaj odgovor