Vloga medicinske sestre pri sprejemu pacienta

Za vsakega bolnika pomeni sprejem v bolnišnico veliko spremembo v njegovem življenjskem ritmu. Kadar prihaja na bolnišnično zdravljenje prvič, ga je strah, saj ne ve, kaj ga tam čaka. Postavlja si različna vprašanja kot so:

  • S kakšnimi ljudmi bom kontaktiral?
  • Ali bodo prijazni?
  • Bodo imeli posluh za moje težave?
  • Se bom moral odpovedati svojim navadam?
  • Ali bo zdravljenje uspešno?
  • Kako dolgo bom moral ostati v bolnišnici?

Zato je pomembno, kako bolnika sprejemamo v zdravstveno oskrbo.

Ob sprejemu ga je strah, ker je to zanj novo okolje, boji se bolečin zaradi bolezni ali preiskav, skrbi ga za svojce, dom in še marsičesa. Ob misli, da bo izpostavljen tujim ljudem in bo od njih odvisen, čuti tesnobo. Bolnik je osebnost, v željah in mislih neponovljiv, zato ravnamo prav, kadar to upoštevamo (empatičen odnos) (Rozman M., Kisner N., Klasinc M., Verčko Pernat S. 2006). Preberi več o Vloga medicinske sestre pri sprejemu pacienta

Depresija

Mc Kenzie (2005,4) navaja, da je depresije bolezen duha in telesa. Resna in vse bolj pogosta motnja razpoloženja poruši čustveno ravnotežje in prizadene tudi telo. Večina bolnikov ima telesne in duševne znake bolezni, ki pa se od posameznika do posameznika razlikujejo in so lahko bolj ali manj izraziti. Nekateri bolniki ne kažejo nobenih znakov bolezni, začnejo pa se nenavadno obnašati.

Volker in Widmar (2000,8) pa ugotavljata, da depresije ne smemo zamenjevati s splošnim kolebanjem čustvenega življenja, saj je to bolezen z jasno začrtano sliko pojavov. Nasprotno duševni bolezni, je depresija oblika melanholije in je praviloma prehodna. Različno trajanje in moč sta odvisna od vzrokov in premagovanja. Lahko ju pojasnimo kot del nevrotične motnje, nastale zaradi preobremenjenosti duha in telesa, ali biološko. Beseda depresija prihaja iz latinščine in pomeni potlačenost, ali pobitost. Preberi več o Depresija

Možnosti prenosa bolnišničnih okužb

Bolnišnične okužbe so vsaka klinična mikrobna bolezen, ki prizadene pacienta med zdravljenjem in bivanjem v bolnišnici in ni bil že v inkubaciji med hospitalizacijo. Poznamo endogene (povzročitelj izhaja iz bolnikove lastne flore) in eksogene bolnišnične okužbe (okužba preko kontaminiranih predmetov za diagnostiko, zdravljenje, zdravstveno nego in nego rok zdravstvenega osebja). Za nastanek okužbe so poleg povzročitelja pomembni še virulenca mikroorganizmov in številni dejavniki s strani gostitelja in poti prenosa. Posledice bolnišničnih okužb so lahko zelo hude, podaljšajo trajanje zdravljenja, več je posledic zdravljenja, lahko spremenijo izhod bolezni, zvišajo stroške zdravljenja, vplivajo na zadovoljstvo pacienta. Bolnišnične okužbe povzročajo bakterije, virusi, glive, paraziti in drugi.

Pojavljanje povzročiteljev je potrebno spremljati v vsaki zdravstveni ustanovi z rednim vodenjem pojavnosti različnih mikroorganizmov in evidentiranjem predvsem na antibiotike odpornih bakterij, ki lahko povzročijo bolnišnične okužbe.  Najpogostejše bolnišnične okužbe so okužbe sečil, ki predstavljajo kar 40% vseh, od tega je kar 80% povezanih z urinskim katetrom. Sledijo okužbe kirurških ran, kjer kar 40% predstavljajo okužbe, ki nastanejo pri kontaminiranih in primarno inficiranih ranah. Bolnišnične pljučnice predstavljajo med vsemi bolnišničnimi okužbami od 15 do 20% delež (Kramar, 2013).

Odporne bakterije povezane z bolnišničnimi okužbami:

  • MRSA – meticilin rezistentni Staphylococcus aureus: je pomemben povzročitelj seps, pljučnic, okužbe ran in drugo. Naseljuje kožo in sluznice zdravih in bolnih; spekter antibiotikov za zdravljenje je zožen; hitro se prenaša med pacienti, ki postanejo nosilci (se kolonizirajo); 11 – 33% pacientov koloniziranih z MRSA dobi okužbo; smrtnost pri sistemskih okužbah je visoka; nosilstvo pa ne ogroža zdravega človeka.
  • ESBL ( Extended – spectrum beta – lactamases) – laktamaze beta širokega spektra. ESBL encime izločajo gram negativne bakterije. Najpogosteje E. coli, Klebsiella pneumoniae. Razgrajujejo betalaktamski obroč penicilinov, cefalosporinov in monobaktamov, zato je bakterija na te antibiotike odporna. Bakterije z ESBL lahko pacienta le kolonizirajo: naseljujejo kožo in sluznice. Rezervoar so prebavila (Gagič, 2009).

Preberi več o Možnosti prenosa bolnišničnih okužb

Ločevanje odpadkov v zdravstvu

Zavedanje vseh zaposlenih o pomembnosti pravilnega rokovanja z odpadki vodi k končnemu cilju, ki mora biti skupen vsem. Naš cilj je kakovostna oskrba in zdravstvena nega pacienta, varno delo za zaposlene in skrb za širše okolje.

Odpadki, ki nastajajo v zdravstveni dejavnosti zaradi načina nastajanja, lastnosti in količin zahtevajo poseben način ravnanja. Upravljanje z odpadki v zdravstvu se nanaša na ravnanje v ustanovi, kjer odpadki nastajajo in na način ravnanja z odpadki po tem, ko ustanovo zapustijo.

Vsi, ki rokujejo z odpadki morajo biti primerno zaščiteni in izobraženi glede pomembnosti pravilnega dela z odpadki. Razvrščanje odpadkov na mestu nastanka, transport, skladiščenje in končna obdelava so pomembni za obvladovanje bolnišničnih okužb v ustanovi, kjer nastajajo in tudi potem, ko ustanovo zapustijo, zaradi dejstva, da nepravilno ravnanje lahko predstavlja vir okužb (Ahec, 2010). Preberi več o Ločevanje odpadkov v zdravstvu

Dejavniki tveganja za nastanek sladkorne bolezni

V današnjem času se zdravstvo spopada z različnimi kroničnimi boleznimi. Najpogostejša kronična bolezen je diabetes. Diabetes je stanje stalno zvišane ravni glukoze v krvi. Nastane zaradi pomanjkanja hormona inzulina ali zmanjšanja odzivnosti celic na njegovo prisotnost. Posledica tega je motnja v presnovi ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob (Wikipedija, 2010).

Glavna neposredna skrb pri bolnikih s sladkorno boleznijo je povišan ali znižan krvni sladkor oz. hiper- in hipoglikemija. Ker telo ne more pravilno izkoriščati glukoze se ta kopiči v krvi in preko ledvic preide v seč, kjer ga praviloma ne sme biti.

Poznamo sladkorno bolezen tipa 1, sladkorno bolezen tipa 2 ter nosečniško sladkorno bolezen.

Pri sladkorni bolezni tipa 1 gre za popolno pomanjkanje inzulina zaradi zmanjšane produkcije v trebušni slinavki, kar povzročijo spremembe v imunskem sistemu zaradi različnih okoljskih dejavnikov (virusi, prehrana v otroštvu, stres,…) ter vodi v samouničenje beta celic. Sama bolezen ni dedna zato predhodna pojavnost tipa 1 v družini ne vpliva na naslednje rodove. Najpogosteje se razvije pri ljudeh med 18. in 30. letom. Klinična slika se razvije hitro in sicer v samo 1-2 tednih (Geneplanet, 2011).

Na nastanek sladkorne bolezni tipa 2 tudi pri slednji vpliva dednost, močni dejavniki nastanka pa so še nepravilna prehrana, debelost (zlasti trebušna debelost in debelost v obliki jabolka), premalo telesne aktivnosti, zvišan krvni tlak in maščobe v krvi ter včasih celo nekatera zdravila. Trebušna debelost bistveno zmanjša učinkovitost lastnega insulina in posledično prispeva k nastanku oz. slabšanju sladkorne bolezni, hkrati pa obseg trebuha pomaga prepoznati tveganje za nastanek sladkorne bolezni. Ključnega pomena pri sladkornih bolnikih je zato merjenje obsega trebuha. O trebušni debelosti lahko govorimo, ko obseg pri moškem presega 94 cm pri ženski pa 80 cm. Preberi več o Dejavniki tveganja za nastanek sladkorne bolezni

Dejavniki tveganja za pljučnega raka

Pljučni rak ali natančneje rečeno rak bronhijev (ne gre vedno za pravega pljučnega raka) je postal v zadnjih desetletjih eden najpogostejših malignih tumorjev pri obeh spolih.

Pljučni rok je maligna bolezen celic sapnic oziroma bronhijev. Zanjo je značilno hitra rast malignih celic. Tako nastane tumor, ki maši sapnico in pritiska na okolico. Tumorske celice se širijo v okolico, preraščajo normalna pljuča, s krvjo ter po mezgovnicah pa se širijo tudi v oddaljene dele telesa. Veliko teh celic odmre zaradi obrambe telesa, nekaj pa se jih ohrani in zasidra v oddaljene organe. Tam rastejo naprej in tako nastanejo novi tumorji, ki jih imenujemo zasevki (metastaze). Preberi več o Dejavniki tveganja za pljučnega raka

Dihanje

1.1              Dihanje, neučinkoviti vzorci dihanja
Vdih in/ali izdih ne zagotavljata primerne ventilacije.

LASTNOSTI: težave z dihanjem, dispneja v mirovanju ali ob naporih, spremembe v frekvenci vdihov in izdihov, uporaba pomožnih dihalnih mišic, frekvenca dihanja na minuto, nenormalno število vdihov in izdihov na minuto, nenormalna globina vdihov in izdihov, znižana pulmonalna kapaciteta, plapolanje nosnih kril, znižana ventilacija, znižan inspiratorni/ekspiratorni pritisk.
1.2               Ventilacija, nepopolna spontana
Pomanjkanje energije pri pacientu, ki vodi v nesposobnost vzdrževanja dihanja, potrebnega za preživetje.
LASTNOSTI: dispneja, zvišan metabolizem, naraščujoč nemir, uporaba pomožnih dihalnih mišic, pospešen srčni utrip, znižan Po, zvišan pCO, znižan pH.
1.3               Izmenjava plinov, nepopolna
Pretirana ali pomanjkljiva oksigenacija ali izločanje ogljikovega dvokisa na alveolarno-kapilarni ravni. Preberi več o Dihanje