Varnost zaposlenih

Varnost zaposlenih je največkrat ogrožena zaradi vbodov z ostrimi predmeti.

Poškodba z ostrim predmetom je vsaka poškodba ali vrez z iglo ali drugim ostrim predmetom (skalpel, rezilo ali steklena ampula), ki poškoduje kožo. Posledica takšnih incidentov je lahko izpostavljenost zdravstvenega delavca virusom, ki se prenašajo s krvjo. Zdravstveni delavci se z njimi lahko okužijo prek kože, kadar pride do poškodbe z iglo, skalpelom ali že prek drobne ranice (Kosten Tatjana, 2006). Prav tako so različnim poškodbam in okužbam izpostavljeni tudi študenti zdravstvene nege, ki na kliničnih vajah v zdravstvenih ustanovah utrjujejo in dopolnjujejo v pedagoškem procesu pridobljeno znanje (Nerat J.,b.l.).

V raziskavi, ki so jo opravili v Royal College of Nursing (RCN) (Kayley et al., 2006) med 6000 medicinskimi sestrami (MS), so ugotovili, da se je več kot vsaka tretja že zbodla z že uporabljeno iglo. V drugi raziskavi je kar 41 % MS dejalo, da je poškodba z ostrim predmetom, okuženim s HBV, HCV ali HIV, njihov največji strah v službi (Kosten Tatjana, 2006).

Preberi več o Varnost zaposlenih

Razkuževanje rok

Namen razkuževanja rok je hitro mikrobicidno in virocidno delovanje na MO prehodne populacije na rokah. Preprečuje tudi izstopanje stalne bakterije populacije iz globljih plasti kože in preprečuje širjenje  MO s kožnimi luskami. Razkuževanje rok z alkoholnimi pripravki je v primerjavi z umivanjem rok z vodo in milom mikrobiološko učinkovitejše, hitrejše in za kožo manj škodljivo.

Temeljna elementa higiene rok sta umivanje in razkuževanje rok. Pomembno je, da vemo, kdaj izvajamo enega, kdaj drugega in kdaj sta potrebna oba.

Razkuževanje koži manj škodi, ker za razliko od umivanja maščob ne odstranjuje, temveč jih le razporedi po koži. Sodobna razkužila vsebujejo 1–4 % glicerina, ki dodatno masti kožo in jo tako ščiti pred izsušitvijo. Pomembno je, da razkužila nikoli ne nanašamo na vlažno kožo ali preostanke mila ( Djekić, Strojan, Zore 2008 ). Preberi več o Razkuževanje rok

Zdravstvena nega pacienta z urinskim katetrom

Katetrizacija predstavlja uvajanje urinskega katetra preko sečnice (uretre) v sečni mehur. Tehnika uvajanja urinskega katetra mora biti aseptična (Bahun,Mežik Veber,Romih, 2010).

Urinski kateter mora biti takšen, da ga bolnik dobro prenaša. Je mehak, obdrži obliko, kemično ne reagira in ne dela razjed (na sluznici). Izberemo primerno velikost, ta je za ženske 14-18 Ch, za moške 12-14Ch. Debelejši kateter lahko uporabimo pri ženski prej kot pri moškem. Običajno uporabljamo silikonske katetre, ki imajo balonček. Za polnjenje mehurčka (balonček) pri trajnih katetrih priporočajo le uporabo sterilne vode. Fiziološka raztopina povzroča kristalizacijo v kanalu balončka, kar lahko povzroči njegovo zamašitev. Za pravilno pritrjevanje katetra v mehurju normalno zadostuje 5 do 10 ml tekočine. Kateter deluje v sečnici kot tujek in lahko zaradi mehaničnega draženja, poškodbe, pritiska povzroči motnje prekrvavite sluznice in razjedo (Rozman et al., 2006).

Najpogostejša komplikacija pri vstavljenem urinskem katetru je okužba sečil. Bakterije lahko vstopijo v sečni mehur v času vstavljanja urinskega katetra , skozi lumen urinskega katetra, pri razstavljanju drenažnega sistema in vzdolž površine med urinskim katetrom in sluznico sečnice. Okužbe sečil zaradi vstavljenega katetra so najpogostejše bolnišnične okužbe (Bahun et al.,2010).

Preberi več o Zdravstvena nega pacienta z urinskim katetrom

Gama globulini

Plazemske beljakovine (tudi serumske beljakovine) so beljakovine v krvni plazmi. Pri človeku predstavljajo okoli 7 % celotne krvne plazme. Večina teh beljakovin oz. proteinov je sintetizirana v jetrih, razen imunoglobulinov; jetra dnevno sintetizirajo okoli 25 g proteinov, kar predstavlja 50 % celotne proteinske sinteze v jetrih.

Opravljajo številne funkcije, med drugim uravnavajo volumen krvi, prenašajo hranilne snovi, hormone, kovinske ione, lipide (apolipoproteini) idr. ter sodelujejo pri strjevanju krvi inimunskem odzivu. Spremenjene količine proteinov v plazmi lahko nakazujejo na bolezensko stanje. Preberi več o Gama globulini

Težave pri hranjenju pri osebi s cerebralno paralizo

Otroci s cerebralno paralizo imajo pogosto težave na področju gastrointestinalnega (prebavnega) sistema. Prebavni trakt vključuje usta, požiralnik, želodec, črevesje in ostale organe kot so žolč, jetra in ledvice. Prebavni trakt omogoča razgradnjo hrane, ki organizmu daje potrebno energijo za aktivnost. Poleg tega omogoča tudi izločanje odpadnih snovi iz telesa.  Problemi, ki se lahko pojavijo pri osebi s cerebralno paralizo, so lahko oteženo žvečenje, sesanje in požiranje, problemi s prebavo in izločanjem. Če se te težave pojavljajo dalj časa, lahko privedejo do slabe prehranjenosti s hranili, ki jih telo potrebuje, zato je pravočasno in primerno ukrepanje nujno (Sonček – Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije, b.l.).

Refleks ugriza – povzroča krčevito zapiranje ust (ko se npr. žlica dotakne dlesni ali ust)
Refleks davljenja – povzroča, da se otrok začne dušiti, ko se mu nekaj dotakne žrela ali jezika Preberi več o Težave pri hranjenju pri osebi s cerebralno paralizo

Telesne spremembe starostnika

Zmanjšanje telesne višine tudi do 5cm (zaradi tanjšanja medvretenčnih ploščic).

Maščoba se začne kopičiti predvsem okoli trebuha, dojke se povesijo, roke postanejo koščene in žile vidnejše zaradi izgube maščobnega tkiva.

Maščobno tkivo izginja tudi iz obraza, zato so gube bolj poudarjene.

Koža se tanjša, turgor kože se spremeni, zmanjša se tudi elastičnost, na koži se pojavijo temne pike, in sicer zaradi kopičenja barvila LIPOFUSCINA (Poredoš, 2004).

Lasje posivijo,ker so v njih zračni mehurčki, dlake na značilnih mestih izginejo pojavijo pa se lahko npr. v nosu, in ušesih. Preberi več o Telesne spremembe starostnika

Srčno popuščanje

Srčno popuščanje je resno obolenje, kjer srce ne prečrpava dovolj krvi za potrebe telesa, kar povzroča nabiranje tekočine v pljučih in ostalih delih telesa. Če je pravočasno odkrito in ustrezno zdravljeno, imajo lahko bolniki prav tako dolgo in kvalitetno življenje (Lainščak, b.l.).

Do srčnega popuščanja pride zaradi poškodbe srčne mišice, ki najpogosteje nastane ob srčnem

infarktu ali zaradi vnetja srčne mišice, manj pogosto pa zaradi zvišanega krvnega tlaka, bolezni zaklopk ali drugih bolezni srčne mišice. Vzroka srčnega popuščanja nemalokrat ne ugotovimo. Srčno popuščanje je kronična bolezen, ki je največkrat ne moremo povsem pozdraviti, lahko pa njeno napredovanje zelo upočasnimo z zdravili in drugimi ukrepi (Poglajen, Šebeštjen, Okrajšek, Andročec, Vrtovec, 2012). Preberi več o Srčno popuščanje