Psihoonkologija

Psihoonkologija izhaja iz psihosomatskega gledanja v medicini in skuša rakave bolezni obravnavati celostno; upoštevajoč medsebojno soodvisnost telesnega in duševnega, kot tudi vlogo psihosocialnih in socioekonomskih dejavnikov pri nastanku bolezni, njenem razvoju in poteku. Poudarja pomen bolnikovega aktivnega sodelovanja in vključuje psihoterapevtski pristop.

Vprašanje, ali obstajajo čustveni in psihosocialni vplivi na nastanek raka, ni novo, saj je že Hipokrat v 3. stol. pred n.š. opazoval, da melanholični ljudje pogosteje obolevajo za rakom. V 19. stoletju so postajala psihosomatska razmišljanja o nastanku raka vse bolj jasna. V zadnjih desetletjih pa so v številnih usmerjenih retrospektivnih in prospektivnih študijah, prav tako pa tudi pri poskusih na živalih natančneje raziskovali psihološke dejavnike bolezni. Opisujejo značilne osebnostne lastnosti bolnikov in njihove obremenjujoče življenjske razmere, poudarjajo pomen izgub, kronične žalosti in depresije za nastanek bolezni. Nova spoznanja so začeli uvajati v klinično delo. Uveljavilo se je ime psihoonkologija, ki pridobiva vse večji pomen v multidisciplinarni obravnavi raka. Preberi več o Psihoonkologija

Sistemsko zdravljenje raka

UVOD
Sistemsko zdravljenje raka je poleg kirurškega in obsevalnega zdravljenja, najnovejši uporabljani način zdravljenja raka. Prej povsem neozdravljiva bolezen – rak je postala ob koncu 18. stoletja zaradi kirurškega zdravljenja, ki ga je omogočil razvoj kirurških tehnik in anestezije, ozdravljiva pri precejšnjem številu bolnikov. Zdravljenje z obsevanjem je v začetku tega sto¬letja še izboljšalo prognozo bolnikov z rakom. Ker je rak sistemska bolezen, je z lokalnim zdravljenjem, torej s kirurškim in z obsevalnim, ozdravljiva le pri omejenem deležu bolnikov, v praviloma zelo zgodnjih stadijih bolezni. Šele z uvedbo sistemskega zdravljenja raka, ki je svoj pravi razcvet doživelo po drugi svetovni vojni, so številne vrste raki postale ozdravljive tudi v stadiju, ko je bolezen že napredovala. Prej neozdravljiva maligna obolenja, kot so levkemije, limfomi, otroški tumorji in raki kličnega epitela so postali ozdravljivi pri številnih obolelih celo v obdobju, ko je bolezen že napredo¬vala. Napredek pri zdravljenju je bil očiten in izredno velik.
Sistemsko zdravljenja raka obsega hormonsko zdravljenje, zdravljenje s citostatiki ter imunsko zdravljenje. Čeprav je bil največji napredek dosežen z uvedbo citostatičnega zdravljenja v sistemsko zdravljenje raka, pa je najstarejši način sistemskega zdravljenja raka hormonsko zdravljenje. Že v prejšnjem stoletju so ugotovili, da kastracija zaustavi rast raka dojke in raka prostate, ki sta hormonsko odvisni vrsti raka in ju še danes pogosto zdravimo s hormonskimi zdravili. Večina bolnikov z rakom je med boleznijo zdravljena tudi s citostatiki. To seveda velja za bolnike z vrstami raka, ki so na citostatike zelo občutljive, kot so levkemije, limfomi, germinalni raki in različne vrste raka pri otrocih, pa tudi za bolnike z nekaterimi drugimi pogostimi vrstami raka, kot so rak dojke, rak jajčnikov, rak debelega črevesa in drugi. Te vrste raka sicer niso tako občutljive na citostatike, ki so nam zdaj na voljo, da bi jih lahko popolnoma ozdravili v obdobju, ko je bolezen že napredovala, so pa v tem stadiju zazdravljivi. Imunsko zdravljenje raka je najnovejši, obetaven način zdravljenja raka. Pričakujemo, da bo v kombinaciji s citostatskim zdravlje¬njem povečal učinkovitost sistemskega zdravljenja raka. Preberi več o Sistemsko zdravljenje raka

Dejavniki tveganja za nastanek raka

UVOD

Rak skupno ime za nekaj sto malignih bolezni, ki so po svetu, pa tudi v Sloveniji, različno pogoste. Na to, kdo bo zbolel za katero od različnih vrst raka, vplivajo z medsebojnimi učinki dejavniki iz okolja, način življenja, dedna nagnjenost in naključje. Karcinogeneza, proces nastajanja rakave bolezni, je zapleteno dogajanje, za katero je značilna nepopravljiva sprememba celic, ki ji sledi nenadzorovano razmnoževanje, to je rast tumorja; če bolezni ne zdravimo, se konča s smrtjo. Naravno potek bolezni je dolg, čas od začetne spremembe celic do kliničnega pojava bolezni, t.j. latenčna doba, je za večino vrsto raka 10 do 15 let, lahko tudi več.

V številnih epidemioloških raziskavah se je izkazalo, da večina dejavnikov (70-90%), ki jih povezujemo z nastankom raka, izhaja iz življenjskega in delovnega okolja. Gre za številne kemikalije in skupine kemikalij, ki smo jim izpostavljeni zaradi naših navad (kajenje, nepravilna prehrana, preveč alkohola) ali onesnaženosti delovnega ali bivalnega okolja, za reproduktivne dejavnike in način spolnega življenja, pa tudi za fizikalne (razne vrste sevanj) in nekatere biološke dejavnike (virusi in paraziti).

Dedna nagnjenost se kaže na različne načine. Lahko gre za mutacije posameznih genov pri redkih dednih boleznih (npr. xeroderma pigmentosum, družinska polipoza črevesja, družinski rak dojk). Dednost lahko vpliva tudi na manjšo sposobnost popravljanja okvarjene deoksiribonukleinske kisline in s tem večjo nagnjenost k somatskim mutacijam, variabilnost v presnovi kemičnih karcinogenov, dedne pa so lahko tudi okvare pri imunskem nadzoru. Preberi več o Dejavniki tveganja za nastanek raka

Izpiski za zdravstveno nego onkološkega bolnika

1. Katera vrsta raka je za nas najpomembnejša?
Rak skupno ime za nekaj sto malignih bolezni, ki so po svetu, pa tudi v Sloveniji, različno pogoste. Na to, kdo bo zbolel za katero od različnih vrst raka, vplivajo z medsebojnimi učinki dejavniki iz okolja, način življenja, dedna nagnjenost in naključje. Karcinogeneza, proces nastajanja rakave bolezni, je zapleteno dogajanje, za katero je značilna nepopravljiva sprememba celic, ki ji sledi nenadzorovano razmnoževanje, to je rast tumorja; če bolezni ne zdravimo, se konča s smrtjo. Naravno potek bolezni je dolg, čas od začetne spremembe celic do kliničnega pojava bolezni, t.j. latenčna doba, je za večino vrsto raka 10 do 15 let, lahko tudi več. Podobno kot v drugih evropskih državah je tudi v Sloveniji rak na drugem mestu med vzroki smrti. Pri moških je na prvem mestu rak pljuč, pri ženskah pa rak dojk. Pri obeh spolih veča incidenca raka debelega črevesa in danke, maligni melanom, trebušne slinabke. Pri moških se veča tudi rak mod.

2. Kaj je novotvorba ali tumor?
Je motnja v rasti, za katero je značilna prekomerna proliferacija celic, brez vidne povezave s fiziološkimi potrebami organa iz katerega tumorsko tkivo izhaja. V nastanek raka sta vpleteni predvsem 2 skupini genov, in sicer stimulatorji celičnega ciklusa ter geni, ki so neposredno odgovorni za pravilnost pomnoževanja DNK. Preberi več o Izpiski za zdravstveno nego onkološkega bolnika