Dejavniki tveganja za nastanek sladkorne bolezni

V današnjem času se zdravstvo spopada z različnimi kroničnimi boleznimi. Najpogostejša kronična bolezen je diabetes. Diabetes je stanje stalno zvišane ravni glukoze v krvi. Nastane zaradi pomanjkanja hormona inzulina ali zmanjšanja odzivnosti celic na njegovo prisotnost. Posledica tega je motnja v presnovi ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob (Wikipedija, 2010).

Glavna neposredna skrb pri bolnikih s sladkorno boleznijo je povišan ali znižan krvni sladkor oz. hiper- in hipoglikemija. Ker telo ne more pravilno izkoriščati glukoze se ta kopiči v krvi in preko ledvic preide v seč, kjer ga praviloma ne sme biti.

Poznamo sladkorno bolezen tipa 1, sladkorno bolezen tipa 2 ter nosečniško sladkorno bolezen.

Pri sladkorni bolezni tipa 1 gre za popolno pomanjkanje inzulina zaradi zmanjšane produkcije v trebušni slinavki, kar povzročijo spremembe v imunskem sistemu zaradi različnih okoljskih dejavnikov (virusi, prehrana v otroštvu, stres,…) ter vodi v samouničenje beta celic. Sama bolezen ni dedna zato predhodna pojavnost tipa 1 v družini ne vpliva na naslednje rodove. Najpogosteje se razvije pri ljudeh med 18. in 30. letom. Klinična slika se razvije hitro in sicer v samo 1-2 tednih (Geneplanet, 2011).

Na nastanek sladkorne bolezni tipa 2 tudi pri slednji vpliva dednost, močni dejavniki nastanka pa so še nepravilna prehrana, debelost (zlasti trebušna debelost in debelost v obliki jabolka), premalo telesne aktivnosti, zvišan krvni tlak in maščobe v krvi ter včasih celo nekatera zdravila. Trebušna debelost bistveno zmanjša učinkovitost lastnega insulina in posledično prispeva k nastanku oz. slabšanju sladkorne bolezni, hkrati pa obseg trebuha pomaga prepoznati tveganje za nastanek sladkorne bolezni. Ključnega pomena pri sladkornih bolnikih je zato merjenje obsega trebuha. O trebušni debelosti lahko govorimo, ko obseg pri moškem presega 94 cm pri ženski pa 80 cm. Preberi več o Dejavniki tveganja za nastanek sladkorne bolezni

Diabetično stopalo

Skupina sindromov, pri katerih nevropatija, ishemija in infekcija pripeljejo do destrukcije tkiva, kar ima za končno posledico zbolevnost in lahko amputacijo. Preprečevanje gangrene in zmanjšanje števila amputacij spodnje okončine sodita med temeljne cilje dobrega zdravljenja sladkornih bolnikov. Pomembno je zgodnje odkrivanje ogroženih bolnikov. Zgolj pregledovanje tistih bolnikov, ki sami navajajo težave, ne zadostuje.

Preventiva razjed

  • vzgoja bolnikov, svojcev in zdravstvenega osebja
  • pravilna nega nog – medicinska pedikura
  • pravilna obutev
  • pravočasno odkrivanje ogroženih bolnikov – presejalni test za diabetično stopalo

(Urbančin, Slak, 2009)

 

  1. Reševanje problema s področja ZN

Presejalni test za diabetično stopalo

Test, ki ga nameravamo izvajati množično, mora biti enostaven, kratek, zanesljiv in dobro ponovljiv. Test ne sme biti samemu sebi namen, ampak mu morajo slediti ustrezni ukrepi.

Vodenje dokumentacije: v bolnikovem kartonu, nujno pa tudi na elektronskem mediju, da so podatki dostopni za analizo.

Preberi več o Diabetično stopalo

Na kratko o prehrani pri sladkorni bolezni tipa 2

DVA TIPA DIABETESA

TIP1
Diabetes tip 1 je inzulinsko odvisna avto imunska bolezen, pri kateri so uničene beta celice trebušne slinavke. Zato pri takih bolnikih trebušna slinavka proizvaja malo ali sploh ne proizvaja inzulina. Bolniki najpogosteje obolevajo pred 30 letom starosti, vendar znatno pogosteje v ranem otroštvu in po tem se razlikuje od diabetesa tip 2, za katerega smo krivi sami.

Simptomi: Žeje in suha usta, utrujenost in pomanjkanje energije, stalna lakota in želja po sladki hrani, nagla izguba teže, pogoste infekcije.

TIP2
Diabetes tip 2 je v glavnem povezan z debelostjo in z premalo telesno aktivnostjo. Čeprav pri takšnih bolnikih trebušna slinavka proizvaja inzulin so celice nanj odporne, posledica je enaka, kot pri diabetesu tip 1, ker sladkor ostaja v krvi in ne vstopi v celice. Preberi več o Na kratko o prehrani pri sladkorni bolezni tipa 2

Na kratko o sladkorni bolezni

Po nekaterih ocenah ima sladkorno bolezen že vsak peti človek, starejši od petinšestdeset let. Sladkorna bolezen ali diabetes mellitus je stanje kronično zvečanega  krvnega sladkorja ( glukoze ). Normalna vrednost glukoze v krvi zjutraj na tešče znaša od 3, 6 do 6, 1 mmol / l krvi. Ta nastane zaradi pomanjkanja insulina, ki ga lahko spremlja zmanjšana občutljivost organizma nanj. Posledica je motnja presnove ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin. Bolezen se kaže z značilnimi težavami, ki so posledica zvečanega krvnega sladkorja (obilno mokrenje, žeja, hujšanje, oslabelost, itd. ). Posledica bolezni so za sladkorno bolezen značilna okvara malih žil (oči in ledvice), velikih žil odvodnic (arterioskleroza) in okvara živcev (Bohnec, Klavs, Tomažin Šporar, Krašovec, Žargaj, 2006 ) .

Kapilarna kri je mešanica venske, arterijske kapilarne krvi ter medcelične in celične tekočine. Sestava vzorca krvi je odvisna od pretoka krvi v podkožju in v trenutku odvzema krvi. Kapilarni odvzem izvajamo z vbodom v kožo z ( mikro ) lanceto ali in prestrezanjem kaplijice krvi v namenski mikrozbiralnik, na ploščico ( mikrokiveto ), kapilarno cevko-pipeto, na objektno stekelce ali na testni trak ( Veber Mežik, Kalender Smajlovič, Pivač, Romih, 2010 ) Preberi več o Na kratko o sladkorni bolezni

Pregledovanje nog pri sladkornih bolnikih

Diabetična noga je kakršnakoli okužba, razjeda ali uničenje globokih tkiv noge ob spremljajočih nevropatiji in/ali periferni žilni bolezni spodnjih okončin pri bolniku s sladkorno boleznijo. (Vilma Urbančič, Tatjana Lejko, 2011)

Razjeda na nogi in amputacija sodita med najpomembnejše vzroke obolevnosti sladkornih bolnikov in visokih stroškov za njihovo zdravljenje. O primarni preventivi okvare živčevja in ožilja je govora drugod v priporočilih, sekundarna intervencija pri bolnikih z razvijajočimi dejavniki tveganja pa lahko zmanjša breme bolezni in z njo povezanih stroškov tako posamezniku kot celotni družbi.

Infekcije noge opredelimo po teži na osnovi kliničnih in laboratorijskih značilnosti: obseg prizadetega tkiva, zadostnost arterijske prekrvitve, prisotnost sistemske toksičnosti, presnovna neurejenost.  (Vilma Urbančič, Tatjana Lejko, 2011)

Okvare živčevja so pogost zaplet sladkorne bolezni. Diabetična nevropatija je skupen izraz za različne klinične ali subklinične oblike primarnih nevropatij, ki so povezane s sladkorno boleznijo in jim ne moremo določiti drugega vzroka: npr. akutna boleča nevropatija, diabetična amiotrofija.

Diabetična nevropatija pomembno vpliva na povečano obolevnost, oviranost oziroma zmanjšano sodelovanje in kakovost življenja bolnikov s sladkorno boleznijo ter povečano umrljivost.

Preberi več o Pregledovanje nog pri sladkornih bolnikih

Posledice sladkorne bolezni

Sladkorna bolezen je kronično stanje povišanega sladkorja v krvi. Diabetes se kaže s poliurijo, polidipsijo, utrujenostjo in lahko tudi hujšanjem. Delimo jo v dva tipa:

  • Sladkorna bolezen tipa 1: to so večinoma mlajši bolniki, ki so odvisni od terapije z inzulinom,
  • Sladkorna bolezen tipa 1: to so starejši bolniki, pri katerih je odkrit povišan krvni sladkor pri rutinskih pregledih (b.l.).

Ljudje, katerim je odkrita sladkorna bolezen potrebujejo veliko izobraževanja in vzgoje, da lahko »vodijo« svojo bolezen in z njo tudi živijo. Če se udeležujejo zdravstvene šole in upoštevajo navodila zdravstvenih delavcev se lahko izognejo posledicam, ki jih prinaša ta zahrbtna bolezen (Starc, 2003).

Zapletov, ki nastanejo ob neupoštevanju navodil je veliko. Delimo jih na zgodnje ( hipoglikemija) in pozne ( mikroangiopatija in makroangiopatija) (Tanšek, b.l.).

Hipoglikemija je najpogostejši zaplet pri sladkorni bolezni in o njej govorimo, ko raven sladkorja apde pod 3,5 mmol/l. Ko nastopi hipoglikemija so bolniki lačni, se tresejo, potijo, so zaspani, lahko nastopi glavobol ali motnje vida (Bratina, b.l.).

Mikroangiopatija to so spremembe na malih živcih ( ledvice, oči in živčevje). Preberi več o Posledice sladkorne bolezni

Sheme uporabe različnih inzulinov

Insulin je beljakovina, zato ga tisti, ki si z njim zdravijo sladkorno bolezen, ne morejo zaužiti, ker bi ga prebavni sokovi razgradili. Zato se insulin aplicira v podkožje, v veno ali mišico. Insulin se razlikujejo po kinetiki glede na začetek, vrh in konec delovanja. Poznamo tako imenovane bazalne (srednje dolgo in dolgo delujoče), prandialne (ultrakratko in kratko delujoče) in dvofazne insuline. Po sestavi molekule ločimo humane insuline in njihove analoge. Humani insulin se imenuje zato, ker je njegova molekula identična z molekulo človeškega insulina. Analogi so humanim insulinom podobni, ne pa tudi  enaki in imajo drugačne farmakokinetične in farmakodinamične lastnosti kot humani insulini (Bahun, 2010).

 

  1. Sheme uporabe različnih insulinov

Normalnotrebušma slinavka trajno izloča določeno (bazalno) količino insulina, ki krije osnovne presnovne potrebe organizma. Ob obrokih hrane, je potrebno vbrizgati (paradialno) količino insulina za uravnavanje postprandialne glikemije. Najoptimalnejša je kombinacija tistih vrst insulinov, velikosti in številaodmerkov ter časa injiciranja, ki oponaša fiziološko dinamiko insulinemije. V zdravljenju z insulinom uporabljamo praviloma kombinacije kratko delujočega (prandialnega) insrednjedolgo- ali dolgodelujočega (bazalnega) insulina v enem do več odmerkov na dan ali pa dvofazne insuline 1- do 3- krat-krat na dan. Preberi več o Sheme uporabe različnih inzulinov