Napake pri ravnanju z zdravili in vloga medicinske sestre

Ravnanje z zdravili je sestavljeno iz različnih medsebojno odvisnih procesov. Pri ravnanju z zdravili MS sodeluje v različnih fazah, ena od teh je končni pristop oziroma aplikacija zdravil pacientu, kar pa ji omogoča, da preveri predhodne korake pred izvedbo aplikacije in prepreči morebitno napako (Davey et al., 2008).

Aplikacija zdravil je ena izmed glavnih nalog medicinskih sester (MS) in pomeni oskrbo pacientov s predpisanimi učinkovinami v diagnostične namene, za zdravljenje in/ali za preprečevanje bolezni oziroma bolezenskih stanj. Aplikacija zdravil v najožjem pomenu besede pomeni vnos zdravila v organizem pacienta. Izvedemo ga lahko na različne načine z različnimi postopki. Proces dajanja zdravil je urejen z zakoni, ki se med državami razlikujejo (Mavsar Najdenov, 2011).

Aplikacijo zdravil izvaja zdravstveno osebje oziroma mora potekati pod nadzorom – izključno na podlagi pisnega naročila lečečega zdravnika in v skladu s sprejetimi medicinskimi standardi in postopki. Zdravstvena organizacija mora imeti sprejete standarde, ki zagotavljajo varnost pacientov in kakovost zdravljenja z zdravili (National, 2009).

Napake pri zdravljenju z zdravili so definirane, kot napake, ki se pojavijo v kateri koli fazi procesa ravnanja z zdravil (Werner et al., 2012). Podatki kažejo, da je skoraj polovica vseh neželenih dogodkov, ki bi jih lahko preprečili, posledica napak pri ravnanju z zdravili (Luksemburška, 2005).

Napake pri ravnanju z zdravili so grožnja pred katero ni odporen sistem nobene bolnišnice. Podatki kažejo, da zaradi napak pri ravnanju z zdravili vsako leto umre 7000 pacientov, 1,3 milijona pa je zaradi teh napak poškodovanih (Committee, 2000, cit. po Werner et al., 2012). MS so odgovorne za 26 do 38 % napak pri aplikaciji zdravil (Bates, 2007; Leape et al., 2002) in igrajo pomembno vlogo pri zagotavljanju varnosti pacientov.

Preberi več o Napake pri ravnanju z zdravili in vloga medicinske sestre

Zdravstvena nega pacienta z urinskim katetrom

Katetrizacija predstavlja uvajanje urinskega katetra preko sečnice (uretre) v sečni mehur. Tehnika uvajanja urinskega katetra mora biti aseptična (Bahun,Mežik Veber,Romih, 2010).

Urinski kateter mora biti takšen, da ga bolnik dobro prenaša. Je mehak, obdrži obliko, kemično ne reagira in ne dela razjed (na sluznici). Izberemo primerno velikost, ta je za ženske 14-18 Ch, za moške 12-14Ch. Debelejši kateter lahko uporabimo pri ženski prej kot pri moškem. Običajno uporabljamo silikonske katetre, ki imajo balonček. Za polnjenje mehurčka (balonček) pri trajnih katetrih priporočajo le uporabo sterilne vode. Fiziološka raztopina povzroča kristalizacijo v kanalu balončka, kar lahko povzroči njegovo zamašitev. Za pravilno pritrjevanje katetra v mehurju normalno zadostuje 5 do 10 ml tekočine. Kateter deluje v sečnici kot tujek in lahko zaradi mehaničnega draženja, poškodbe, pritiska povzroči motnje prekrvavite sluznice in razjedo (Rozman et al., 2006).

Najpogostejša komplikacija pri vstavljenem urinskem katetru je okužba sečil. Bakterije lahko vstopijo v sečni mehur v času vstavljanja urinskega katetra , skozi lumen urinskega katetra, pri razstavljanju drenažnega sistema in vzdolž površine med urinskim katetrom in sluznico sečnice. Okužbe sečil zaradi vstavljenega katetra so najpogostejše bolnišnične okužbe (Bahun et al.,2010).

Preberi več o Zdravstvena nega pacienta z urinskim katetrom

Psihična podpora pacientu po operaciji s strani zdravstvene nege

Pooperativno obdobje se začne takoj po operaciji v sobi za zbujanje. kritično obdobje za operiranca je neposredno po anesteziji dokler glavni učinki anestetika ne popustijo in se stanje ne stabilizira. pacienti so običajno v pooperacijskem obdobju zaspani, nemirni, imajo motnje v dojemnju, motnje v motoričnih funkcijah, prisotni sta navzeja in bruhanje. Zdravstvena nega v pooperativnem obdobju vključuje vzdrževanje dihanja, cirkulacije, elektrolitskega in tekočinskega ravnovesja, kontrola stanj zavesti in stanje operacijske rane, drenaž, zagotavljanje varnosti in podpiranje dobrega počutja pacienta, ki vključuje tudi psihično oporo po operaciji in prilagoditev pacienta na spremembe po operaciji (Ivanuša in Železnik, 2000).

REŠEVANJE PROBLEMA IZ VIDIKA ZDRAVSTVENE NEGE

Medicinska sestra izvaja zdravstveno nego po procesni metodi dela, ki je sodoben metodološki pristop v zdravstveni negi in ga odlikuje visoka stopnja organiziranosti. Temelji na metodi ugotavljanja telesnih, duševnih in socialnih potreb posameznika, družbe. Preberi več o Psihična podpora pacientu po operaciji s strani zdravstvene nege

Zdravstvena nega pacienta s poškodbo spodnje in zgornje okončine

Pacient je po poškodbah okončin v lažjih primerih ambulanto zdravljen, v težjih primerih pa je potrebno bolnišnično zdravljenje. V kolikor so to poškodbe npr. zlom, ko po namestitvi mavca lahko pacient odide domov in hodi na kontrolo temu sledi ambulantno zdravljenje. V težjih primerih, kot so operacije pa je potrebno bolnika sprejeti v bolnišnico. V obeh primerih je pomembna vloga medicinske sestre. V prvem primeru s svojim strokovnim znanjem svetuje pacientu kako postopati v primeru bolečin, oteklin itd. V drugem primeru pa ima medicinska sestra pomembno vlogo pri sprejemu pacienta na oddelek, po zdravnikovem naročilu vzame pacientu material za laboratorijske in diagnostične preiskave ter ga v določenih primerih pripravi na operativni poseg, pomaga pri opravljanju življenjskih funkcij, nudi oporo pacientu ga spodbuja in poskuša čim bolje prispevati k okrevanju pacienta (Cesarec, 2009).

Reševanje problema
Najpogostejše negovalne diagnoze pacientu po zlomu okončin in ZN

Bolečina: pacient doživlja in izraža močno neugodje in neprijetne občutke. Bolečina je po definiciji Mednarodnega združenja za proučevanje bolečine (IASP) neprijetna čutna in čustvena zaznava, povezana z dejansko ali potencialno poškodbo tkiva. Vendar vzrok bolečine ni nujno poškodba tkiva, hkrati pa ni nujno, da vsako poškodbo tkiva spremlja bolečina (Wikipedija). Preberi več o Zdravstvena nega pacienta s poškodbo spodnje in zgornje okončine

Ustna nega pri intubiranem pacientu

Ustna nega intubiranega pacienta je pomemben del osebne higiene. Vpliva na zdravstveno stanje pacienta, saj nezadovoljiva ustna nega intubiranega pacienta lahko predstavlja vir okužbe, možnost aspiracije tekočine, razjede zaradi pritiska, poškodbe sluznice in zob, obloge na jeziku ter neprijetenega vonja iz ustne votline. Ustna nega intubiranega pacienta se izvaja po določenem standardu večkrat na dan (Jemec, Petrič, 2009.).

Intubiran pacient je življenjsko ogrožen. Zaradi paranteralnega hranjenja in številnih terapij se spremeni normalna ustna flora, zaradi česar nastanejo patološke spremembe v ustni votlini. Naloga medicinske sestre je, da spremembe dovolj hitro opazi in ustrezno ukrepa (Stele, 2008)

Medicinska sestra mora biti dobro poučena in mora znati dobro opazovati in oceniti posamezne  potrebe pri pacientu, da zna pravilno ukrepati, ko se ti zapleti pojavijo (Jemec, Petrič, 2009.). Preberi več o Ustna nega pri intubiranem pacientu

Odklanjanje osebne higiene zaradi motenj presojanja in nerazumevanja

Za demenco in še katero drugo bolezen je značilno propadanje tistih telesnih in duševnih sposobnosti, ki sicer zdravemu človeku omogočajo, da lahko do pozne starosti ostane samostojen v vseh dnevnih aktivnostih. Bolezen prizadene tako varovanca samega. kot njegovo ožjo in širšo okolico.

Demenca je postala pereč družbeni problem, ki zahteva sodelovanje vseh družbenih struktur in nova znanja medicinskih sester o zdravstveni negi dementnega varovanca. Zato vedenje in znanje, kaj lahko bolezen prinese, kako se ta odraža v vsakodnevnem življenju, kako lahko omilimo njene posledice in kako podpremo bolnika in svojce omogoča medicinskim sestram, da s primemim odnosom in ustrezno mero pomoči omilijo in zmanjšajo breme bolezni. Preberi več o Odklanjanje osebne higiene zaradi motenj presojanja in nerazumevanja

Zdravstvena nega pri pacientu s KOPB

KOPB je boleznsko stanje za katero je značilen zmanjšan pretok zraka v pljučih, ki ni popolnoma reverzibilen. Zmanjšen pretok zraka napreduje in je povezan z vnetnim odgovorom pljuč na škodljive delce in pline.

Za bolezen je značilno oženje in propadanje bronhialnega sistema in pljučnih mešičkov. Zapora dihal počasi napreduje in ni nikoli docela odpravljena. Posledično pride do motenj v izmenjavi plinov. Govorimo o KOPB, kamor sodita Kronični bronhitis in prenapihnjenost pljuč – Emfizem.

Zapora dihal nastopa počasi in se pri pacientu kaže najprej s težko sapo ob naporu, na koncu pa pacient čuti težko dihanje že med hranjenjem. Cigaretni dim je dokazano najpomembnejši dejavnik dejavnik tveganja za nastanek KOPB. Boleznski znaki se pa pojavijo po 20 do 30 letih kajenja škatlice cigaret dnevno. Ne vemo zakaj zbolijo le nekateri kadilci, drugi pa lahko kadijo celo življenje ne da bi razvili KOPB.

Več pacientov je trenutno moških.

Preberi več o Zdravstvena nega pri pacientu s KOPB