Spletna stran študentov VŠZNJ. Portal za izobraževanje, druženje in zabavo. Bodite kreativni in kolegialni!

Izobraževalno področje :
-    v zgodnjih 30. letih šol za ZN v Washingtonu
-    1937 diplomirala
-    1945 magistrirala
-    bila je učiteljica in svetovalka
-    prijela veliko nacionalnih nagrad, častni doktorat znanosti

Praktično obdobje :
-    1958-1959 je bila svetovalka na oddelku za zdravstvo, izobraževanje in socialno skrbstvo na ministrstvu za izobraževanje

Pri tem delu se je začela spraševati v kakšnih pogojih dela se znajde oseba, ko sama ali ji drugi določijo, da potrebuje zdravstveno varstvo. Ko MS postane DRUGI JAZ. Iz tega razvije koncept samooskrbe.

Razvoj teorije

-    Oremin koncept samooskrbe ZN je bil prvič objavljen leta 1959
-    Koncept samooskrbe je razvijala naprej in leta 1971 objavila knjigo ZN Koncepti prakse; Nursing, Concepts of Praktice
-    Tretja izdaja kaže na razvoj Oremine splošne teorije ZN, ki je sestavljena iz trh medseboj povezanih teoretičnih konceptov:

•    TEORIJA SAMOOSKRBE
•    TEORIJA DELNE SAMOOSKRBE
•    TEORIJA SISTEMOV ZN

TEORIJA SAMOOSKRBE

Oremova je prepričana, da zdravstveno varstvo predvsem zanima posameznikova potreba po aktivni samooskrbi in stalnem izvajanju le te, kar mu omogoča, da se ohrani  pri življenju, je zdrav ali pa se mu zdravje povrne, ozdravi od bolezni ali poškodb in je sposoben obvladati posledice.
Oremova opisuje samooskrbo kot osebno spretnost in ciljno orientirano obnašanje, ki je usmerjeno na posameznikovo sposobnost k reguliranju njega samega in okolja na tak način, da ostane pri življenju, uživa zdravje in dobro počutje, ter prispeva k lastnemu razvoju.

Teorija samooskrbe vključuje tri teoretične perspektive :

•    SAMOOSKRBA
-    je izvajanje posameznih aktivnosti, ki jih posamezniki začnejo izvajati zase, mu pomagajo ohranjati zdravje , počutje in mu pomaga, da ostane celovita osebnost.
-    Pomeni, da samostojno izvaja celovito nego zase
-    Samooskrbo na splošno izvajajo odrasle osebe, med tem ko pacienti in otroci izvajajo samooskrbo do določene mere

Sposobnost samooskrbe je posameznikova sposobnost, da se udejstvuje pri samooskrbi, kar je pogosto pogojeno s starostjo, razvojno stopnjo, življenjskimi izkušnjami, sociokulturno usmerjenostjo in razpoložljivimi sredstvi. Oremin pogled samooskrbe je edinstven oseben proces na katerega vplivajo faktorji : starost, spol, zdravje, rast in razvoj, sociokulturno okolje, zdravstveni sistem, družina, življenjski slog.
•    PRIPOMOČKI SAMOSKRBE
•    TERAPEVTSKO ZAHTEVA PO SAMOOSKRBI

Je skupek dejavnosti samooskrbe, ki jih je potrebno izvajati določen čas zato, da zahteve samooskrbe izpolnimo

KATEGORIJE POTREB PO SAMOOSKRBI

•    UNIVERZALNE potrebe po samooskrbi so skupne vsem ljudem, v vseh življenjskih obdobjih, vendar se spreminjajo glede na čas :

1.    vzdrževanje zadostne količine zraka
2.    vzdrževanje zadostne količine vode
3.    vzdrževanje zadostne količine hrane
4.    zagotavljanje izločanja in odvajanja
5.    vzdrževanje pravega ravnovesja med spanjem in počitkom
6.    preprečevanje nevarnosti, ki strežejo človeku po življenju in ogrožajo njegovo blaginjo in delovanje
7.    pospeševanje človekovega delovanja in razvoja znotraj družbenih skupin v skladu z možnostmi, omejitvami in človekovo željo biti normalen.

•RAZVOJNE potrebe po samooskrbi, so potrebe, ki zadevajo rast in razvoj posameznika. Vključujejo univerzalne potrebe posameznika in se le te nanašajo specifično na razvoj.
Razvojne potrebe vključujejo tudi potrebe, ki so posledica kakšnega stanja, oziroma so     v povezavi z nekim dogodkom.

•    ODMIK OD ZDRAVJA :
-    zagotavljanje primerne zdravstvene pomoči
-    učinkovita izvedba ukrepov, ki jih predpiše zdravnik
-    spremembe samooskrbe, sprejeti dejstvo, da je za določeno obdobje ali za stalno odvisen od drugih
-    privajanje na življenje z učinki patoloških pogojev in stanj, ter učinki diagnostično terapevtskih pogojev

MS se lahko vključuje v vseh treh področjih samooskrbe !

TEORIJA DELNE SAMOOSKRBE- DEFICIT V SAMOOSKRBI

To je takrat, ko posameznik ni sposoben opravljati samooskrbe zase. To je Oremina osrednja teorija.

Oremova vidi ZN kot profesionalno izobraževanje in nadomestilo ljudem z deficitom v samooskrbi.Zmožnost, sposobnost samooskrbe,pomeni količino in vrsto aktivnosti,  ki jih posameznik izvaja v določenih pogojih in vsebuje :

•    pozornost in odzivanje potreb po delni ali celoviti samooskrbi na kar vplivajo zunanji in notranji faktorji
•    zagotavljanje samooskrbe
•    razlog za zagotavljanje samooskrbe
•    motivacijo- motiv za doseganje ciljev samooskrbe
•    pridobivanje znanja za samooskrbo
•    spretnosti na posameznih področjih samooskrbe
•    prioritete, zmožnost določitve vrstnega reda v samooskrbi
•    integracijo, aktivnosti samooskrbe integrirane v vsakodnevno življenje

MS mora oceniti zmožnost pacienta za samooskrbo. Deficit v samooskrbi se nanaša na nesposobnost posameznika za stalno in učinkovito samooskrbo, ki je terapevtsko zahtevana. Deficit samooskrbe je individualen.

•    METODE POMOČI V DEFICITU
-    delovanje in izvrševanje za varovanca
-    vodenje varovanca
-    psihofizična podpora varovancu
-    zagotavljanje okolja, ki pospeši osebni razvoj in omogoča sposobnost zadovoljevanja sedanjih in bodočih potreb po aktivnosti
-    učenje varovanca

•IZVAJANJE SAMOOSKRBE
Oremova trdi, da je kakovost samooskrbe odvisna od ocene, določitve in zmožnosti izvedbe. MS mora znati oceniti zmožnost pacienta za samooskrbo.

•DEFICIT SAMOOSKRBE
Se nanaša na nesposobnost človeka za stalno in učinkovito samooskrbo. Gre za razliko človekove sposobnosti za samooskrbo in samooskrbo, ki je terapevtsko zahtevana.

TEORIJA SISTEMOV ZDRAVSTVENE NEGE

Sistem ZN oblikuje MS na osnovi pacientovih potreb po samooskrbi in njegovih sposobnostih za samooskrbo. Oremova opisuje delovanje MS pri oblikovanju različnih aktivnostih za ljudi, ki potrebujejo pomoč pri zadovoljevanju njihovih potreb.

POPOLNOMA NADOMESTNI SISTEM ZN
Ko posameznik ne more izvajati samooskrbe. Človek z omejitvami je pri zagotavljanju svojega obstoja in blaginje popolnoma odvisen od drugih.

DELNO NADOMESTNI SISEM ZN
MS in pacient skupaj izvajata aktivnosti samooskrbe.

PODPORNO IZOBRAŽEVALNI SISTEM ZN
Ko je posameznik sposoben opravljati samooskrbo, vendar potrebuje znanje in spretnosti.

Oblika in elementi sistema ZN določata :
•    obseg odgovornosti MS pri zagotavljanju ZN
•    splošne in posebne vloge MS in pacienta
•    vzroke za odnose MS in pacient
•    vrste pomoči in vzorce izvajanj teh pomoči, ter dejanj MS in pacienta pri regulaciji zahtev po samooskrbi in pri zadovoljevanju njegovih terapevtskih zahtev po samooskrbi

KONCEPTI METAPARADIGME

ČLOVEK :
je posameznik v okviru zadovoljevanja potreb po samooskrbi. V tem kontekstu ga vidi kot edinstveno bitje s kompleksnimi izkušnjami in celovitimi potrebami po samooskrbi.

OKOLJE :
Človeka in okolje vidi kot funkcionalno celoto, znotraj katere drug na drugega vplivata.
Okolje so osnovni dejavniki okoliščin, ki se nanašajo na posameznikovo sposobnost in potrebo po samooskrbi. Okolje si predstavlja kot širok spekter sorodnih dejavnikov, ki vplivajo na posameznikovo spretnost samooskrbe in na njegovo potrebo po terapevtski samooskrbi.

ZDRAVJE :
označuje kot strukturalno in funkcionalno celovitost posameznika. Zdravje predstavlja napredovanje k čim višji stopnji celovitost. Zdravje in dobro počutje sta rezultata samooskrbe, nista pa sama po sebi zadosten pogoj.

ZDRAVSTVENA NEGA :
Teorija jasno in sistemsko opisuje ZN in okvir za izvajanje ZN skozi različne sisteme. Zagotavlja jasen in direkten pristop k izvajanju, zato je teorija izjemno popularna v ZN.

PROCES ZN

1.    faza PZN : DOLOČITEV ALI JE ZN POTREBNA ALI NE

MS zbere podatke s področja univerzalnih, razvojnih potreb in potreb pri odmiku od zdravja. Pravilno mora oceniti posameznikovo sposobnost za zadovoljevanje potreb po samooskrbi in določiti njegovo stopnjo odvisnosti.Zbrane podatke analizira.

MS in pacient oblikujeta sistem in načrtujeta ZN.

2.    faza PZN : OBLIKOVANJE SISTEMA ZN vključuje :
-    uresničitev pacientovih terapevtskih zahtev po samooskrbi
-    izbira pomoči, ki bo uspešna in izvedljiva pri nadomeščanju oz. premagovanju pacientove pomankljive samooskrbe
-    MS izbere ustrezno metodo dela ( vodenje, podpora, učenje, izvajanje, prilagajanje okolju )

3.    faza PZN : PRIKAZ UKREPOV IN INTERVENCIJ ZN
-    pri izvajanju dela MS izbira med oblikami in metodami dela
-    aktivnosti MS in pacienta spodbujata pavienta za samooskrbo, zadovoljujeta potrebe po samooskrbi, zmanjšujeta deficit v samooskrbi

PREDNOSTI IN OMEJITVE TEORIJE

•    teorija določa osnovo ZN
•    največja prednost teorije je, da točno določi kdaj je ZN potrebna in v poklic MS vključuje stalno izobraževanje
•    poudarja, da so MS izobražene in ne izurjene
•    opozarja na posameznikovo odgovornost do zdravja, ki opravičuje hiter odpust iz bolnišnice in negovanje na domu
•    samooskrbo posameznika je razširila tudi na družine, skupine in družbene skupnosti
•    teorija je uporabna na področju izobraževanja, prakse in raziskovanja