TERAPEVTSKA KOMUNIKACIJA
Pomen komunikacije
komunikacija odraža človekov odnos do samega sebe in sveta, ki ga obdaja.
je medij, prek katerega se ta odnos razvija in dopolnjuje.
ljudje drug ob drugem rastemo, se spoznavamo in živimo kot zdrave osebnosti.
V vse to pa morajo biti vpleteni zdravi medosebni odnosi, ki nam dajejo moč v osebnem in poklicnem življenju.
Komunikacija v ZN z razvojem stroke in uveljavljanjem sodobnih metod dela, ki aktivno vključuje pacienta postaja vse bolj aktualna.
Delo z pacientom in ne za pacienta je povezano s stalno komunikacijo.
komunikacija MS z pacientom in terapevtski odnos sta osnova za kvalitetno ZN pacienta z duševnimi motnjami.
MS se mora zavedati, da komunikacija ni spontan,” že naučen proces”, ampak tudi terapevtska spretnost, ki se jo je potrebno učiti in tudi naučiti.
Znati komunicirati pomeni prilagoditi svojo komunikacijo konkretnemu pacientu, konkretnemu cilju. Vse to seveda v kontekstu etičnih načel.
KOMUNIKACIJSKI PROCES
je dinamičen, nenehno spreminjajoči se proces, ki poteka, ko človek pošilja in sprejema besedna in nebesedna sporočila z namenom razumeti in biti razumljen ter se prilagoditi okolju in prenesti svoje ideje drugim.
Pogoji za komunikacijo
– perceptivne sposobnosti (videti, slišati, otipati, vonjati); točno zaznavanje drugih ljudi in situacij
– kognitivne (zmožnost točnega presojanja, spoznanje, razum
– vedenjske (vedeti kaj reči in narediti v dani situaciji – intuitivnost)
– emocionalne sposobnosti (ustrezno čustveno izražanje in odzivanje, empatija)
Osnove medosebne komunikacije
– da poznamo in razumemo sebe (intrapersonalna komunikacija);
– da poznamo in razumemo sogovornika (izkustveno polje);
– da ljudi spoštujemo (ljubezen, skrb, odgovornost).
Kaj posredujemo pacientu?
– pozornost, ko ga poslušamo;
– svoje misli, ko se pogovarjamo z njim;
– svoja čustva in empatijo;
– svoje znanje, potrebno za strokovno delo.
Koliko bomo dali pacientu je odvisno od našega značaja (sprejemni, tržni, žrtvovalni, produktivni).
Kaj je pomembno v procesu komunikacije?
se začne takoj, ko pacient vstopi v zdravstveno ustanovo oz. ko se srečamo z njim jih spremljamo od spočetja do smrti
– pomemben je prvi stik z pacientom
– z pacienti se srečajo zdravstveni in nezdravstveni delavci upoštevanje kontaktne kulture
– z pacienti se srečamo v različnih situacijah in stanjih
– pomembni so tudi pacientovi svojci.
Kontaktna kultura
TAKOJŠNJA POZORNOST DO SOGOVORNIKA
IZRAZ DOBRODOŠLOSTI
PREDSTAVITEV
UPOŠTEVANJE INTIMNE VREDNOSTI LASTNEGA IMENA POZORNO POSLUŠANJE
OPTIMISTIČNE NAPOVEDI
Zbiranje informacij in ocena stanja
Ocenimo dejavnike, ki pripomorejo k vzpostavitvi komunikacije:
optimizem, vera v ozdravitev, zaupanje v zdravstvene delavce, psihična podpora svojcev, urejene domače razmere, zrela osebnost, dobro stanje zavesti, orientiranost v kraju, času, prostoru, sposobnost govora in razumevanja govora, biološka starost:
Ocenimo dejavnike, ki ovirajo ali onemogočajo komunikacijo:
pesimizem, apatija, nezaupanje, neurejene razmere doma, motnje zavesti, neorientiranost v kraju, času, prostoru, motorična in senzorična afazija, deprimiranje z uspavali, pomirjevali, gluhost, slabovidnost, biološka starost.
Cilji, načrtovanje in izvajanje
– doseči najustreznejšo komunikacijo, da bo pacient lahko brez zavor izražal svoje želje in potrebe
– izbor najustreznejše metode komunikacije
– uporaba besedne in nebesedne
– ocenimo glede na vzpostavitev dobre, pozitivne komunikacije, glede na stopnjo zaupanja, ki smo jo deležni ter ali so pacientove potrebe realizirane v skladu s pričakovanji.
Namen terapevtske komunikacije
– zadovoljiti temeljne človekove potrebe;
– vzpostaviti terapevtski odnos;
– posredovati informacije, izmenjavati misli in občutke;
– vplivati na vedenje človeka;
– vzpodbujati k aktivnemu sodelovanju pri analizi posredovanih vsebin, kritičnemu razmišljanju, spreminjanju stališč in spremembami v ravnanju ali vedenju
– odnos, sicer se terapevtski odnos med pacient in MS ne bi razvil.
Kaj je bistvo terapevtske komunikacije? Terapevtska komunikacija je vedno usmerjena k cilju in je namenjena izključno zadovoljevanju potreb pacienta.
Je veliko več kot prenašanje in sprejemanje sporočil; je srečanje enega človeka z drugim, je dajanje samega sebe. MS naj bi z vsako interakcijo vplivala na vedenje pacienta.
Kaj dosežemo s komunikacijo?
zaupanje,
sprejemanje,
razumevanje,
spoštovanje,
samorazkrivanje,
Zaupnost.
Vrste in namen terapevtskega pogovora
Vrste pogovora
neorganizirani, nemetodični, vsakdanji pogovor;
organiziran, sistematičen, vodeni pogovor oz. intervju.
Namen organiziranega pogovora
nudenje psihološke pomoči pacientu;
spoznati in razumeti problem ali stisko, za načrtovanje primernih intervencij;
razbremenjevati;
nuditi ustrezno čustveno oporo;
omogočiti prepoznavanje čustev.
Potek pogovora
PRIPRAVA NA POGOVOR
seznanimo se z vsem, kar imamo na voljo o pacientu
premislimo, ali smo za tak pogovor usposobljeni in pristojni
preverimo svoj odnos do pacienta
okvirno določimo predmet in cilj pogovora
izberemo primeren prostor in dovolj časa
obvestimo pacienta o kraju, času in namenu pogovora
SPREJEM pacienta
pomemben je prvi stik z pacientom
pacienta pozdravimo, se predstavimo,
pacienta vikamo
SPROSTITEV pacienta
poskrbimo za udobno namestitev pacienta
izmenjamo nekaj splošnih misli, da se pacient sprosti
Potek in nadaljevanje pogovora
OBVESTITEV pacienta O PROBLEMU, CILJIH IN PREDMETU POGOVORA
vzbudimo aktivno sodelovanje pacienta, ne povemo vsega
kočljivo vsebino oblikujemo bolj splošno
MOTIVIRANJE pacienta ZA SODELOVANJE
pacientu med pogovorom zadovoljimo njegove potrebe po čustveno pozitivnem socialnem stiku, zmanjšanju strahu, napetosti
nakažemo možnosti zadovoljitev nekaterih potreb v prihodnosti
ne obljubljamo, ne izsiljujemo
pazimo, da nismo preveč aktivni, direktni ali preveč pasivni
SPODBUJANJE pacienta, DA IZRAZI SVOJA STALIŠČA
pomembno celostno psihološko vzdušje, naš odnos do pacienta
uporabljamo različne tehnike, ki pacienta vzpodbujajo k pogovoru
SEZNANJENJE pacienta Z NAŠIMI STALIŠČI – pacient NAJ BI JIH SPREJEL
z našimi stališči ga seznanimo šele potem, ko on razkrije svoje
probleme osvetlimo še z drugih strani, sproti ga informiramo
prepričati se moramo, da je pravilno razumel, razpravljamo o problematiki
OBLIKOVANJE SKLEPOV – JASNI, DOSLEDNI, PREVERJANJE REZULTATOV POGOVORA
pacient jih mora sprejeti čustveno in razumsko
pacienta pohvalimo, vzbujamo upanje na boljše, če se bo držal sklepov
ZAKLJUČEK – POGOVORA IN POSLOVITEV
ob slovesu pacienta dodatno motiviramo, se poslovimo prijazno, v duhu celotnega pogovora.
Kako naj se terapevtsko pogovarjamo?
Terapevtski pogovor ima določen cilj in se od običajnega loči, da gre za profesionalni odnos.
MS/ZT naj bi pri terapevtskih pogovorih imela sledečih 5 ciljev:
Ustvarjati odnos zaupanja in zaupljivosti (govoriti resnico, ne obljubljati, stabilno vedenje);
Pomagati pacientu izraziti svoje probleme z besedami (pacient vzpodbujati, da govori; njena naloga ni govoriti, ampak pomagati pacientu, da on govori njej);
Z občutkom ga odvračati ga od njegovih psihopatoloških doživljanj (skuša odkriti neprizadeto področje osebnosti, večkrat na dan mu povemo, kaj delamo);
Pomirjati ga in mu lajšati napetost (sprostitev preko pogovora pri napetih, anksioznih pacient, lahko v malih skupinah, individualno);
Mu pomagati se pogovarjati z drugimi in navezovati ustrezne stike. Normalne socialne stike (male, velike, tematske skupine, sprejmemo kar pacient reče).