Otroci s cerebralno paralizo imajo pogosto težave na področju gastrointestinalnega (prebavnega) sistema. Prebavni trakt vključuje usta, požiralnik, želodec, črevesje in ostale organe kot so žolč, jetra in ledvice. Prebavni trakt omogoča razgradnjo hrane, ki organizmu daje potrebno energijo za aktivnost. Poleg tega omogoča tudi izločanje odpadnih snovi iz telesa. Problemi, ki se lahko pojavijo pri osebi s cerebralno paralizo, so lahko oteženo žvečenje, sesanje in požiranje, problemi s prebavo in izločanjem. Če se te težave pojavljajo dalj časa, lahko privedejo do slabe prehranjenosti s hranili, ki jih telo potrebuje, zato je pravočasno in primerno ukrepanje nujno (Sonček – Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije, b.l.).
Refleks ugriza – povzroča krčevito zapiranje ust (ko se npr. žlica dotakne dlesni ali ust)
Refleks davljenja – povzroča, da se otrok začne dušiti, ko se mu nekaj dotakne žrela ali jezika
Reakcija potiskanja jezika – povzroča, da otrok potiska hrano iz ust, ko se ta dotakne jezika.
Če so te reakcije premočne, lahko zelo otežujejo hranjenje in povzročajo, da postane proces hranjenja frustrirajoč, vnos hrane pa nezadosten. Poleg tega lahko privedejo do resnih težav kot so davljenje, vdihavanje hrane v pljuča ali slab kontakt spodnje in zgornje čeljusti ( Kesič K., 2010).
Problem iz vidika zdravstvene nege:
V času klinične prakse smo želeli ugotoviti, kakšno je prehransko stanje otrok oziroma odraslih, ki imajo motnje v duševnem in gibalnem razvoju. Osredotočili smo se posebno na tiste osebe, ki imajo cerebralno paralizo.
Opazili smo, da se pri osebah s cerebralno paralizo zelo velikokrat pojavljajo problemi pri hranjenju, posebno zato, ker zaradi poškodb možganov nimajo dobre koordinacije za prehranjevanje, kar vključuje žvečenje, požiranje in sesanje. Pogosto se zgodi, da se jim hrana zaletava, se pri hranjenju začnejo dušiti, ne morejo požirati ali pa se hrana vrača iz želodca navzgor in jih sili na bruhanje. Pri hranjenju tako potrebujejo popolno pomoč zdravstvenih delavcev (medicinske sestre in tehniki, delovni terapevti), poslužujejo se lahko tudi posebnih pripomočkov pri hranjenju kot na primer terapevtska žlica.
Glavni namen je zagotovitev samostojnosti, če ni mogoče preprečiti spastičnega
sindroma. Pomagamo si z raznimi ortopedskimi in ortotičnimi pripomočki.
Kritično mnenje:
Menim, da je v zavodu CUDV dobro poskrbljeno za prehranske statuse uporabnikov s cerebralno paralizo. Sama sem bila priča pri hranjenju uporabnika z cerebralno paralizo in sem ugotovila, da so bile pri hranjenju prisotne motnje v požiranju (npr.: zaletavanje, pljuvanje, kašljanje). Pri hranjenju takih oseb moramo biti zelo potrpežljivi, vztrajni, včasih tudi strogi, moramo poskrbeti za pravilen položaj uporabnika pri jedi. Upoštevati moramo predvsem prehranske navade uporabnikov, kakšno vrsto hrane lahko ali ne sme jesti ( v primeru prisotnih alergij), vrsto diete, količino hrane, ki jo lahko zaužije.
[wp_ad_camp_1]
Hranjenje je lahko otežkočeno tudi zaradi spasmov (če jih seveda uporabnik ima).
Pomembno je tudi, da ima oseba stalen nadzor in evidenco o poteku prehranjevanja, količino zaužite hrane, ter ali so bile prisotne težave ob hranjenju. Mislim, da mora imeti taka oseba 24 urni nadzor in seveda tudi podporo, tako zdravstvenih delavcev, kot tudi svojcev, ker si lahko predstavljam kako se ta oseba počuti v takem stanju.
Literatura:
Kesič K. (2010). Otroci s cerebralno paralizo. Ljubljana.
Sonček – zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije (b.l.). Cerebralna paraliza. Ljubljana.
Bartol A. (1983). Rezultati fizioterapije pri otrocih s cerebralno paralizo. Obzornik zdravstvene nege. Ljubljana.