HIPOTEZA je predvidevanje odnosov med dvema ali več spremenljivkami
HIPOTEZE V KVNR IN KVLR
– KVNR: raziskava se začne s hipotezo, ki predvideva (napoveduje) pričakovane rezultate raziskave
– KVLR: raziskava se lahko začne
– s hipotezo, ki predvideva pričakovane rezultate
– brez hipoteze, raziskavo “vodijo” izkušnje udeležencev in na začetku je še premalo znano o raziskovalnem problemu, zato se hipoteza ne postavi pred pričetkom raziskave
1. FAZA: PREGLED LITERATURE IN KRITIČNO BRANJE
PREGLED LITERATURE PRI KVLR – KVALITATIVNEM R
– Pristop 1 – temeljne teorije: zbiranje podatkov, analiza podatkov, oblikovanje teorije, pregled literature, iskanje povezav s prejšnjimi dokazi v teorijo, kako prejšnji dokazi potrdijo ali razširijo razvito teorijo te raziskave;
– Pristop 2 – teorija pojavov: pregled relevantnih podatkov pred začetkom študije, praktičen opis raziskav drugih pojavov, razumevanje pojava skozi več perspektiv;
– Pristop 3 – etnografske teorije: pregled literature pred zbiranjem podatkov ali pregled ob analizi podatkov raziskave.
PREGLED LITERATURE
– Ni enkratno dejanje, 1/3 vsega časa raziskave je uvodni pregled literature, sledijo še občasni pregledi zaradi teoretičnih ali metodoloških vprašanj;
– Zvemo, kaj so drugi o našem raziskovalnem vprašanju že odkrili in napisali;
– Dobimo podatke, vplivajo na:
– načrt raziskave,
– potrebnost raziskave
– raziskovalne metode, izbor inštrumentarija,
– opredelitev pojmov, konceptov in spremenljivk,
– seznanitev s prevladujočimi teorijami in njihovo veljavnostjo,
– primerjavo teoretičnih okvirjev, kjer bo raziskava umeščena
– umestitev naše raziskave v kontekst znanja
VIRI ZA PREGLED LITERATURE
– Pregledi, vključeni v raziskovalna poročila
– Natančen pregled obstoječih dokazov
– Razvoj argumentov za novo raziskavo (R)
– Obsega 2-4 strani, citirane so samo ključne R, ni kritične evalvacije posamezne R, poudarek je na evalvaciji celotnega konteksta R
– Pregledi vključeni v načrt R
– Prepriča financerje o pomembnosti R
– Podan kontekst znanja in potreba po novi R
– Lasten odnos raziskovalca do literature
– Obsega do 10 strani, glavna izhodišča in ni kritika posameznih R
– Pregledi tez ali doktorskih disertacij
– Kritičen pregled R na problemskem področju in kritika posameznih študij
– Obsega 20 do 25 strani ali več
– Prosto dostopni pregledi literature
– Ni nujno direktno usmerjena v naš raziskovalni problem
– Najpogosteje v revijah
– Kritični pogled na pregledane dokaze, v obsegu 15 do 20 strani
KRITERIJI PRI BRANJU LITERATURE
– Različna kakovost raziskav
– Raziskovalec se odloča, kaj bo prebral in kaj bo vključil v pregled literature:
– Primarni viri raziskovalnih poročil z opisom, ki ga je napisal raziskovalec sam;
– Sekundarni viri so opisi raziskave, ki jih je pripravil nekdo, ki ni avtor raziskave, primer je pregled literature. Sekundarni viri so dober začetek, ker omogočajo hiter pregled in aktualno literaturo, vendar ne smejo biti nadomestilo za primarne vire, ker ne dajejo podrobnosti posamezne raziskave in so redko popolnoma objektivni (info.
iz druge roke”);
– Izkustveni (empirični) dokazi, viri so neraziskovalne reference, mnenjski članki, študije primera, anekdote, klinični primeri. Omogočajo širše razumevanje raziskovalnega problema, ilustrirajo izhodišča, demonstrirajo potrebo po raziskovanju ali opišejo vidik določene kliničen prakse.
Vplivajo lahko na oblikovanje raziskovalne
ideje, so pa omejeni v pisnih dokazih, ker so najpogosteje subjektivni.
– Formulacija in prečiščenje R vprašanja
– primarno V: enako kot v drugih R
– sekundarno V: novo raziskovalno V
– Formulacija raziskovalne strategije
– Iskanje referenc skozi bibliografske baze
– Iskanje po skupnih izhodiščih, citatih
– Iskanje po izvornih R
– “siva” literatura je omejena v dostopnosti (prispevki na konferencah, nepublicirana poročila, disertacije…)
– Iskanje bo bibliografskih bazah
– Različne baze (op. več v posebnem predavanju)
– Selekcija zbranih referenc
– dostopnost referenc, jezik zapisanih referenc
– relevantnost referenc
– kakovost metodologije in dokazov
– dostopnost do polnih tekstov
– Dokumentiranje in pridobivanje literature
– Dokumentiranje strategije za pridobivanje dokazov iz literature: baza, vključitveni / izključitveni kriteriji, ključne besede, naslovi, poglavja, predhodne raziskave, spletne strani, print raziskovalne zgodovine iz elektronske baze.
– Povzetki in registriranje informacij
– Kodiranje študij, kategorizacija odkritij, lokacija pomembnih informacij
– Protokol za pregled literature
– Raziskovalec se odloči, kaj je konsistentno za R
– Organiziranje – kodiranje različnih vidikov: polno citiranje, teoretična izhodišča, metodološki pristopi, odkritja, zaključki …
– Matrika za pregled literature
– Metodološka: Kako so raziskovalci proučevali R vprašanje?
– Rezultatna: Kaj so raziskovalci odkrili?
– Evalvacijska: Koliko zaupanja imamo lahko v dokaze?
– Kritika, recenzija, vrednotenje R
– (več v poglavju o pisanju člankov)
– Analiza in sinteza informacij, iskanje teme za R
– Stvarne teme
– Teoretične teme
– Metodološke teme
– Splošne teme
– Zgodovinske teme
– Raziskovalne teme
– Priprava sinteze pregleda literature
– Pomen in razumljivost pregleda, uporaba lastnih besed
– Objektivnost, dobro organizirana in sumirana sinteza dokazov, ki je kritično vrednotena s celotnimi dokazi in znanjem
– Zaključek s ključnimi dokazi na temi, ki jo raziskujemo.
HIPOTEZA V KVANTITATIVNEM RAZISKOVANJU
Je predvidevanje odnosov med dvema ali več variablami. Je konkretizacija raziskovalnega problema, ki usmerja raziskovalca, vsebuje trditve, ki jih je mogoče potrditi ali ovrečti.
– H v kvantitativnem R
– H v kvalitativnem R
– Raziskovalno vprašanje:
– “Ali seksualna zloraba v otroštvu vpliva na razvoj sindroma razdražljivega črevesja?”
– Hipoteza:
– “Pri ženskah, ki so bile seksualno izrabljene v otroštvu je prisotna višja incidenca sindroma razdražljivega črevesja, kot pri ženskah, ki niso bile izpostavljene spolni zlorabi.”
PRIMERI HIPOTEZ, KI IZHAJAJO IZ TEORIJE
TEORIJA OKREPITVE:
– “Stanovalci domov za starejše, ki za svoje dnevno prizadevanje pri življenjskih aktivnostih prejemajo spodbude in pohvale s strani MS, potrebujejo manj asistence pri hranjenju.”
– “Otroci, ki za svoje sodelovanje pri izvajanju negovalnih intervencij, prejmejo nagrado (balon, gledanje televizije), bolj sodelujejo pri intervencijah, kot tisti otroci, ki te nagrade ne prejmejo.”
ODNOSI MED SPREMENLJIVKAMI
več kot, manj kot, različen od, v zvezi z, + ali – povezan
– Noseče ženske, ki dobijo navodila v zvezi s potekom poroda in poporodnim obdobjem, redkeje izražajo poporodno depresijo, kot ženske, ki teh navodil niso prejele.
IZPELJAVA HIPOTEZE
– Induktivne hipoteze, izhajajo pogosto rezultatov dobljenih pri KVL študijah, iz specifičnega opazovanja gremo proti generalizaciji ugotovitve:
– “Bolniki, ki so v stresu zaradi strahu pred bolečino, bodo imeli več težav pri globokem dihanju in kašljanju po operaciji, kot bolniki, ki niso v stresu.”
– Deduktivne hipoteze, izhodišče v teoriji in teoretičnih principih, ki so preneseni v specifično situacijo.
INDUKTIVNA POT OBLIKOVANJA TEORIJE
– Pot od posamičnega k splošnemu
– Opazovanje dejstev v realnem svetu, posamična izkustvena posplošitev
– Išče se vzorce oz. pravilnosti, ki opozarjajo na obstoj zakonitosti
– Empirizem
– Vpliv okoliščin na oblikovanje teorije in problem posploševanja na vse okoliščine
DEDUKTIVNA POT OBLIKOVANJA TEORIJE
– Logična pravila in sklepanje iz splošnega na posamično
– Izhodišče je trdna predpostavka ali aksiom, ki ne potrebuje dokazovanja
– Racionalizem
Postulati – jih ni potrebno dokazovati
Teoremi – izpeljemo iz postulatov slide 74 dodaj slikco
BESEDNO FORMULIRANJE HIPOTEZ
– Jasen, zgoščen in razumljiv jezik
– Sedanji čas
– Vrste hipotez:
– Enostavne hipoteze: pričakovani odnos med eno neodvisno in eno odvisno spremenljivko;
– Kompleksne hipoteze: pričakovani odnos med dvema (ali več) neodvisnima spremenljivkama in dvema (ali več) odvisnima spremenljivkama;
– Primer enostavne hipoteze:
– “Otroci, katerih matere so sodelovale v programu negovalnih intervencij za matere izpostavljene nasilju partnerja (X), bodo imeli manj vedenjskih problemov (Y), kot otroci, katerih matere so imele samo rutinsko obravnavo.” (McFarlane et al., 2005)
– Primer kompleksne hipoteze:
– “Pri ženskah z multiplo sklerozo so motnje v funkcionalnem delovanju (Y) povezane z zunanjimi dejavniki, kot so edukacija žensk (X1), zakonski stan (X2), socialni status (X3), zaposlitveni status (X4) in ekonomski status (X5).” (Clingerman et al., 2004)
– “Kajenje in pitje alkohola v času nosečnosti vodijo v nižjo porodno težo in nižjo oceno Apgar skale pri novorojenčku.” slide77
USMERJEVALNE IN NEUSMERJEVALNE HIPOTEZE
– Usmerjevalne:
“Pri starejši pacienti je tveganje za padce večje, kot pri mlajših pacientih.”
“Starejši kot je pacient, večje je tveganje za padec.”
“Tveganje za padec narašča s starostjo pacienta.”
Uporaba: Kadar pojav razloži teorija.
– Neusmerjevalne:
“Obstaja povezava med starostjo pacientov in tveganjem za padec.”
“Starejši pacienti se razlikujejo od mlajših po njihovem odnosu do
možnosti padcev.”
Uporaba: ni teorije kontradiktornost R, protislovnost izkušenj
raziskovalca.
RAZISKOVALNA IN NIČELNA HIPOTEZA
– Raziskovalna hipoteza izraža pričakovanja med spremenljivkami:
– Ničelna hipoteza izraža, da med spremenljivkami ni povezav. Povezana je z izhodiščem, da dokler ne dokažemo povezave med spremenljivkami, le teh ni.
TEORETIČNI KONCEPTI RAZISKAV V ZDRAVSTVENI NEGI
KONCEPTUALNI MODELI V ZN
– Glej predmet ZN 1
– Drugi modeli, stran
– Odnos med teorijami in raziskovanjem ???
– Kritika, da se teorije ne upoštevajo pri R, rezultati niso dani v teoretični kontekst ZN
– Uporabnosti teorij in modelov, poseganje po “izposojenih” modelih in teorijah iz psihologije, sociologije, ki bolje pojasnijo ZN, ker jasneje opredelijo vedenje posameznika.
– Izposojene teorije ali teorije, ki si jih lahko delimo
NAČRTOVANJE RAZISKAVE
ORODJA, KONCEPTI ZA NATANČNO PLANIRANJE
– Zanesljivost R:
– Konsistentnost informacij v R, statistična zanesljivost (enak rezultat z novim vzorcem)
– Veljavnost – validacija R:
– Nepristranskost informacij, tehtnost in osnovanost
– Dobra konceptualna definicija spremenljivk
– Vrednotenje metod, ki merijo spremenljivke
– Vrednost zaupanja v R:
– Verodostojnost podatkov in interpretacij rezultatov, prenosljivost, stabilnost, objektivnost
POJAV »POVPREČJA« V ZBRANIH PODATKIH
– Pomanjkanje odkritosti pri udeležencih v R
– Pohabljenje lastnega vedenja, kažejo sebe v boljši luči
– Subjektivnost raziskovalca
– Prirejanje informacij lastnim pričakovanjem, izkušnjam in hipotezam
– Neuravnoteženost vzorca
– Napačno vzorčenje, nenaključnost, slaba odzivnost
– Napačna metoda zbiranja podatkov
– Neustrezen načrt R
– Slaba izvedba R
DRUGI DEJAVNIKI – NAČRT RAZISKAVE
– Nenehna kontrola poteka R
– Slučajnost vzorca – randomizacija, protokol vzorčenja
– Prikrivanje podatkov (ali je bolnik dobil zdravilo ali placebo), prikrivanje udeležencev R
– Odprtost študije za vpogled drugih v potek
– Refleksija – razprava o personalnih dejavnikih, ki lahko vplivajo na raziskavo
– Generalizacija rezultatov R v KVNR
– Prenosljivost rezultatov R v KVLR
PREGLED ZNAČILNOSTI RAZISKOVALNEGA DIZAJNA PRI KVANTITATIVNIH RAZISKAVAH
Primerjave
Lokacija raziskovanja
Časovni okvir
PRIMERJAVE
– Med dvema ali več skupinami (čustveni status žensk, ki so se odločile za splav in tistih, ki se za to niso odločile)
– Ena skupina večkrat (stres pri bolnikih pred op.: prej in ko jih seznanimo z mehanizmi obvladovanja stresa)
– Ena skupina pod različnimi pogoji (srčna zmogljivost pri obremenitvi in brez)
– Znotraj skupine različni povezani pojavi
(povezave med stopnjo upanja in pojavom bolečine)
– Med drugimi študijami
LOKACIJA RAZISKOVANJA
– Mesto raziskave (število udeležencev, njihova razpršenost, prostor, osebje, laboratoriji …), etične zahteve, enakovrednost obravnave za vse udeležence
– Določiti število mest raziskovanja
– “site visit” ogled lokacije (materialni pogoji, etnografija), primerjava med potrebami raziskovanja in možnostmi na lokaciji
– Pridobitev dovoljenja za R na lokaciji (vodstvo zavoda ali širše – občina, mnenjski voditelji, društva…), pridobitev zaupanja v R,
potrebnost izvedbe R, koristi R, skrb za udeležence R
– Pismo o naši nameri po R na lokaciji:
– 1. namen R in koristi R,
– 2. zakaj in kako je bilo izbrano mesto R,
– 3. posledice R na lokaciji (začetek R, čas trajanja, eventuelno
število prekinitev rednega procesa dela, zahteve za R)
– 4. kako bodo upoštevane etične smernice v R in kako bodo predstavljeni rezultati
– 5. kakšne bodo koristi R
ČASOVNI OKVIR
– Enkratno zbiranje podatkov v času in prostoru, lahko tudi med dogodki, različnimi skupinami, različnimi starostnimi skupinami (kohortni primerjalni dizajn)
– Longitudinalni dizajn je večkratno zbiranje podatkov v daljšem obdobju:
– raziskovanje dolgotrajnih pojavov (celjenje, učenje, recidivi, rast…),
dinamika pojava v časovnem obdobju, nenehno spremljanje primerjav, povečevanje kontrole raziskovanja za boljšo interpretacijo
rezultatov
– določljiv časovni okvir, število zbiranja podatkov, intervali med
zbiranji
– Večkratno zbiranje podatkov pri isti populaciji – študije trendov
– Panelna študija – večkratno raziskovanje iste populacije, problem je v možnosti “obrabe” raziskovanca
– “Follow up” študija – spremljanje iste populacije po izvedeni specifični intervenciji (zdravljenje z zdravili…)
– Retrospektivne študije: zbiranje podatkov iz sedanjosti in
primerjava s podatki iz preteklosti, najpogosteje enkratno zbiranje podatkov o sedanjosti in preteklosti (lahko problematično!!!)
– Prospektivne študije: podatki se zberejo glede na predpostavljanje situacije, nato se merijo kasnejši izidi (intervencija in predpostavljanje učinka intervencije)
PILOTNA ŠTUDIJA: »IF ONLY IF I HAD«
– Je študija na manjšem vzorcu, ko želimo preveriti metode, ki jih bomo uporabili pri dejansko načrtovani raziskavi
– Ne odgovarja na raziskovalna vprašanja, odgovarja pa na vprašanje izvedljivosti R
– Uporaba pilotne študije:
– Ustreznost R metod in procedur
– Uspeh pri vključevanju anketirancev
– Ustreznost in kakovost inštrumentarija
– Moč odnosov med spremenljivkami
– Število potrebnih raziskovancev
– Identifikacija spremenljivk, ki jih je potrebno pozorno spremljati
– Ustreznost materialov in osebja
– Ugotavljanje potencialnih problemov v študiji
– Obseg preliminarnih dokazov, ki kažejo na zaostritev, posodobitev raziskovalne metodologije, izbranih intervencij idr
POMEMBNI KORAKI V KVANTITATIVNI RAZISKAVI – GLEJ
PRISTOPI PRI KVALITATIVNIH RAZISKAVAH
Cilj je razumevanje pojava v resnični realnosti.
PRIMERJAVA MED KVALITATIVNO IN KVANTITATIVNO RAZISKAVO
– Kvalitativna raziskava je raziskava,
– pri kateri sestavljajo osnovno izkustveno gradivo, zbrano v raziskovalnem procesu, besedni opisi ali pripovedi,
– in v kateri je to gradivo tudi obdelano in analizirano na beseden način brez uporabe merskih postopkov, ki dajo števila, in brez operacij nad števili.
– Kvantitativna raziskava je raziskava,
– pri kateri sestavljajo osnovno raziskovalno gradivo podatki, dobljeni s standardiziranimi merskimi postopki.
– Ti podatki, ki jih je mogoče izraziti kot števila, so analizirani s pomočjo matematičnih in statističnih metod.
– Kvalitativna in kvantitativna raziskava se razlikujeta po svojem poteku, vendar se ne izključujeta ampak dopolnjujeta.
ZNAČILNOSTI
– Raziskovalni dizajn se razvija tekom poteka raziskave
– Raziskovalec ustvarja dizajn glede na to, kaj se je v teku raziskave naučil, s ciljem, realnosti in vključevanja dejstev, ki na začetku raziskave še niso bila znana.
– Vključeno je več različnih strategij zbiranja podatkov (triangulacija) za občutljivost zaznavanje pojava v študiji
– Celovitost pristopa in razumevanje celote, socialnega konteksta, prostora, človeških interakcij
– Rajši “post hoc” karakterizacija dogodkov, kot natančno planiranje in napredovanje
– Raziskovalec je intenzivno vključen v potek R, postane “inštrument” raziskave
– Cilj: razvoj razumevanja proučevanega pojava v realnem svetu
TIPI KVALITATIVNIH RAZISKAV
(Polit, 2008; 221-240)
– Etnografija = narodoslovje, splošni nauk o nastanku in razvoju etičnih skupin, njihovih medsebojnih odnosov
– Je raziskava kultur socialnih skupin skozi čas, ki ga kombiniramo z opazovanjem posameznikov
– Makro in mikro nivo (posameznik),
– Metoda: opazovanje
– Etnografije poklicne skupine, institucije, osebe, samega sebe
– Primer raziskave: Schneider (2005) je v aouto-etnografski raziskavi raziskovala, kako matere odraslih oseb s shizofrenijo, govorijo o tem s svojimi otroci. Sama je mati otroka, ki ima shizofrenijo.
– Fenomenologija = nauk o pojavih in njihovih oblikah, ki služi za razumevanje vsakodnevnega življenja ljudi
– Temelji na intuiciji in razumevanju življenjskih izkušenj, zavedanje bistva življenja
– Pogosto vprašanje: “Kaj je bistvo pojava, ki ga opisujejo ljudje in kaj to pomeni?”
– Deskriptivna (opisna) fenomenologija:
-Ocena: prepričanja, mnenja o pojavu, ponavljajoči proces skozi celotno raziskavo, vključuje analizo samega sebe: vrednote, pristranskost, področja konfliktov, “grožnje” raziskavi, občutki, ki vplivajo na nevtralnost, refleksija do metodoloških problemov, ugotovitev, pregleda literature …
– intuicija, analiza, opis
– Interpretativna (razlagalna) fenomenologija
– Interpretacija in razumevanje in ne samo opazovanje in opis
– Razlagalni ciklus, raziskovalec vzpostavi dialog s tekstom, se sprašuje o pomenu le tega, kaj je povedal raziskovanec
– Faza ocene ni nujna
– Interpretacija intervjujev, tekstov …
– Grounded theory (razvila Glaser in Strauss, 1967):
– Utemeljena teorija – grounded theory:
– Teorijo oblikujemo korak za korakom, z neprestanim sprotnim
preverjanjem njenih trditev, delamo primerjave, upoštevamo
osnovne socialne procese idr.
– Lahko bi ta izraz prevedli tudi s »privzemna« ali »pritlična« teorija in bi tako dobro označili njeno drugo lastnost, namreč, da velja le v skromnejšem obsegu, v določenih okoljih in se ne trudi doseči splošne veljavnosti kot »velike teorije«, ki skušajo pojasniti epohalna dogajanja.
– Neprestana povezanost raziskovanja s teorijo
– raziskovalec se ne odpove teoretiziranju, naj bo še tako nezanesljivo, in se ne prepusti zgolj metodološko mehaničnemu ugotavljanju stoodstotno preverjenih izoliranih dejstev, je pomembna značilnost kvalitativne raziskave.
– Zgodovinsko raziskovanje je sistematično zbiranje, kritično vrednotenje in interpretacija zgodovinskih dokazov.
– Uporabljamo ga za raziskovanje vzrokov, učinkov, trendov glede na dogodke v preteklosti, ki lahko pojasnijo vedenje ali prakso danes
– Oblike zgodovinskih raziskav v zdravstveni negi:
– Biografska (življenjepisna) raziskava
– Socialna zgodovina določenega obdobja
– Intelektualna zgodovina: zgodovinske ideje, razmišljanja, poti
– Tehnološka zgodovina
– Sprašujemo se, zakaj so se dogodki zgodili
– Ne smemo jih pomešati s pregledom literature, vodi nas ciljno raziskovalno vprašanje
– Cilj je iskanje novega znanja in ne povzetek obstoječega znanja
ŠTUDIJA PRIMERA
– V slovenščini se je izraz “študija primera“
– Študija primera je pristop pri raziskovanju pojavov, procesov in postopkov s pomočjo proučevanja posameznih primerov. Primeri so lahko: posameznik, družina, skupina, institucija, skupnost idr.
– Temelji na deskriptivnih informacijah, proučevanju odnosov med pojavi, trendov skozi obdobje idr
– Podatki so vezani na sedanjost in preteklost
– Primarni podatki: V okviru študije primera lahko uporabljamo izključno gradivo, ki ga dobimo z opazovanjem, največkrat z opazovanjem, z udeležbo, in s spraševanjem (odprti intervjuji, pripovedovalni ali narativni intervjuji).
– Sekundarni podatki: Prav pogoste so tudi študije, katerih empirično evidenco sestavljajo dokumenti, zbrani v dosjejih o primerih (npr. v pravu, socialnem delu) ali v anamnestičnih zapisih (v zdravstvu, psihologiji, psihiatriji).
– Kombinirani podatki: Glede na to, da se v okviru študije primera priporoča uporabiti več različnih virov gradiva, so pogoste študije, ki uporabljajo gradivo iz primarnih in sekundarnih virov hkrati.
– Vrste študije primera:
– Posamezni primer
– Več primerov skupaj, ki so povezani med seboj
– Holistična študija – proučuje se od posameznika do skupnosti
– Analiza na osnovi pripovedi
– Temelji na osnovi zgodbe, kako posameznik občuti dogodke v svojem življenju
– Primer: “Zgodnji odziv HIV pozitivnih mater na rojstvo HIV pozitivnega novorojenčka v prvih mesecih življenja”.
– Raziskave z ideološkimi izhodišči
– Feministične raziskave: vpliv spola na življenje v različnih okoliščinah
– Vključevanje udeležencev v R: raziskovalec in raziskovanec se dogovorita o R problemu, metodah, analizi podatkov
NAČELA KVALITATIVNE METODE
– Strateška načela
1. Raziskujemo stvarne probleme ljudi in pri tem upoštevamo njihovo gledanje na položaj, vprašanje, problem.
2. Pri raziskovanju smo odprti za raznolike podatke o raziskovanih.
3. Raziskujemo družbene celote v njihovem kontekstu.
– Metodična načela
4. Raziskava naj poteka v obliki sekvenčne analize.
5. Uporabimo raznolike metode, upoštevajmo različne perspektive.
6. Raziskovalec je vpleten v proučevano celoto, se odziva na dogajanje in si ga po svoje razlaga.
7. Kvalitativna raziskava je študija posameznega primera.
8. Izhodišče analize je gost empirični opis in razviden opis postopka.
– Načela glede oblikovanja teorije
9. Proučujemo opravičujoče (eksplicitne) in delujoče (implicitne) teorije ravnanja.
10. Pri posploševanju se opiramo na analitično indukcijo.
11. Kvalitativna raziskava se konča s formuliranjem utemeljene teorije.
ODPRTOST ZA RAZNOLIKE PODATKE IN TEORIJE
– Odprtost za raznolike podatke o družbeni stvarnosti je temeljni pogoj znanstvene objektivnosti in pomeni:
– 1) da se ne omejimo samo na proučevanje tistih vidikov stvarnosti, ki so zanimivi s stališča te ali one teorije, ampak smo odprti za različne vidike, ki so relevantni ali nerelevantni z vidika določene teorije.
– To pomeni, da se od raziskovalca pričakuje, da pozna več različnih teorij, in je pripravljen videti stvarnost zdaj skozi očala te, zdaj druge teorije, ne da bi se opredelil za eno samo.
– 2) raziskovalec naj bo pozoren na vsakršno dogajanje na strani raziskovanih, četudi ga še ne more označiti s pojmi te ali one teorije. Zavzame naj bolj receptivno držo, držo pozornega poslušalca in opazovalca, katerega pozornost je enakomerno porazdeljena na različne ravni in vidike; ki domneva, da imajo ljudje, katerih probleme
raziskuje, drugačno, podrobno in poglobljeno vednost o svojem položaju; ki se zato pusti poučevati v rečeh, ki se tičejo njihovega vsakdanjega življenja in se odpoveduje vzvišenemu stališču znanstvenika, ki ve več od “navadnih” ljudi.
– Izogibati se moramo temu, da bi se že vnaprej zapisali iz kake teorije izvirajočemu enostranskemu pogledu na stvarnost, ali da bi tak pogled prevladal med raziskavo.
RAZISKUJEMO DRUŽBENO CELOTO V KONTEKSTU
– To načelo ima tri sestavna načela:
– Raziskujemo posameznika ali družbeno enoto (družino, skupino) kot celoto, ne le posameznih vidikov, kar je značilno za npr. za anketno raziskovanje. Tudi na različnih drugih področjih se je uveljavilo tako imenovano “holistično” gledanje na človeka.
– Upoštevamo tudi informacije o naravnem in družbenem okolju
ali kontekstu in ga podrobno opišemo. Vsak posameznik, skupina, skupnost je neločljivo povezana s svojim okoljem, ki tvori njen družbeno-kulturni in naravni kontekst, ki vpliva na doživljanje in vedenje ljudi.
– Raziskovati pojave v kontekstu pomeni tudi raziskovati v vsakdanjih okoljih, kjer ljudje žive in delajo, ne le v službenih okoljih in laboratorijskih pogojih.
– V laboratorijskih pogojih pridemo do abstraktnih ugotovitev, ki sicer veljajo za širok razpon situacij, ki pa niso neposredno uporabne, saj jih je treba pri uporabi modificirati in prilagoditi specifični situaciji.
– Raziskovanje v naravnih pogojih ohranja kompleksnost vsakdanjih situacij in daje zato stvarnejša spoznanja, ki so tudi bolj relevantna za prakso, čeprav morda niso tako natančna in pogosto tudi ne tako nedvoumno utemeljena kot spoznanja eksperimentov in statističnih študij.
METODIČNA NAČELA
– Ko začenjamo raziskavo, imamo o predmetu raziskave vedno že neko predstavo, naj je še tako preprosta in nedorečena. To izhodiščno razumevanje problema ali predmeta imenujemo predrazumevanje.
– Predrazumevanje nas usmerja pri opazovanju in razumevanju predmeta raziskovanja;
– Sprotna odkritja o predmetu raziskovanja vplivajo na naše
predrazumevanje in ga razširijo;
– Razširjeno razumevanje vodi do novega opazovanja in do širšega
razumevanja itd.
– Postopno širjenje spoznavanja imenujemo hermenevtični krog
(spirala) ali krog širjenja razumevanja.
– Kvalitativna raziskava poteka kot vrsta kratkih, zaporednih raziskovalnih ciklov ali zaporedij (sekvenc). Ko delamo take kroge, vedno bolj utrjujemo in razširjamo znanje o pojavu, ki ga raziskujemo. Tako raziskovanje imenujemo sekvenčno raziskovanje.
– Kvalitativna raziskava je torej sestavljena iz več krajših raziskovalnih sekvenc, katerih vsaka je v osnovi, po sosledju podobna celotni običajni raziskavi: “formulacija problema-načrtovanje opazovanja-opazovanje – analiza”.
– Tak način omogoča, da upoštevamo v prejšnjih korakih pridobljeno znanje pri načrtovanju naslednjega koraka. “Ko bolje razumemo, bolje sprašujemo”.
– V nasprotju s kvantitativno raziskavo, kjer predmet opazovanja “razrežemo” na posamezne variable, katerih povezanost v konkretnem primeru se nato izgubi in se na koncu raziskave ponovno pojavi v obliki abstraktnih korelacij med značilnostmi, sestavlja kvalitativno raziskavo podroben ali “gost” opis pojava ali predmeta raziskovanja. Zapisi intervjujev, opazovanj skupinskih razprav in drugi so konkretni, podrobni in slikoviti.
– Načelo preverljivosti kot eno temeljnih načel znanstvene metode uresničujemo pri kvalitativnem raziskovanju tako, da podrobno opišemo celoten postopek raziskave, posebno še postopek analize, v kateri oblikujemo pojme in ugotavljamo pravilnosti in vzorce ravnanja, doživljanja in interakcij, vsako ugotovitev podkrepimo z argumenti.
– V kvalitativni raziskavi morajo biti jasno in razvidno opisani postopki sklepanja in postopnega abstrahiranja pojmov različnih ravni abstraktnosti iz empiričnega gradiva.
PREGLED POTEKA RAZISKAVE: sosledje je podrejeno ideji iterativnosti ( ponavljanja ) in sekvenčne ( zaporedne analize )
– FORMULIRANJE PROBLEMA
– POJASNITEV TEORETIČNEGA OKVIRA ALI PREDRAZUMEVANJA
– IZBOR ENOT RAZISKOVANJA
– ZBIRANJE EMPIRIČNEGA GRADIVA
– UREJANJE GRADIVA
– KVALITATITVNA ANALIZA IN INTERPRETACIJA
– POROČANJE
– POVRATNO SPOROČILO IN KONSENZUALNA VALIDACIJA
FORMULIRANJE PROBLEMA:
– Problem ni kakršnokoli vprašanje, ampak vprašanje, ki je stvarno in praktično ali teoretično pomembno.
– V skladu z načeli kvalitativne raziskave je pri izboru problema raziskave odločilna praktična problematika v zdravstveni negi, to so pristopi, metode in tehnike dela kot tudi aktualni in potencialni problemi na področju dela medicinskih sester.
– Vprašanja naj ne bodo preozka, da nam bodo pustila dovolj manevrskega prostora.
POJASNITEV TEORETIČNEGA OKVIRA :
– pojasnimo teoretični okvir, iz katerega izhajamo.
– Teorije na področju ZN ali širše teoretične usmeritve, npr. utemeljena teorija, kritična teorija, feministični pristop idr.
– Če ne izhajamo iz nekega določenega teoretičnega okvira, pojasnimo svoje razumevanje problema.
IZBOR ENOT RAZISKOVANJA:
– Kvalitativna raziskava je običajno študija enega samega primera ali manjšega števila primerov.
– Pri njej se odpovemo ideji reprezentativnega vzorčenja in statističnega posploševanja na širšo populacijo in se opredelimo za analitično indukcijo.
– Za enoto raziskovanja izberemo tisti primer, posameznika, družino, drugo skupino, skupnost, organizacijo, kjer je praktična problematika, ali ki predstavlja tisto vrsto problematike, ki nas zanima.
– Lahko izberemo tudi več posameznih primerov. Tedaj jih izberemo tako, da bomo z njihovo analizo prišli do čimbolj raznolikih informacij. Izberemo zanimive primere, npr. kontrastne primere, skrajne primere, izjemne in ne le tipičnih, povprečnih.
ZBIRANJE EMPIRIČNEGA GRADIVA:
– V fazi terenskega dela smo pozorni na odnosni in tehničnostorilnostni vidik naše dejavnosti.
– Ko pridemo v stik z raziskovanimi, smo pozorni na to, kakšno vlogo si bomo izoblikovali, da bomo vzpostavili zaupanje in da bomo lahko prišli do dobrih informacij.
– Razmisliti moramo, kdo bodo naši raziskovanci in kakšen odnos z njimi bomo vzpostavili.
– Izberemo metode in tehnike za zbiranje empiričnih podatkov in jih uporabimo.
– Na razpolago imamo v načelu tri pristope in vse njihove kombinacije: opazovanje (z udeležbo oz. sodelovanjem ali brez), spraševanje (individualni intervju, skupinska razprava, različne tehnike pisnega spraševanja) in dokumentarne vire. Pri slednjih lahko poleg pisnega gradiva upoštevamo tudi fotografije, filme, slike in različne predmete.
– Pripravimo instrumente: opazovalne sheme in liste, vodila za intervju ali vprašalnike ipd.
– Premislimo, kako bomo zapisovali.
UREJANJE GRADIVA:
– Zbrano gradivo uredimo tako, da je pripravno za analizo in da ga lahko shranimo in omogočimo dostop do njega kasnejšim raziskovalcem.
– Razlikujemo dokumentarno gradivo, na katerega smo naleteli, in gradivo, ki smo ga sami proizvedli (zapisi intervjujev, opazovanj).
– Gradivo zberemo in uredimo najprej v osnovnem registru, nato pa na tej osnovi izdelamo različne izvedene dokumente (prepisana in parafrazirana besedila in povzetke).
KVALITATIVNA ANALIZA IN INTERPRETACIJA:
– Izhajajoč iz prepisov dokumentov najprej te zapise razčlenimo in
– določimo enote kodiranja,
– jim nato pripišemo izraze za pojme, ki jim po naši sodbi ustrezajo;
– nato analiziramo značilnosti teh pojmov,
– izberemo najbolj relevantne pojme, jih definiramo,
– iščemo ali konstruiramo odnose med njimi in
– na koncu formuliramo pravilnosti, obrazce in teoretične razlage in pojasnitve.
– Vsak korak pri analizi in interpretaciji gradiva dokumentiramo s formalnimi zapisi in seznami. Iz dokumentacije mora biti jasno razvidna pot urejanja gradiva in oblikovanja pojmov in odnosov med njimi iz empiričnega gradiva.
POROČANJE:
– Zbrani zapisi analitičnega in interpretacijskega postopka sestavljajo poleg dokumentov iz prejšnjih faz raziskave dokumentacijo, na osnovi katere napišemo končno poročilo.
– Poročilo vsebuje opis celotnega postopka in ugotovitev. Poročilo ima lahko standardno obliko, v kateri si sledijo poglavja od
– teoretičnega pregleda, formulacije problema, opisa metode, do ugotovitev, sklepov in predlogov.
– Če je bila uporabljena sekvenčna analiza, opišemo razvoj spoznavanja po posameznih sekvencah.
– Poročilo ima obliko študije primera oziroma študije več primerov in bi se moralo brati kot povezana pripoved.
POVRATNO SPOROČILO IN KONSENZUALNA VALIDACIJA:
– Kvalitativna raziskava naj bi bila participativne narave, v njej naj bi enakopravno sodelovali raziskovanci ali njihovi predstavniki.
– Vse podatke in ugotovitve naj bi že sproti preverjali in izražali svoja mnenja o njih, na koncu pa naj bi odobrili celotno poročilo kot verodostojno.
– To ne pomeni, da mora poročilo izražati izključno njihov pogled na položaj, ampak da je ta pogled vključen v poročilo in da so poleg ugotovitev raziskovalcev navedeni komentarji raziskovancev, tam, kjer je to potrebno.
– Če raziskava ni sodelovalna, moramo zagotoviti, da bo naročnik učinkovito seznanjen s poročilom, ki je po svojem namenu povratno sporočilo o položaju ali delovanju naročnika.
KVALITATIVNA ANALIZA
Od podatkov do teorije:
– Analiza naj bi pripeljala do oblikovanja konceptov, hipotez in teoretičnih
formulacij.
– Utemeljeno (induktivno) teorijo (angl. grounded) sestavljajo trije osnovni elementi: pojmi, kategorije in propozicije (sodbe ali trditve).
– Osnovna enota analize so pojmi; iz njih je zgrajena teorija.
– Kategorije definirata Strauss in Corbinova takole: “Kategorije so na višji ravni in bolj abstraktne kot pojmi, ki jih predstavljajo. Ustvarimo jih v istem analitičnem procesu, v katerem primerjamo podobnosti in razlike, kot pri oblikovanju pojmov na nižjih ravneh. So sredstvo, s katerim lahko teorijo povežemo.
– Tretji element utemeljene teorije so propozicije (sodbe), ki trdijo kaj o posplošenih odnosih med določeno kategorijo in njenimi pojmi in med različnimi kategorijami.
– Raziskovalni proces, v katerem oblikujemo pojme in iz pojmov kategorije, ki jih povežemo v propozicijah, se konča tako, da propozicije uredimo v kolikor mogoče sistematično in povezano teorijo, ki se bere kot pripoved o pojavu, ki je bil predmet proučevanja.
Načela analize
– Analizirati pomeni interpretirati.
– V spletu neurejenega izkustvenega gradiva prepoznamo posamezne celote, ki se nanašajo na kak pojav, lastnost, proces, in jih poimenujemo.
– Te pojme povežemo v raznolike strukture in tako pojasnjujemo dogajanje.
– Pri tem se zavedamo, da to, kar ugotovimo, niso nespremenljive lastnosti objektivnega pojava, ampak naše videnje, tega, kar se dogaja.
– Ni enega samega splošno veljavnega postopka analize, ki bi ga lahko v vsakem konkretnem primeru mehanično ponovili.
– Nikjer ni nobenega jamstva, da bomo prišli do teorije, če se bomo le držali navodil za kodiranje, in če jih bomo dosledno in skrbno izvedli. Zato jih uporabljamo prilagodljivo in domiselno, kajti tudi gradivo, ki smo ga zbrali, je zelo raznoliko.
– Edina tehnika, ki se uporablja vedno in povsod in je ključna, je zastavljanje vprašanj, neprestano in na vsakem koraku.
– Sprašujemo, s kakšnimi pojavi imamo opraviti, kakšne so njihove značilnosti, kako jih imenovati, kako so povezani; ali dano ravnanje spada k enemu ali drugemu tipu ravnanj, ali naj ga pojasnimo tako ali drugače.
POSTOPKI ANALIZE
– UREJANJE GRADIVA
– DOLOČITEV ENOT KODIRANJA
– ODPRTO KODIRANJE
– IZBOR IN DEFINIRANJE RELEVANTNIH POJMOV IN KATEGORIJ
– ODNOSNO KODIRANJE
– OBLIKOVANJE KONČNE TEORETIČNE FORMULACIJE
Analiza gradiva je postopek, pri katerem s kategoriziranjem in klasificiranjem enot gradiva oblikujemo pojme, ki jih nato med seboj povežemo v sodbe (izjave, propozicije) in nato oblikujemo teoretične modele in pojasnitve.
– Razčlenitev opisov (določitev enot kodiranja)
– Osnovno empirično gradivo (terenske zapiske, zapise intervjujev, druge dokumente) uredimo in prepišemo (transkribiramo). Pri prepisovanju pustimo na desni strani širši rob, kamor bomo vpisovali kode (pojme).
– Besedilo, ki ga nameravamo analizirati, najprej razčlenimo na sestavne dele, da dobimo enote kodiranja.
– Enota kodiranja je lahko fraza, stavek, odstavek, poglavje, dogodek, zaključena anekdota, misel itd. Bolje je, da za enote izberemo smiselno zaključene dele besedila, kot da bi določili besede, stavke ali odstavke.
– Prosto pripisovanje pojmov ali poimenovanje (odprto kodiranje)
– Je postopek kategoriziranja in razvrščanja podatkov, v katerem posameznim delom besedila pripisujemo pojme;
– besedila, ki smo jim pripisali isti pojem zberemo, jih ločimo od besedil, ki spadajo pod drug pojem, in tako organiziramo podatke.
– Odprto kodiranje vsebuje štiri različne postopke:
1) pripisovanje pojmov empiričnim opisom,
(2) združevanje sorodnih pojmov v kategorije,
(3) osno kodiranje,
(4) analizo značilnosti pojmov in kategorij.
– Primer kodiranja: Pri intervjuju z žensko, ki je doživela nasilje s strani partnerja, naletimo na izjavo – “leto dni po poroki me je prvič pretepel”. Zastavijo se nam takale vprašanja: Zakaj je ni trpinčil že pred poroko? Ali je možno, da pomeni poroka nekakšen preobrat v doživljanju in odnosu? Ob rob zapišemo pojem “preobrat”.
– Ženska nadalje pravi, da so se ji po prihodu v skupino za samopomoč “odprle oči”. Kodiramo: “uvid”.
Vprašamo se, kaj je pravzaprav uvidela? Če najdemo ustrezno besedilo, ga bomo Ob tem se spomnimo, da je dolga leta trpela, morda kodirali kot “začarani krog”. ne da bi uvidela, kaj se dogaja. To stanje označimo morda z besedo “zaslepljenost”, “obramba” ipd.
Pri kodiranju uporabljamo različne postopke ali tehnike, na primer:
POSTOPKI KODIRANJA/ TEHNIKE
– Neposredno poimenovanje.
– Določen opis poimenujemo z določenim nazivom ali kodo neposredno, ne da bi ga primerjali z drugimi opisi: “preobrat”, “uvid”, “omejevanje”, “odrekanje”.
– Iskanje sinonimov.
– Skušamo se spomniti drugih besed za isti pojem: “nasilje”, “trpinčenje”, “zloraba” ipd. Ali pa: “omejevanje”, “prikrajšanost”, “varčevanje”. Primerjamo te izraze in opišemo razlike med njimi.
– Iskanje nasprotij.
– Ob danem pojmu se spomnimo njegovega nasprotja. “Ženska je po vsaki sceni nasilja vedno znova pričakovala, da se nasilje ne bo več ponovilo.” Kodiramo “upanje” in se spomnimo na “brezup”; kodiramo “varčnost” in se spomnimo na “razsipnost”.
– Iskanje nenavadnih, oddaljenih asociacij.
– Kako je z nasiljem v živalskem svetu? Se tam zgodi, da samec napade samico? Kdaj? Pod kakšnimi pogoji? Spomnimo se npr. pojma “premoč”, nadvlada”.
ZDRUŽEVANJE SORODNIH POJMOV V KATEGORIJE:
Primerjamo pojme med seboj, ugotavljamo, kateri pojmi se nanašajo na podobne pojave, in jih združujemo v širše kategorije, ki jih poimenujemo. Pri kategoriziranju moramo paziti, da ne tvorimo kategorij iz pojmov, ki so preveč različni, saj tako neupravičeno poenostavljamo in zametujemo raznolikost empiričnega gradiva.
Uporabljamo različne postopke:
– Kategoriziranje: isto ime damo več različnim opisom, v katerih smo prepoznali skupno potezo.
– Primeri: Opise, ki smo jih kodirali kot “psovanje”, “zmerjanje”, “poniževanje”, kodiramo z besedo “psihično nasilje”. To je čist primer, kako oblikujemo pojme tako, da abstrahiramo skupno značilnost več različnih opisov. “Omejevanje pri hrani”, “omejevanje pri obleki”, “omejevanje pri počitnicah” sestavljajo kategorijo “omejevanje zadovoljevanja potreb”.
– Dopolnjevanje klasifikacije: Enemu razredu pojavov poiščemo druge razrede, ki dopolnjujejo klasifikacijo.
– Primer: Potem ko smo ugotovili, da se pojavljajo opisi “psihičnega nasilja”, dodamo pojem “fizično nasilje”. Če se v konkretnem opisu ne pojavljajo primeri fizičnega nasilja, si ta pojem kljub temu zapišemo bodisi na poseben list ali pa z drugo barvo prav tako na rob protokola. Iz opisa izhaja, da je bil mož alkoholik. Kodiramo “alkoholik” in se vprašamo, kako je z nasiljem pri možeh, ki niso alkoholiki? Zapišemo si pojem “nealkoholik”.
Primer: Kategoriji “omejevanje pri zadovoljevanju potreb” dodamo kategoriji “gospodarjenje z denarjem” in “medsebojna pomoč”.
– Ekspliciranje kriterija klasifikacije ali nadrejenega pojma. . V gornjem primeru je pojem “nasilje” nadrejeni pojem pojmoma “psihično nasilje” in “fizično nasilje”. “Vrsta nasilja” je kriterij te klasifikacije.
Izbor relevantnih pojmov in kategorij
– Izmed velikega števila pojmov in kategorij izberemo tiste, ki so videti relevantni glede na problem in namen raziskave.
– V tej fazi izločimo pojme, ki so preveč oddaljeni ali nenavadni in za katere ne vidimo, kako bi lahko bili povezani z drugimi pojmi in s problemom raziskave.
Definiranje pojmov in kategorij
– Pojme definiramo tako, da jim določimo pomen.
– Najprej mehanično zberemo vse enote besedila (postavke), ob katerih smo pripisali isti pojem.
– Skušamo izraziti bistvo pojma in podati njegovo definicijo v obliki realne definicije.
– Realna definicija: navedemo najbližji nadrejeni pojem, pod katerega spada pojem, ki ga definiramo, in specifično diferenco, to je posebnost, po kateri se pojem, ki ga definiramo, razlikuje od drugih pojmov, ki sodijo pod isti nadrejeni pojem.
– Tako sestavimo besednjak pojmov nastajajoče teorije. V nadaljnjem postopku bomo morda opustili kakega teh pojmov ali pa katerega dodali; prav tako bomo morda spremenili definicije.
– Osno (aksialno) kodiranje je vzpostavljanje odnosov znotraj določene kategorije, med kategorijo in njenimi podkategorijami (ne med različnimi kategorijami, kar je naloga naslednjega koraka). Vodi do tega, da vzpostavimo hierarhijo med kategorijami in podkategorijami.
– Analiza značilnosti pojmov in kategorij. Dobili smo vrsto pojmov na različnih ravneh abstraktnosti. V analizi naj bi odkrili značilnosti (dimenzije) teh pojmov in njihove domene, tj. razpon njihovih vrednosti ali modalitet.
– Pri analizi lahko dodamo značilnost, ki je logična, čeprav v gradivu ni empirične postavke, ki bi jo utemeljevala.