Vzdrževanje normalne telesne temperature – Portal za izobraževanje iz zdravstvene nege

Telesna temperatura je eden vitalnih znakov. Je izmerjeno toplotno stanje telesa, ki ga izražamo v stopinjah – na našem področju stopinjah Celzija (ºC).

Človek je homeotermno bitje: sam proizvaja in oddaja toploto, tako da vzdržuje neko stalno telesno temperaturo, ki se kljub nihanjem okolja le malo spreminja. Normalna telesna temperatura je pogoj za normalno celično presnovo in delovanje organizma kot celote.

Temperatura variira glede na telesno notranjost (jedro, sredica – torej temperatura notranjih organov in notranjosti glave) in površino (skorjo, ovoj – temperatura kože). Na telesni površini (temperatura kože) je za okoli 0,5°C nižja, kot v jedru. Tudi telesna površina nima povsod enake temperature – distalni deli so hladnejši od proksimalnih. Temperaturo jedra merimo v ušesih ali rektalno, lahko tudi v požiralniku, pulmonalni arteriji ali v mehurju s pomočjo invazivnih metod. Temperaturo površine – skorje pa aksilarno ali sublingvalno (oralno).

Temperatura človeškega jedra pa je približno 37°C in pri posamezniku običajno niha za 0.3°C do 0.6°C.

Reguliranje telesne temperature

Telesno temperaturo reguliramo z:

nastajanjem – produkcijo toplote in
z oddajanjem toplote.

Normalna telesna temperatura je približno 37°C (od 35,9 do 37,4°C). Telesna temperatura je v povezavi s temperaturo okolja in je v precejšnji meri od nje tudi odvisna. Je v ravnotežju s prejeto in oddano toploto in je pod natančno kontrolo fizioloških in duševnih faktorjev, ki skrbijo za stalno temperaturo človeškega jedra na 37 +/- 1°. Ker se posamezniki med seboj razlikujejo, lahko pride tudi do manjših odstopanj v telesni temperaturi. Tako lahko »normalna« temperatura niha od 36°C do kar 37,5°C.

Reberšek – Gorišek in Novak (1999) navajata razpon telesne temperature jedra pri zdravih ljudeh +/- 0,4°C ob približno stalni temperaturi 36,8°C. Obstajajo tudi običajna dnevna nihanja telesne temperature. Najnižja je med 4. in 6. uro zjutraj (Dinarello in Wolff, 1996 cit. po Reberšek – Gorišek in Novak, 1999) najvišja pa med 16. in 19. uro (Taylor in sod., 2001).

Telesno temperaturo uravnava centralni regulacijski sistem, ki se nahaja v hipotalamusu v centralnem živčnem sistemu. Hipotalamus prejema informacije o temperaturi kože iz perifernih receptorjev ter informacije o temperaturi sredice iz centralnih receptorjev. Preko somatskega in avtonomnega živčevja ter preko možganske skorje sprošča mehanizme za produkcijo in oddajanje top1ote ter s tem vzdrževanje homeostaze. Tako zagotavlja stalno telesno temperaturo, ki je določena s točko nastavitve (Dinarello in Wolff, 1996 cit. po Reberšek – Gorišek in Novak, 1999; Taylor in sod., 2001). Nastajanje toplote je neprestano ter je nujni vzporedni proces presnove. Obenem pa telo tudi neprestano toploto oddaja v okolico (Črne – Finderle, 2002; Henderson in Nite, 1997). Človek je v temperaturnem ravnovesju, ko je prejeta toplota enaka oddani toploti.

Toplota se po telesu prenaša s pomočjo krvnega obtoka. Pri tem igra največjo vlogo periferni krvni obtok.

Živčne celice v hipotalamusu reagirajo na nihanje temperature v krožeči krvi in na impulz, ki pride iz občutljivih receptorjev v koži in mišicah. Koža je organ, ki skrbi za uravnavanje zunanje in notranje temperature. Njeno delovanje je podobno delovanju termostata. Za tvorbo toplote se aktivirajo tisti procesi, ki povečujejo proizvodnjo toplote. To so: vazokonstrikcija (oženje perifernih žil), zaviranje znojenja, počasnejše dihanje, zavestno gibanje (hoja, prestopanje na mestu) in podzavestno drhtenje.

Telesna temperatura (TT) se uravnava z doseganjem ravnovesja med proizvedeno in izgubljeno toploto. O toplotnem ravnovesju govorimo, kadar je produkcija in oddajanje toplote v ravnovesju. Tako vzdržujemo homeostazo.

Proizvajanje toplote

Primarni vir toplote v telesu je metabolizem oziroma presnova. Hrana je vir energije in TT dviguje. Med prebavljanjem je TT višja, zato je pomembno, kdaj TT merimo. Na dvig temperature vpliva hrana bogata z beljakovinami, ogljikovimi hidrati, še zlasti pa maščobami – bazalni metabolizem se poveča za 30%. Nastajanje toplote je nujen vzporedni proces metabolizma (Črne – Finderle 2002; Taylor in sod., 2001). Telesna toplota je rezultat celične aktivnosti, točneje krčenja mišičnih celic in za te in za vse ostale metabolične procese je hrana nujna (Henderson in Nite, 1997). Pri procesih presnove človeško telo energijo, sproščeno ob razgradnji zaužite hrane, uporabi za tvorbo energetsko bogatih molekul ATP (adenozintrifosfat), ki jih potrebuje za svoje aktivnosti. Že sama aktivnost hranjenja sproža telesni napor, večjo aktivnost, kar tudi vodi v višjo TT. Že ob presnovi neizogibno pride tudi do sproščanja toplote. Poleg tega tudi v mirovanju telo troši nekaj energije za vzdrževanje mišične napetosti, delovanje živčevja in kopico drugih dejavnosti ter ob tem spet sprošča toploto. Na ta način človeški organizem v povprečju greje z močjo okoli 120 W, tako da preko celega dne odda približno 10000 kJ (2400 kcal) toplote, ki jo moramo vnesti v telo s hrano (moški nekoliko več, ženske nekoliko manj, s starostjo pa potrebe po energiji padajo) (Mali, 2004).

Nekaj toplote nastane z mišičnim delom, kot rezultat krčenja mišic. Če telo ne dobi zadosti toplote ob procesih presnove, prične z ritmičnim krčenjem skeletnih mišic, kar imenujemo tresenje. Tresenje je odgovor, ki pospeši produkcijo toplote, je spodbuda hipotalamusu.

Metabolizem povečuje delovanje mišic, mišična aktivnost lahko sprosti tudi do 100% več toplote kot v mirovanju.

Pomembno je tudi delovanje nekaterih hormonov, npr. tiroksin, ki vpliva na povečan metabolizem. Noradrenalin in adrenalin delujeta direktno na celice, povečujeta njihovo aktivnost in metabolizem v vseh tkivih in organih. Znan je tudi vpliv progesterona na telesno temperaturo žensk.

Človek pa sprejema tudi toploto iz okolja (preko radiacije in kondukcije), kar vpliva na višino telesne temperature.

Oddajanje toplote

Za vzdrževanje homeostaze mora biti nastajanje toplote v telesu enako njeni izgubi. Bilanca toplote je enaka nič. Strokovno proces oddajanja toplote iz telesa v okolje imenujemo termoliza (Črne – Finderle, 2002), oziroma razpadanje spojin zaradi spremenjene temperature (Adlešič in sod., 2002). Če bi se vsa toplota, proizvedena s celično aktivnostjo, nakopičila v tkivu, bi uničila telo (Henderson in Nite, 1997). Koža je primarno mesto izgube toplote (Taylor in sod., 2001).

Telo oddaja (odvečno) toploto skozi kožo. Kri s kroženjem prenaša toploto na telesno površino. Tik pod povrhnjico so majhne povezave med arteriolami in venulami. To so majhni šanti, ki lahko ostanejo odprti, tako da lahko toplota prehaja direktno v povrhnjico in preko nje v okolje ali pa se stisnejo in preprečijo prehod toplote v okolje. To nadzira simpatično živčevje, ki se tako odziva na spremembe v okolju.

Toplota se oddaja tudi s pomočjo znojenja, z dihanjem, z izločanjem urina in blata. Pomemben pojav, s katerim se lahko znebimo odvečne toplote je potenje. Pri izhlapevanju s kože znoj črpa toploto iz našega telesa in okoliškega zraka. Na ta način se hladita telo in okoliški zrak. To je najbolj učinkovit način hlajenja, saj je izparilna toplota vode zelo velika.

Da je mehanizem hlajenja prek hlapenja znoja lahko učinkovit, mora znoj z naše kože tudi zares izhlapeti. Človek, ki se kopa v znoju zaradi tega ne izgublja toplote. Da znoj lahko izhlapeva s kože, mora biti zrak dovolj suh – kadar je relativna vlažnost 100%, zrak ne sprejema več vodne pare in izhlapevanja je konec. Zato v 100% vlažnosti človek lahko zdrži le okoli 10 minut pri temperaturi 40^oC, preden pride do pregretja. Tako veliko lažje prenašamo vročino v suhem, kot pa relativno nizko temperaturo v soparnem ozračju. Izhlapevanje znoja lahko močno zavremo tudi z neprimernimi oblačili – v tesni, oprijeti sintetični obleki nam bo dosti bolj vroče kot v lahni, ohlapni bombažni majici.

K izhlapevanju znoja močno prispeva tudi gibanje zraka okoli nas (Mali, 2004).

Toplota prehaja v okolje s pomočjo fizikalnih procesov kot so radiacija, konvekcija, evaporacija in kondukcija.

Radiacija pomeni razpršitev ali širjenje toplote s pomočjo elektromagnetnih valov. Ponavadi je telesna temperatura višja od temperature okolice, zato telo oddaja toplotne žarke v vse smeri. Tako telo izgubi od 40 do 45% toplote.

Konvekcija pomeni širjenje toplote z gibanjem, usmerjanjem z različno močjo s področja z višjo temperaturo v področje z nižjo (kot sušilec las). Konvekcija je razložena v Velikem slovarju tujk (Adlešič in sod., 2002), kot prenašanje toplote zaradi gibanja snovi. Črne – Finderle (2002) navaja prenos z zrakom. Lep primer je pot hladnega zraka preko nepokrite površine telesa (Taylor in sod., 2001).

Evaporacija pomeni izhlapevanje skozi kožo. Je prehajanje iz tekočega stanja v plinasto (Adlešič in sod., 2002). Voda izhlapeva ob znojenju iz površine kože in pri dihanju. Z evaporacijo oddajamo 30 do 35% toplote. Voda hlapi skozi kožo in pljučne alveole nenehno, neopazno, neobčuteno ne glede na telesno temperaturo. V 24 urah tako izhlapi od 600 do 800 ml tekočine.

Kondukcija pomeni prenos toplote na drug objekt s pomočjo direktnega kontakta – direktno prevajanje toplote s površine telesa na predmete, s katerimi pridemo v stik. Tako človek odda okoli 4% toplote. Tako porabimo toploto za ogrevanje zraka, ki nas obdaja. Primer za prenos toplote je, če stisnemo kocko ledu, ki se stopi.

Dejavniki, ki vplivajo na višino telesne temperature

Na homeostazo vplivajo različni dejavniki: dnevni bioritem, starost, spol, stres, okolje, človekovo vedenje, telesna aktivnost.

Dnevni bioritem vpliva na višino TT, ki se razlikuje tekom 24 ur. Običajno je TT za okoli 0,6°C nižja zgodaj zjutraj kot pozno popoldne ali zgodaj zvečer. Najnižja je okoli 6. ure in najvišja okoli 18. ure. Ta nihanja so še zlasti izrazita pri dojenčkih in malih otrocih.

Kar se tiče starosti, velja, da so mali otroci in stari ljudje zelo občutljivi na vplive okolja in spremembe v zunanji temperaturi. Telesna temperatura dojenčkov in malih otrok se zelo hitro menja oz. odziva na nizke ali visoke zunanje temperature. Pri starostnikih pa zaradi sprememb v čutnih zaznavah slabi termoregulacija, zato jih lahko ogrozijo ekstremne temperature.

Tabela št.1: Vpliv starosti na višino telesne temperature (vir: Taylor in sod., 2001)

Starost	TT ºC
dojenček	36,8 (aksilarno)
1 – 3 let	37,7 (rektalno)
6 – 8 let	37 (oralno)
10 let	37 (oralno)
adolescenca	37 (oralno)
odrasli	37 (oralno)
>70 let	36 (oralno)

Med spoloma je razlika v telesni temperaturi občasno verjetno pogojena z vplivom hormonov. Znano je, da se pri ženskah temperatura jedra spreminja v času menstrualnega ciklusa, in da je ob močnejšem izločanju progesterona v času ovulacije višja za 0,3 do 0,6°C.

Tudi stres – tako fizični kot emocionalni lahko vpliva na dvig telesne temperature.

Okolje vpliva na telesno temperaturo predvsem z ekstremno nizkimi ali visokimi temperaturami oz. z nenadnimi spremembami.

Z raznimi posegi v okolje človek tudi sam vpliva na spremembe v okolju, ki se potem odražajo v ugodnih ali neugodnih razmerah. Ti faktorji so: toplo stanovanje, ogrevanje, topla oblačila, zdrava prehrana, skrb za telesno kondicijo, kar vse vpliva na homeostazo.

Človekovo vedenje – človek se prilagaja zunanji temperaturi z oblačenjem, ki je prilagojeno nizki ali visoki temperaturi okolja. Ob ekstremno visokih temperaturah ali močni sončni pripeki se umakne v senco, hlad. Ob mrazu poskrbi za ogrevanje oz. poišče topel prostor.

Sposobnost prilagajanja vplivu vremena in letnih časov se odraža v krepitvi človeškega obrambnega sistema. Obratno pa naše »umetno temperaturno okolje« (visoka temperatura v stanovanju pozimi in klima naprave poleti) vpliva na povečano občutljivost, poveča se nagnjenost k prehladnim obolenjem in vremenski občutljivosti.

Telesna aktivnost zvišuje TT, ki jo telo potem intenzivneje oddaja skozi kožo z znojenjem. Povečano izgubo toplote nato telo nadomesti tako, da najprej vključi fizikalno termoregulacijo (zmanjša prevajanje toplote, izžarevanje, izhlapevanje), nato pa še kemično (pospešen katabolizem – razkroj).

Oblike telesne temperature

Nihanje telesne temperature med posamezniki v razponu od 0,3 do 0,6ºC okoli poprečne telesne temperature (37ºC) velja za normalno telesno temperaturo. Pri posameznikih so celo višje TT normalne. Poleg normalne poznamo tudi znižano ali zvišano TT.

Znižana telesna temperatura

Znižana telesna temperatura oziroma hipotermija je po Velikem slovarju tujk (Adlešič in sod., 2002) podhladitev, ohladitev pod normalno telesno temperaturo. Hipotermija je stanje, pri katerem telesna temperatura jedra pade pod 35°C, kot rezultat izpostavitve mrazu (Nettina, 1997). Je pojav stalno znižane TT pod 36°C. Hipotermija je lahko zelo nevarno stanje, ki vodi v smrt. Ko temperatura jedra pada, se encimske reakcije upočasnijo, oseba lahko izgubi zavest. Metabolizem se upočasni in s tem poraba kisika. Taylor in sod. (2001) navajajo možen smrtni izid, če temperatura pade pod 34°C, vendar so opisani primeri, ko so preživeli pri izmerjeni temperaturi jedra 28°C. To je možno pri utopljencih v mrzli vodi ali pri osebah, ki jih je zasul snežni plaz. Ravno tako, kot je povišana telesna temperatura nekakšna zaščita za telo, je tudi znižana. Hitrost kemičnih reakcij se upočasni, na ta način se zmanjša potreba po kisiku (Taylor in sod., 2001).

Vzroki znižane telesne temperature:

– v času rekonvalescence pri bolnikih, ki so izgubili veliko krvi in s tem tudi izgubo temperature;

– pri kolapsu;

– pri zmanjšani funkciji organov, npr. ščitnice;

pri nedonošenčkih, ker še nimajo razvitega centra za toploto (temperatura inkubatorja mora biti med 32 in 34°C);
umetno znižana TT v terapevtske namene pri velikih kirurških posegih ali pri zelo visoki cerebralni vročini, da se zniža presnova;

– vpliv ekstremno nizkih temperatur okolja.

Nevarnost znižane telesne temperature predstavljajo še starost, pomanjkanje maščob v telesu, mokra ali neprimerna obleka, zloraba drog, kajenje, utrujenost, lakota in izčrpanost, prekomerno pitje alkohola, ki povzroči vazodilatacijo perifernih žil in s tem izgubo toplote (Kindlen, 2003).

Terapevtsko znižano temperaturo izzovemo umetno. Uporabimo jo pri velikih kirurških posegih ali pri zelo visoki cerebralni vročini, da se zmanjša presnova (Kisner in sod. 1998).

Torej je pri operacijah vzdrževanje telesne temperature zelo pomembno (Thompson, 2002). Na primer pri srčni operaciji je človek ohlajen na 21 do 24°C, zaradi tega ga je potrebno umetno oksigenirati. Pacient je potreben stalnega nadzora (Silverthorn, 1998).

Med operativnim posegom pacient izgublja toploto zaradi naslednjih razlogov:

anestetiki povzročijo periferno vazodilatacijo (razširjenje žil na površju) in s tem izgubo toplote preko kože, spremenijo termoregulacijski odziv v možganih, zmanjšajo metabolizem. Poleg tega pa pacientu dovajamo mrzel in suh zrak za oksigenacijo;
mišični relaksanti: zmanjšana mišična gibljivost, zmanjšana produkcija toplote;
oddajanje toplote v okolico – hladna operacijska dvorana, operacijska miza, zrak prihaja iz klimatske naprave, izhlapevanje iz operativne rane;
tekočine, katere še dodatno lahko ohladijo telo, če niso ogrete. Dovajanje ohlajenih krvnih produktov je še posebej nevarno (Thompson, 2002).

Vzrok znižane telesne temperature je tudi vpliv prenizkih temperatur v okolju. Posledično pride do vazokonstrikcije (skrčenje) žil v koži, kar zmanjša pretok tople krvi iz sredice na površino kože in s tem se zmanjša izguba toplote. Pojavi se ježenje in s tem telo oteži prenos toplote v okolico (Črne – Finderle, 2002). Na znižanje vpliva tudi okvara termoregulacijskega centra, do katere lahko pride ob padcu z višine, tumorjih ali ob prometni nezgodi.

Zvišana telesna temperatura

Stanje povišane telesne temperature imenujemo vročina.

Vročino oziroma hipertermijo pisci Velikega slovarja tujk (Adlešič in sod., 2002) definirajo kot pregretje oziroma zvišanje telesne temperature nad normalno vrednost.

Za zvišano telesno temperaturo se v literaturi pojavljajo različni izrazi – poleg vročine še pireksija, latinsko pa se imenuje febris.

Po Marolt – Gomišček (2002) zvišana telesna temperatura nastane zaradi motene termoregulacije. Z zvišano telesno temperaturo označujemo telesno temperaturo, ki je po isti avtorici merjena oralno (v ustih) višja od 37,5 °C, medtem ko Henderson in Nite (1997) tako opisujeta temperaturo nad 38°C merjeno na enak način.

Delimo jo na:

subfebrilno temperaturo (od 37,1 do 37,8°C)
zmerno vročino (od 37,9 do 38,4°C)
visoko vročino (od 38,5 do 40°C)
zelo visoko vročino (več kot 40°C).

O izredno visoki hipertermiji oziroma hiperpireksiji govorimo, kadar je temperatura dvignjena nad 41,5°C (O’Brien in sod., 2000). Taylor s sodelavkami (2001) navaja mejo pri 41°C, preživetje pa je redko, kadar temperatura doseže 44°C. Salerno (1999) navaja, da pri temperaturi 41.1°C nastopijo vročinski krči, pri temperaturi 42.2°C pa navaja smrt celic. Rezultat je nepovratna okvara možganov.

Pacienti različno zaznavajo zvišano telesno temperaturo. Večinoma občutijo toploto in/ali rdečico po telesu, najpogosteje na obrazu. Lahko zaznajo tudi mrazenje in mrzlico. Ta se običajno pojavi pred dvigom telesne temperature in se ponavlja ter je značilna za bakteriemijo, v nasprotju z mrazenjem, ki je prisotno tudi pri virusnih okužbah (Marolt – Gomišček, 1992 cit. po Reberšek – Gorišek in Novak, 1999). Torej moramo mrzlico razlikovati od mrazenja, katerega opazujemo skoraj pri vseh bolnikih s povišano telesno temperaturo. Mrazenja ne spremljajo nehotne kontrakcije mišic, pacient pa ima občutek, da ga zebe (Marolt – Gomišček, 2002). Zvišano telesno temperaturo lahko spremljajo tudi drugi bolezenski znaki, kot so glavobol, bolečine v mišicah, sklepih, utrujenost ter drugo. Nekateri pacienti pa zvišane telesne temperature ne zaznajo. To se pogosto dogaja pacientom s tuberkulozo (Marolt – Gomišček, 1992 cit. po Reberšek – Gorišek in Novak, 1999).

Patogeneza zvišane telesne temperature

Porast telesne temperature nastane zaradi spremembe točke nastavitve v hipotalamusu na višjo vrednost. Pri tem delujejo vsi mehanizmi termoregulacije normalno, le temperatura, ki jo vzdržujejo, je višja. Zaradi tega se ob dvigu točke nastavitve aktivirajo mehanizmi pridobivanja toplote, kot sta drgetanje in vazokonstrikcija in telesna temperatura začne naraščati proti novi vrednosti. Ko je ta dosežena, so mehanizmi zopet v ravnovesju. Ko se točka nastavitve vrne na normalno vrednost (37°C), se sprostijo mehanizmi izgubljanja toplote in telesna temperatura pada (Reberšek – Gorišek in Novak, 1999). V času zvišane telesne temperature se metabolizem poveča za 35 do 40%. Zvišana telesna temperatura kaže na potrebo po večjih energetskih virih. Število srčnih utripov v minuti se z vsako stopinjo Celzija poveča za deset udarcev (Marolt – Gomišček, 2002).

Vročina je obrambna reakcija, ki nastane zaradi motene termoregulacije.

Vzroki zvišane telesne temperature

Vročina pomeni fiziološko obrambno reakcijo organizma. Ni bolezen, je znak bolezenskega procesa. Nastopi pri infekciji, pri uničenju krvnih telesc (razpadli produkti pri večjih hematomih), ob vstopu tujih beljakovin v telo (serumi – pri cepljenju). Na dvig TT lahko vplivajo tudi psihična stanja (nervoza).

Glede na vzrok ločimo:

bakterielno temperaturo, ki nastane zaradi vpliva bakterij in njihovih toksinov;
aseptično vročino (resorpcijska), do katere pride zaradi resorpcije (vsrkanje tekočine, npr. telesnih sokov ) sekretov iz ran ali podpludb (po operaciji ali poškodbi);
centralno vročino, ki je zelo visoka in nastane zaradi poškodbe centralnega živčnega sistema, npr. pri poškodbah glave;
vročino zaradi žeje;
vročino, ki jo povzroči tuja beljakovina, ki je organizem ne sprejme (cepljenje);
drugi vzroki;
vzroki neznanega izvora.

Bakterielna temperatura. Sem sodijo zastrupitve s hrano. Te so sicer bolj značilne za tople kraje, vendar se pojavljajo tudi pri nas. Povzročiteljev je kar nekaj. Založnik (2002) navaja zastrupitev z Yersino enterocolitica. To je po Gramu negativna gibljiva bakterija, ki tvori termostabilni enterotoksin in citotoksin. Pacient ima vročino, hude bolečine v trebuhu, slabost z bruhanjem, glavobol in drisko. Vročina je zelo visoka, tudi do 40°C. Vročino povzroča tudi zastrupitev s šigelo. Spremljevalna znaka sta še driska in krči v trebuhu. Tudi salmonelozo povzročajo bakterije. Povzročajo »črevesno vročico« – tifusno obliko bolezni z visoko vročino in splošnim obolenjem ter akutno drisko. Avtorica omenja še Escherichio coli, pri kateri ima bolnik vročino, je utrujen, ima krče in kolike v trebuhu ter drisko (Založnik, 2002).

Visoka telesna temperatura je značilna tudi pri okužbi zgornjih sečil. Primer je akutni pielonefritis. Značilna je telesna temperatura, ki je pogosto čez 39°C. Spremlja jo mrzlica, bolečine ledveno ali v področju križa, pogosto imajo bolniki kolike tudi v trebuhu (Hojs, 1999). Ravno tako so možne visoko febrilne dramatične slike vnetja ledvic v nosečnosti (Japelj in sod., 1999). Tudi po porodu so možne različne okužbe. Te so lahko od vnetja morebitne operativne rane pa do hudega pelvičnega vnetja. Hoyerjeva (2003) navaja temperaturo do 40°C ter slabo počutje pri mastitisu – vnetju dojke, kot posledico zamašenih mlečnih vodov ali okužbe.

Za dolgotrajno zvišano telesno temperaturo, ki jo povzroča bakterija, je najpogostejši vzrok tuberkuloza. Poleg razsoja po pljučih zasledimo v tej skupini tudi zunajpljučne oblike.

Več tednov lahko traja zvišana telesna temperatura pri septičnih oblikah salmoneloz, ki potekajo samo kot vročinsko obolenje brez prebavnih težav. V nekaterih primerih bakterijskega endokarditisa ni slišati šuma nad srcem, zvišane telesne temperature so dolgotrajne in lahko tudi zelo visoke. Omenjeni simptom je lahko tudi edin znak abscesov. Ravno tako je možen bakterijski hepatitis (Marolt – Gomišček, 2002).

Aseptična, resorpcijska temperatura je povišana TT, do katere pride zaradi resorpcije -lat. Resorptio pomeni ponovno vsrkavanje, vsrkavanje v telesu nahajajočih se snovi (Adlešič in sod., 2002) sekretov iz ran ali podplutb po operaciji ali poškodbi (Kisner in sod., 1998). Tako se ugotavlja povišana telesna temperatura po operacijah na osrednjem živčevju, po operativnih posegih na srcu (Adlešič in sod., 2002, Marolt -Gomišček, 2002).

Centralna vročina nastane, če se okvari toplotni center pri obolenjih centralnega živčnega sistema, npr. meningitis, ob poškodbah glave, prometnih nesrečah, zaradi ateroskleroze možganskega ožilja.

Vročina zaradi žeje nastane pri motnjah oddajanja temperature zaradi pomanjkanja tekočine;

Vročina zaradi tuje beljakovine je najpogostejša pri cepljenjih – cepivo je tuja beljakovina, ki je organizem ne prepozna in zato težje sprejme;

Drugi vzroki, kamor sodi:

povišana telesna temperatura pri sistemskih boleznih vezivnega tkiva;
kot preobčutljivostna reakcija pri jemanju nekaterih zdravil;
lahko je posledica preobčutljivostne reakcije na kemične snovi na delovnem mestu;
med drugimi vzroki je pomembna povišana temperatura pri narkomanih. Schaubach (2002) navaja, da pri narkomanih lahko previsoka doza ali prehitra aplikacija naloksona sproži abstinenčno krizo. Klinični znak abstinenčne krize je med drugimi, kot so potenje, hipertenzija, pospešeno dihanje, tahikardija, nemir, slabost, bruhanje driska, tudi povišana telesna temperatura. Tudi ob uporabi amfetamina se pojavi hiperpireksija (zvišana telesna temperatura) (Kranjc, 2002; Schaubach, 2002). Ravno tako oba avtorja navajata hiperpireksijo, ki je prisotna ob uživanju kokaina. Kranjc (2002) opozarja na zaplete, ki so lahko povezani z zvišano telesno temperaturo in sicer na vročinski udar, diseminirano intravaskularno koagulacijo, okvare ledvic in jeter. Schaubach (2002) navaja zvišano telesno temperaturo pri uživalcih LSD (lysergic acid diethylamide). Rahlo povišana telesna temperatura se pojavlja ob majhnih odmerkih ekstazija. Ob velikih dozah pa je prisotna hiperpireksija s povišanim mišičnim tonusom (Roškar in Meglič, 2002). Ekstazi lahko privede do smrtnih primerov. Ob nevarni kombinaciji z amfetamini, alkoholom, kokainom in krekom grozi nevarnost vročinskega udara (http://drogart.org/nevarnost.htm).
Izmed virusov povzročajo dolgotrajno telesno temperaturo citomegalovirus in virus pridobljene imunske pomanjkljivosti (HIV). Povišana telesna temperatura je lahko že znak okužbe po 3 – 6 tednih. Vročina je zopet značilna v tretjem obdobju, imenovanem obdobje splošne prizadetosti bezgavk oziroma kompleks povezan z AIDS-om. Za četrto obdobje, klinično sliko AIDSa je značilna neodpornost do prilagojenih (oportunističnih) infekcij in prizadetost živčevja. Pojavljajo se neoplazme, demenca. Zvišana telesna temperatura je stalni spremljevalec (Crutchlow in sod., 2002; Reljič, 1998).

Včasih pa kljub različnim diagnotičnim postopkom ni mogoče ugotoviti vzroka zvišane telesne temperature. To po različnih avtorjih (Marolt – Gomišček 2002; Salerno, 1999) imenujemo povišana temperatura neznanega izvora. Temperatura neznanega izvora je definirana kot temperatura nad 39,4°C izmerjena dnevno več kot dva tedna (Salerno, 1999).

Potek vročine

Vročina lahko narašča hitro ali počasi. Tako ločimo:

Febris continua: stalno visoka temperatura z majhnim nihanjem, niha le za eno ali dve desetinki stopinje. Temperatura ostane enaka preko celega dne

Febris remittens: temperatura z močnejšim nihanjem, za 1,5°C, a ne pade na normalo. Značilna je za infekcije.

Febris intermittens: nihanje je močnejše, za 1,5 do 2°C, pade na normalo. Značilna je za sepso.

[wp_ad_camp_1]

Recidivirajoča temperatura je dalj časa povišana, nato se za krajši čas normalizira in spet poviša. Značilna je za Hodgkinovo bolezen.

Za vročino je značilen običajni potek v treh stadijih:

stadij: naraščanje temperature spremlja mrzlica (stadij incrementi);

stadij: bolnik ima vročino

stadij: temperatura pada (stadij decrementi). Padanje temperature je lahko počasno, traja nekaj dni – litični padec.

Hitro padanje ali kritično: vročina pade na normalo nenadoma in s tem precej obremeni organizem (lahko pride do kolapsa). Kolaps po latinsko collapsus pomeni zgruditi se. Torej kratkotrajen, nagel padec krvnega tlaka, zaradi katerega se človek nenadoma zgrudi (Adlešič in sod., 2002).

Merjenje telesne temperature

Pri nas telesno temperaturo izražemo v stopinjah Celzija. Na anglosaškem področju pa uporabljajo stopinje Fahrenheita – F. Pretvorbo izvedemo s pomočjo enostavnega izračuna:

pretvorba ºC v ºF:

ºC pomnoži s 9/5 in prištej 32.

pretvorba ºF v ºC:

ºF – 32 in pomnoži s 5/9.

Tabela št. 2: Vrednosti temperature v stopinjah Celzija in Fahrenheita (vir: Taylor in sod. 2001)

Celzij	Fahrenheit	Celzij	Fahrenheit
34,0	93,2	38,5	101,3
35,0	95,0	39,0	102,2
36,0	96,8	40,0	104,0
36,5	97,7	41,0	105,8
37,0	98,6	42,0	107,6
37¸5	99,5	43,0	109,4
38,0	100,4	44,0	111,2

TT merimo:

običajno aksilarno (A) – pod pazduho: normalna TT 36,5°C,
rektalno (R) – v debelem črevesu (dojenčkom in malim otrokom) – temperatura je višja za 0,5°C (normalno 37,3°C),
oralno (O): normalna temperatura je 37°C,
v ušesih (U):(norm. TT: 37,1°C), priporoča se predvsem pri otrocih, ker je hitro in ne povzroča neugodja;
na čelu (Č): za normalno temperaturo veljajo navodila proizvajalca obližev oz. reagenčnih trakov. Primerno za otroke, ker je enostavno, hitro.

Tabela št 3: Normalna telesna temperatura izmerjena na različnih delih telesa ºC in ºF (vir: Taylor in sod. 2001)

Aksilarno	Rektalno	Oralno	V ušesu
36,5	37,5	37,0	37,5
97,6	99,5	98,6	99,5

Istočasno merjenje aksilarno in rektalno običajno izvajamo pri sumu na vnetje v trebušni votlini. Rezultat je pomemben je, če je rektalna temperatura višja za več kot 1°C.

Osnovna pravila merjenja

temperaturo praviloma merimo v ležečem položaju;
pol ure pred merjenjem bolnik miruje, ker se temperatura pri gibanju in vznemirjenju dvigne;
termometer kontroliramo (če je nepoškodovan in je živo srebro v rezervoarju);
merimo ob pravem času: po naročilu zdravnika; po dogovoru, ki velja v zavodu, npr. od 6. do 7. ure zjutraj ter med 14. in 15. uro popoldne;
pri vročini merimo še tri dni po padcu temperature;
za merjenje se odločimo tudi na lastno pobudo glede na znake, ki smo jih opazili in glede na subjektivno počutje bolnika.

Termometri za merjenje TT

aksilarni (digitalni ali živosrebrni ali alkoholni)
rektalni (alkoholni ali živosrebrni)
ušesni (baterijski termometer s polnilcem)
v obliki obližev – kemično sredstvo

Vloga medicinske sestre pri zadovoljevanju osnovne življenjske potrebe »vzdrževanje normalne telesne temperature«

Vzdrževanje normalne telesne temperature je ena izmed 14 temeljnih življenjskih potreb, ki jih je opredelila Virginia Henderson. Medicinska sestra (MS) in tehnik zdravstvene nege (ZT) sta pri izvajanju pomoči pri zadovoljevanju te temeljne potrebe pri nekaterih aktivnostih samostojna, nekatere pa izvajata po naročilu zdravnika (Razširjeni strokovni kolegij za zdravstveno nego, 1997) .

Normalna telesna temperatura je osnovna človekova potreba, ki ji mora zadostiti bolnik sam ali pa mu MS pomaga pri njenem zadovoljevanju.

Virginia Henderson je v Osnovnih načelih zdravstvene nege (Henderson, 1998) opredelila potrebe vseh pacientov, s katerimi se srečuje medicinska sestra pri izvajanju zdravstvene nege. Prikazala je pomoč pacientu pri vzdrževanju telesne temperature v normalnih okvirih s pomočjo izbire ustreznih oblačil in uravnavanja temperature okolja. Predstavljene so okoliščine, ki vselej vplivajo na osnovne potrebe: starost, temperament, čustveno stanje ali nihanje razpoloženja, socialni ali kulturni položaj, telesne in intelektualne lastnosti. V isti tabeli (Henderson, 1998) so prikazana patološka stanja, ki vplivajo na osnovne potrebe.

Pomoč pacientu pri ohranjanju normalne telesne temperature (Henderson, 1998)

Telesno temperaturo ohranjamo v normalnih mejah s pomočjo klimatizacije zraka (v najširšem pomenu besede) in uravnavamo z obleko, ki jo nosimo. Zdrav človek zapusti prehladen ali pretopel prostor. Bolezen človeka za to možnost pogosto prikrajša. Bolniki so na milost in nemilost prepuščeni tistim, ki skrbijo za njihovo okolje ter lahko duševno in telesno trpijo zaradi prepiha, mraza, vlage ali pretoplega prostora.

Zdravstvena nega vključuje, kadar je le mogoče, ohranjanje bolnikove temperature v normalnih mejah, kakor jih kaže termometer ter skrb za udobje. To je razmeroma lahko, če bolnik more – in hoče – razkriti svoje potrebe in kadar so okoliščine obvladljive. Pri dojenčkih in nezavestnih pacientih ali v zelo mrzlem in vlažnem okolju sta presoja in sposobnosti medicinske sestre na veliki preizkušnji. Izbira ustreznih oblačil je povezana s temi problemi, hkrati pa to še ni vse, kar lahko stori.

MS mora poznati fiziološka načela segrevanja in ohlajanja telesa in mora vedeti, kako lahko vpliva na ta dva procesa, bodisi s spremembo temperature, vlažnosti ali gibanja zraka; pacientu lahko svetuje, naj bo bolj aktiven ali pa svojo aktivnost omeji, spremeni prehrano ter se bolj ali manj obleče. Medicinska sestra lahko tudi svetuje posebne kopeli in pacientu pri tem pomaga, poskrbi za ustrezne obkladke in drugo, kar zvišuje ali znižuje telesno temperaturo.

Predolgo bivanje na prostem je lahko tvegano (ob ekstremnih pogojih). MS mora svetovati, kako oči, kožo in ude zaščititi pred mrazom ali premočnim soncem. Včasih zdravnik predpiše sončenje v skrbno odmerjenem času; MS mora biti pozorna na morebitne neugodne reakcije.

Zdravstvena nega pacienta s povišano telesno temperaturo

Vzdrževanje normalne telesne temperature je temeljna življenjska aktivnost, ki jo človek izvaja sam, tako da ohranja homeostazo. Kadar pride do spremembe zdravstvenega stanja, je pacient, ki ima dovolj moči in znanja, tudi pri izvajanju te aktivnosti samostojen. Pri otrocih in pacientih, ki nimajo teh sposobnosti, pa je potrebna pomoč MS.

MS deluje po procesni metodi dela.. Izvaja vse faze procesa. V prvi fazi – ugotavljanje potreb po ZN je pomembno, da zna dobro opazovati izgled bolnika, meriti TT in si pridobiti informacije od bolnika samega, njegovih svojcev in pomembnih drugih ter drugih članov zdravstvenega in/ali negovalnega tima. MS mora biti sposobna prepoznati simptome, ki spremljajo povišano TT: utrujenost, bolnik lahko izraža občutek prizadetosti, lahko ima slabši apetit, bolečine v sklepih, glavobol, tahikardijo, tahipnejo. Vse to so simptomi, ki pomagajo pri oblikovanju negovalne diagnoze.

Znaki povišane TT so: izpuščaji pri infekcijah, bruhanje pri centralni vročini, pri zelo visoki vročini lahko nastopi vročinski delirij (zamegljena zavest, vzburjenost, motorični nemir, halucinacije).

Znak vročine je tudi rdeča, topla koža, svetleče oči, potenje.

Primer:

72 – letnemu bolniku, ki je zaradi bolečin v križu že več let prekomerno užival analgetike, se je 48 ur pred pregledom v ambulanti povečala temperatura na 39,5 ºC. Imel je mrzlico, slabo se je počutil, bilo mu je slabo in je bruhal. Bolele so ga mišice. Bolnik je navajal tudi obojestranske ledvene tope bolečine, ki so se širile proti spodnjemu delu trebuha. Pri kliničnem pregledu je bil bolnik febrilen, prizadet, zmerno izsušen, z močnimi bolečinami obojestransko (Bren in sod., 1993). Po izvedenem diagnostičnem postopku je bila postavljena medicinska diagnoza: hujši zapleteni akutni pielonefritis.

Bolnik je bil sprejet na bolniški oddelek.

Medicinska sestra je ocenila temeljne življenjske aktivnosti, oblikovala negovalno anamnezo in ocenila trenutno stanje. Med drugimi negovalnimi problemi je ugotovila, da je pri bolniku prisotna motnja v vzdrževanju normalne telesne temperature.

Negovalna diagnoza: motnja v vzdrževanju normalne telesne temperature zaradi odziva na bolezen (infekcija sečil), ki se kaže v znakih ali/in simptomih: telesna temperatura je 39,5ºC, bolnik ima mrzlico, rdečo, toplo kožo, svetleče oči, se poti, je utrujen, je vidno prizadet, pravi, da mu je slabo, in da je doma bruhal. Je zmerno izsušen, navaja bolečine v sklepih.

Cilj: telesna temperatura se bo normalizirala v teku 24 ur, oziroma po učinkovanju predpisane terapije in ohlajanju bolnika. Ta bo brez znakov in simptomov povišane telesne temperature in se bo dobro počutil.

Planirane negovalne intervencije: merjenje TT po naročilu zdravnika, na lastno pobudo (dokler temperatura ne pade, vsako uro, nato po naročilu zdravnika; ko se telesna temperatura normalizira, pa po standardu); dajanje antipiretikov po naročilu zdravnika; po naročilu zdravnika intravenozno dovajanje raztopin za hidracijo; ohlajanje bolnika z ovitki, obkladki na vroče čelo, vzpodbujanje k pitju tekočin.

Izvajanje: medicinska sestra in zdravstveni tehnik izvedeta načrtovane intervencije.

Vrednotenje: telesna temperatura se je v 24 urah znižala na subfebrilno. Po učinkovanju antibiotikov, pa se je v dveh dneh normalizirala.

Študijska vprašanja

Kaj je telesna temperatura
Kaj je termoregulacija
Kaj je homeostaza
Proizvajanje toplote
Izgubljanje toplote
Razložite pojme: radiacija, konvekcija, evaporacija in kondukcija.
Dejavniki, ki vplivajo na višino telesne temperature
Kaj je hipotermija

Povišana telesna temperatura

delitev
vzroki
predstavitev posameznih vzrokov

Potek vročine – oblike
Predstavite vse tri stadije običajnega poteka vročine
Načini merjenja telesne temperature
Osnovna pravila merjenja TT
Vloga medicinske sestre pri zadovoljevanju osnovne življenjske potrebe »vzdrževanje normalne telesne temperature«