1. VLOGA ZDRAVSTVENEGA PRAVA
Pravi in zdravstvo=sta humani vedi. Je veja prava, ki obravnava temeljna vprašanja iz področja
zdravstva. Je pravna disciplina, ki uravnava področje zdravstva. Obravnava vse akterje: Organiziranost
sistema zdravstvenega varstva v RS; pravice in dolžnosti v zvezi z opravljanjem zdravstvene
dejavnosti; Primarna, sekundarna in terciarna zdravstvena dejavnost; Izvajalci zdravstvene
dejavnosti; Razmerje med javnimi in zasebnimi socialnimi in zdravstvenimi zavodi; ter pacienta
samega. Temelji zdravstvenega varstva so viri: temeljni pravni viri, notranji viri, ter mednarodni
viri. Pravo sega na vsa področja človekovega življenja; posebej močno je povezano z zdravstveno
dejavnostjo, ker se ta tiče človekovega življenja in zdravja. Zdravstveno pravo – pravna veja, ki
obsega spekter zdravstvene dejavnosti – od pravnih virov, statusa zdravnika in zdravstvenega delavca,
položaja bolnika in njegovih pravic in dolžnosti, nadzorstva v zdravstveni dejavnosti.. Sodi med
najmlajše pravne discipline, je samostojna pravna panoga . Osnovne usmeritve zdravstvenega prava:
zdravje kot vrednota in dobrina; cilj je zdravje, razlog je bolezen; Osnove zdravstvenega prava:
pravna panoga (predpisi, pravna razmerja); Področje zdravstvenega prava – družboslovna znanost,
področje javnega prava; Vloga zdravstvenega prava: nacionalna; splošno zagotavljanje zdravstvenega
varstva, poroštvena; pravo in sodno varstvo pravice do zdrav.varstva in posegih v človekovo
identiteto in integritreto , koordinativna; med jamstvom in odločanjem o pravicah zdrav.varstva ,
servisna; uveljavljanje pravic iz zdrav.varstva na podlagi zdrav.zavarovanja .
2. TEMELJNI PRAVNI VIRI S PODROČJA ZDRAVSTVENEGA VARSTVA
Vsebujejo pravne norme zdravstvene zakonodaje. Urejajo sistem zdravstvenega varstva. S pravnim
urejanjem zdravstvenega varstva postane zdravstvena zakonodaja sestavni del notranjega pravnega
reda države
• Vire delimo na: Normativne akte državne oblasti (ustava, zakoni, podzakonski predpisi
in uredbe vlade), Akte notranjega odločanja (statuti, interni akti zavodov in zdravstvenih
zavarovalnic, pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja), Mednarodne akte.
Temeljni viri:
• Ustava RS (državni zbor)
• domači strateški dokumenti-zakoni (državni zbor)
– resolucije
– strategije
– programi
• zakonodaja in podzakonski akti (minister)
• mednarodni viri
Bolnica mora sprejeti še notranje akte (vire)-akte notranjega odločanja (statuti, interni akti zavodov
in zdravstvenih zavarovalnic, pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja). Vendar to sprejemajo
samo v ožjih institucijah, saj sami določajo svoje pravilnike, na podlagi zakona o delovnem razmerju.
Mednarodni akti pa se lahko izdajo v obliki deklaracij, konvencij za posamezna področja oz. za
posamezno skupino ljudi.
Za višjo oceno: navedi nekaj ključnih zakonov in kaj zajemajo!!!!
• Zakon o zdravstveni dejavnosti
• Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju
• Zakon o pacientovih pravicah
• Zakon o duševnem zdravju
• Zakon o nalezljivih boleznih
• Zakon o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja
• Zakon o preskrbi s krvjo
• Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo
• Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu
otrok
• Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (ZZUZIS)
3. KAJ POMENI ZDRAVSTVENA POLITIKA? KAJ VSE NAREDITI, DA DOSEŽEMO BOLJŠE STANJE?
To so ukrepi (npr. zmanjšanje samomorov, oz. da bi bili pacienti bolj zadovoljni) , programi,
resolucije, s katerimi država določi politiko na področju zdravstva. Povečanje zadovoljstva
uporabnikov in proizvajalca (preventiva, informiranje javnosti, saj se zaveda država d s tem znižajo
stroške in povečajo zadovoljstvo javnosti).
Zdravstvena politika: počasi se prerije v zakone! Npr. na nivoju cele države se spremlja stanje. Primer:
hočemo zmanjšati čakalne vrste, tako postavi zakon, ter s konkretnimi določili začne izvajati zakon.
Zdravstvena politika lahko zajema: Sistem ukrepov programov, usmeritev za uresničevanje
zdravstvenega varstva, Cilj: izboljšanje zdravja, dvig zdravstvene ravni prebivalstva. Prispeva k
socialnemu in ekonomskemu napredku. Je del družbene politike. Se izvaja kot: zdravstvena
samozaščita, zdravstvena sozaščita, zdravstveno varstvo. Sodi med temelje socialne varnosti in
civilne blaginje. Država zagotavlja programiranje, usklajevanje, in spremljanje izvajanja
zdravstvenega varstva, uresničuje programe pospeševanja zdravja. Zdravstveno varstvo in
zdravstveno zavarovanje sta povezana z ukrepi gospodarske in socialne politike. Razmerje temeljne
pravice (določene z ustavo) in interesne pravice (določene z zdravstveno zakonodajo in zdravstvenim
zavarovanjem. Pravice do zdravstvenega varstva in iz zdravstvenega varstva (plačilo zdravstvenih
storitev v celoti ali deklo, pogrebnina, nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela,
povračilo potnih stroškov nastalih v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev. RS – zakonodaja (kot
izhaja iz ciljev zdravstvenega varstva) in ukrepi gospodarske, ekološke, socialne politike – ustvarja
pogoje za uresničevanje zdravstvenega varstva in državnih nalog na tem področju. Načrtuje,
zdravstveno varstvo in določa strategijo razvoja. Zagotavlja pogoje za zdravstveno ozaveščanje ljudi.
Vzpodbuja razvijanje zdravih življenskih navad – z ukrepi. Zagotavlja enotnost razvoja zdravstvenega
in informacijskega sistem. Zagotavlja finančna sredstva za naloge iz svoje pristojnosti. Sooblikuje
ukrepe na področju varstva okolja. Svet za zdravje = konzultativno telo pri Vladi RS, ki obravnava
vprašanja javnega zdravja in zdravstvenega varstva. RS – Plan zdravstvenega varstva RS je prilagoditev
projekta WHO zdravje slovenskim razmeram in izvedba nacionalne strategije zdravstvenega varstva.
Proračunska sredstva za promocijo zdravja v okviru proračuna RS. Sodelovanje občin – socialno
partnerstvo o promociji zdravja. Podjetja, zavodi, drugi delodajalci – po predpisih o varstvu pri delu
idr. ukrepe – PP, obveščanje, preprečevanje bolezni in poškodb, preventivni pregledi, nadomestilo
plače. Pogoj za pridobitev pravic iz zdravstvenega varstva : prijava v obvezno zdravstveno
zavarovanje, plačani mesečni prispevek za ZZ. Spremlja vplive okolja in življenjskih navad za zdravje
ljudi, predlaga ukrepe. Ocenjuje razvojne načrte in zakonske osnutke z vidika njihovega vpliva na
zdravje ljudi. Predlaga ukrepe za vzpodbujanje uporabe zdrave hrane in uvedbo zdravju manj
škodljivih postopkov, izdelkov.
4. ORGANIZIRANOST SISTEMA ZDRAVSTVENEGA VARSTVA
Ločimo javno in zasebno zdravstveno varstvo.
Javno zdravstveno varstvo: da lahko vsi pridejo do zdravstvenega varstva (reven, bogat). Vsi imajo
enake možnosti, pogoje do zdravstva, tako kot nap. do šole, saj je prev tako javna ustanova in imajo
pravico jo vsi obiskovati. Pojem javne službe:
• Družbena skrb – temelji na načrtovanju, organiziranju, izvajanju, spremljanju in ocenjevanju
uspešnosti zdravstvenega dela (prehranjenost, izobraženost, rekreacija, sociala..)
• Politika razvoja javnega zdravstva – nacionalni program
• Zdravstvena dejavnost na primarni, sekundarni, terciarni in drugih zdravstvenih ravneh
• Evalvacija uspešnosti zdravstvenih dejavnosti – spremljanje rezultatov
• Zdravstvo: zavodi in institucije, ki opravljalo zdr.dejavnost
• Zdravstveni sistem: zdravstvene potrebe, državni interesi, mreža zdr.službe, sistem
zdr.zavarovanja, storitve, statistika, investicije..
• PRIMARNO zdr.varstvo: zdr.vzgoja prebivalstva, ustrezna preskrba z živili in kakovostno
prehrano, preskrba z zdravo pitno vodo, zdravstveno varstvo mater in otrok ter načrtovanje
družine, imunizacijo proti najpomembnejšim nalezljivim boleznim, preprečevanje in zatiranje
množičnih, kroničnih in nalezljivih bolezni, zdravljenje bolezni in poškodb ter rehabilitacijo,
preskrbo z osnovnimi zdravili
• SEKUNDARNO zdr.varstvo: poliklinično in bolnišnično raven
• TERCIARNO zdr.varstvo: superspecialitične storitve, inštruktaža in koordinacija
zdr.raziskovalnega dela.
• Zdravstvena dejavnost: kurativne, preventivne, socialno-medicinske dejavnosti
Zasebno zdravstveno varstvo:
• Podeli se koncedentu, ki izpolnjuje strokovne pogoje (izobrazba, idr.), administrativne,
prostorsko tehnične pogoje;
• Obveznosti do bolnika (stalno dostopna nujna medicinska pomoč, reševalni prevoz,
laboratorijske in druge storitve)
• koncesija: 1.akt, pooblastilo za opravljanje dejavnosti osebi civilnega prava (pravni, fizični), ki
se izda po javnem razpisu. Koncesijska pogodba (vrsta dejavnosti, rok, začetek, prenehanje,
obveznosti in pravice iz razmerja..). koncesijo lahko tudi odvzamejo ali koncedenta izbrišejo iz
registra.
5. NADZORSTVO V ZDRAVSTVENI DEJAVNOSTI
Za zagotovitev strokovnosti dela zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev ter zavodov se
organizirajo in izvajajo naslednje vrste nadzora:
1.interni strokovni nadzor, ki ga izvajajo zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci s
samonadzorom in odgovorni za strokovnost dela v zavodu;
2. strokovni nadzor s svetovanjem, ki ga kot javno pooblastilo izvaja pristojna zbornica ali strokovno
združenje v sodelovanju s klinikami, kliničnimi inštituti ali kliničnimi oddelki in drugimi zavodi;
3. upravni nadzor, ki ga izvaja ministrstvo, pristojno za zdravje;
4. nadzor, ki ga izvaja Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Zdravstveni zavod in zasebni
zdravstveni delavec morata omogočiti opravljanje nadzora iz prejšnjega odstavka.
5.Nadzor nad izvajanjem ZPacP opravlja ministrstvo, pristojno za zdravje.
– Prekrškovni organ je Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije.
6. USTAVA IN ZDRAVSTVENO VARSTVO
Ustava je najvišji pravni akt. Državni zbor ga sprejme in predpiše vse zakone. Določa enako varstvo
pravic. Zajema vse člene. Je sestavljena iz temeljnih pravnih virov, notranjih virov in mednarodnih
virov. V ustavi so določene temeljne človekove pravice, katere se ne more kršiti. Zakoni oz.členi
ustave so le pogoji!
Nekaj zakonov in členov iz ustave: Dobro je vsaj ene tri napisat, ter jih opisati!!
IZVLEČEK IZ USTAVE:
II. POGLAVJE
ČLOVEKOVE PRAVICE IN TEMELJNE SVOBOŠČINE
17. člen
(nedotakljivost človekovega življenja)
Človekovo življenje je nedotakljivo. V Sloveniji ni smrtne kazni.
18. člen
(prepoved mučenja)
Nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Na
človeku je prepovedano delati medicinske ali druge znanstvene poskuse brez njegove svobodne
privolitve.
19. člen
(varstvo osebne svobode)
Vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, mora biti v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj
obveščen o razlogih za odvzem prostosti. V čim krajšem času mu mora biti tudi pisno sporočeno,
zakaj mu je bila prostost odvzeta. Takoj mora biti poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima
pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je pristojni
organ na njegovo zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njegove bližnje.
21. člen
(varstvo človekove osebnosti in dostojanstva)
Zagotovljeno je spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in v vseh
drugih pravdnih postopkih, in prav tako med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni.
Prepovedano je vsakršno nasilje nad osebami, ki jim je prostost kakorkoli omejena, ter vsakršno
izsiljevanje priznanj in izjav.
22. člen
(enako varstvo pravic)
Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred
drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih
pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
23. člen
(pravica do sodnega varstva)
Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez
nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.
Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim
redom.
25. člen
(pravica do pravnega sredstva)
Vsakomur je zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč
in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti
odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih
26. člen
(pravica do povračila škode)
Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge
dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim
protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.
Oškodovanec ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od
tistega, ki mu je škodo povzročil.
35. člen
(varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic)
Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter
osebnostnih pravic.
38. člen
(varstvo osebnih podatkov)
Zagotovljeno je varstvo osebnih podatkov. Prepovedana je uporaba osebnih podatkov v
nasprotju z namenom njihovega zbiranja.
Zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor, in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa
zakon.
Vsakdo ima pravico seznaniti se z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, in pravico do
sodnega varstva ob njihovi zlorabi.
46. člen
(pravica do ugovora vesti)
Ugovor vesti je dopusten v primerih, ki jih določi zakon, če se s tem ne omejujejo pravice in
svoboščine drugih oseb.
7. PRAVNI IN MEDICINSKI PROBLEMI
Navzkrižje stališč medicine in prava – problematika načina izvajanja določenih posegov. Temelji na
tem, da so izbrani problemi. To so problemi, kjer gre za omejevanje osebnih pravic.
Za izpit moraš našteti pravice, ter vsaj eno opisati!
1. Pravica svobodnega odločanja o rojstvu otrok
55. člen Ustave RS (svobodno odločanje o rojstvih otrok)
Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno.
Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki
omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.
—————————————————
vprašanja pravne narave: Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do
svobodnega odločanja o rojstvu otrok (kontracepcija, sterilizacija, prekinitev
nosečnosti, umetna oploditev; Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z
biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB)
2. Prisilna hospitalizacija in zdravljenje
32. člen Ustave RS (svoboda gibanja)
Vsakdo ima pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo
in se vanjo kadarkoli vrne. Ta pravica se sme omejiti z zakonom, vendar samo, če je
to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje
nalezljivih bolezni,da bi se ohranilo človekovo življenje, se zavaroval javni red, ali če
to zahtevajo interesi obrambe države.
———————————————-
– kot izjema, ki mora biti določena z zakonom, kot tudi postopek;
– če gre za pacientovo agresivnost; nesocialno vedenje; zdravljenje psihičnih in psihiatričnih
obolenj; prisilno hranjenje, ob pojavih epidemije;
– Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr)
– Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB)
3. Biomedicinski poskusi
18. člen (prepoved mučenja)
Nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali
ravnanju. Na človeku je prepovedano delati medicinske ali druge znanstvene poskuse
brez njegove svobodne privolitve.
———————————————-
– ugotoviti sorazmernost rizika – med možnostmi za uspeh zdravljenja in tveganjem
gre za raziskovanje, ne zdravljenje;
– Očitna volja prostovoljca, pismeni pristanek, seznanitev z možnimi škodljivimi
posledicami, dovoljenja po upravni poti, odobritev projekta z medicinske, moralno
etične in znanstvene strani;
4. Presaditev notranjih organov in delov človeškega telesa
Zakon o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja (Uradni list
RS, št. 12/00, 61/07 ZKVČTC)
5. Evtanazija
17. člen Ustave RS (nedotakljivost človekovega življenja)
Človekovo življenje je nedotakljivo.
——————————————
– aktivna evtanazija je pri nas kazniva;
8. PRAVICE IN DOLŽNOSTI PACIENTOV
1. pravica do dostopa do zdravstvene oskrbe in zagotavljanja preventivnih storitev,
2. pravica do enakopravnega dostopa in obravnave pri zdravstveni oskrbi,
3. pravica do proste izbire zdravnika in izvajalca zdravstvenih storitev,
4. pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe,
5. pravica do spoštovanja pacientovega časa,
6. pravica do obveščenosti in sodelovanja,
7. pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju,
8. pravica do upoštevanja vnaprej izražene volje,
9. pravica do preprečevanja in lajšanja trpljenja,
10. pravica do drugega mnenja,
11. pravica do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo,
12. pravica do varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov,
13. pravica do obravnave kršitev pacientovih pravic,
14. pravica do brezplačne pomoči pri uresničevanju pacientovih pravic.
15. Pacient je dolžan:
– dejavno sodelovati pri varovanju, krepitvi in povrnitvi lastnega zdravja,
– v času bolezni ravnati v skladu s prejetimi strokovnimi navodili in načrti zdravljenja, v katere
je ustno oziroma pisno privolil,
– dati pristojnemu zdravniku in drugim pristojnim zdravstvenim delavcem oziroma
zdravstvenim sodelavcem vse potrebne in resnične informacije v zvezi s svojim zdravstvenim
stanjem, ki so mu znane in so pomembne za nadaljnjo zdravstveno oskrbo, zlasti podatke
o svojih sedanjih in preteklih poškodbah ter boleznih in njihovem zdravljenju, boleznih v
rodbini, morebitnih alergijah in zdravilih, ki jih uživa,
– obvestiti zdravstvene delavce in zdravstvene sodelavce o nenadnih spremembah
zdravstvenega stanja, ki se pojavijo med zdravljenjem,
– biti obziren in spoštljiv do zasebnosti in drugih pravic drugih pacientov ter zdravstvenih
delavcev in zdravstvenih sodelavcev,
– spoštovati objavljene urnike, hišni red in predpisane organizacijske postopke izvajalcev
zdravstvenih storitev,
– pravočasno obvestiti izvajalca zdravstvenih storitev o morebitnem izostanku na pregled ali
zdravljenje.
9. PRAVICE DO ENAKOPRAVNEGA DOSTOPA IN OBRAVNAVE PRI ZDRAVSTVENI OSKRBI
1. Prepoved diskriminacije
– Pacient ima pravico do enake obravnave pri zdravstveni oskrbi ne glede na spol, narodnost,
raso ali etnično poreklo, vero ali prepričanje, invalidnost, starost, spolno usmerjenost ali
drugo osebno okoliščino
2. Varstvo otrok in drugih ogroženih skupin
– Otrokom in drugim ogroženim skupinam so pri zdravstveni oskrbi poleg pravic, ki jih določa
zakon (ZPacP), zagotovljene še posebne pravice, ki so opredeljene kot aktivna skrb države in
jih določajo drugi predpisi.
– Pravice pacientov s težavami v duševnem zdravju in način njihovega uveljavljanja ureja tudi
poseben
– Zdravstvena oskrba otrok poteka ustrezno njihovi starosti in zdravstvenemu stanju:
– v otroških oddelkih, razen če to iz objektivnih razlogov ni mogoče,
– brez nepotrebnih medicinskih posegov in dejanj, ki bi lahko povzročili telesno ali čustveno
stisko otrok,
– tako, da se zagotavlja zadovoljevanje čustvenih in telesnih potreb otrok in
– tako, da se zagotavlja možnosti za sprostitev, igro in izobraževanje otrok.
– Otroci imajo v času stacionarne in druge zdravstvene oskrbe pravico do stalnega spremstva
enega od staršev ali druge osebe, ki skrbi za otroka, razen če so podani razlogi, zaradi katerih
to ne bi bilo v otrokovo korist (tudi v obliki nastanitve enega od staršev) .
– zakon.
[wp_ad_camp_1]
10. PRAVICA DO SPOŠTOVANJA PACIENTOVEGA ČASA
1. čakalni časi in čakalne dobe
– da se spoštuje pacientov čas
– nujna medicinska pomoč se opravi takoj oz. čimprej – glede na stopnjo nujnosti
– telefonsko in elektronsko naročanje
– objave seznama na vidnem mestu
2. čakalni seznam
– vodenje konkretnih podatkov v seznamu
– obveščenost o vrstnem redu in čakalni dobi
– spreminjanje vrstnega reda – poseben postopek, obrazložitev
– najdaljše dopustne čakalne dobe in način vodenja čakalnih seznamov določi pristojni minister
3. sporočanje podatkov
– v skladu z zakonom, ki ureja evidence v zdravstvu in zakonom o varstvu osebnih podatkov
– inštitut ažurira podatke o pacientih
– določene podatke na podlagi zakona pridobiva za potrebe nadzora in financiranja programov
Zavod za zdravstveno zavarovanje
4. nacionalni čakalni seznam
– vodi Inštitut in javno objavlja statistične podatke o čakalnih dobah
5. specialistični ambulantni pregled
– v razumnem času
diagnostični podatki in predlog nadaljnjega zdravljen
11. PRAVICA DO OBVEŠČENOSTI IN SODELOVANJA
1. način sporazumevanja – jezik
2. obveščenost pacienta in pojasnilna dolžnost
– o svojem zdr.stanju
– o postopku in pričakovanih učinkih zdravljenja
– o tveganjih, stranskih učinkih
– pojasnila poda zdravnik odgovoren za zdravljenje – v neposrednem stiku, obzirno, na
pacientu razumljiv način, pravočasno
3. sodelovanje pacienta
– pri izbiri načina zdravljenja
4. izjeme od pravice do obveščenosti pacienta
– če bi mu obvestilo povzročilo resno zdravstveno škodo
– spoštovanje pacientove zahteve, da se mu podatki o zdravstvenem stanju ne sporočijo
– razloge za zamolčanje in v zvezi z zahtevo se dokumentira
5. seznanitev pacienta o tem, kdo sodeluje pri njegovem zdravljenju
– kdo ga zdravi, kdo sodeluje
– na vidnih mestih se objavi osebna imena zdravstvenih delavcih, se pa še osebno predstavijo
6. splošne informacije in informacije ob odpustu
– izvajalci morajo pojasniti organizacijske vidike zdravljenja
– pisno poročilo prejme pacient ob odpustu – glede diagnoze, poteka zdravljenja, navodil za
nadaljnje zdravljenje vključno z zdravili in pripomočki
7. seznanitev s stroški
– če plača sam pacient, mora prejeti pisno inf.glede stroškov in račun
– če ne plača sam, se ga seznani z obračunom
12. PRAVICA DO PREPREČEVANJA IN LAJŠANJA TRPLENJA (hospic – zelo tanka črta med
paliativno oskrbo in pasivno evtanazijo)
– da se brez odlašanja ukrene vse potrebne za odpravo ali največjo možno ublažitev bolečin in
drugega trpljenja
– da se preprečijo nepotrebne bolečine
– ima pravico do paliativne oskrbe v končni fazi bolezni in pri neozdravljivi bolezni, ki povzroča hudo
trpljenje.
Paliativna oskrba je aktivna oskrba bolnikov z neozdravljivo, neobvladljivo boleznijo. Zajema nego in
obvladovanje telesnih simptomov bolezni ter lajšanje psihičnih, socialnih in duhovnih težav. Namen
paliativne oskrbe je vzdrževati optimalno kakovost življenja, upoštevajoč vse bolnikove potrebe,
pomagati svojcem med boleznijo, umiranjem in med žalovanjem.
V obdobju terminalnega stanja bolnika je bistveno obvladovanje bolečine in drugih motečih
simptomov in znakov ter lajšanje
psihičnih, socialnih in duhovnih težav bolnika ter njegovih bližnjih.
– kadarkoli – a le enkrat za oceno istega zdravstvenega stanja
13. VARSTVO OSEBNIH PODATKOV IN ZASEBNOSTI
Izhajamo iz Ustave, ki določa varstvo osebnih podatkov. Prav tako imamo kazenski zakonik, ki določa
kazniva dejanja zoper kršitvi osebnih podatkov.
• zasebnost pri opravljanju zdravstvene storitve
– kdo je lahko navzoč pri zdravstveni oskrbi
– privolitve glede navzočnosti
– zasebnost lahko zahteva pacient
• varstvo osebnih podatkov
– pravico do zaupnosti osebnih podatkov
– načelo zaupnosti in skladno s predpisi, ki urejajo varstvo osebnih podatkov
– uporaba in obdelava dovoljena le s privolitvijo
– posebej določeno kdaj ni potrebna privolitev
• varovanje poklicne skrivnosti
– vse kar izvejo zdravstveni delavci pri svojem delu je poklicna skrivnost
– glede varovanje le te, lahko razreši le pacient, starši, skrbnik, sodišče
– lahko sporoči če gre za varovanje življenja ali preprečitev hudega poslabšanja zdravja drugih
oseb
– mora naznaniti sum storitve k.d.
• nedovoljena obdelava osebnih podatkov
– vsak primer je treba raziskati in ugotoviti odgovornost in pisno dokumentirati
– obvestiti je treba o tem pacienta, zastopnika pacientovih pravic in Informacijskega
pooblaščenca
Določen mora biti namen zbiranja osebnih podatkov, ter določen rok uporabe podatkov. Po končani
uporabi se podatke izbriše ali pa se le anonimira ime in priimek pacienta.
14. PRAVICA DO BREZPLAČNE POMOČI PRI URESNIČEVANJU PACIENTOVIH PRAVIC + PRAVICA
DO OBRAVNAVE KRŠITEV PACIENTOVIH PRAVIC
Pravica do brezplačne pomoči pri uresničevanju pacientovih pravic:
Zastopnik pacientovih pravic: pristojnosti, imenovanje, delovanje, pooblastilo zastopnika pacientovih
pravic. Pri uresničevanju pravic po tem zakonu pacientu svetuje, pomaga ali ga zastopa zastopnik
pacientovih pravic zlasti tako, da:
– pacientu svetuje o vsebini pravic, načinih in možnostih njihovega uveljavljanja v času pred ali med
zdravljenjem in kadar so te kršene,
– daje konkretne usmeritve za uveljavljanje pravic in predlaga možne rešitve,
– pacientu nudi pomoč pri vlaganju pravnih sredstev po tem zakonu,
– za pacienta opravlja potrebne poizvedbe v zvezi z domnevnimi kršitvami pri izvajalcih zdravstvenih
storitev,
– pri izvajalcih zdravstvenih storitev neformalno posreduje z namenom hitrega odpravljanja kršitev,
– kadar ne gre za kršitev pravic po tem zakonu, pacienta napoti na pristojno pravno ali fizično osebo
ali pristojen državni organ,
– v okviru pacientovega pooblastila vlaga pravna sredstva po tem zakonu in daje predloge, pojasnila
in druge izjave v imenu in v korist pacienta za hitro in uspešno razrešitev spora.
Pravica do obravnave kršitev pacientovih pravic:
• vrste postopkov za varstvo pacientovih pravic
– prva obravnava pri izvajalcu na podlagi pacientove zahteve
– druga obravnava v postopku pred Komisijo RS za varstvo pacientovih pravic na podlagi
pacientove zahteve
• splošna postopkovna načela
Podvprašanje: Pacientove dolžnosti!
1. Pacient je dolžan:
– dejavno sodelovati pri varovanju, krepitvi in povrnitvi lastnega zdravja,
– v času bolezni ravnati v skladu s prejetimi strokovnimi navodili in načrti zdravljenja, v katere
je ustno oziroma pisno privolil,
– dati pristojnemu zdravniku in drugim pristojnim zdravstvenim delavcem oziroma
zdravstvenim sodelavcem vse potrebne in resnične informacije v zvezi s svojim zdravstvenim
stanjem, ki so mu znane in so pomembne za nadaljnjo zdravstveno oskrbo, zlasti podatke
o svojih sedanjih in preteklih poškodbah ter boleznih in njihovem zdravljenju, boleznih v
rodbini, morebitnih alergijah in zdravilih, ki jih uživa,
– obvestiti zdravstvene delavce in zdravstvene sodelavce o nenadnih spremembah
zdravstvenega stanja, ki se pojavijo med zdravljenjem,
– biti obziren in spoštljiv do zasebnosti in drugih pravic drugih pacientov ter zdravstvenih
delavcev in zdravstvenih sodelavcev,
– spoštovati objavljene urnike, hišni red in predpisane organizacijske postopke izvajalcev
zdravstvenih storitev,
– pravočasno obvestiti izvajalca zdravstvenih storitev o morebitnem izostanku na pregled ali
zdravljenje.
15. KAZENSKI ZAKONIK (KAZNJIVA DEJANJA S PODROČJA ZDRAVSTVA)
Kazniva dejanja zoper: življenje in telo; človekove pravice in svoboščine; človekovo zdravje;
pravni promet; uradno dolžnost in uradna pooblastila. Značilnosti zdravstveno kazenskega prava:
Delitev protipravnih dejanj, kazniva dejanja (k.d.) zoper življenje in telo, zoper človekove pravice
in svoboščine, zoper človekovo zdravje, zoper pravni promet, zoper uradno dolžnost in javna
pooblastila, prekrški, povrnitev škode.
Izberi si 4 ali 5 primerov in jih opiši!
Prenašanje nalezljivih bolezni 177.čl
Kdor se ne ravna po predpisih ali odredbah, s katerimi pristojni organ odredi pregled,
razkuženje, izločitev bolnikov ali kakšne druge ukrepe za zatiranje ali preprečevanje
nalezljivih bolezni pri ljudeh in s tem povzroči, da se nalezljiva bolezen razširi, se kaznuje z
denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
Enako se kaznuje, kdor se ne ravna po predpisih ali odredbah, s katerimi pristojni organi
določijo ukrepe za zatiranje ali preprečevanje kužnih bolezni pri živalih, ki se lahko prenesejo
na ljudi in s tem povzroči, da se kužna bolezen prenese na ljudi.
Kdor stori dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena iz malomarnosti, se kaznuje z
denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev.
Če ima dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali
več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega ali drugega odstavka z zaporom do osmih
let, za dejanja iz tretjega odstavka pa z zaporom do petih let.
Opustitev zdravstvene pomoči 178.čl.
Zdravnik ali drug zdravstveni delavec, ki v nasprotju s svojo poklicno dolžnostjo ne pomaga
bolniku ali komu drugemu, ki je v nevarnosti za življenje, se kaznuje z zaporom do enega leta
Malomarno zdravljenje 179.čl.
Zdravnik, ki pri opravljanju zdravniške dejavnosti iz malomarnosti ravna v nasprotju s pravili
zdravniške znanosti in stroke in tako povzroči, da se komu občutno poslabša zdravje, se kaznuje z
zaporom do enega leta.
Enako se kaznuje drug zdravstveni delavec, ki pri svoji zdravstveni dejavnosti iz malomarnosti ravna v
nasprotju s pravili zdravstvene stroke in tako povzroči, da se komu občutno poslabša zdravje.
Mazaštvo 180. člen
Kdor se ukvarja z zdravljenjem ali opravljanjem zdravilske dejavnosti, čeprav nima predpisane
kvalifikacije, in pri tem odvrne bolnika od pravočasnega iskanja zdravniške pomoči, se kaznuje z
zaporom od šestih mesecev do petih let.
Nedovoljena presaditev delov človeškega telesa 181.čl.
Zdravnik, ki komu vzame del telesa zaradi presaditve ali komu presadi del telesa, čeprav je jemanje ali
presaditev dela telesa po pravilih zdravniške znanosti in stroke neupravičeno, se kaznuje z zaporom
od šestih mesecev do petih let.
Enako se kaznuje zdravnik, ki z namenom presaditve vzame del človeškega telesa, preden je na
predpisan način ugotovljena smrt.
Zdravnik, ki komu vzame del telesa zaradi presaditve ali presadi komu del telesa, ne da bi si
poprej pridobil na predpisani način izjavljeno privolitev dajalca in prejemnika ali njunih zakonitih
zastopnikov, se kaznuje z zaporom do treh let.
Enako se kaznuje, kdor neupravičeno in proti plačilu posreduje pri dajanju delov telesa žive ali umrle
osebe za presaditev.
Malomarno opravljanje lekarnarske dejavnosti 182. čl
Lekarnar ali druga oseba, pooblaščena za izdajanje zdravil, ki iz malomarnosti ne pripravi zdravila
v predpisanem razmerju ali količini, ali izda namesto predpisanega ali zahtevanega zdravila drugo
zdravilo ali snov, ali pri pripravljanju ali izdajanju zdravil kako drugače ravna v nasprotju s pravili
znanosti in stroke in tako povzroči, da se komu občutno poslabša zdravje, se kaznuje z zaporom do
enega leta.
Omogočanje uživanja mamil 187. čl.
Kdor napelje drugega k uživanju mamila ali mu da mamilo, da ga uživa on ali kdo drug, ali kdor da
na razpolago prostore za uživanje mamila, ali kako drugače omogoči drugemu, da uživa mamilo, se
kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.
Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno proti mladoletniku ali proti več osebam, se storilec
kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
Mamila in pripomočki za njihovo uživanje se vzamejo.
16. DELOVNA IN USLUŽBENSKA RAZMERJA
Vezan je na zakon o zdravstveni dejavnosti. Vsak uslužbeneca/tim posebej:
1. Zdravnik
– Pogoji za opravljanje zdravniškega poklica
– Postopek izpopolnjevanja
– Vloga mentorja
– Zdravnik v izpopolnjevanju zdravniške dejavnosti
2. Zdravstveni team
3. Medicinska sestra, odnos z bolnikom
– Načela
– Odnos z bolnikom v začetni fazi, prehodni fazi, delovni fazi, fazi nadaljevanja
4. Moralno etična in strokovna vprašanja v zdravnikovem delu
– ugovor vesti,
– pojasnilna dolžnost,
– medicinsko izvedenstvo,
– merila za presojo zdravniške odgovornosti pri medicinskih posegih,
– strokovna napaka pri zdravljenju,
– zdravniška molčečnost;
Kdo lahko opravlja delovno/zdravstveno dejavnost?
• Zdravstveno dejavnost lahko opravljajo zdravstveni delavci, ki imajo ustrezno strokovno
izobrazbo, so strokovno usposobljeni za samostojno opravljanje dela v svojem poklicu in
izpolnjujejo druge pogoje (kvalifikacija), določene s tem zakonom in z drugimi predpisi.
• Določene strokovne naloge s področja zdravstvenega varstva opravljajo tudi zdravstveni
sodelavci z ustrezno strokovno izobrazbo nezdravstvene smeri.
• Minister, pristojen za zdravje, predpiše seznam poklicev za zdravstveno dejavnost, v katerem
so določeni poklici zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev, njihovo delovno
področje in stopnje zahtevnosti dela na področju zdravstvene dejavnosti.
• Zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci opravljajo zdravstveno dejavnost v skladu s
sprejeto zdravstveno doktrino in s kodeksom medicinske deontologije oziroma z drugimi
strokovnimi in etičnimi kodeksi. Pri opravljanju svojega dela morajo obravnavati vse ljudi pod
enakimi pogoji na enak način in spoštovati njihove ustavne in zakonske pravice. Edino merilo
prednosti je nujnost zdravstvenega posega.
• Storitve s področja osnovne zdravstvene dejavnosti opravlja osebni zdravnik s svojimi
sodelavci. Ta lahko napoti bolnika tudi k drugim zdravnikom in usklajuje njihove nasvete, vodi
pa tudi bolnikovo zdravstveno dokumentacijo. V razmerju do osebnega zdravnika so vsi drugi
zdravniki, ki sodelujejo pri zdravstveni obravnavi posameznika na sekundarni in terciarni
ravni, napotni zdravniki.
• Izvajanje storitev napotnega zdravnika je praviloma časovno omejeno in vezano na napotitev
osebnega zdravnika. Le izjemoma, kadar določena kronična bolezen na podlagi strokovnih
kriterijev zahteva trajen nadzor na specialistični ravni, lahko napotni zdravnik prevzame
bolnika v stalno zdravstveno oskrbo. O tem se mora dogovoriti z bolnikovim osebnim
zdravnikom, ki ga mora tudi redno obveščati o bolnikovem zdravstvenem stanju in svojih
ukrepih.
• Zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci ne smejo zapustiti delovnega mesta, dokler ne
dobijo nadomestitve, čeprav je njihov delovni čas potekel, če bi to pomenilo nevarnost za
zdravje ljudi.
• V času stavke morajo zdravstveni delavci zagotavljati bolnikom nujno medicinsko pomoč,
nego in oskrbo.
• Zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci v mreži javne zdravstvene službe delajo v
enakomerno ali neenakomerno razporejenem delovnem času. Pri neenakomerni razporeditvi
ter začasni prerazporeditvi delovnega časa se upošteva polni delovni čas kot povprečna
delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od štirih mesecev.
• Kadar je delo zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev ozko povezano z delom
zdravnika, se začetek njihovega delovnega časa prilagodi delovnemu času zdravnika.
• V zunaj bolnišnični dejavnosti, namenjeni storitvam za uporabnike, mora najmanj petina
delovnega časa potekati po 16. uri.
• Zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci, ki delajo na delovnih mestih v ambulantah ali v
tehnološko zahtevnih diagnostičnih, terapevtskih in rehabilitacijskih enotah ter operacijskih
dvoranah, se zaradi čim večje izkoriščenosti prostorov in opreme na delo lahko razporejajo v
izmenah.
• Za zdravstvene delavce in zdravstvene sodelavce, ki opravljajo delo v okviru mreže javne
zdravstvene službe kot zasebni zdravstveni delavci s koncesijo, se delovni čas določi v
koncesijski pogodbi.
• Glede dela preko polnega delovnega časa, dnevnega in tedenskega počitka, stalne
pripravljenosti, dela v izmenah in dežurstva – se upoštevajo določila Zakona o delovnih
razmerjih in druga zakonska določila.
• Zdravstveni zavodi in zasebni zdravstveni delavci, ki opravljajo javno zdravstveno službo,
morajo glede na naravo dejavnosti zagotoviti stalno dostopno nujno medicinsko pomoč.
• Neprekinjena nujna medicinska pomoč iz prejšnjega odstavka se zagotavlja s polnim
delovnim časom, dežurstvom, pripravljenostjo ali kombinacijami teh oblik dela.