Če je smisel življenja dajati in sprejemati, potem ni moč ničesar izvajati nasilno. Vsiljevati svojo voljo ali pa zahtevati svoje od drugega je zlo dejanje. Nasilje je namreč zaostala, primitivna metoda za urejanje odnosov med ljudmi ter hkrati nesmiselna in ponižujoča za človeka. Človek je v svojem bistvu agresivno bitje. Običajno najgrozovitejše primere človeške okrutnosti opisujemo kot nečloveške in zverinske, kar najbrž razumemo kot živalsko obnašanje, ki je na nižji stopnji kot človeško. Vendar živali ne izvajajo nasilje drug nad drugim, samo v primeru obrambe ali pri pomanjkanju hrane. Tako v naravi ne moremo ničesar primerjati z divjaškim obnašanjem in z grozodejstvi, ki jih človek izvaja proti drugemu človeku. O tem lahko vsak dan beremo, gledamo ali poslušamo v časopisih, TV, radiu… in se ob tem zgražamo.
Zlorabljanje oz. trpinčenje otrok je obstajalo v zgodovini človeštva tako rekoč od zmeraj. Pravzaprav je nasilje družba do neke mere vedno dopuščala. Zloraba otrok je del nasilja v družini, skrita pod pravico do zasebnosti, pod plaščem starševske ljubezni in prav za to zelo težko prodre v javnost. Otrok, ki je odvisen od odraslih, potrebuje zaupanje, ljubezen, varnost, skrb in občutek, da je pomemben in zaželen, doživi z zlorabo izkušnje izgube tega varnega sveta.
Značilnosti storilcev:
– pomanjkanje ljubezni v otroštvu oz. slabe izkušnje z vzgojo (lastno težko otroštvo, zanemarjanje ali zloraba, visoke zahteve njihovih staršev v otroštvu, neurejena družina) oz. brez starševskih izkušenj,
– pomanjkanje znanja o normalni rasti in razvoju otroka (nerazumevanje otrokovih čustvenih, duševnih in telesnih potreb, nepotrpežljivost in nerazumljiva disciplina, nerealna in visoka pričakovanja- prezahtevnost, kritičnost),
– pomanjkanje podpore s strani partnerja, prijateljev, sorodnikov oz. socialna izolacija,
– nizko samospoštovanje,
– visoka ranljivost za kritiko (netolerantnost brez prave odgovornosti, frustracije depresija kot posledica zlorabe v primarni družini),
– mnogo neuresničenih potreb (občutek nesprejetosti, nepriljubljenosti, nerazumevanja, nestabilen zakon, nezaželena nosečnost),
– nizek socialno ekonomski standard (nezaposlenost, slabe življenjske razmere in stanovanjski pogoji, nizka izobrazba, revščina, nezadostna prehrana,
– zloraba alkohola ali drog),
– motnje pri vzpostavljanju vezi z otrokom (čustvena nezrelost, pomanjkanje potrpežljivosti in trezne presoje, prezaposlenost, odvisnost od drugih).
Značilnosti trpinčenih otrok:
Otroci so nemočni, nezaščiteni, popolnoma odvisni, nesamostojni, nepremišljeni, podrejeni in niso sposobni pravilnega in odgovornega reagiranja v situacijah zlorabe ali nasilja. Odrasli jih tako lahko izrabijo, ker imajo nad njim moč in prevlado.
Zlorabi so najbolj izpostavljeni:
– dojenčki in mali otroci (največ umorov je med dojenčki, največ odkritih primerov pa je med šolarji),
– nezaželeni otroci (izvenzakonski, zaplojeni ob posilstvu),
– hiperaktivni otroci (potreben je stalen nadzor),
– jokajoči otroci.
– duševno in telesno prizadeti otroci,
– otroci pri katerih obstaja dvom glede očetovstva,
– otroci, ki so drugega spola kot so si želeli starši.
Zlorabljeni otroci pogosto razvijejo različne strategije za preživetje, nekateri razvijejo psihične in fizične simptome kot so migrena, astma, ekcem, epilepsija, bolečine v križu, imajo motnje hranjenja, bolečine v ustih, želodcu, nekateri hitro zapustijo dom, hitro končajo šolanje. Zloraba vpliva na občutek lastne vrednosti, samozavesti in naravnanosti do življenja in prihodnosti.
Zlorabljeni otroci imajo pogosto podobne značilnosti kot mladoletni prestopniki. Pogosto pa zlorabo popolnoma prekrivajo, ker jih je sram in imajo občutek krivde.
Vrste zlorab:
– fizično nasilje in zanemarjanje otroka v družini,
– fizično nasilje in zanemarjanje otroka izven družine,
– spolne zlorabe znotraj družine,
– psihično in emocionalno zlorabljanje otrok,
– institucionalno trpinčenje,
– zloraba otrok izven družine: prostitucija, otroško delo,
– veliko otrok trpi več kot samo eno obliko zlorabe.
Fizična zloraba
Je najpogostejša in najbolj očitna. Nanjo pomislimo vedno, kadar se otrokove poškodbe ne ujemajo z razlago oz. vzrokom nastanka poškodbe. Telesne poškodbe najdemo najpogosteje na koži,v podkožju, na notranjih organih, v možganih, predvsem pa na okostju. Na fizično zlorabo lahko kažejo tudi naslednji znaki:
– znamenje slabe telesne nege (umazanost, vnetje spremembe na koži),
– podplutbe na različnih delih telesa, ki so različnih barv in oblik
– opekline (lokalne ali vzorčaste- vzorec opekline nakazuje predmet, ki ga je povzročil – cigaretni ogorek, opeklina povzročena z vročim likalnikom, opeklina zaradi potapljanja v vrelo vodo,
– ogrizi ovalne oblike,
– poškodbe uhlja,
– perforacije bobniča,
– poškodbe v ustni votlini,
– poškodbe glave s prizadetostjo možgan,
– plešasta mesta na lasišču,
– spiralni zlomi cevastih kosti,
– poškodbe trebušnih organov in notranje krvavitve,
– poškodba vulve (raztrganina) zaporedni zlomi reber (pnevmotoraks),
– nenavadno vedenje otroka (strah, zaskrbljenost, agresivnost, zaprtost vase, strah pred odhodom domov, zaskrbljenost ob joku drugih otrok, strah pred odraslimi, pred starši, prazen pogled, ni očesnega kontakta, ukočeno telo, če se otroku približamo, kot da bi pričakoval kazen fizične narave).
Psihična zloraba ali čustvena zloraba
Le to je najtežje definirati, ker je skrita. Kaže se z grobim omaloževanjem, zasmehovanjem, zaničevanjem, zanemarjanjem in nezanimanjem za otroka, ali pa z nalaganjem prezahtevnih nalog otroku, ki niso v skladu z njegovimi razvojnimi možnostmi.
Znaki psihične zlorabe otroka:
– zaostanek v rasti, nenapredovanje v TT,
– anksioznost, upočasnen je mentalni razvoj,
– apatija depresija ali agresija pri drugim,
– suicidalnost, beg od doma,
– uživanje mamil,
– plašno reagiranje na močne glasove,
– nezaupljivost ni nesamozavest.
Spolna zloraba
Spolno nasilje je zelo težko odkriti in dokazati. Je zelo nevaren pojav, vse pogosteje tudi pri nas. Niti približne številke niso znane, kajti prijavljeni primeri so le vrh ledene gore. V večini primerov gre za ljudi iz otrokovega najožjega okolja- njihovi lastni starši, prijatelji, sorodniki. Spolni napad je zločin. Zgodi se, kadar odrasla oseba uporabi svojo moč ali vpliv nad otrokom ali izrabi njegovo zaupanje in spoštovanje, da ga pritegne v spolno dejavnost.Pri tem lahko uporabi prevaro, podkupnino, grožnjo, včasih tudi fizično silo.
Ločimo:
– seksualno zlorabo brez telesnega dotika (opolzko govorjenje, telefonski klici z seksualno vsebino, otrok gleda spolni akt ali posluša vzdihljaje, ekshibicionizem).
– Seksualne zlorabe z dotikom (poželjivo božanje, dotikanje spolovil, oralni seks, analne ali vaginalne penetracije ….
Danes je zelo pogosta zloraba otrok za prostitucijo in pornografijo. Incest je vrsta spolne zlorabe s strani njegove družine (starši, tete, strici, bratje…). Pogosteje so tega deležne deklice. Incest predstavlja dolgotrajne, pogubne posledice za otroka.
Znaki spolne zlorabe otroka:
– spremembe v obnašanju, motnje spanja in apetita, razne fobije, depresija, beg od doma, seksualizirane igre, promiskuiteta, poizkusi samomora….
– odpor do sodelovanja z določeno osebo ali odpor do določenega prostora
– strah pred samoto,
– odpor do sodelovanja pri športu, odpor do tuširanja, odpor do menjave perila,
– hoja in sedenje z razširjenimi nogami,
– zadebelitev in hiperpigmentacija labij,
– modrice na spolovilu,
– vaginalni izcedek ali krvavitev,
– analna krvavitev,
– gnojen ali krvav izcedek.
– spolne bolezni,
– ponavljajoči uroinfekti,
– nosečnost,
– sperma na obleki,
– sperma v urinu pri deklicah,
– mlahav analni sfinkter.
Pri sumu na spolno zlorabo je potreben multidisciplinaren pristop (medicinska sestra, socialni delavec, vzgojitelj , učitelj, pediater, ginekolog, psiholog, psihoterapevt)
Prijava suma o slabem ravnanju z otrokom
Odločitev za prijavo slabega ravnanja z otrokom je v mnogih primerih zelo težka. Dostikrat smo v dvomih in se bojimo, da so sumi neutemeljeni. Ovira pri odkrivanju in prijavljanju zlorab pa je tudi nedorečena zakonodaja. Poleg nedorečene zakonodaje pa nastopijo težave tudi:
– zaradi nepoučenosti in neinformiranosti pojava sploh ne opazimo,
– znake opazimo, pa jih napačno interpretiramo, ker preprosto možnost zlorabe ni v naši zavesti,
– pomanjkanje zaupanja v družbeno pomoč, posebno, če je bila družina že kdaj prej prijavljena, pa intervencija ni bila uspešna,
– se ne zavedamo resnosti pojava, ker otrok in starši dajejo dober vtis, ne kažejo znakov navzven, lahko družino že dolgo poznamo in nočemo ali ne moremo verjeti, da bi šlo za zlorabo,
– nismo dovolj osveščeni o svojih državljanskih in poklicnih dolžnostih v takem primeru,
– zaradi nezavednih, obrambnih mehanizmov spregledamo preslišimo, pozabimo dogodek,
– ne ukrepamo zaradi strahu za sebe in lastne otroke,
– ne ukrepamo zaradi lastne lagodnosti in odpora do pričevanja,
– konflikt med različnimi strokovnjaki o pomembnosti prijavljanja,
– ne ukrepamo zaradi spoštovanja družinske integritete,
– ne ukrepamo zaradi slabih izkušenj s prejšnjimi prijavami, ali zaradi strahu, da ne bi otroku še dodatno škodovali.
[wp_ad_camp_1]
Zato je še toliko bolj pomembno dobro sodelovanje in povezovanje institucij, ki se ukvarjajo s tem problemom, kvalitetno delo znotraj teh ustanov. Potrebno bi bilo še dodatno usposabljanje in pridobivanje znanj iz tega področja, ter preventivno delovanje celotne družbene skupnosti. Le ta je do sedaj naredila premalo.
Vloga MS pri zlorabljenem otroku:
Medicinska sestra (MS) se lahko sreča z otrokom, ki je bil zlorabljen na vseh področjih njenega delovanja. Njena naloga je preprečevati, odkrivati nasilje nad otroki, sodeluje pa tudi pri zdravljenju in rehabilitaciji teh otrok. Ker pa je pri tem potreben multidisciplinaren pristop, je nujno, da se povezuje z drugimi strokovnjaki, in je sposobna z njimi sodelovati.
V prvi fazi MS zbere vse potrebne informacije o psihičnem, fizičnem on socialnem stanju otroka in družine. Zbira informacije o sedanjem stanju kakor tudi o dogajanju v preteklosti.
Ko se MS sreča z otrokom , ki je bil zlorabljen, je pomembno, da otroku zna verbalno in neverbalno sporočiti, da mu verjame, kar se mu je zgodilo, da je vesela, da ima priliko, da mu lahko pomaga, da ji je žal, da se mu je to zgodilo, da pa se zaveda, da to ni njegova krivda, da bosta skupaj poiskala pomoč…MS naj otroka s pozornostjo posluša, nudi naj podporo otrokovim čustvom, poizkuša naj gledati skozi oči otroka. Postavi naj si hipotezo, kaj se dogaja v notranjem svetu otroka, kar pa ni mogoče brez popotovanja skozi lastne izkušnje otroštva. MS naj bo otrokov zagovornik, upoštevati mora temeljne funkcije in načela zagovorništva.
Dokumentiranje dokazov
V primeru, da posumimo na zlorabo otroka, je dokumentiranje vitalnega pomena. Pisni dokumenti so pravna osnova za intervencijo v dobro otroku. Na področje zdravstvene nege (ZN) je pomembna tudi pretekla ZN, ki smo jo izvajali v družini oz. pri otroku. Dnevni zapisi ZN morajo biti točni, časovno, krajevno opredeljeni in objektivni. Najboljše je, če obstajajo zapisi vsake intervencije , vsakega kontakta in obiska. Če negovalna dokumentacija predstavlja pomemben dokument v sodnem postopku, je pomembno, da je družina dobro predstavljena. Zaradi pogostih pomanjkljivih, neotipljivih ali težko dokazljivih dokazov, je nujno vključiti v obravnavo različne strokovnjake, ki poznajo družino oz. so obravnavali katerega izmed članov. Dokazi so lahko različni npr. o zakasnelem razvoju, zlorabi alkohola ali drog, slabi negi, pogostost odsotnosti od pouka, nemiru pri pouku….
Raziskovanje oz. zbiranje informacij o možni zlorabi
To je proces iskanja dokazov za ugotavljanje možne zlorabe. Pot je tvegana in zato je v začetku usmerjena v opis družinske dinamike, opis poškodbe, kdaj, kako je nastala, kdo od odraslih je bil zraven…Pomembne podatke dobimo s pomočjo intervjuja, ločeno staršev in otroka. To nam omogoča, da primerjamo dejstva in primerjamo resničnost podatkov. Med intervjujem proučujemo čustvene sposobnosti staršev, vzorce komunikacije v družini, družinsko dinamiko, eventualno zasvojenost z alkoholom, socialne, ekonomsko stanje družine. Ker so nesreče v otroškem obdobju zelo pogoste in pogosto vzrok za poškodbe, moramo biti zelo pozorni in previdni pri ugotavljanju vzrokov nesreče in ne smemo brez trdnih dokazov osumiti starše oz. potencialne storilce. Vendar nam določeni fizični znaki in obnašanje otroka dajejo slutiti, da gre za zlorabo. Pomembno je, da MS zna dobro opazovati in da pri svojem delu otroka in družino obravnava celostno. Biti mora dobra poslušalka in otrokov zaveznik, da ji bo otrok lahko zaupal.
V vseh primerih, tudi če gre le za sum na zlorabo, mora MS otroku in družinskim članom zastaviti naslednja vprašanja:
– Kako in kdaj se je nesreča zgodila?
– Kje so bili ostali družinski člani v času nesreče?
– Kdo je takrat skrbel in pazil na otroka?
– Kdo je videl nesrečo?
– Kaj je otrok storil po nesreči?
– Kaj so ob tem starši storili?
Nato MS ugotavlja dejansko stanje s pregledom otrokovega telesa, ob tem zabeleži mesto in vrste poškodbe, oz. spremembe na otroku. Včasih je potrebno določene poškodbe fotografirati kot objektivni dokaz zlorabe. Glede na vrsto poškodbe pa so v določenih primerih še ortopedski, kirurški, okulistični, ginekološki…pregledi.
Na podlagi zbranih podatkov, njihove sinteze in analize lahko potrdimo, da gre za zlorabo otroka.Velik problem nastane, če gre samo za sum o zlorabi, ne da bi se zloraba zares odkrila, imamo pa premalo objektivnih dokazov. V tem primeru mora biti dobro sodelovanje med zdravstvenimi in socialnimi ustanovami in zelo dober pretok informacij.
Pomoč otroku:
Kadar je otrok utrpel zlorabo potrebuje pomoč pri premagovanju občutka krivde. V zdravljenje je potrebno vključiti vse družinske člane. Skupaj z otrokom ugotovimo njegova pričakovanja in možnosti pomoči:
Pomoč:
– pomembno vlogo igra otrokova osebna in socialna mreža;
– osebno mrežo tvorijo: sorodniki, sosedje, drugi otroci in njihovi starši, učiteljice, vzgojiteljica. Ta mreža lahko predstavlja podporni ali ogrožajoči dejavnik.
– socialno mrežo tvorijo: psihologi, učitelji, MS, prijatelji…Naloga MS v tem primeru je, da osebam, ki so povezani z otrokom in na katere je otrok navezan, posreduje določene informacije, nova znanja, jih vodi in spodbuja, da lahko otroku nudijo pomoč. Otrok v tem primeru ostane pri tistih ljudeh, kjer se počuti varnega in sprejetega.
– rejniška družina (nadomestna družina), kadar gre za zlorabo znotraj družine;
– kadar pa gre za zlorabo izven družine, je pomembna podpora in pomoč znotraj družine;
Primeri negovalnih diagnoz:
– Nepravilno reagiranje oz. obvladovanje staršev v stresnih situacijah;
– Nesposobnost, neznanje staršev oz. skrbnikov za ustvarjanje in vzdrževanje okolja, ki bo podpiralo normalen proces rasti in razvoja;
– Motena samopodoba staršev, nizka stopnja samospoštovanja;
Delo s starši, ki zlorabljajo svojega otroka, je naporno, čustveno izčrpajoče in zahtevno za vse sodelujoče. MS naj pri svojem delu ohrani distanco, da se v reševanje problemov ne vplete osebno. MS se mora izogibati obsojanju. Najprej mora pri sebi razjasniti lastne misli, občutke in razumeti zapletenost družinskih odnosov, sprejemati drugačne življenjske stile v različnih kulturah in etičnih skupinah. Znati mora prepoznati vzroke, ki so povzročili motnjo v družini. MS na podlagi ugotovljenih reakcij na stres oz. informacije kako starši reagirajo v stresnih situacijah, staršem pomaga odkriti možne mehanizme obvladovanja stresa, staršem pomaga, oz. jih spodbuja, da verbalizirajo bojazni in stiske. Zelo dobra oblika pomoči staršem je skupinska terapija, kjer se v skupini rešujejo problemi in se s pomočjo skupine učijo, kako biti starš. Staršem je potrebno posredovat informacije o možnostih, ki jih nudi družba oz. institucije. Ponekod v svetu obstajajo centri za nego otrok, na katere se starši lahko obrnejo, starševska pomoč, ko večkrat na teden pari obiskujejo motene družine npr. z šoloobveznimi otroki, ter nudijo pomoč tem otrokom, starši jih opazujejo in velikokrat sprejmejo način vzgajanja od njih. Pomembno vlogo igrajo tudi SOS telefoni v primeru krizne situacije, volunterske organizacije…