Vsi kupujemo živila. Kupujemo jih zato, da nam gradijo, vzdržujejo in ohranjajo naše telo. Če bi vas vprašal, ali želite, da so vaša živila varna in zdrava, sem prepričan, da bo vaš odgovor pritrdilen. Pravzaprav, ne vem, če bi kdo na to vprašanje odgovoril z »ne«.
Ali so res vsa živila, ki so nam danes na voljo na policah varna in zdrava? Na osnovi kakšnih kriterijev oziroma informacij o živilu lahko kupec danes spozna oziroma določi kakovost posameznega živila?
Kaj sploh pomeni »kakovost« pri živilih? Kaj moramo vedeti za pravilno izbiro živil? Na kaj naj bomo pozorni?
Takšna in še mnoga druga vprašanja se nam začnejo zastavljati, ko začnemo zavestno razmišljati o svojem zdravju, naših živilih, njihovi kakovosti in posledično – njihovem vplivu na naše zdravje.
Kakovost živil lahko vrednotimo tudi glede na dva kriterija
Ko govorimo o kakovosti, oziroma o notranji kakovosti živila, lahko glede na nizko vsebnost maščob, soli ali sladkorja, znižano energetsko vrednost in veliko prehranskih vlaknin, posamezno živilo ocenjujemo še glede na dva kriterija.
Prvi kriterij je prisotnost, oziroma vsebnost vseh koristnih hranil (hranilnih snovi, vitaminov in rudninskih snovi), ki jih naše telo rabi za normalno delovanje. Višja kot je vsebnost le teh, višja je kakovost živila.
Drugi kriterij za določanje notranje kakovosti živil pa je odsotnost vseh snovi v živilu, ki bi lahko kakorkoli škodovale našemu zdravju (ostanki kemičnih sredstev za varstvo rastlin, ostanki umetnih gnojil – v rastlino oz. živilo pridejo v fazi pridelave na kmetiji in razni umetni dodatki ali aditivi, ki jih živilskopredelovalna industrija doda v izdelek v posameznih postopkih predelave). Nižja kot je vsebnost le teh, višja je kakovost živila.
Kako bomo torej za konkretno živilo, ki ga najdemo v trgovini na polici vedeli, kakšna je njegova kakovost?
Katera informacija nam odgovori na naše vprašanje? Pridobiti moramo informacijo, na kakšen način je bilo pridelano in predelano živilo. Ali so bila med pridelavo uporabljena lahkotopna gnojila in kemična sredstva za varstvo rastlin in ob predelavi, skladiščenju in prevozu živil dodani kakšni škodljivi dodatki, ali pa je bilo živilo pridelano na naravi in človeku prijazen – na ekološki način. In ta informacija se mora nahajati na živilu oziroma izdelku, ali pa jo mora poznati prodajalec.
Izdelkov ne dobimo zastonj, ampak jih moramo plačati in zato imamo pravico izvedeti, kaj smo dobili.
Smo z živilom kupili res samo tisto, kar želimo, ali smo »zraven« dobili še nezaželjene – škodljive snovi, ki se v telesu kopičijo in nam lahko čez nekaj deset let, ali pa že prej, povzročijo velike težave.
Danes poznamo tri načine pridelave živil.
Klasično ali konvencionalno kmetovanje je način pridelave z uporabo lahkotopnih umetnih gnojil in kemičnih sredstev za varstvo rastlin pred pleveli, boleznimi in škodljivci – pesticidov. Tudi pri predelavi se smejo uporabljati razni dodatki, ki so za naše zdravje vse prej kot koristni. Ta pridelava ni nadzorovana.Tako pridelana živila so obremenjena z ostanki omenjenih sredstev, dodaten problem pa je tudi zastrupljanje pitne vode s kemikalijami iz kmetijstva. Uporabo posameznega pesticida odobri ministrstvo za zdravje, poznamo pa že veliko primerov, ko je bilo treba uporabo katerega od teh sredstev prepovedati, ker je bilo ugotovljeno, da pomeni preveliko tveganje za nastanek resnih obolenj.
Integrirana pridelava je prav tako način pridelave z uporabo lahkotopnih gnojil in kemičnih sredstev za varstvo rastlin – pesticidov, ampak tu gre za nadzorovano pridelavo s strani poblaščenih organizacij. Lahkotopna gnojila se smejo uporabljati na osnovi analize tal, kemična sredstva pa so dovoljena le tista, ki »naj ne bi bila« nevarna za zdravje ljudi. Tudi tako pridelana živila vsebujejo ostanke kemičnih sredstev in lahkotopnih gnojil, ampak malo manj, kot živila iz prejšnje skupine.
Ekološka pridelava je način kmetovanja brez uporabe lahkotopnih gnojil in kemičnih sredstev za varstvo rastlin. Gre za človeku in naravi najbolj prijazen način pridelave, katere rezultat so živila najvišje kakovosti – z visoko vsebnostjo zdravju koristnih snovi in popolno odsotnostjo škodljivih kemikalij. Pridelavo nadzorujejo pooblaščene organizacije, ki najmanj enkrat letno nenapovedano izvršijo nadzor in na podlagi pozitivno opravljene kontrole izdajo certifikat o ekološki pridelavi.
Tudi pri predelavi ekoloških živil veljajo zelo stroge omejitve glede uporabe dodatkov. Če so res potrebni, se smejo uporabiti samo naravni dodatki, ki ne obremenijo živila in s tem posledično našega telesa.
Torej, način pridelave izdelka je tista informacija, ki nam o kakovosti živila pove največ.
Bodimo pozorni, zahtevajmo informacije, na podlagi katerih se potem lažje odločimo za nakup.
Zavedati se moramo dejstva, da smo mi – kupci tisti, ki z nakupom in povpraševanjem odločamo, kaj bo trgovec postavil na polico. Izdelki, ki jih nihče ne vzame, hitro zapustijo polico in jih zamenjajo drugi, ki se hitreje »obračajo«.
Bodimo torej dosledni. Zahtevajmo živila najvišje kakovosti, ki nam omogočajo izpolnitev ene največjih in največkrat izrečenih želja – čvrsto zdravje.
Zvonko Pukšič
Komentirajte članek oz. napišite vaše nasvete iz prakse.
You must be logged in to post a comment.