Škripanje z zobmi (buksizem) je velikokrat posledica stresa. Poleg brušenja zobne sklenine, lahko posledično privede do vnetja dlesni in kvarno vpliva na čeljustni sklep. Pri težji fizičnih ali psihičnih naporih refleksno napnemo mišice in stisnemo zobe.

V tem primeru se zobje sicer močno stisnejo, stisk je statičen, zobje se ne obrabijo, vendar pa se poveča napetost v predelu obraza in vratu. Veliko bolj škodljivo je škrtanje z zobmi ponoči. Tako lahko poleg povečane napetosti žvekalnih mišic tako škripanje z zobmi povzroči tudi abrazijo zobne površine in dodaten stres na čeljustni sklep.
Čeljustni sklep povezuje mandibulo (spodnjo čeljust) s temporalno kostjo (senčnico) in sklepnim diskom (meniskom) imenujemo ga tudi temperomandibularni sklep. Sklep omogoča gibanje čeljusti v vse smeri in nam omogoča grizenje in žvečenje hrane. Funkcija čeljustnega sklepa je lahko tesno povezana s funkcijo vratne hrbtenice in drže.

Bolečina se lahko pojavi:

•    lokalno v čeljustnem  sklepu, navadno v predelu , ki je lociran v zadnjem delu sklepa in lahko izžareva proti ušesu,
•    kot glavobol ali obrazna bolečina, zaradi spazma mišic in se kaže,
•    tenzijski glavobol zaradi povečane napetosti mišic vratne hrbtenice. Posledično lahko privede do vzdraženja velikega okcipitalnega živca.
•    V nekaterih primerih lahko bolečina nastane pri pretiranem odpiranju ust (zehanje, žvečenje), lahko se čeljust zatika, slišimo pokanje, škrtanje.

Vzroki so pogosto v:

•    krču zvečnih mišic zaradi stiskanja čeljusti in škripanja z zobmi, stresa, potlačene jeze, frustracij, slabe drže,
•    nepravilnem ugrizu (malokluzija),
•    težavah s sinusi, zaradi česar dihamo skozi usta in tako vplivamo na držo in položaj čeljusti,
•    nepravilnem poteku sklepnega gibanja zaradi vnetja, izpaha meniska, sklepnih kontraktur, asimetrije pri grizu, omejenega gibanja po imobilizaciji zaradi zloma čeljusti,
•    slabi drži, predvsem kadar je glava preveč naprej, mišice sprednjega dela vratu so v takem položaju preveč raztegnjene, mišice ki zapirajo čeljust so tako bolj aktivne in posledično privedejo do mišičnega neravnovesja, do drugačnega položaja čeljustnega sklepa,
•    dolgotrajno odprtih ustih (pri zobozdravniku), grizenju in žvečenju velikih kosov hrane,
•    artritisu,
•    premikih čeljusti pri poškodbi glave, čeljusti ali vratu (nalet z avtomobilom).

Terapija je različna od posameznika do posameznika. V primerih slabe drže in mišične napetosti ali mišičnega neravnotežja uporabljamo terapevtske vaje in mišično relaksacijske tehnike (masaže, limfna drenaša, tehnike napni sproti, kraniosakralna terapija). Pogosto je potrebna terapija zobozdravnikov (da preverijo stanje zob, previsoka plomba, proteza) ali ortodontov (ki predpišejo ustrezne nočne opornice), otolaringologov in psihologov. Bolniki naj uživajo mehko hrano in naj se izogibajo pretiranem odpiranju ust in žvečenju.

[wp_ad_camp_1]

Relaksacijske vaje in kontrola in propriocepcije jezika:

•    konico jezika postavite za sprednje zobe in po nebu rišite kroge, pišite črke,
•    konico jezika postavite na nebo in nežno pihajte (zvok rrrrrrr), tako boste dosegli vibracijo jezika,
•    napihnite usta (balon) in nato na hitro izpustite zrak ven,
•   oponašajte konjski hod (jezik hitro spustite z neba).

Kontrola čeljustnih mišic (najprej se moramo naučiti sprostiti čeljust, usta imamo narahlo zaprta, zobje so malo narazen, jezik je mehko sproščen za sprednjimi zobmi, dihamo sproščeno skozi nos):

•    Počasi odpiramo usta, samo do polovice obsega giba, konico jezika imamo ves čas na nebu in poskušamo obdržati brado na sredini. Obe roki položimo na oba čeljustna sklepa in kontroliramo gibanje v sklepih ( trudimo se da je simetrično gibanje). Vajo delamo pred ogledalom.
•    V kolikor se pri odpiranju čeljust premika levo ali desno, vadimo odpiranju čeljusti v nasprotno stran.
•    V nadaljevanju vajo stopnjujemo tako, da s palcem nudimo manjši upor. Obe roki postavimo na čeljustni sklep, palce postavimo na spodnji del čeljusti. Pazimo, da ne dajemo prevelike sile.

Kadar ne moremo odpreti ust zaradi premalo raztegljivih mehkih tkiv ali dislociranega diska uporabljamo pasivne raztezne tehnike (tudi pri izpahu meniska, kot tehnika ponovne pravilen namestitve). Sami lahko poskusimo to tako, da palce postavimo pod zgornje zobe, kazalec ali sredinec na spodnje zobe in poskusimo razmakniti zobe. Prav tako si lahko pomagate sami pri povečevanju mobilizacije. Med zadnje zobe vstavite zobne vatirance (zvitke) in ugriznite. Ugriz v tem primeru povzroči razmak v sklepu.

Škrtanje z zobmi lahko torej povzroči obrabo zob, bolečino in obrabo v čeljustnem sklepu, prenapetost obraznih in vretenčnih mišic, tenzijski glavobol, bolečine v vratu,…
Odpravljanje škrtanja z zobmi je zelo težko in dolgotrajno, vendar je nujno potrebno za zmanjševanje težav in za kvalitetnejše življenje.

Blanka Koščak Tivadar, dipl. fiziot.
Ipnf in Cyriax terapevt