Demenca predstavlja značilen upad sposobnosti mišljenja, spomina, govora, učenja, presoje, zmanjšana je sposobnost orientacije. Spremljajo jo tudi nekatere osebnostne spremembe. Praviloma se bolezen začne neopazno ter postopoma napreduje, lahko pa je njen začetek nenaden. Demenca je lahko posledica različnih bolezni. Ena najpogostejših vrst demence je Alcheimerjeva demenca.
Poleg tipičnih težav, ki se pojavljajo pri stanovalcih z demenco, se kar v 80% pojavljajo tudi vedenjske spremembe. Poleg tavanja, družbeno nespremenljivega vedenja ter motenj dnevnega ritma se lahko pojavita tudi vznemirjenost in nasilnost, ki se kažeta kot nenaden, pretiran čustveni ali telesni odziv na čisto nedolžne sprožitelje (Ličen et al., 2010).
Pri ljudeh in živalih poznamo dva vzorca agresivnega vedenja: (1) agresivno vedenje kot obramba na resnično ali namišljeno grožnjo, usmerjeno proti okolici ali samemu sebi; in (2) premišljeno napadalno agresivno vedenje, katerega namen ni obramba ampak poškodba drugega bitja (Gošnak Dahmane, Ribarič, 2008).
REŠEVANJE PROBLEMA S PODROČJA ZDRAVSTVENE NEGE
Izbruhi agresivnosti pri demenci niso redki, ko se bolniki znajdejo v stiski in so vznemirjeni, ker ne zmorejo preveč zahtevne naloge ali zato, ker ne prepoznajo svojcev, za katere domnevajo, da so tujci, ki bi jih lahko ogrozili. Bližnji se jih pogosto zelo ustrašijo. Zaradi nerazumevanja narave bolezni pa z nepravilnimi reakcijami pogosto še stopnjujejo stiske bolnika in s tem tudi agresivne izbruhe. Agresivnost je pogosto omejena na kričanje, zmerjanje ali druge verbalne oblike, redkejši pa so fizični izbruhi agresivnosti. Agresivnost običajno tako hitro mine, kot se je tudi pojavila. Ker bolniki z napredovalo obliko demence, pri kateri so izbruhi agresivnosti pogostejši, ne zmorejo več načrtovanja, nevarnosti s hujšimi posledicami večinoma ni.
Vendar to ne pomeni, da agresivnost ni razlog za urgentno ukrepanje pri starejših, še zlasti, kadar postane agresiven starejši, za katerega to prej ni bilo značilno. Svojci se nenadne spremembe pogosto zelo ustrašijo. Realna nevarnost lahko obstaja za partnerje tistih bolnikov, ki so še v dobri telesni kondiciji in pri katerih ni izrazitih motenj spoznavnih sposobnosti (paranoidna psihoza, ljubosumnostne blodnje, organske motnje). Nenadni izbruhi agresivnosti so lahko tudi posledica motenj zavesti. Pri starejšem bolniku, ki še prejema psihotropna zdravila, moramo najprej pomisliti na možnost, da je prav motnja zavesti vzrok agresivnosti, zlasti, če se izbruhi agresivnosti z večanjem odmerka ne ublažijo. Kadar agresivnosti ne uspemo ublažiti s primernim pristopom in okoljem, uporabljamo antipsihotike, pa tudi benzodiazepine, propranolol in antiepileptike, vendar običajno v manjših odmerkih kot pri mlajših bolnikih (Kogoj, B.l.).
Važno je, da ob vzburjenem bolniku ohranimo mirnost, na njegove verbalne izpade ne odgovarjamo in mu s svojim vedenjem, brez mnogo besed – skušamo pokazati da srno na njegovi strani. V izjemnih primerih hude bolnikove čustvene napetosti in potencialne ali pa očitne nasilnosti, se pa včasih – na začetku, dokler bolnika ni mogoče kemično umiriti – fizični sili ne da izogniti. V takih primerih mora – previdno in koordinirano – nastopiti več ljudi. Nikoli pa se ne bo mogoče, glede na vsakovrstne nepričakovane situacije, povsem izogniti improvizacijam.
Nekaj praktičnih smernic za ukrepanje pri srečanju z agresivnim bolnikom:
- preučiti različne možnosti in oblike agresivnih izpadov ter opredeliti dolžnosti zdravstvenih delavcev raznih profilov pri obvladovanju agresivnih epizod, posebej pa še določiti pristojnost zdravstvenega tehnika v teh primerih;
- napraviti v timskem posvetu načrt za ukrepanje v določenih primerih agresivne nevarnosti in izdelati taktiko izvajanja posameznih etap ustreznega ravnanja;
- na koncu oceniti učinkovitost naših ukrepov.
Gotovo velja graditi takšno sistematiko, vemo pa tudi, da nepričakovani izpadi vse prevečkrat izsiljujejo improvizacijo. Ta bo nedvomno bolj smotrna in učinkovita, če bomo imeli utrjene predstave ravnanja vsaj za nekaj tipičnih primerov agresivnosti (Milčinski, Kondža, 1987).
KRITIČNO MNENJE
Med pregledom literature sem v enem izmed člankov naletela na stavek, ki se me je kar precej dotaknil. Glasi se: »Vse, kar si želim za svoj pokop, je to, da ne bi bil živ pokopan.« Vsakič, ko ga preberem, se mi zdi, da se pacient (dementen in agresiven) hoče na takšen način le braniti ali boriti zase ali celo boriti proti sebi. Na zaprtem oddelku sem opazila nekaj blagih tipov agresivnosti (kričanje, zmerjanje, brcanje) in prav se mi zdi, da mi kot MS ob tem v prvi vrsti iščemo vzrok, oziroma poskušamo razumeti zakaj se pacient tako obnaša. Zavedati se moramo, da pacient ne počne to zato, ker bi nam hotel škodovati, ampak predvsem zaradi njegovih doživljanj, stisk, slabih izkušenj iz preteklosti.
VSE, KAR SI ŽELIM ZA SVOJ POKOP,
JE TO, DA NE BI BIL ŽIV POKOPAN.
Chesterfield
Literatura:
- Ličen S, Trobec I, Čemažar M, Plazar N. Demenca – izziv ali stiska zaposlenih v domovih za starejše. Obzor Zdr N. 2010;44(l):13-9.
- Gošnak Dahmane R, Ribarič S. Fiziologija agresivnega vedenja. Obzor Zdr N. 2008;42(l):41-5.
- Kogoj A. Psihiatrična urgentna stanja pri starostnikih. Dostopno na: http://www.pb-begunje.si/gradiva/Kogoj1351439056134.pdf (7.11.2013).
- Milčinski L, Kondža J. Agresivnost in obravnava agresivnega bolnika. Obzor Zdr N. 1987;21:281-6.
Pregled literature:
- Obzornik zdravstvene nege. Ključne besede: agresivnost (2/76 zadetkov), demenca (1/81 zadetkov), duševna motnja (0/1293 zadetkov), demenca in agresivnost (0/2538 zadetkov).