- Portal za izobraževanje iz zdravstvene nege - https://www.zdravstvena.info/vsznj -

Alzheimerjeva bolezen

S staranjem ljudje pogosto postanejo pozabljivi. Ne le starejši, tudi mlajši ljudje pogosto pozabljajo stvari, še posebej kadar so zamišljeni, utrujeni ali zelo obremenjeni. Normalno je, če kdaj pozabite na rojstni dan prijatelja ali kje ste pustili ključe avtomobila. Tako pozabljanje je sicer neprijetno, vendar pa ne ovira pomembno uspešnosti posameznika. Če pa se pozabljanje stopnjuje, je to lahko prvi znak bolezenskih sprememb, demence. Bolniki z demenco ne pozabijo le, kje so ključi, ampak tudi zakaj se ključi sploh uporabljajo. Pozabijo ime prijatelja ali ga ob srečanju niti ne prepoznajo. Ne spomnijo se, kaj so počeli pred eno uro. Ne le, da občasno kako stvar založijo, stvari spravljajo na nenavadna mesta, npr., časopis pospravijo v hladilnik.

Kaj je demenca?
Demenca je skupek simptomov in znakov, ki se pojavljajo pri bolniku in so lahko posledica različnih bolezni. Za demenco so značilne motnje spomina, osiromašeno mišljenje ter prizadetost opravljanja vsakodnevnih dejavnosti. Prizadeto je pomnenje in priklic novih informacij (pozabljivost), zmanjšana je zmožnost orientacije, razumevanja, računanja, govornega izražanja in presoje, zmanjšana je sposobnost obvladovanja čustev ter socialnega vedenja. Z napredovanjem demence postaja bolnik vedno manj samostojen in potrebuje dodatno nego. Pri demenci gre torej za upad prej obstoječih intelektualnih in spominskih sposobnosti (t.i. spoznavne sposobnosti).

Demenco lahko povzroči več kot sto različnih bolezni, najpogostejši vzrok pa je Alzheimerjeva bolezen, ki je vzrok skoraj 60 % vseh demenc. Dokaj pogosta je tudi demenca zaradi bolezni možganskega žilja, redko pa jo povzročajo hormonske motnje, tumorji ali okužbe..
Kaj je Alzheimerjeva bolezen?

Alzheimerjeva bolezen je najpogostejši vzrok demence. Je bolezen, ki na še nepopolnoma pojasnjen način povzroča spremembe v možganih. V možganih bolnikov se odlagajo določene snovi, to pa postopno privede do odmiranja možganskih celic (nevronov). Zmanjševanje števila nevronov pri bolniku se navzven kaže z upadanjem spoznavnih sposobnosti oz. kot napredujoča demenca. Zato govorimo tudi o Alzheimerjevi demenci.
Prvi znaki Alzheimerjeve bolezni

Alzheimerjeva demenca se običajno začne počasi, neopazno, nato pa postopno in dokaj enakomerno napreduje. Prvi znak Alzheimerjeve demence je izguba kratkoročnega spomina. Čeprav bolnik lahko pravilno pove, kje je živel in delal pred desetletji, kdaj se je poročil ali pa brez težav navede rojstne datume otrok, se morda ne bo spomnil, kaj je pred pol ure jedel za kosilo. Bolniki izgubijo voljo do dela ali drugih aktivnosti, ki so bile do tedaj zanje zanimive, dajejo občutek, da so se polenili. Ne kažejo več tolikšnega zanimanja za dogajanja v okolici ali za družabna srečanja.

 

 

Stopnjevanje bolezni
Z napredovanjem bolezni se težave stopnjujejo.

Pozabljati pričnejo tudi osnovne, enostavne stvari, kot npr. imena prijateljev in sorodnikov, pogosto uporabljane telefonske številke ali naslove.
Ne spomnijo se več, kako priti v trgovino ali nazaj domov, zato se pogosteje izgubijo. Ker pozabljajo, kam so spravili svoje stvari, postanejo sumničavi ali vznemirjeni, svojce pa pogosto obtožujejo kraje.
Zaradi stopnjevanja težav s spominom in upada ostalih sposobnosti se stopnjujejo tudi napetost, obupanost ali občutki manjvrednosti. Postopno se zmanjšuje sposobnost razumevanja in presoje. Med pogovorom teže najdejo posamezne besede ali jih izpuščajo, težko sledijo dolgim zahtevnim pogovorom.
Ne morejo več samostojno urejati finančnih zadev ali samostojno potovati. Potrebujejo vedno več nadzora in tudi več vzpodbud pri aktivnostih, ki jih veselijo in jih še zmorejo.
Popuščati začnejo naučene socialne zavore, razkrivajo zaupne stvari, brezbrižni so do napak in omejitev, zaradi katerih bi bili prej v zadregi.
Hitro se zjočejo ali razjezijo, vendar pa se tudi hitro umirijo, kot da se ne bi nič zgodilo.
Alzheimerjeva bolezen ne prizadane le bolnikov

Kasneje ne prepoznajo niti najbližjih sorodnikov ali pa prepoznajo povsem neznane osebe kot znance iz preteklosti. Pogovarjajo se z navideznimi osebami ali z lastno podobo, ki jo vidijo v ogledalu. Ne znajdejo se več niti v lastnem domu. Najpogosteje ne vedo pravilnega datuma, leta, kot tudi ne kje se nahajajo. Vedno potrebujejo stalen nadzor, ker lahko pustijo prižgan plin ali spijejo čistila, ki so jim dosegljiva, misleč, da so užitna. Nadzor je potreben tudi v nočnih urah, saj so pogosto nespečni.

Težave, povezane z Alzheimerjevo demenco zato ne prizadenejo le bolnikov, temveč so veliko breme tudi za svojce ali druge osebe, ki za bolnika skrbijo. Čeprav je najprimernejše domače okolje, v katerem so preživeli večino življenja, je pogosto potrebno poskrbeti za nastanitev v ustanovi, kjer lahko zanje ustrezno poskrbijo.

 

Kako bolezen zdravimo in kakšna zdravila so nam na voljo?

Alzheimerjeva bolezen še ni ozdravljiva, saj kljub zdravljenju bolezenski proces napreduje. Ne glede na to pa je zdravljenje te bolezni z zdravili izredno pomembno, saj lajša posledice bolezni. Zdravljenje lahko bistveno izboljša funkcioniranje bolnika, in upočasni napredovanje znakov bolezni. Zdravila izboljšajo mišljenje in spomin bolnika, dnevna opravila postanejo tako lažja, manj pa je tudi vedenjskih motenj bolnika. Vse to razbremeni tudi svojce, ki porabijo manj časa za nego bolnika z Alzheimerjevo demenco, bolniki pa lahko dlje časa ostanejo v domačem okolju.

Zdravila proti Alzheimerjevi bolezni so na voljo manj kot 10 let. Najpomembnejša zdravila spadajo v skupino zaviralcev encima acetilholinesteraze. Z zaviranjem encima acetilholinesteraze povečajo koncentracijo acetilholina, ki je eden izmed prenašalcev impulzov med živčnimi celicami v možganih in je pomemben za spoznavne sposobnosti. Količina acetilholina je namreč pri Alzheimerjevi bolezni zaradi propadanja živčnih celic zmanjšana, zdravila prek povečanja koncentracije acetilholina izboljšajo spoznavne sposobnosti. Zdravila posredno izboljšajo tudi nekatere druge znake demence, npr. vedenje in vsakodnevno funkcioniranje bolnika. Ker pa bolezenski proces kljub zdravljenju napreduje, je izboljšanje ob zdravljenju z zdravili le prehodno in traja okoli enega leta. Kasneje demenca napreduje, zdravila pa to napredovanje upočasnijo.

Poleg zdravljenja prizadetih spoznavnih sposobnosti z zaviralci acetilholinesteraze pa je pomembno tudi zdravljenje dodatnih simptomov Alzheimerjevo demenco, npr. nemira, depresije, motenj spanja.

Če imate težave, podobne opisanim, ali pa jih ima kdo od vaših bližnjih, je zelo pomemben obisk zdravnika. Tudi le blage težave s spominom omenite zdravniku pri naslednjem pregledu. Le zdravnik lahko namreč oceni, ali so težave bolezenske ter katera bolezen bi lahko bila vzrok. Zdravnik vas bo povprašal o boleznih in operacijah v preteklosti, morebitnih psihičnih težavah ter o zdravilih, ki jih jemljete. Opravil bo popolni telesni pregled ter nekatere preiskave krvi, urina, srca in po presoju še nekatere druge preiskave. Za pomoč pri ugotavljanju motenj spomina lahko uporabi tudi različne psihološke teste. Pomembno je dognati vzrok težav, saj se zdravljenja različnih bolezni, ki povzročajo demenco, povsem razlikujejo. Predvsem Alzheimerjevo bolezen, ki je najpogostejši vzrok, je treba odkriti čimprej, saj so zdravila najbolj učinkovita v začetni fazi bolezni.
Kritično mnenje

Ta bolezen je zelo težka za paciente oz. varovance kot za njihove sorodnike. Zelo je pomembno, da se s takšnimi ljudmi dosti ukvarjamo jim namenimo nekoliko več časa jih sprašujemo preprosta vprašanja in večkrat vprašamo ista vprašanja da s tem  omilimo izgubo spomina da si pacient več zapomni. Lahko se z njimi igramo kakšne miselne igre ali spomin, da so možgani čim bolj aktivni. Sicer ta DSO ima posebno skupino za dementne ljudi  in se z njimi bolj ukvarjajo jih vključujeo v različne dejavnosti ampak ni pa tistega individualnega pristopa, ki bi ga mogoče kdo od njih potreboval, sicer so pa zaradi omejenosti osebja namreč prisiljeni delati z tako malim številom zaposlenih.

LITERATURA

1.Rozman M., Kisner N., Klasinc M., Verčko Pernat S. Zdravstvena nega 2, 2006