- Portal za izobraževanje iz zdravstvene nege - https://www.zdravstvena.info/vsznj -

Aplikacija inhalacijske terapije

Inhalacijska terapija kot širši pojem v zdravstveni negi je vnašanje zdravilnih substanc v telo z vdihavanjem. S tem pojmom označujemo zdravljenje z vdihavanjem vodnih hlapov, ovlaženih medicinskih plinov in v aerosole razpršenih zdravil. V obliki aerosolov inhalirane zdravilne snovi zdravilno delujejo lokalno na sluznico dihal in po resorpciji v kri tudi sistemsko. Poznamo različne tipe nebulizatorjev, vsi delujejo po podobnem načelu.

Razprševanje zdravilne raztopine poteka v manjši plastični posodici, skozi katero prehaja zrak pod pritiskom. Bolnik nastali aerosol inhalira prek maske ali z ustnikom. V bolnišnici uporabljamo za tako inhalacijo zrak iz napeljave. Raztopino zdravila za inhaliranje pripravljamo s sterilni fiziološko raztopino po navodilu zdravnika. V plastični posodici je namreč ”mrtev prostor”, kjer vedno ostane določena manjša količina zdravila. Če je le to razredčeno je odstotek izgube zdravila manjši. Zdravila redčimo z do 4 ml fiziološke. Pri inhalaciji z nebulizatorji bolnik normalno vdihava aerosol prek maske ali ustnika, dokler ni posodica z raztopino prazna (Campolunghi, 1999).

Razlog za jemanje terapije je lahko: neučinkovito dihanje, pomankljiva izmenjava plinov in nezmožnost čiščenja dihalnih poti. S tem omogočimo: zmanjšanje napora dihalnih mišic, vzpostavitev normalnega dihanja, zagotovitev primerne oskrbe s kisikom, odstranitev sekreta in zagotovitev vlažnosti, ter s tem zmožnost boljšega čiščenja dihalnih poti in lažjega izkašljevanja. Pomembno je, da pri pacientih, ki imajo probleme z dihanjem, zagotovimo prezračen  in ovlažen prostor (Kamenčić, Jakolič, 2009).

V grobem poznamo tri sisteme inhalacijske terapije: že omenjeni nebulizatorji, inhalatorji na zrak pod pritiskom, ki jih uporabljamo v bolnišničnem okolju in električni inhalatorji s črpalko na zrak (uporaba tega je omogočena tudi doma), nato aerosolni inhalatorji ali razpršilci in inhalatorji za zdravila v prahu v različnih pripomočkih (spinhaler, diskhaler, diskus…) (Campolunghi, 1999).

REŠEVANJE PROBLEMA S PODROČJA ZN
Inhalacijsko terapijo apliciramo bolnikom vedno po naročilu zdravnika. Zdravilo Berodual ne smemo redčiti z destilirano vodo. Razredčena raztopina pa mora biti vedno sveže pripravljena tik pred uporabo. Pred posegom si razkužimo roke in bolnika seznanimo s posegom. Najbolj primeren položaj pri aplikaciji inhalacij je sedeč ali polsedeči položaj. V posodico oz. razpršilec dodamo predpisano količino zdravila in potrebno količino NaCl raztopine.

Cev sistema za inhalacijo spojimo s stensko napeljavo kisika, pretok naj bo naravnan od 6 – 8 l/min. Meglica, ki piha iz maske mora biti vidna, ko masko namestimo, zdravilo ne sme pihati bolniku v oči.  Razložimo mo tudi, naj diha globoko in počasi, dokler se zdravilo ne razprši, navadno traja do 15 minut. Po končani aplikaciji naj si bolnik obriše obraz, da odstrani sledi zdravil pod masko. Po dokumentiranju si razkužimo roke.

Maska z razpršilci naj bo v bolnikovi okolici v PVC vreči ali pokrita s kompreso, po vsaki inhalaciji masko in nebulizer splaknemo pod tekočo vodo.

Pri intubiranih bolnikih, ki dihajo s pomočjo respiratorja je možno inhalacije aplicirati preko posebnih nastavkov v tubus, na isti način potekajo inhalacije preko traheostome. Če intubirani pacienti dihajo spontano, pa uporabimo posebno vrsto buče.

Za aplikacijo uporabljamo dve vrsti zdravil:

–          Bronhodilatatorje  ali olajševalce (ti zdravijo simptome, učinkujejo že po nekaj minutah tako, da razširijo dihalne poti, delujejo pa nekaj ur),

–          Kortikosteroide ali preprečevalce (zavirajo razvoj vnetja v bronhijih, bolnik jih jemlje vsak dan, tudi če nima nikaršnih simptomov težjega dihanja, učinkovati začnejo po dveh ali treh dneh, toliko časa tudi delujejo, če jih bolnik preneha jemati).

Med aplikacijo inhalacij bolnika skrbno opazujemo, ker bronhodilatatorji povzročajo naslednje stranske učinke: tremor, palpitacija, tahikardija, vrtoglavica, oslabelost in razdražljivost. Pri daljši uporabi kortikosteroidov pa lahko pride do spremembe glasu, hripavosti in pojava glivic v ustni votlini. Zato po uporabi kortikosteroidov spiramo ustno votlino z vodo.

Kritično mnenje

Na oddelku za intenzivno nego sem opazila, da se pri aplikaciji inhalacij držijo vseh navodil oziroma standarda. Zelo pomembno je tudi sodelovanje bolnika med aplikacijo, mora počasi in globoko dihati, ne sme si odstranjevati obrazne maske ali pa jo premakniti in bi zdravilo pršilo v oči. Pri bolnikih, ki imajo inhalacije so vsi pripomočki že vnaprej pripravljeni na razkuženi mizici. Kot sem zasledila v literaturi, je potrebno po končanih inhalacijah bolniku obraz umiti, kar nisem počela, in se bom od sedaj držala tudi teh navodil, navsezadnje je tako navedeno tudi v standardu.

 

VIRI:

Kamenčić J, Nataša J. Zdravilni aerosol- inhalacije. Standard negovalne intervencije. Maribor 2009.

Campolunghi S. Inhalacijska terapija. Obzor Zdr N 1999;33:279-83.

Standard zdravstvene nege na kliniki Golnik