- Portal za izobraževanje iz zdravstvene nege - https://www.zdravstvena.info/vsznj -

Fiziologija vaja 2009

CELICE

  1. Na površini sesalske celice je celična membrana ali plazmalema. V notranjosti pa so citoplazma, celični organeli in citoskelet.
  2. Za prehajanje snovi prek celične membrane se energija v obliki ATP  neposredno ne porablja za difuzijo. Aktivni transport facilitirano difuzijo in prenos z membranskimi mešički.
  3. Membranski prenašalci so beljakovine in so udeleženi pri facilitirani difuziji in aktivnemu transportu.
  4. Ozmoza je prehajanje tekočine med predelki v organizmu zaradi pasivne difuzije vode. Do ozmoze v predelkih prihaja, če se razlikujejo po koncentraciji vode in če predelke med sabo ločuje membrana, ki prepušča vodo, ne pa topljencev.
  5. Ravnotežni potencial za K++ je
    • odvisen od razmerja koncentracij K++ med zunajcelično in znotrajcelično tekočino;
    • vzpostavljen , kadar se vpliv koncentracijskega gradienta za K++ izenači z vplivom difuzijskega za K+
    • opisan z Nernstovo enačbo
    • med -70 in -90 mV v vzdraženih celicah
  6. Mirovni membranski potencial  je
    • razlika v električni napetosti med zunanjo in notranjo stranjo membrane nevzdražene celice
    • pretežno ravnotežni potencial za K+
    • pretežno neodvisen od  Na+
  7. Akcijski potencial je razlika v električni napetosti med zunanjo in notranjo stranjo membrane vzdražene celice, posledica vdora Na+ preko membrane v celico in odraz prehodne elektropozitivnosti notranjosti celice.
  8. Pri eksocitozi se skupna površina celične membrane zveča, pri endocitozi se skupna površina celične membrane zmanjša.
  9. Na+/K+ črpalka prepreči nabiranje Na+ v celicah, lahko prispeva k vzdrževanju mirovnega membranskega potenciala in prepreči nabiranje K+ v zunajcelični tekočini.
  10. Sinteza beljakovin v celici poteka na zrnatem endoplazmskemu retikulumu.
  11. Funkcije celične membrane so selektivni transport snovi, prepoznavanje signalov iz celičnega okolja (npr. hormonov), adhezija na druge strukture in razmejitev notranjosti celice od njenega okolja.
  12. Celična membrana je selektivno prepustna za različne snovi in dopušča prepustnost plinov kot sta O2 in CO2.

KRI

  1. Izolirana plazma vsebuje albumine, globuline, fibrinogen.
  2. Za krvne ploščice velja, da se vežejo na poškodovano žilno steno in povzročijo krčenje rdečega krvnega strdka.
  3. Plazemske beljakovine so albumin, globulini, fibrinogen. Serumske beljakovine so albumini in globulini.
  4. Če je dalj časa znižan parcialni tlak O2 v arterijski krvi se zveča tvorba eritrocitov v kostnem mozgu, zveča se poraba železa v kostnem mozgu, zveča se izločanje eritropoetina (beljakovinski hormon) iz ledvic.
  5. Rdeče krvničke imajo na površini membrane oligosaharide in polipeptide, ki so aglutinogeni. Pri transfuziji nekompatibilne krvi sistema AB0 pride do zlepljenja eritrocitov dajalca z prejemnikovimi aglutinini.
  6. Za albumin velja, da najbolj prispeva h koloidno ozmotskemu tlaku plazme in deluje kot nespecifična transportna beljakovina.
  7. Pravilno zaporedje razvoja eritrocita je: pluripotentna celica – eritroidna celica – normoblast – retikulocit – eritrocit.
  8. Za osebo s krvno skupino 0 velja, da na eritrocitih nima antigenov A ali B in v plazmi ima protitelesa anti -A in anti -B.
  9. Za Rh negativno osebo velja, da na eritrocitih nima antigenov Rh in lahko ima v krvi anti-Rh protitelesa.
  10. Med nosečnostjo je plod lahko ogrožen v primeru, če je nosečnica Rh negativna in ponovno noseča z Rh pozitivnim plodom.
  11. Za nespecifični imunski odziv organizma velja, da je njegova poglavitna komponenta vnetje, da odziv ni odvisen od vrste tujka in pri njem sodelujejo celice naravne ubijalke.
  12. Za specifični imunski odziv organizma velja, da se odzove na določene antigene.
  13. Hemostaza zajema naslednje fiziološke spremembe: razgradnja krvnega strdka, žilni spazem, nastanek trombocitnega čepa in koagulacija.

SRCE IN KRVNA OBTOČILA

  1. Vodič ritma (ang. Pacemaker) v normalnem srcu so specializirane celice v sinoatrialnem vozlu in je tista skupina celic s spontano, ritmično električno aktivnostjo, ki se sprožijo z najvišjo frekvenco.
  2. Električni dogodki v srcu so sprožilni dejavnik za mehanične dogodke v srcu. V normalnem srcu so vedno razporejeni v določenem zaporedju, tako da si v elektrokardiogramu sledijo val P, kompleks QRS in val T. V primeru nepravilnega prevajanja vzburjenja skozi srce je lahko vzrok smrtno nevarnih motenj srčnega ritma.
  3. Pri EKG-ju predstavlja val P depolarizacijo atrijev. Kompleks QRS predstavlja depolarizacijo ventriklov. Val T predstavlja repolarizacijo ventriklov. Vala repolarizacije atrijev normalno ne vidimo, ker ga v EKG zapisu »prekrije« kompleks QRS.
  4. Srčni ciklus je zaporedje električnih in mehaničnih dogodkov, ki nastopajo med kontrakcijo in relaksacijo srčne mišice. Kri teče iz predvora v prekat, ko se odpre atrioventrikularna zaklopka. Med prekatno sistolo naraste tlak v levem ventriklu nad tlak v aorti, zato se odpre zaklopka in kri teče iz prekata v aorto.
  5. Minutni volumen srca je volumen krvi, ki ga srce izčrpa v obtok v eni minuti. Za levo in desno srce je v normalnih razmerah enak, je normalno enak venskemu prilivu v srce v istem času, je količina, ki je odvisna od črpalne sposobnosti srca in je enak produktu med utripnim volumnom in srčno frekvenco [ MVS (mlmin-1) = UV (ml) x SF (min-1)].
  6. Če se venski priliv v zdravo človeško srce nenadoma poveča za 10% se poveča utripni volumen srca [Frank-Starlingov mehanizem].
  7. Zato, da v sistemskem delu obtočil kri teče od srca skozi arterijski, kapilarni in venski del žilja nazaj v srce, je odločilna razlika tlakov med aorto in desnim preddvorom, ki je v normalnih razmerah približno enaka arterijskemu tlaku.
  8. Pri konstantnem minutnem volumnu srca določa vrednost arterijskega tlaka periferni upor.
  9. V sistemskem obtoku je skupni upor proti toku krvi najvišji v  arteriolah.
  10. Za dolgoročno uravnavanje krvnega tlaka je najpomembnejši vpliv ledvic na uravnavanje volumna zunajcelične tekočine.
  11. Aktivacija renin-angiotenzinskega sistema je lahko posledica nenadne obsežne krvavitve, zaradi katere močno pade arterijski tlak. Prične se s sproščanjem renina iz jugstaglomerularnega aparata v ledvicah. Lahko povzroči vazokonstrikcijo že po nekaj minutah in lahko povzroči izločanje aldosterona iz skorje nadledvične žleze.
  12. Za regulacijo pretoka v določeno tkivo ali organ je v normalnih razmerah najpomembnejše spreminjanje lokalnega upora proti toku krvi v tkivu.
  13. V normalnem pljučnem krvnem obtoku je pretok enak pretoku v sistemskem krvnem obtoku in oksigenirana kri se steka v pljučne vene in po njih v levi atrij.
  14. Ko zdrav človek vstane, lahko ugotovimo prehoden padec krvnega tlaka v arterijah v višini srca, kolabirajo vratne vene in se zaradi zmanjšanega proženja baroreceptorja poveča aktivnost vazomotoričnega centra, zato poraste periferni upor in se zmanjša kapacitetnost ven.
  15. Pretok krvi skozi koronarne arterije se odvija med diastolo. Srčna mišica med krčenjem stisne koronarne arterije.
  16. V sistemskem krvnem obtoku je večina krvi v venulah in venah.

DIHANJE

  1. Popustljivost (komplianca) pljuč nam pove kako raztegljiva so pljuča.Če je komplianca pljuč velika je retrakcijska sila pljuč razmeroma majhna.
  2. Povečana površinska napetost tekočine na steni alveolov bi se povečala. Povečanje površinske napetosti preprečuje pljučni surfaktant.
  3. Transpulmonalni tlak  je razlika med tlakom v alveolih in pleuralnem prostoru. Njegova funkcija je, da razpenja pljuča.
  4. Smer neto difuzije plina skozi alveolarno membrano v pljučih je odvisna od parcialnih tlakov plina v alveolih in kapilarni krvi.
  5. Respiracijski količnik je razmerje med minutnima volumnoma izdihanega CO2 in vdihanega O2 in je malo manjši kot 1.
  6. Na vsako molekulo hemoglobina se lahko vežejo štiri molekule kisika. Spojini, ki pri tem nastane, pravimo oksihemoglobin.
  7. Glavno mesto izmenjave plinov med zrakom in krvjo v pljučih so alveoli.
  8. Ob koncu normalnega izdiha je ob odprtem glotisu tlak v alveolih enak atmosferskemu pritisku.
  9. Funkcionalna rezidualna kapaciteta  (FRC) je volumen zraka, ki ostane v pljučih po normalnem izdihu in je vsota ekspiratornega rezervnega volumna (ERV) in rezidualnega volumna (RV).
  10. Forsiran ekspiracijski volumen (FEV1) je volumen zraka, ki ga po maksimalnem vdihu izpihamo z vso močjo v prvi sekundi.
  11. FEV1 je pri zdravih ljudeh več kot 80% vitalne kapacitete.
  12. Difuzija plina med zrakom in krvjo v pljučih je premosorazmerna gradientu parcialnih tlakov plina v alveolih in difuzijski površini.

LEDVICE

  1. Koncentracija topljencev v urinu se bo zvečala, če ne pijemo vode, če zvečamo porabo kuhinjske soli, če se zveča izločanje ADH (antidiuretski hormon) in če se izloča obligatorni volumen urina.
  2. Voda se filtrira v glomerulih in pasivno resorbira vzdolž zbiralc odvisno od ADH.
  3. Neka snov se lahko popolnoma izloči iz krvi, ki teče skozi ledvice, če se filtrira v glomerulih in secernira v tubulusih.
  4. Ledvična glomerulna membrana zadržuje v plazmi snovi z molekulsko maso nad 70.000 in zadrži krvne celice, da se ne izločijo v urin.
  5. Za glomerulno filtracijo velja normalna količina glomerulnega filtrata pri odraslem človeku okrog 180 l na dan (izloči pa se le 1,5 l seča) in normalno se filtrira 20% plazme, ki teče skozi glomerule.
  6. Vodikovi ioni se z urinom izločajo skupaj z NH3, tako da tvorijo NH4+, skupaj s HPO22-, tako da tvorijo H2PO4.
  7. Aldosteron se izloča iz skorje nadledvične žleze, kadar je zmanjšan pretok krvi skozi ledvice, primanjkljaj natrijevih ionov v organizmu, zvečana sekrecija renina iz ledvic in zvečana koncentracija angiotenzina v krvi.
  8. Za izločanje raznih snovi v ledvicah veljajo naslednje možnosti: samo glomerulna filtracija, glomerulna filtracija+delna tubulna reapsorbcija, glomerulna filtracija+popolna tubulna reabsorpcija, glomerulna filtracija+tubulna sekrecija in glomerulna filtracija+tubulna reapsorbcija+tubulna sekrecija.
  9. Človek izloča tekočino z odvajanjem seča, odvajanjem blata, potenjem, izhlapevanje vode skozi kožo in izhlapevanje vode skozi dihala.
  10. Za uravnavanje tekočine v telesu v normalnih razmerah velja, da je najmanjša možna količina s sečem izločene tekočine okoli 500ml/dan, da se vnos in izločanje tekočine spreminjata glede na spremembe osmolarnosti zunajcelične tekočine, da se vnos in izločanje tekočine spreminjata glede na spremembe volumna zunajcelične tekočine in da je hipotalamus pomemben za uravnavanje vnosa in izločanja tekočine.

ACIDO-BAZNO RAVNOVESJE

  1. Metabolična alkaloza lahko nastane zaradi izgube kisline iz želodca in se lahko razvije pri bruhanju iz želodca.
  2. Respiratorna acidoza lahko nastane zaradi nezadostne ventilacije in se lahko razvije pri paralizi dihalnih mišic.
  3. Pri akutnem, dolgotrajnem bruhanju iz želodca se lahko razvije metabolična alkaloza. Laboratorijski pregled krvi bi pokazal povišan pH, povišan HCO3 in povišan pCO2
  4. Pri akutnem poslabšanju sladkorne bolezni se lahko razvije metabolična acidoza. Laboratorijski pregled krvi bi pokazal znižan pH, znižan HCO3 in znižan pCO2
  5. Znižan pH krvi je lahko znak respiratorne acidoze in metabolične acidoze.
  6. Povišan pH krvi je lahko znak metabolične alkaloze in respiratorne alkaloze.
  7. Najbolj pomembni pufri v krvi so plazemske beljakovine in bikarbonati.
  8. Najbolj pomemben pufer v zunajcelični tekočini je bikarbonatni.

PREHRANA IN PREBAVA

  1. Encim amilaza se izloča v ustno votlino in dvanajstnik ter povzroči začetek razgradnje zaužitih ogljikovih hidratov.
  2. Trebušna slinavka izloča endopeptidaze, lipazo in amilazo.
  3. Poglavitne sestavine žolča, ki se izloča v dvanajstnik, so voda, lecitin  in holesterol, žolčne soli in bilirubin.
  4. Za žolč velja, da nastaja v jetrih, igra poglavitno vlogo pri emulgaciji in absorpciji maščob in je rumeno-zelene barve zaradi bilirubina.
  5. Med jetrne funkcije prištevamo aktivacija vitamina D, sinteza plazemskih beljakovin, skladiščenje vitaminov in detoksifikacijo.
  6. Prehranjevanje človeka uravnavajo signali iz možganske skorje, koncentracija glukoze iz krvi, sitostni peptidi, signali iz prebavne cevi, vonj in videz hrane.
  7. Odrasel človek dnevno potrebuje 50-65g beljakovin, ki morajo vsebovati predvsem esencialne aminokisline, 300g ogljikovih hidratov in 70g maščob.

PRESNOVA

  1. Sintezo glukoze iz nesladkornih virov imenujemo glukoneogeneza.
  2. Glikoliza je katabolni proces. Končni produkt glikolize je piruvična oziroma mlečna kislina. Za potek glikolize ni potreben kisik.
  3. Lipoproteini so delci, ki imajo lipidno sredico in beljakovinski plašč in delci, ki omogočajo v vodi netopnim lipidom transport po krvi.
  4. Največji del svojih energetskih zalog ima človeški organizem spravljenih v adipocitih.
  5. Ketonska telesa nastajajo v jetrih, so prisotna v krvi v večji koncentraciji, kadar je v organizmu pospešena sinteza prostih maščobnih kislin in zvišujejo kislost krvi.
  6. Sečnina v seču je stranski produkt katabolizma aminokislin in spojina, ki nastane s predelavo amoniaka.
  7. Glukoneogeneza je sinteza glukoze iz alanina, glukoze iz glicerola in glukoze iz laktata.
  8. Najpomembnejši cilj uravnavanja presnove je preprečevanje hipoglikemije.
  9. V normalnih razmerah uporabljajo možgani kot edini vir energije glukozo. Kadar skeletne mišice mirujejo uporabljajo kot glavni vir energije proste maščobne kisline.
  10. Med hormone, ki skladiščijo energetske vire uvrščamo insulin.
  11. Med hormone, ki sproščajo energetske vire iz njihovih zalog, uvrščamo glukagon, adrenalin, kortizol in rastni hormon.
  12. Najmočnejši dražljaj za izločanje insulina je zvečana koncentracija glukoze v krvi.
  13. Največji del svojih beljakovinskih zalog ima človeški organizem spravljenih v skeletnih mišicah.
  14. Hipoglikemija je stanje, kjer se kažejo znaki premajhne oskrbe možganov z glukozo in je povečan občutek lakote.
  15. Glukagon se izloča iz celic A Langerhansovih otočkov v trebušni slinavki. Glavni dražljaj za izločanje glukagona je znižana koncentracija glukoze v krvi.
  16. Glukoneogeneza je sinteza glukoze iz nesladkornih virov.

TELESNA TEMPERATURA

  1. Ko temperatura okolja preseže TT izgubljamo toploto z izhlapevanjem znoja.
  2. Perspiratio insensibilis je izguba toplote z izhlapevanjem vode skozi kožo brez znojenja, z izhlapevanjem vode skozi pljuča in je neodvisna od temperature okolja.
  3. Termoregulacijski center v hipotalamusu neposredno reagira na spremembe temperature krvi, ki obliva ta predel in ne glede na odstopanje temperature sredice telesa od normalne temperature aktivira mehanizme za tvorbo toplote in za oddajanje toplote.
  4. Pri drgetanju nastaja toplota predvsem v skeletnih mišicah.
  5. Po znižanju temperature sredice telesa zaradi mraza, hipotalamus sproži vazokonstrikcijo v koži, drgetanje in ježenje.
  6. Rjavo maščevje je prisotno pri dojenčkih in je pomembno za tvorbo toplote.
  7. Glavni razlog, da človek lahko živi v mrzlem okolju je vedenjska prilagoditev.
  8. Najučinkovitejši fiziološki mehanizem za ohranjanje TT pri nizkih temperaturah okolja je drgetanje.
  9. Termonevtralno območje okolja za odraslega človeka v mirovanju je 27-29°C. V tem temperaturnem območju je tvorba toplote v telesu enaka njeni izgubi in TT konstantna brez aktivacije mehanizmov za tvorbo in oddajanje toplote.
  10. Pri zelo nizki temperaturi okolja lahko pride do hipertermije, ker je izguba toplote večja od njene tvorbe.
  11. Homeotermni organizmi vzdržujejo stalno TT. Nivo telesne aktivnosti teh organizmov je zato omejen z določenim temperaturnim intervalom okolja oz.biokinetičnim območjem.
  12. Da človek vzdržuje stalno TT, mora biti nastajanje toplote enako njenemu izgubljanju. To se dogaja v območju normotermije.
  13. S perspiratio insensibilis izgubimo približno 1 liter vode na dan. Kar pomeni izgubo 580 kcal toplote iz telesa.


ŽIVČEVJE

  1. Zato, da bi na membrani nevrona nastal akcijski potencial, se mora membrana depolarizirati.
  2. Postsinaptični nevron se vzdraži prek sinaps, kjer je presinaptični nevron v stiku z dendriti in telesom nevrona.
  3. Verjetnost nastanka akcijskega potenciala v nevronu se zveča, kadar se pojavi(jo) sprememba membranskega potenciala -80 mV na -60 mV in prevlada ekscitatornih nevrotrnsmiterjev nad inhibitornim nevrotransmitorji.
  4. Pod vplivom ekscitatornega nevrotransmitorja se na postsinaptičnem nevronu membranski potencial približa pragu za proženje akcijskega potenciala in zmanjša se hiperpolarizacija.
  5. Kot ekscitatorni nevrotransmitor lahko deluje acetilholin in glutamat.
  6. Refleksni lok sestavljajo receptorji, aferentni nevron, monosinaptični ali polisinaptični preklopi v refleksnih centrih, eferentni nevroni in efektorji.
  7. Efektorji refleksov vegetativnega živčevja so srce, inervirane žile in prebavna cev.
  8. Hipotalamus uravnava delovanje adenohipofize, aktivnost simpatikusa in parasimpatikusa, TT, vnos in izločanje tekočine.
  9. Preganglionarna simpatična vlakna za srce izvirajo iz torakalnih segmentov hrbtenjače. Preganglionarna parasimpatična vlakna za srce izvirajo iz možganskega debla.
  10. Acetilholin je nevrotransmitor preganglionarnih simpatičnih nevronov, preganglionarnih parasimpatičnih nevronov, postganlgionarnih parasimpatičnih nevronov in nevronov, ki regulirajo sekrecijo adrenalina iz sredice nadledvične žleze.
  11. Spinotalamična proga poteka na nasprotni strani hrbtenjače kot vstopajo v hrbtenjačo aferentna vlakna za bolečino, grob dotik in temperaturo. Aferentna pot za propriocepcijo poteka na isti strani.
  12. Kot mehanoreceptorji lahko delujejo receptorji za dotik, bolečino, zaznavanje položaja sklepov in ravnotežje.
  13. Cortijev organ vsebuje receptorje za sluh. Receptorje vzdražijo vibracije bazilarne membrane.
  14. Semicirkularni kanali vsebujejo receptorje za ravnotežje. Receptorje vzdražijo          kotni pospeški.
  15. Pogoj za trikromatski vid je vzdrževanje treh vrst čepnic, dovolj močna svetloba in svetloba različnih valovnih dolžin.

MOTORIČNI SISTEM

  1. Hoteni gib, oz. gib, ki ga izvršimo na povelje, organiziramo tako, da pošljemo ustrezne signale do motoričnih enot iz primarne motorične skorje. Ti signali potujejo po piramidni progi.
  2. V mišicah, s katerimi izvajamo fine gibe (npr. zunanje očesne mišice), je število skeletnomišičnih vlaken, ki pripadajo posamezni motorični enoti majhno. V mišicah, ki jih ne uporabljamo za izvajanje finih gibov (npr. antigravitacijske mišice sp. okončin), je število skeletnomišičnih vlaken, ki pripadajo posamezni motorični enoti veliko.
  3. Živčni prenašalci (nevrotransmitorji) so snovi, ki se izločijo iz presinaptične celice in se vežejo na receptorje na membrani postsinaptične celice.
  4. Motorična ploščica je sinapsa, kjer je presinaptična celica motonevron, postsinaptična celica pa skeletnomišično vlakno.
  5. V motorični ploščici je živčni prenašalec acetilholin.
  6. Ob vezavi prenašalca na specifični receptor na postsinaptični membrani motorične ploščice, se neposredno odprejo kemični kanalčki, ki so prepustni za Na+ in K+
  7. Receptor za acetilholin je beljakovina. Potem ko se nanjo veže acetilholin, spremeni svojo obliko (konformacijo).
  8. Ko ekscitacijski postsinaptični potencial v motorični ploščici doseže vrednost praga, se odprejo napetostni kanalčki za Na+ .
  9. Sinapsa je specializirana struktura prek katere komunicira nevron s svojimi tarčnimi celicami. Sinapsa prek katere komunicira alfa-motonevron in skeletnomišično vlakno se imenuje živčnomišični stik. Sinapsa prek katere komunicira alfa-motonevron in skeletnomišično vlakno se imenuje tudi motorična ploščica.
  10. Membranski potencial v vsakem trenutku določa tisti ion, za katerega je vzdražna membrana najbolj prepustna. Kadar ni prenosa signala je vzdražna membrana najbolj prepustna za ione K+
  11. Premiku, oz. spremembi membranskega potenciala, do katere pride takrat, ko ekscitacijski postsinaptični potencial (EPSP) doseže prag, pravimo akcijski potencial.
  12. Pri organizaciji in izvajanju hotenih gibov sodelujejo alfa-motonevroni, motorične enote, piramidna proga, primarna možganska skorja in skeletne mišice.
  13. Pri organizaciji patelarnega refleksa je potrebna udeležba hrbtenjače in mišice m quadriceps femoris.
  14. V hierarhični zgradbi motoričnega sistema je pravilno zaporedje od najvišje ravni k najnižjim naslednje: možganska skorja-možgansko deblo-hrbtenjača.
  15. Primarna motorična skorja je organizirana tako, da prstom rok pripada večji delež skorje kot prstom nog. Delom telesa, ki sodelujejo pri bolj finih gibih, pripadajo večji deleži skorje kot delom telesa, kjer so izvajani gibi manj fini.
  16. Pojem motorična enota označuje alfa-motonevron s pripadajočimi skeletnomišičnimi vlakni.

REGENERACIJA ŽIVČEVJA IN MIŠIC PO POŠKODBI

  1. Regeneracija po poškodbi v živčevju pomeni, da se obnovijo prekinjene aksonske povezave.
  2. Regeneracija kot ponovna vzpostavitev aksonskih povezav je možna samo v perifernem živčevju.
  3. Glede sposobnosti regeneracije po poškodbi so med aksoni v perifernem živcu in med aksoni v centralnih živčnih progah pomembne naslednje razlike prvi so obdani s Schwannovimi celicami, drugi z oligodendrociti; prvi so obdani s cevko bazalne lamine opornih celic, drugi ne. Pri prekinitvi prvih živčne celice večinoma ne propadejo, pri prekinitvi drugih pa propadejo.
  4. Bistvena razlika med pritisnenjem živca (aksonotmezo) in prerezanjem živca (nevrotmezo) pri poškodbi je v tem, da je pri aksonotmezi kontinuiteta cevk bazalnih lamin ohranjena, pri nevrotmezi pa propade. Pri aksonotmezi je regeneracija funkcionalno boljša kot pri nevrotmezi.
  5. Po prekinitvi aksonov v perifernem živcu pride do sprememb presnove v celičnem telesu poškodovanih nevronov. Schwannove celice distalno od poškodbe fagocitirajo mielin in se distalno od poškodbe začnejo deliti.
  6. Med regeneracijo se v poškodovanem perifernem živcu lahko obnovijo senzorični, motorični, sinaptični aksoni in lahko včasih inervirajo svoje tarče.
  7. Temeljni problemi, ki preprečujejo uspešno regeneracijo poškodovanih dolgih živčnih prog v centralnem živčevju, so množično odmiranje poškodovanih nevronov, so prisotnost rasti  zavirajočih snovi v oligodendrocitih in so selektivnost reinervacije pravih tarčnih celic.
  8. Nevroni v centralnem živčevju po poškodbi njihovih aksonov običajno propadejo zato, ker se prekine dotok rastnih dejavnikov iz tarčnih celic v telo nevronov.
  9. V skeletni mišici se po poškodbi delijo jedra zaostalih zarodnih celic.
  10. Za uspešno regeneracijo mišice po poškodbi je nujno, da ne propadejo satelitne celice, da se hitro obnovi ožiljenje mišic in da se obnovi oživčenje mišice.
  11. Bazalna lamina, ki obdaja aksone in njihove Schwannove celice v perifernem živcu, pri regeneraciji po poškodbi živca je pomembna zato, ker vodi rastoče aksone k njihovim tarčam.
  12. Če je periferni živec popolnoma prekinjen (nevrotmeza), potem morajo Schwannove celice najprej premostiti zev med krnoma živca, potem pa se aksoni vraščajo v nevrilemske cevke distalnega krna naključno.
  13. Zarodne celice v zrelih mišicah odraslega človeka imenujemo satelitne celice in se nahajajo v mišičnih vlaknih med sarkomero in bazalno lamino vlakna.

ŽLEZE Z ZNOTRANJIM IZLOČANJEM – HIPOTALAMUS IN HIPOFIZA

  1. Za delovanje endokrinega sistema velja, da so odzivi endokrinega sistema na dražljaje iz okolja v večini primerov počasnejši od reakcij živčevja, da ima hipotalamus pomembno vlogo v usklajevanju delovanja živčevja in endokrinega sistema in da vpliv hormonov na lastno izločanje največkrat temelji na mehanizmih negativne povratne zveze.
  2. Ščitnico spodbujajoči hormon (TSH) spodbuja sintezo in izločanje tiroksina.
  3. Prolaktin spodbuja nastajanje mleka v mlečni žlezi.
  4. Rastni hormon (GH) spodbuja delitev celic v kosteh in mehkih tkivih v obdobju rasti.
  5. Antidiuretični hormon (ADH) spodbuja reabsorpcijo vode iz zbiralc v ledvicah.
  6. Hormona, ki spodbujata delovanje spolnih žlez sta FSH in LH.
  7. Iz sprednjega režnja hipofize se izločajo rastni hormon, FSH in LH, TSH, prolaktin in ACTH.

ŽLEZE Z ZNOTRANJIM IZLOČANJEM – ŠČITNICA

  1. Za ščitnico je značilno, da je za pravilno delovanje potreben jod in vsebuje 20-40x več jodida kot krvna plazma.
  2. Ščitnica izloča T3 in T4.
  3. Na tarčne celice učinkujejo ščitni hormoni, ki so prosti v plazmi. Vežejo se na receptorje v jedru.
  4. T3 – trijodotironin in T4 – tiroksin določata hitrost bazalnega metabolizma.

ŽLEZE Z ZNOTRANJIM IZLOČANJEM – NADLEDVIČNA ŽLEZA

  1. Endokrina funkcija skorje nadledvične žleze se močno razlikuje od endokrine funkcije sredice nadledvične žleze. V sredici žleze nastaja adrenalin.
  2. Adenokortikotropni hormon (ACTH) spodbuja izločanje kortizola iz skorje nadledvične žleze.
  3. Glukokortikoidi se izločajo iz zone fascikulate in imajo imunosupresivne učinke.
  4. Adrenalin je hormon, ki se izloča iz kromafinih celic in se izloča pri stresu.

PRESNOVA KALCIJA IN FOSFATOV

  1. Od hranil ima(jo) največ kalcija mlečni izdelki.
  2. Sinteza hormona D se v človeškem organizmu začne v koži.
  3. V končno, fiziološko aktivno obliko, se hormon D presnovi v ledvicah.
  4. Hormon D pomaga pri vzdrževanju normalne koncentracije kalcija v krvi predvsem tako, da pospeši reabsorpcijo kalcija prek črevesne sluznice.
  5. Največ kalcija se v organizmu nahaja v kosteh.
  6. V plazmi se nahaja kalcij normalno kot prost kation, kot prost anion, v obliki kompleksa med kalcijem in beljakovino  in v obliki kompleksa med kalcijem in manjšimi organskimi anioni.
  7. Največ fosfatov najdemo v plazmi v obliki monohidrogen fosfata.
  8. Parathormon je po kemični strukturi polipeptid.
  9. Kalcitonin je po kemični strukturi polipeptid.

FIZIOLOGIJA REPRODUKCIJE

  1. Puberteta  sovpada s povečanjem plazemske koncentracije gonadotropinov. Je obdobje, ko se razvijejo sekundarni spolni znaki. Pri deklicah z zelo nizko telesno težo in premajhnim deležem maščevja v telesu lahko nastopi z zamudo.
  2. Moški spolni hormoni povzročajo pojav sramnih dlak pri deklicah in so substrat za sintezo estrogenov v granuloznih celicah jajčnega folikla.
  3. Za ovarijski ciklus velja, da ga uravnavata gonadotripina FSH in LH, ki ju izloča hipofiza in ga delimo na folikularno in lutealno fazo.
  4. V nosečnosti lahko pri materi ugotovimo naslednje normalne spremembe povečan volumen krvi in povečan minutni volumen srca.
  5. Funkcije testosterona pri moškem so vplivi na vedenje in spolni nagon, spodbujanje rasti okostja in skeletnih mišic in razvoj sekundarnih moških spolnih znakov v puberteti.
  6. Med naloge posteljice spadajo izmenjava hranil in plinov, endokrina funkcija in odstranjevanje odpadnih produktov fetalne presnove.
  7. Po rojstvu se v krvnem obtoku novorojenca odvijejo naslednje spremembe pade upor v pljučnem krvnem obtoku, kri teče skozi Bottalov vod v smeri iz aorte v pljučno deblo in zapre se foramen ovale.

FIZIOLOGIJA TELESNEGA NAPORA

  1. Neposredni vir energije za mišično delo je kreatin fosfat v mišici.
  2. Za zagotavljanje ustreznega dotoka O2 in hranil in odplavljanja CO2 v aktivni mišici je predvsem pomembno, da je MVS (minutni volumen srca) konstanten.
  3. MVS se med telesnim naporom poveča zato, ker se poveča črpalna sposobnost srca in venski priliv.
  4. Kritje potreb zmerno aktivne mišice po kisiku je učinkovito zaradi olajšanja oddajanja kisika s hemoglobina v aktivni mišici zaradi lokalno zvečanega pCO2 in zvečane temperature, večje afinitete mioglobina za kisik kot je afiniteta hemoglobina za kisik in zvečanega pretoka skozi delujočo mišico.
  5. Med telesnim naporom je presnova v organizmu zvečana, zato je tudi nastajanje toplote zvečano.