- Portal za izobraževanje iz zdravstvene nege - https://www.zdravstvena.info/vsznj -

Gradivo za mentalno zdravje

1    DUŠEVNO ZDRAVJE

vse od izgleda in vedenja, mišljenja in govora, do čustvovanja in razpoloženja
odnos do sebe, drugih in sveta
temperament, vedenjski vzorci in duševne motnje, če obstajajo, različnih intenzitet in tipov
celostno prepleten z zdravjem nasploh (ne le njegova podenota)

Osebnostne lastnosti in duševne motnje z njimi povezane

PEN
E (ekstravertnost/introvertnost):
hiperaktivnost

N (nevroticizem/emocionalna stabilnost):
depresivnost, emocionalna labilnost

P (psihoticizem):
impulzivnost, agresivnost

Duševno zdravje in čas

    spremenljivo skozi čas zaradi:
preobrazbe kulturnih norm in konteksta, iz katerega je duševno zdravje vzeto
spreminjanja socioekonomskih značilnosti in s tem vedenjskih vzorcev
razvoja biološke osnove za temperament

Dednost in okolje

    osebnost je v veliki meri določena z dednostjo:
70% variranja inteligence se lahko pripiše genom;
50% variranja osebnostnih lastnosti;
30% religioznosti, politične orientacije in delovnih interesov.
    Preostale razlike se pripisujejo okolju, predvsem tistemu, ki se dogaja zunaj družine.

Napačne razlage

    genetsko je biološko
napačno
    okoljno je psihosocialno
napačno

Primeri v dokaz

    genetsko in ne biološko: tveganje za družinske težave in ločitev je delno pod genetskim vplivom (Kendler et al, 1993)
    okoljno in ne psihosocialno: perinatalni vplivi na naše sposobnosti obvladovanja stresa v odraslem življenju (Goldney, 2000)

Duševno zdravje kot preplet dednosti in okolja

    med dednostjo in okoljem prihaja do interakcij:

podobnost genov in okolja
reaktivna interakcija
evocirana interakcija
proaktivna interakcija

Prva vprašanja, ki se nam porajajo

    kaj (genetika, deljivo ali nedeljivo okolje) je v sodobni družbi drugačno glede na preteklost?
    genetika? premalo časa za selekcijo
    okolje: se spreminja, a katero bolj (deljivo, nedeljivo)
    deljivo? načeloma manj vplivno na duševnost
    nedeljivo: zelo!

Primer vpliva sodobnega nedeljivega okolja

    anoreksija nervoza
vselej prisotna, tudi v zgodovini
incidenca (število novih primerov) ne narašča

    bulimija nervoza
pogostost je bila prvič opisana šele leta 1979
eksponentno naraščata tako incidenca (novi primeri) kakor tudi prevalenca (vsi primeri)
2    MEDNARODNA KLASIFIKACIJA BOLEZNI

Organske, vključno simptomatske, duševne motnje (F00-F09)
Ta sklop vsebuje vrsto duševnih motenj, za katere je značilno, da imajo očitno skupno etiologijo v možganski bolezni, možganski poškodbi ali drugačnih okvarah, ki povzročajo motnjo možganske dejavnosti. Ta motnja je lahko primarna, kot pri boleznih, poškodbah ali okvarah, ki možgane prizadenejo neposredno in selektivno; ali sekundarna, kot pri sistemskih boleznih in motnjah, ki okvarijo možgane le kot enega od organov ali telesnih sistemov.
Demenca (F00-F03) je sindrom, ki ga povzroča možganska bolezen, navadno kronična ali progresivna, kjer gre za motnjo več višjih kortikalnih funkcij, vključno spomina, mišljenja, orientacije, razumevanja, računskih zmožnosti, učnih sposobnosti ter govornega izražanja in presoje. Zavest ni zamegljena. Opešanje kognitivne funkcije navadno spremlja ali pa včasih napoveduje zmanjšanje sposobnosti za obvladovanje čustev, socialnega vedenja ali motivacije. Ta sindrom se pojavlja pri Alzheimerjevi bolezni, pri drugih cerebrovaskularnih boleznih in pri drugih stanjih, ki primarno ali sekundarno prizadenejo možgane.
F00* Demenca pri Alzheimerjevi bolezni (G30.-)
Alzheimerjeva bolezen je primarna degenerativna možganska bolezen neznane etiologije, z značilnimi nevropatološkimi in nevrokemijskimi posebnostmi. Motnja je navadno v svojem nastajanju zahrbtna in se razvija počasi, vendar enakomemo, postopoma več let.
F01 Vaskularna demenca
Vaskularna demenca je posledica infarktov možganov zaradi vaskularne bolezni, ki vključuje hipertenzivno cerebrovaskularno bolezen. Infarkti so navadno majhni, se pa v svojem učinku kumulirajo. Začne se navadno v kasnejši zgodnji starosti.
Vključeno:
arteriosklerotična demenca
F02 Demenca pri drugih boleznih, uvrščenih drugje
F04 Organski amnestični sindrom, ki ga ne povzročajo alkohol ali druge psihoaktivne snovi
Sindrom izrazite prizadetosti svežega in odmaknjenega spomina z ohranjenim neposrednim spominjanjem, zmanjšano sposobnostjo učenja nove snovi ter dezorientiranostjo v času. Konfabulacija je lahko pomemben znak, toda zaznavanje in druge spoznavne, vključno razumske funkcije, običajno niso prizadete. Prognoza je odvisna od poteka osnovne okvare.
05 Delirij, ki ga ne povzročajo alkohol ali druge psihoaktivne snovi
Etiološko nespecifični organski cerebralni sindrom, ki ga označujejo sočasne motnje zavesti in pozornosti, zaznavanja, mišljenja, spominjanja, psihomotorne aktivnosti, čustvovanja ter razporeda spanja in budnosti. Trajanje je različno in stopnja izrazitosti sega od blagih do zelo hudih oblik.
F06 Druge duševne motnje zaradi možganske okvare in disfunkcije ter zaradi telesne bolezni.
Vključuje različna stanja, ki so vzročno povezana z možganskimi motnjami, s primarno možgansko boleznijo, s sistemsko boleznijo, ki sekundarno prizadene možgane, z eksogenimi toksičnimi snovmi ali hormoni, z endokrinimi motnjami ali z drugimi somatskimi boleznimi.
F07 Osebnostne in vedenjske motnje zaradi možganske bolezni, poškodbe in disfunkcije
Spremenjenost osebnosti in vedenja je lahko ostanek ali pa spremljajoča motnja možganske bolezni, okvare ali disfunkcije.

Duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja psihoaktivnih snovi (F 10 – 19)
Ta sklop vsebuje številne raznovrstne motnje, ki se med seboj razlikujejo po izrazitosti in klinični obliki, ajihje vse mogoče pripisati uživanju ene ali več psihoaktivnih snovi, te pa je mogoče ali pa tudi ne predpisovati kot zdravilo. Tretje mesto kode identificira omenjeno snov, četrto mesto pa opredeljuje klinično stanje. Kode velja uporabljati za vsako opredeljeno snov, trebaje pa poudariti, da niso vse štirimestne kode uporabne za vse snovi.
Identifikacija psihoaktivnih substanc naj temelji na čimveč virih podatkov. Ti vsebujejo podatke iz avtoanamneze, analizo krvi in drugih telesnih tekočin, značilne telesne in psihološke simptome, klinične znake in opis vedenja ter druge podatke, npr. o drogi, ki jo ima pacient pri sebi, in poročila raznih informatorjev. Mnogi uživalci drog uživajo več kot eno vrsto psihoaktivnih snovi. Glavna diagnoza naj se oblikuje, če je le mogoče, glede na snov ali zvrst snovi, ki je povzročila sedanjo klinično sliko ali k njej vsaj največ prispevala. Drugače naj se kodirajo diagnoze, če so bile zaužite psihoaktivne snovi v količinah, ki povzročijo zastrupitve (skupni znak na četrtem mestu.0) ali v količini, ki povzroča poškodbo (skupni znak na četrtem mestu.1 ), odvisnost (skupni znak na četrtem mestu.2) ali druge motnje (skupni znak na četrtem mestu.3-.9).
Le v primerih, kadar so vzorci uživanja psihoaktivnih snovi pomešani in nerazločljivi, ali če so odmerki različnih psihoaktivnih snovi nerazpoznavno pomešani, naj se uporabi diagnoza motenj, ki izvirajo iz uživanja več drog (F19.-). Izključeno: zloraba snovi, ki ne ustvarjajo odvisnosti (F55)

Naslednje štirimestne podrazdelitve se uporabljajo pri kategorijah F10-F19:
.0 Akutna zastrupitev
Stanje, ki sledi zaužitju psihoaktivne snov in se kaže v motnjah zavesti, prepoznavanja, zaznavanja, čustvovanja ali vedenja, ali drugih psihofizioloških funkcij in odzivov. Motnje so neposredno povezane z akutnimi farmakološkimi učinki snovi ter se sčasoma izgubijo, lahko do popolnega okrevanja, razen tedaj, ko so nastopile tkivne okvare ali drugi zapleti. Med te zaplete lahko uvrščamo travme, aspiracijo izbruhane hrane, delirij, komo, konvulzije in druge zdravstvene zaplete. Narava teh zapletov je odvisna od famnakološke zvrsti snovi in načina jemanja.
.1 Škodljivo uživanje
Vzorec rabe psihoaktivne snovi, ki povzroča okvare zdravja. Poškodba je lahko telesna kot npr. pri hepatitisu, ko gre za injiciranje psihoaktivne snovi) ali duševna (npr. epizode depresivnih motenj po zaužitju velike količine alkohola).
.2 Sindrom odvisnosti
Skupina vedenjskih, kognitivnih in fizioloških fenomenov, ki se razvijejo po ponavljajočem se uživanju snovi in je zanje značilno, da vključujejo močno željo po zaužitju droge, težave pri obvladovanju jemanja droge, vztrajanje pri uživanju droge kljub škodljivim posledicam, večje posvečanje uživanju droge kot drugim aktivnostim in obveznostim, povečano toleranco in včasih telesne motnje zaradi odtegnitve snovi. Sindrom odvisnosti se lahko pojavi pri kaki specifični psihoaktivni snovi (npr. tobak, alkohol ali diazepam), ali v širšem okviru farmakološko različnih psihoaktivnih snovi.
.3 Odtegnitveno stanje
Skupina različno povezanih in resnih simptomov, ki se pojavlja pri absolutni ali relativni odtegnitvi psihoaktivne snovi po obdobju trajnega uživanja te snovi. Nastop in potek odtegnitvenega stanja sta časovno omejena in odvisna od vrste psihoaktivne snovi in odmerka, ki je bil uporabljen neposredno pred prenehanjem uživanja droge ali zmanjševanjem njene količine. Odtegnitveno stanje lahko zapletajo krči.
.4 Odtegnitveno stanje z delirijem
Slika, pri kateri odtegnitveno stanje, definirano s skupnim četrtim meslom .3, zapleta delirij, definiran v F05.-. Lahku se pojavijo tudi krči. Če se domneva, da imajo v etiologiji vlogo tudi organski dejavniki, naj se to stanje klasificira z F05.8.

.5 Psihotična motnja
Skupina psihotičnih fenomenov, ki se pojavijo v obdobju uživanja psihoaktivnih snovi ali po njem, a jih ni mogoče razložiti samo na osnovi akutne intoksikacije in niso del samega odtegnitvenega stanja. Motnjo označujejo halucinacije (navadno slušne, vendar često na več kot enem čutnem področju), zaznavna izkrivljenja, blodnje (navadno paranoidne oz. zasledovalne narave), psihomotorične motnje (vzburjenje ali stupor), in čustvena motnja, ki lahko variira od hude prestrašenosti do ekstatičnosti. Zavest je običajno jasna, lahko pa nastopi določena stopnja zamegljenosti zavesti, čeprav ne huda zmedenost.
.6 Amnestični sindrom
Sindrom, ki je povezan z izrazito prizadetostjo svežega in odmaknjenega spomina. Neposredno spominjanje je navadno ohranjeno in sveži spomin je bistveno huje moten kot odmaknjeni. Navadno so očitne motnje občutka za čas in zaporedje dogodkov, prav tako tudi težave pri učenju nove snovi.
Konfabuliranje je lahko izrazito, ni pa vedno prisotno. Druge kognitivne funkcije so navadno relativno dobro ohranjene, amnestični defekti niso v razmerju z drugimi motnjami.
.7 Residualna ali pozno nastopajoča psihotična motnja
Motnja, pri kateri trajajo spremembe kognicije, čustvovanja, osebnosti in vedenja, ki jih povzročajo alkohol ali psihoktivne snovi, še prek obdobja, v katerem domnevno neposredni učinek psihoaktivne snovi še lahko deluje.

Nastajanje motnje naj bi bilo neposredno povezano z rabo psihoaktivne snovi. Primeri, pri katerih se začetni pojav tega stanja pokaže kasneje, kot se epizode te vrste navadno pojavijo, naj se tu klasificirajo le, kadar je povsem jasno, da je mogoče pripisati to stanje residualnemu učinku psihoaktivne snovi.
(Flashbacke)je mogoče ločiti od psihotičnega stanja delno zaradi njihove epizodične narave, često zaradi zelo kratkega trajanja in ker obnavljajo prejšnje izkušnje, povezane z uživanjem alkohola ali psihoaktivnih snovi.
F10.- Duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja alkohola
F11.- Duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja opioidov
F12.- Duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja kanabinoidov
F13.- Duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja sedativov in hipnotikov
F14.- Duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja kokaina
F15.- Duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja drugih stimulansov, vključno kofeina
F16.- Duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja halucinogenov
F17.- Duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja tobaka
F18.- Duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja hlapljivih topil

F19.- Duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja več drog in drugih psihoaktivnih snovi
Ta kategorija naj se uporabi, če gre za dvoje ali več znanih psihoaktivnih snovi, ni pa mogoče ugotoviti, katera snov je odločilnejša za nastanek motenj. Uporabi naj se tudi, če se ne da ugotoviti ali potrditi posamezne ali celo nobene od psihoaktivnih snovi, ki jih je pacient užival, saj mnogi od uživalcev več vrst drog sami često ne vedo podrobnosti o tem, kaj uživajo.

Shizofrenija, shizotipske in blodnjave motnje (F20-F29)
Ta sklop povezuje shizofrenijo kot najpomembnejši člen skupine, shizotipsko motnjo, trajne blodnjave motnje in večjo skupino akutnih in prehodnih psihotičnih motenj. Shizoafektivne motnje so ostale tukaj kljub svoji kontroverzni naravi.
F20.- Shizofrenija
Shizofrenske motnje označujejo na splošno temeljna in značilna izkrivljenja mišljenja in zaznavanja ter čustvovanja, ki je neustrezno ali otopelo. Jasna zavest in intelektualne sposobnosti so navadno ohranjene, čeprav se sčasoma lahko razvijejo določene kognitivne pomanjkljivosti. Najpomembnejši psihopatološki fenomeni vključujejo še fenomen miselnega odmeva, vsiljevanje – vcepljanje misli ali pa odtegovanje misli, pošiljanje misli po radiu, blodnjavo zaznavanje in blodnje nadzorovanja, vplivanja ali oviranja, halucinatorne glasove, ki v tretji osebi opravljajo pacienta, miselne motnje in negativizem. Shizofrenske motnje lahko potekajo kontinuirano ali epizodično s progresivnim ali stabilnim osebnostnim de icitom, lahko pa so to le ena epizoda ali nekaj epizod s popolno ali delno remisijo. Diagnoza shizofrenije naj se ne postavlja, če so prisotni masivni depresivni ali manični simptomi, če ni očitno, da so shizofrenski simptomi predhodnica čustvenih motenj. O shizofreniji naj se ne govori, če sojasni znaki možganske bolezni, v času intoksikacije z drogo ali v odtegnitveni krizi. Če se pojavijo podobne motnje v prisotnosti epilepsije ali drugih možganskih bolezni, naj se uvrstijo pod F06.2, in tiste, ki jih povzročajo psihoaktivne snovi, pod F10-F19 s skupnim četrtim mestom .5.
F20.0 Paranoidna shizofrenija
Paranoidno shizofrenijo obvladujejo relativno stabilne, često paranoidne blodnje, ki jih navadno spremljajo halucinacije, zlasti slušne halucinacije in halucinacije telesnega občutka. Relativno nepomembne so motnje čustvovanja, hotenja in govora ter katatonski simptomi, ali pa jih sploh ni.
F20.1 Hebefrenska shizofrenija
Oblika shizofrenije, pri kateri izstopajo čustvene motnje; blodnje in halucinacije so bežne in fragmentarne, vedenje nezanesljivo in nepredvidljivo, manirizmi pa običajni. Razpoloženje je plitvo in neustrezno, mišljenje je neorganizirano, govor inkoherenten. Bolnik teži v socialno izolacijo. Zaradi hitrega razvoja “negativnih” simptomov, zlasti poplitvenja čustvovanja in opešanja hotenja, je prognoza navadno slaba. Hebefrenija naj bi se običajno diagnosticirala le v adolescenci in pri mladih odraslih.
F20.2 Katatonska shizofrenija
Katatonsko shizofrenijo obvladujejo izrazite psihomotorne motnje, ki se lahko izmenjujejo med skrajnostima – hiperkinetičnostjo na eni in stuporjem na drugi strani ali avtomatsko poslušnostjo in negativizmom. Bolnik lahko dolgo zadržuje vsiljene drže in položaje. Epizode močnega vzburjenja so lahko očitne poteze tega stanja. Katatonski fenomeni se lahko kombinirajo s sanjskimi (oneiroidnimi) stanji z živimi scenskimi halucinacijami.
F20.3 Nediferencirana shizofrenija
F20.4 Postshizofrenska depresija
F20.5 Residualna shizofrenija
Kronična faza v razvoju shizofrenske bolezni,pri kateri je bila opazna jasna progresija od zgodnje do kasnejše faze, ki jo označujejo dolgotrajni,čeprav ne nujno ireverzibilni “negativni” simptomi,npr.psihomotorna upočasnjenost,zmanjšana aktivnost,čustvena otopelost,pasivnost in pomanjkanje iniciativnosti, kvantitativna in vsebinska govorna osiromašelost,borna nebesedna mimična komunikacija s pogledom,glasovno modulacijo in držo,zanemarjenost v zunanjosti in osiromašelost socialne učinkovitosti.
F20.6 Enostavna shizofrenija
Motnja, pri kateri se prikrito, toda progresivno razvijejo čudaštva v vedenju, nesposobnost upoštevanja družbenih zahtev in upadanje splošne storilnosti. Razvijejo se značilne negativne poteze residualne shizofrenije (npr.čustvena otopelost ali opešanje volje), ne da bi pred njimi opazili kake očilne psihotične simptome.
F21 Shizotipska motnja
Motnja, za katero so značilni čudaško vedenje in anomalije mišljenja ter čustvovanja, podobne tem, ki jih je opaziti pri shizofreniji, čeprav pa v nobeni fazi ni opaziti določenih značilnih shizofrenskih odklonov. Med simptome ekscentrično vedenje, težnjo k socialni izolaciji, paranoidne ali bizame ideje, ki pa ne sežejo do pravih blodenj, obsesivno ruminiranje, motnje mišljenja in percepcije, občasne prehodne, navidezno psihotične epizode z živahnimi iluzijami, slušnimi ali drugačnimi halucinacijami in blodnjavimi razmišljanji, ki pa navadno niso izzvani od zunaj. Ni kakega določnega začetka, razvoj in potek sta navadno taka, kot je značilno za osebnostno motenost.
F22 Trajne blodnjave motnje
Vključujejo različne motnje, pri katerih je dolgotrajna blodnja edina ali najbolj očitna klinična posebnost, ki ne morejo biti uvrščene kot organske, shizofrenske ali afektivne. Blodnjave motnje, ki so trajale manj kot nekaj mesecev, naj se vsaj začasno uvrstijo v F23.
F23 Akutne in prehodne psihotične motnje
Heterogena skupina motenj, za katero je značilen akuten nastop psihotičnih simptomov kot so blodnje, halucinacije in perceptualne motnje ter hud razkroj običajnega vedenja. Akutni nastop se definira kot stopnjujoč se razvoj jasno abnormne klinične slike v približno dveh tednih ali manj. Pri teh motnjah ne ugotovimo nobenega organskega vzroka. Često sta prisotni zbeganost in zmedenost, med tem ko osebna, časovna in prostorska dezorientiranost ni stalna ali tako huda, da bi opravičevala diagnozo organsko pogojenega delirija (F05.-). Do popolnega ozdravljenja pride navadno v nekaj mesecih, često že v nekaj tednih ali celo dnevih. Če je motnja dolgotrajnejša, je potrebna sprememba klasifikacije. Ta motnja je lahko povezana, ni pa nujno, z akutnim stresom, ki ga običajno predstavljajo obremenitveni dogodki kak teden ali dva pred začetkom motnje.
F24 Inducirana blodnjava motnja
Blodnjava motnja, pri kateri sta udeležena dva človeka, ali tudi več ljudi, ki so tesno emocionalno povezani. Le eden med njimi ima pravo psihotično motnjo; blodnje se na drugega oz. druge prenašajo z indukcijo in običajno izginejo, kadar prizadeti ljudje niso skupaj.
F25 Shizoafektivne motnje
Epizodične motnje, pri katerih izstopajo tako afektivni kot shizofrenski simptomi, ki pa ne opravičujejo diagnoze, bodisi shizofrenije bodisi depresivnih ali maničnih epizod. Druga stanja, v katerih se afektivni simptomi nacepljajo na prej obstoječo shizofrensko bolezen, ali obstajajo hkrati, ali pa se izmenjujejo z dalj časa trajajočimi blodnjavimi motnjami drugih vrst, se klasificirajo pod F20-F29. Psihotični simptomi, ki niso v skladu z razpoloženjem, ne opravičujejo diagnoze shizoafektivne motnje.

Razpoloženjske (afektivne) motnje (F30 – F 39)
Ta sklop vsebuje motnje, pri katerih je temeljna motnja sprememba afekta ali razpoloženja v depresijo (s pridruženo bojaznijo ali brez nje) ali v privzdignjenost oz. vznesenost. Spremembo razpoloženja spremlja navadno sprememba globalne ravni aktivnosti; večina drugih simptomov je pri spremembi razpoloženja in aktivnosti sekundarnih, ali pa jih je zlahka razumeti v kontekstu omenjenih sprememb. Večina teh motenj se rada ponavlja in začetek posamičnih epizod se lahko navezuje na obremenitvene dogodke ali situacije.

F30 Manična epizoda
Vse podrazdelitve te kategorije naj se uporabljajo le za posamezno epizodo. Hipomanične ali manične epizode pri osebah, ki so imele že prej eno afektivno epizodo (ali pa več takih – depresivnih, hipomaničnih, maničnih ali mešanih), naj se uvrstijo kot bipolarne afektivne motnje (F31.- ).
F30.0 Hipomanija
Motnja, ki jo označuje trajna blaga razpoloženjska vznesenost, povečana energija ter aktivnost in navadno izrazito dobro počutje ter poudarjen občutek telesne in duševne učinkovitosti. Često so prisotne povečana sociabilnost, zgovocnost, prevelika familiarnost, povišana spolna energija in zmanjšana potreba po spanju, vendar ne toliko, da bi resneje zmotile vključevanje v delo ali povzročile socialno odklanjanje osebe. Razdražljivost, domišljavost, neolikano, surovo vedenje lahko zamenjajo bolj običajno evforično sociabilnost. Motenj razpoloženja in vedenja ne spremljajo halucinacije in blodnje.
F30.1 Manija brez psihotičnih simptomov
Privzdignjeno razpoloženje, ki ni v skladu s pacientovimi socialnimi okoliščinami, se lahko giblje od brezskrbne jovialnosti do nekontrolirane vznemirjenosti. Vznesenost spremlja povišana energija, ki se kaže v preveliki aktivnosti, želji po govorjenju in zmanjšani potrebi po spanju. Ni mogoče vzdrževati pozornosti, često je opaziti raztresenost oz. odkrenljivost. Samospoštovanje je često napihnjeno z veličinskimi idejami in prevelikim samozaupanjem. Pomanjkanje normalnih zavor se lahko pokaže v vedenju, ki je brezobzirno, predrzno, okoliščinam neustrezno in mimo običajne narave.
F30.2 Manija s psihotičnimi simptomi .
Poleg klinične slike, opisane v F30.1, so prisotne še blodnje (navadno veličinske) ali halucinacije (navadno glasovi, ki govorijo neposredno pacientu), ali pa je opaziti vzburjenje, pretirano motorično aktivnost in vrvežavost, ki so tako izraziti, da je subjekt nedojemljiv ali nedostopen za običajno komuniciranje.
F31 Bipolarna afektivna motnja
Motnja, za katero je značilno dvoje ali več epizod, pri katerih je pri pacientu izrazito motena raven razpoloženja ter aktivnosti, kar se kaže včasih v privzdignjenem razpoloženju ter povečani energiji in aktivnosti (hipomanija ali manija) in drugič v slabem razpoloženju ter zmanjšani energiji in aktivnosti (depresija). Ponavljanje samih epizod hipomanije ali manije je označeno kot bipolarno (F31.8).

F32 Depresivna epizoda
Pri tipičnih blagih, zmernih ali hudih depresivnih epizodah trpi pacient zaradi poslabšanega razpoloženja, zmanjšane energije in manjše aktivnosti. Zmanjšana je sposobnost za uživanje, zanimanje in koncentracija, splošen znak je tudi izrazita utrujenost že po najmanjšem naporu. Moteno je spanje, apetit oslabljen. Skoraj vedno upadeta samospoštovanje in samozaupanje in celo pri blagi obliki so često prisotne tudi krivdne ideje in razmišljanja o svoji ničvrednosti. Slabo razpoloženje se le malo spreminja iz dneva v dan, ne odziva se na okoliščine, lahko pa ga spremljajo t.i. somatski simptomi, kot je izguba interesov in prijetnih občutij, jutranje prebujanje nekaj ur pred običajnim časom, depresija, ki je najhujša zjutraj, izrazita je psihomotorna upočasnjenost, nemirnost, izguba apetita in telesne teže, pa tudi libida. Glede na število in izrazitost simptomov lahko depresivno epizodo opredelimo kot blago, zmerno ali hudo.
F32.0 Blaga depresivna epizoda
Navadno je prisotnih dvoje ali troje prej naštetih simptomov. Pacient je od tega navadno prizadet, je pa le sposoben nadaljevati z večino aktivnosti.
F32.1 Zmerna depresivna epizoda
Navadno se pojavljajo štirje (ali več) prej našteti simptomi in pacient ima pri opravljanju svojih običajnih dejavnosti velike težave.
F32.2 Huda depresivna epizoda brez psihotičnih simptomov
Epizoda depresije, pri kateri je kar nekaj prej naštetih izrazitih in mučnih simptomov, običajno izguba samospoštovanja in ideje lastne ničvrednosti ter občutje krivde. Pogoste so samomorilne ideje in suicidalna dejanja. Navadno ugotavljamo številne “somatske” simptome.
F32.3 Huda depresivna epizoda s psihotičnimi simptomi
Epizoda depresije, kot je opisana pod F32.2, vendar s halucinacijami, blodnjami, psihomotorno upočasnjenitvijo ali s stuporjem, ki je lahko tako izrazit, da pacient ni sposoben za običajne socialne aktivnosti. Pacient je lahko življenjsko ogrožen zaradi samomora, dehidracije ali sestradanja. Halucinacije in blodnje lahko ustrezajo obstoječemu razpoloženju ali pa ne.
F33 Ponavljajoča se depresivna motnja
Motnja, za katero so značilne ponavljajoče se epizode depresije, kot so opisane pod (F32.-), brez anamneze o neodvisnih epizodah razpoloženjske privzdignjenosti in povečane energije (manija). Lahko pa se pojavljajo kratke epizode blage razpoloženjske privzdignjenosti in pretirane aktivnosti (hipomanije) neposredno po depresivni epizodi, ki jih lahko sproži antidepresivno zdravljenje. Hujše oblike ponavljajoče se depresivne motnje (F33.2 in F33.3) imajo veliko skupnega s prej opisanimi kliničnimi slikami kot so manično-depresivna depresija, melanholija, vitalna depresija in endogena depresija. Prva epizoda se lahko pojavi v katerem koli življenjskem obdobju od otroštva do starosti. Motnje se lahko pojavijo akutno ali prikrito, trajajo pa od nekaj tednov do več mesecev. Čeprav je doživel doslej že več depresivnih epizod, nikdar ni mogoče docela izključiti možnosti, da bo pacient s ponavljajočo se depresivno motnjo doživel manično epizodo. Če se takšna epizoda pripeti, je treba diagnozo spremeniti v bipolarno afektivno motnjo (F31: ).
Vključeno:
    ponavljajoče se epizode:
    depresivne reakcije
    psihogene depresije
    reaktivne depresije
    sezonska (periodična) depresivna motnja
F34 Trajne razpoloženjske (afektivne) motnje
Trajne in navadno valujoče motnje razpoloženja, pri katerih večina od posameznih epizod ni dovolj hudih, da bi jih lahko označili kot hipomanične ali blage depresivne epizode. Ker trajajo mnogo let in včasih večji del pacientovega odraslega življenja, povzročajo precej gorja in nezmožnosti. V nekaterih primerih se ponavljajoče ali posamezne manične ali depresivne epizode lahko nacepijo na trajno afektivno motnjo.
F34.0 Ciklotimija
Trajna nestanovitnost razpoloženja, ki se kaže v številnih obdobjih depresije in blagih obdobjih vznesenosti,od katerih pa nobeno ni dovolj hudo ali dolgo, da bi opravičevalo diagnozo bipolarne afektivne motnje (F31.-) ali ponavljajoče se depresivne motnje (F33: ).Ta motnja se često odkrije pri sorodnikih pacientov z bipolarnimi afektivnimi motnjami. Nekateri pacienti s ciklotimijo lahko sčasoma razvijejo bipolarno afektivno motnjo.
F34.1 Distimija
Kronično slabo razpoloženje, ki traja vsaj nekaj let, pa ni dovolj hudo, ali katerega posamezne epizode niso dovolj dolge, da bi opravičile diagnozo hude,zmerne ali blage ponavljajoče se depresivne motnje (F33.-).

Nevrotske, stresne in somatoforne motnje ( F40 – F 48)
Izključeno:
•    če so povezane z motnjami vedenja v F91.- (F92.8)
F40 Fobične anksiozne motnje
Skupina motenj, pri katerih je bojazen izzvana samo ali predvsem v določenih, dobro definiranih okoliščinah, ki na splošno niso nevarne. Posledica je, da se jim oseba značilno izogiba ali pa jih prenaša z grozo. Pacientova skrb je lahko osredotočena na posamezne simptome, kot so palpitacije ali občutje omedlevanja, in je često še sekundarno povezana z bojaznijo pred smrtjo, izgubo kontrole ali pred norostjo. Ob pričakovanju približevanja fobične situacije navadno sproži prezgodnjo bojazen. Fobična anksioznost in depresija se često pojavljata skupaj. Ali sta potrebni dve diagnozi, fobična bojazen in depresivna epizoda, ali sama ena, se odloča po časovnem poteku obeh stanj in terapevtskih predvidevanjih v času posveta.
F40.0 Agorafobija
Dosti dobro definiran skupek fobij, ki vključuje strah pred zapuščanjem doma, vstopanjem v trgovine, množico in javnimi prostori ali strah pred tem, da sam potuje v vlakih, avtobusih in avionih. Panična stanja so česta poteza trenutnih ali preteklih epizod. Često so kot stranske poteze prisotni tudi depresivni in obsesivni simptomi in socialne fobije. Pogosto je izogibanje fobogenim okoliščinam in nekateri agorafobiki jih doživijo le malo prav zato, ker se jim znajo izogibati.
F40.1 Socialne fobije
Bojazen pred ocenjevanjem drugih ljudi, ki povzroči, da se bolnik izogiba socialnim okoliščinarn. Bolj prodorne socialne fobije so navadno povezane s premajhnim samospošovanjem in bojaznijo pred kritiko. Kažejo se lahko kot duševna stiska z zardevanjem, tremorjem rok, navzeo ali siljenjem k mikciji, pacient pa je včasih prepričan, da je ena od teh sekundarnih manifestacij bojazni primami problem. Simptomi se lanko stopnjujejo do paničnih napadov.
F40.2 Specifične (izolirane) fobije
Fobije, ki se omejujejo na zelo specifične okoliščine, kot npr. na bližino določenih živali, višino, grmenje, temo, letenje, zaprte prostore, uriniranje ali defeciranje v javnih straniščih, uživanje določenih jedi, zobozdravstvo, pogled na kri ali na nesrečo. Čeprav so sprožilne okoliščine neizrazite, lahko sprožijo paniko, kot pri agorafobiji ali socialni fobiji.
F41 Druge anksiozne motnje
Motnje, pri katerih je manifestacija bojazni glavni simptom in se ne omejuje na kako pasebno zunanjo okoliščino. Prisotni so lahko tudi depresivni in obsesivni simptomi in cela posamezni elementi fobične bojazni, če so jasno sekundarni ali manj izraziti.
F41.0 Panična motnja (epizodična paroksizmalna anksioznost)
Bistvena značilnost so ponavljajoči se napadi hude anksioznosti (panike), ki se ne omejujejo na kako posebno okoliščino ali na niz okoliščin in so zato nenapovedljivi. Kot pri drugih anksioznih motnjah vključujejo dominantni simptomi nenaden nastop palpitacij, bolečine v prsih, občutek dušenja, vrtoglavico in občutke nerealnosti (depersonalizacije ali derealizacije). Često se pojavi še dodatni strah pred smrtjo, izgubljanjem kontrole ali norostjo.
Panična motnja – naj ne bi bila glavna diagnoza, če ima pacient depresivno motnjo ob času, ko se napadi začenjajo; v teh okoliščinah so ob depresiji panični napadi verjetno sekundarni.
F41.1 Generalizirana anksiozna motnja
Bojazen, ki je generalizirana in trajna, ne pa omejena na kako posebno zunanjo okoliščino, niti ne nastopa pretežno v kaki posebni okoliščini (je “prosto lebdeča”). Dominantni simptomi so spremenljivi, vendar se bolniki pritožujejo nad nenehno nervoznostjo, tresenjem, mišično napetostjo, potenjem, vrtoglavostjo, omotico, palpitacijami in epigastričnim neugodjem. Često se sliši bojazen, da bo pacient ali pa kdo od bližnjih v kratkem zbolel ali doživel nesrečo.
F41.2 Mešana anksiozna in depresivna motnja
Pri anksioznih in depresivnih simptomih, od katerih ni noben jasno prevladujoč in noben tip simptoma ne prevladuje toliko, da bi opravičeval diagnozo, če bi se upošteval ločeno, naj se uporabi ta kategorija. Če so tako anksiozni kot depresivni simptomi dovolj hudi, da lahko opravičujejo individualne diagnoze, naj se pišeta obe diagnozi in naj se ta kategorija ne uporablja.
F42 Obsesivno-kompulzivna motnja
Bistvena poteza so ponavljajoče se prisilne (obsesivne) misli ali prisilna (kompulzivna) dejanja. Obsesivne misli so ideje, podobe in impulzi, ki se vedno znova pojavljajo v človekovi zavesti v stereotipni obliki. Skoraj vedno so po vsebini mučne in oseba si često – a neuspešno – prizadeva, da bi se jim uprla. Jih pa vendar prepoznava kot svoje misli, čeprav so nehotene in so ji često odvratne. Kompulzivna dejanja ali rituali so stereotipni postopki, ki se kar naprej ponavljajo. Niso pa v svojem bistvu prijetni, niti njihova izpolnitev ne pomeni kakega koristnega dela. Njihova funkcija je preprečiti kak objektivno nezaželen dogodek, često takšen, ki bi škodoval pacientu ali s katerim bi pacient povzročil škodo drugim, česar pa se pacient boji. Navadno prepoznava pacient to vedenje sam kot nesmiselno ali neučinkovito in se mu poskuša upreti. Skoraj vedno je prisoten občutek tesnobe. Če se pacient kompulzivnim dejanjem upre, postane tesnoba hujša.
F43 Reakcija na hud stres in prilagoditvene motnje
Ta kategorija se razlikuje od drugih po tem, da vključuje motnje, ki jih ugotavljamo ne samo na osnovi samih simptomov in glede na potek, temveč tudi glede na prisotnost enega ali drugega dejavnika izmed naslednjih dveh:
izjemno obremenilni življenjski dogodek, ki ustvarja akutno stresno reakcijo, ali pomembna sprememba v življenju osebe, ki vodi do trajnih neugodnih okoliščin, te pa povzročijo motnje v prilagajanju. Čeprav manj hudi psihosocialni stresi (življenjski dogodki – life events ) lahko pospešijo začetek ali prispevajo k manifestaciji zelo široke palete motenj, uvrščenih drugje v tem poglavju, etiološka pomembnost stresa le ni vselej jasna in je vedno mogoče ugotoviti, da je odvisen tudi od individualne, često preobčutljive – idiosinkratične ranljivosti, to pomeni, da življenjski dogodki niso niti nujni niti zadostni za razlago nastajanja in oblike motenj. Nasprotno, motnje, ki so tu zbrane, domnevno vselej nastopajo kot neposredna posledica akutnega hudega stresa ali trajne obremenitve. Stresni dogodki ali trajne neugodne okoliščine so primarni in najpomembnejši vzročni dejavnik, motnja pa naj ne bi nastopila brez njihovega vpliva. Motnje, omenjene v tem odseku, lahko obravnavamo kot neuspele reakcije na hude in dolgotrajne strese glede na to, da zavirajo uspešno obvladovanje situacije in povzročijo probleme v socialnem funkcioniranju.
F43.0 Akutna stresna reakcija
Prehodna motnja, ki se razvije pri osebi brez očitne duševne motenosti, kot odziv na izjemne telesne in duševne obremenitve, trajajo pa navadno nekaj ur ali dni. Za nastanek in izrazitost akutnih stresnih reakcij je pomembna ranljivost posameznika in njegova sposobnost obvladovanja. Simptomi kažejo tipično mešano in spremenljivo podobo in vključujejo začetno stanje (osuplosti ali żbeganosti) z določeno utesnitvijo polja zavesti in zoženjem pozornosti, nesposobnost doumeti zunanje vtise in dezorientiranost. Temu stanju lahko sledi umikanje od danih okoliščin (vse do stanja disociativnega stuporja -F44.2) ali pa vznemirjenost in pretirana aktivnost (reakcija bega ali fuge). Često se pokažejo avtonomni, vegetativni znaki panične anksioznosti (tahikardija, potenje, zardevanje). Simptomi se navadno razvijejo v nekaj minutah po stresnem dražljaju ali dogodku, izginejo pa po dveh ali treh dneh, pogosto v nekaj urah. Možna je delna ali popolna amnezija (F44.0) za epizodo. Če se simptomi nadaljujejo, je treba premisliti o zamenjavi diagnoze.
F43.1 Posttravmatska stresna motnja
Nastopi kot zakasneli in protrahirani odziv na stresni dogodek ali obremenilne okoliščine (kratkega ali dolgega trajanja) izjemno nevarne ali katastrofične narave, kar skoraj vsakogar spravi v hudu stisko. Predisponirajoči dejavniki, kot so osebnostne poteze (npr. kompulzivne ali astenične) ali prejšnja anamneza nevrotske motenosti, lahko znižajo prag za nastop sindroma ali poslabšajo njegov potek, vendar niso niti nujni, niti ne zadostujejo za razvoj tega fenomena. Tipične poteze vključujejo epizode vnovičnega oživljanja travme v obliki vsiljivih spominov (flashback), sanj in nočnih mor, ki se pojavljajo na trajnem ozadju občutka “gluhosti” in emocionalne otopelosti, odtujenosti drugim ljudem, neodzivanja okolici, anhedonije in izogibanja dejavnostim in okoliščinam, ki spominjajo na travmo. Navadno opažamo tudi stanje avtononme prerazdražljivosti in prenapete budnosti, povečano vznemirjenje in nespečnost. Z omenjenimi simptomi in znaki sta navadno povezani tudi tesnoba in depresija, pogosto je tudi razmišljanje o samomoru. Simptomatika se pojavi po travmi z latenco od nekaj tednov do mesecev. Potek je valujoč, vendar je v večini primerov pričakovati ozdravljenje. V majhnem številu primerov lahko ta motnja postane kronična – nekaj let, z možnim prehodom v trajno osebnostno spremenjenost (F62.0).
F43.2 Prilagoditvena motnja
Stanja subjektivne stiske in čustvene motenosti, ki navadno motijo socialno funkcioniranje in učinkovitost, nastopijo v obdobju prilagajanja na pomembno spremembo v življenju ali na obremenjujoče življenjsko doživetje. Stresor je lahko prizadel integriteto člavekove socialne mreže (žalovanje po izgubi, izkušnje ob ločevanju) ali širši sistem družbene podpore in vrednot (migracija, begunski status), ali pa se je pokazal ob večjem razvojnem prehodu oz. krizi (vstop v šolo, starševstvo, neuspeh pri prizadevanjih doseči kak vabljiv osebni cilj, upokojitev). lndividualna predispozicija ali ranljivost imata pomembno vlogo pri tveganju nastanka in izoblikovanja pojavov prilagoditvenih motenj, vendar se le predpostavlja, da se stanje ne bi pojavilo brez stresorja. Pojavna slika variira in vključuje depresivno razpoloženje, tesnobo in zaskrbljenost (ali mešanico obeh), občutek nesposobnosti za izvajanje vsakdanjih opravil. Motnje vedenja so lahko pridružena poteza, zlasti pri mladostnikih. Prevladujoča značilnost je lahko kratka ali daljša depresivna reakcija ali motnja drugačnih čustev in vedenja.
F44 Disociativne [konverzivne] motnje
Običajni pojavi, ki jih srečujemo pri disociativnih ali konverzivnih motnjah, so delna ali popolna izguba normalne integracije med spomini iz preteklosti, zavedanja identičnosti in neposrednih senzacij in nadzora nad telesnimi gibi. Vsi tipi disociativnih motenj težijo k temu, da izginejo po nekaj tednih ali mesecih, zlasti še, če je njihov nastanek povezan s kakim travmatskim življenjskim dogodkom. Bolj kronične motnje, zlasti paralize in anestezije, bi se lahko razvile, če je nastop povezan z nerešljivimi problemi ali medosebnimi težavami. Te motnje so poprej označene kot različni tipi (konverzivne histerije). So pa – domnevamo – po svojem izvoru psihogene in so tesno časovno povezane s travmatskimi dogodki, nerešljivimi in neznosnimi problemi ali s skaljenimi medčloveškimi odnosi. Simptomi često prikazujejo pacientovo predstavo, kako naj bi se telesna bolezen kazala. Zdravniški pregled in preiskave ne odkrijejo kake znane telesne ali nevrološke motnje. Očitno je še, da je izguba funkcije izraz čustvenih konfliktov ali potreb. Simptomi se lahko razvijejo v neposredni povezavi s psihološkim stresom in se često pojavijo nanagloma. Sem lahko uvrstimo le motnje telesnih funkcij, ki so normalno pod nadzorom hotenja, in izgubo čutnih zaznav. Motnje, ki vsebujejo bolečino in druge kompleksne telesne občutke, ki jih posreduje avtonomni živčni sistem, se uvrščajo kot somatizacijska motnja” (F45.0). Vedno je treba pričakovati možnost kasnejšega pojava resnih telesnih ali psihiatričnih motenj.
F45 Somatoformne motnje
Glavna značilnost je pogosto pojavljanje telesnih simptomov skupaj z vztrajnimi zahtevami po zdravniških preiskavah, navzlic večnim negativnim izvidom in zagotavljanju zdravnikov, da simptomi nimajo nobene telesne osnove. Če kake telesne motnje le obstajajo, ne pojasnijo narave in obsega simptomov oziroma stiske in zaskrbljenosti pacienta.

F45.0 Somatizacijska motnja
Glavne značilnosti so multipli, ponavljajoči in često spreminjajoči se telesni simptomi, ki trajajo vsaj dve leti.Večina pacientov ima dolgo in zapleteno anamnezo, tako s primarno kot s specialistično zdravstveno službo, ki sta opravili številne preiskave ali pa eksplorativne operacije, a so vse ostale brez rezultata. Simptomi se lahko nanašajo na kateri koli telesni del ali sistem. Potek motnje je kroničen in valujoč in je često povezan z razdorom v socialnem, medosebnem in družinskem življenju. Kratkotrajne (manj kot dve leti) in manj izrazite simptome te vrste lahko uvrstimo pod nediferencirane somatoformne motnje (F45.1).
F45.1 Nediferencirana somatoformna motnja
Če so somatoformne pritožbe številne, raznolike in dolgotrajne, vendar tipična klinična slika somatizacijske motnje ni popolna, upoštevamo diagnozo nediferencirane somatoformne motnje.

F45.2 Hipohondrična motnja
Bistvena značilnost je trajna preokupacija z možnostjo, da ima prizadeti eno ali več resnih in progresivnih telesnih motenj. Osebe se stalno pritožujejo nad telesnimi boleznimi ali so nenehno preokupirane s svojim telesnim videzom. Normalne ali vsakdanje občutke ali nepomenbne telesne posebnosti često opisujejo kot abnormne in zaskrbljujoče, pozornost paje navadno usmerjena na enega ali dvoje organov ali telesnih sistemov. Često sta prisotni tudi izrazita depresija in bojazen, ki opravičita dodatne diagnoze.
F45.3 Somatoformna avtonomna disfunkcija
Pacient opisuje simptome, kot da izvirajo iz telesne motnje kakega sistema ali organa, ki ga v glavnem ali v celoti nadzoruje avtonomno živčevje, tj. kardiovaskularnega, gastrointestinalnega, respiratornega in urogenitalnega sistema. Simptomi so navadno dvoje vrst, od katerih pa nobena ne kaže na kako telesno motnjo organa ali sistema. Prvič so to pritožbe, ki temeljijo na objektivnih znakih avtonomnega vzburjenja, kot so palpitacije, potenje, zardevanje, tremor in izražanje strahu in zaskrbljenosti glede morebitne telesne motnje. Drugič pa gre za subjektivne pritožbe nespecifične in spremenljive narave, kot so bežne bolečine in senzacije, npr. pečenja, teže, utesnjenosti in občutkov napihnjenosti ali raztegnjenosti, kar pacient pripisuje določenemu organu ali sistemu.
F45.4 Trajna somatoformna bolečinska motnja
Predominantno se pritožujejo nad trajno hudo in zaskrbljujočo bolečino, ki je ni mogoče razložiti s kakim fiziološkim procesom ali telesno motnjo in ki nastopa v povezavi s čustvenim konfliktom ali psihosocialnimi problemi, kar zadostuje za sklep, da so prav to poglavitni vzročni vplivi.Rezultat je navadno očitno povečana opora in pozornost, tako domača kot zdravniška. Bolečine, o kateri se domneva, da je psihogenega izvora in se javlja med depresivnimi motnjami ali shizofrenijo, naj ne bi vključevali v ta okvir.
F48 Druge nevrotske motnje
F48.0 Nevrastenija
0tem, kako se kaže ta motnja,obstajajo pomembne kulturne variante; poznamo dvoje glavnih tipov, ki se precej prekrivata.Pri enem tipu je glavna značilnost povečana utrudljivost pri duševnem naporu,često povezana z upadom delovne storilnosti ter obvladovanja vsakodnevnih dolžnosti. Duševna utrudljivost je opisana kot neprijeten vdor asociacij in spominov, ki človeka odkrenjajo, kot težava pri usmerjanju pozornosti in na splošno neučinkovito razmišljanje.Pri drugem tipu te motnje je poudarjen občutek telesne šibkosti in izčrpanosti že po najmanjšem naporu,spremljanem še z občutki mišičnih bolečin in nesposobnostjo sprostitve.Pri obeh tipih je običajna še vrsta drugih neprijetnih telesnih občutkov, kot vrtoglavost, tenzijski glavoboli in občutek splošne nestabilnosti.Običajna je še zaskrbljenost zaradi upadanja duševnega in telesnega ugodja, razdražljivost, anhedonija in različne manj izrazite stopnje depresije in bojazni. Često je moteno tudi spanje v svojih inicialnih in srednjih fazah, včasih pa izstopa hipersomnija.
F48.1 Sindrom depersonalizacije-derealizacije
Redka motnja, pri kateri se oseba spontano pritožuje, da so njeno duševno funkcioniranje,telo ali okolje tako spremenjeni v svoji kvaliteti, da so neresnični,odmaknjeni ali avtomatizirani. Med različnimi fenomeni sindroma se pacienti pogosto pritožujejo nad izgubo čustvovanja in občutki odtujenosti ali odmaknjenosti od lastnega razmišljanja, svojega telesa ali resničnega sveta. Navzlic dramatični naravi izkušnje se oseba zaveda nerealnosti spremembe. Senzorij je normalen, prav tako tudi sposobnost čustvenega izraza. Depersonalizacijski oziroma derealizacijski simptomi se lahko pojavljajo kot del diagnostično jasnih shizofrenskih, depresivnih, fobičnih ali obsesivno-kompulzivnih motenj. V takšnih primerih naj se diagnoza nanaša na glavno motnjo.

Vedenjski sindromi, povezani s fiziološkimi motnjami in telesnimi dejavniki (F50-F59)
F50 Motnje prehranjevanja
F50.0 Anorexia nervosa
Motnja, za katero je značilna načrtovana izguba teže, ki jo uvaja in vzdržuje pacient. Pojavlja se največkrat pri adolescentnih dekletih in mladih ženskah, vendar tudi pri adolescentnih fantih in otrocih, ki se bližajo puberteti, pa tudi pri starejših ženskah vse do menopavze. Motnja je povezana s specifično psihopatologijo, pri kateri ostaja bojazen pred debelostjo in mlahavostjo telesa kot vsiljiva nadvrednostna ideja, pacienti pa si postavljajo sami svoj nizki prag telesne teže. Opažamo različno izrazito podhcanjenost s sekundarnimi endokrinimi ter metaboličnimi spremembami in motnjami telesne funkcije. Simptomi vključujejo omejeno izbiro diet, pretirano vadbo, provocirano bruhanje in defekacijo ter uporabo sredstev za dušenje apetita in diuretikov.
F50.2 Bulimia nervosa
Sindrom, za katerega so značilna ponavljajoča se obdobja preobjedanja in pretirane skrbi za nadzorovanje telesne teže, kar vodi v svojski vzorec preobjedanja, ki mu sledi bruhanje in uporaba odvajal. Ta motnja ima mnoge psihološke značilnosti skupne z necvozno anoreksijo, vključno pretirano skrb za videz in težo telesa. Ponavljajoče se bruhanje rado izzove motnjo v razmerju telesnih elektrolitov ter druge telesne zaplete. V anamnezi pogostoma, vendar ne vedno, zasledimo podatke o že neki zgodnejši epizodi nervozne anoreksije, interval med to epizodo in sedanjo motnjo obsega od nekaj mesecev do več let.
F50.4 Preobjedanje, povezano z drugimi psihološkimi motnjami
Preobjedanje zaradi stresnih dogodkov, kot je izguba bližnjega, nesreča, rojstvo otroka itd.
F51 Neorganske motnje spanja
V mnogih primerih je motnja spanja eden od simptomov drugačne motnje, bodisi duševne ali telesne. Če je motnja spanja pri določeni osebi neodvisno stanje ali pa preprosto ena od oblik kake druge motnje, ki je uvrščena drugje, bodisi v tem poglavju ali v drugih, jo lahko določimo na osnovi njene klinične prezentacije in njenega poteka, ali tudi glede na terapevtski vidik in glede na prednost v času posveta. Na splošno: če je motnja spanja ena od glavnih pritožb in gledamo nanjo kot na samostojno motnjo, naj se ta koda uporablja skupaj z drugimi ustreznimi diagnozami, ki opisujejo psihopatologijo in patofiziologijo, ki se kaže v danem primeru. Ta kategorija vključuje le tiste motnje spanja, pri katerih so čustveni dejavniki pojmovani kot primarni dejavniki in ki niso opredeljeni kot posledica telesnih motenj, uvrščenih drugje.
F51.0 Neorganska insomnija
Stanje nezadostne količine in/ali kvalitete spanja, ki traja že dalj časa, vključuje pa tudi oteženo zaspanje, vztrajanje v spanju ali pa zgodnje dokončno prebujanje. Nespečnost je običajen simptom mnogih duševnih in telesnih motenj in jo lahko uvrstimo sem kot dodatek k temeljni motnji samo, če obvladuje klinično sliko.
F51.3 Hoja v spanju (somnambulizem)
Stanje spremenjene zavesti, pri katerem so pojavi spanja in budnosti prepleteni. V času epizode somnambulizma vstane človek s postelje, navadno v času prve tretjine nočnega spanja in hodi okoli, pri čemer kaže nizko raven zavesti, reaktivnosti in motorične spretnosti. Ko se prebudi, se navadno dogodka ne spominja.
F51.4 Nočni strahovi (pavor nocturnus)
Nočne epizode hude groze in panike, povezane s kričanjem, nemirom in intenzivnim avtonomnim agiranjem. Oseba sede, vstane, navadno v prvi tretjini nočnega spanja, s paničnim krikom. Često plane k vratom, kot bi poskušala zbežati, čeprav zelo redkokdaj zapusti sobo. Spomin na dogodek – če sploh obstaja – je zelo omejen (navadno na eno ali dve fragmentarni duševni podobi).
F51.5 Nočne more
Sanjske izkušnje,obremenjene z bojaznijo ali kar grozo. Ohranjen je precej podroben spomin na sanje.Sanjska izkušnjaje zelo živa in navadno vključuje teme,v katerih gre za ogroženo preživetje,varnost ali samospoštovanje. Kar pogosto se iste ali podobne grozljive moreče sanjske izkušnje ponavljajo.V času tipične epizode obstaja določena stopnja avtonomnega agiranja, ni pa pomembnega verbalnega reagiranja ali motorične vznemirjenosti. Po prebujenju je človek hitro spet boder in orientiran.
F52 Spolna disfunkcija, ki je ne povzroča organska motnja ali bolezen
F53 Duševne in vedenjske motnje, povezane s poporodnim obdobjem (puerperijem), ki niso uvršcene drugje
Ta kategorija vključuje le duševne motnje, povezane s puerperijem (z začetkom v šestih tednih od poroda), ki ne izpolnjujejo kriterijev za motnje, uvrščene kje drugje v tem poglavju, bodisi ker ni na voljo dovolj informacij, ali pa zato, ker so prisotne posebne dodatne klinične značilnosti, zaradi katerih njihova uvrstitev drugje ne bi bila ustrezna.
F55 Zloraba snovi, ki ne ustvarjajo odvisnosti
Tu bi lahko upoštevali dolgo vrsto zdravil in ljudskih sredstev, posebno pomembne skupine pa so: a) psihotropne snovi, ki ne ustvarjajo odvisnosti, kot npr. antidepresivi, b) odvajala in c) analgetiki, ki jih je mogoče dobiti brez recepta, kot npr. aspirin in paracetamol. Trajno uživanje teh snovi se često povezuje z nepotrebnim obiskovanjem zdravnikov in njihovih sodelavcev, včasih pa to zlorabo spremljajo kvarni telesni učinki teh snovi. Poskusi, da bi odvrnili človeka s prepričevanjem ali prepovedjo od uporabe teh snovi, često naletijo na odpor; za odvajala in analgetike se to utegne dogajati kljub opozorilom, da taka zloraba lahko npr. povzroči okvaro ledvic ali elektrolitske motnje, ne odvrne pa od zlorabe včasih celo to, da so se pri pacientu take organske okvare že razvile. Čeprav je navadno očitno, da pri pacientu obstaja močna motivacija za jemanje snovi, se odvisnost ali abstinenčni simptomi ne razvijejo kot pri psihoaktivnih snoveh, ki so opredeljene v F10-F19.

Motnje osebnosti in vedenja v odrasli dobi (F 60 – F 69)
Ta sklop vključuje raznovrstna stanja in vzorce vedenja, ki so klinično pomembni in bi lahko postali trajni in se pojavljajo kot izraz značilnega življenjskega sloga posameznika ter načina povezovanja z drugimi. Nekatera od teh stanj in vzorcev vedenja se pokažejo že zgodaj v posameznikovem razvoju kot rezultat tako konstitucionalnih dejavnikov kot družbenih izkušenj, medtem ko so druga pridobljena kasneje v življenju. Specifične osebnostne motnje (F60.-), mešane in drugačne osebnostne motnje (F61.-) ter dolgotrajne osebnostne spremembe (F62.-) so globoko zakoreninjene, prav tako dolgotrajni osebnostni vzorci, ki se kažejo kot neupogljivi odzivi na širok obseg osebnostnih in družbenih razmer. Predstavljajo skrajne in značilne odklone od načina, kako povprečni posameznik v dani kulturi zaznava, misli, čuti in zlasti, kako se povezuje z drugimi. Takšni vedenjski vzorci težijo k stalnosti in obsegajo številna področja vedenja in duševnega funkcioniranja. Često, ne pa vedno, so povezani z različnimi stopnjami subjektivne stiske in problemi družbene učinkovitosti.
F60 Specifične osebnostne motnje
To so resne motnje osebnosti in vedenjskih teženj posameznika; ne izhajajo neposredno iz bolezni, poškodbe ali drugačne okvare možganov ali kake drugačne duševne motnje; navadno vključujejo več področij osebnosti; skoraj vselej so povezane z izrazito osebno stisko in razdorom z družbo; navadno se kažejo od otroštva ali adolescence in se nadaljujejo skozi odraslo dobo.
F60.0 Paranoidna osebnostna motnja
Gre za osebnostno motnjo, ki jo označuje pretirana občutljivost za različne zapreke, nespravljivost zaradi žalitev; sumničavost in težnja k izkrivljanju izkušenj zaradi napačnega razlaganja nevtralnih ali prijateljskih dejanj drugih kot sovražna ali prezirljiva; ponavljajoča se neutemeljena sumničenja glede zakončeve ali partnerjeve spolne zvestobe; značilna je tudi borbena in trdovratna zahteva po osebnih pravicah. Često je prisoten pretirano močan občutek samopomembnosti in občutek, da se stvari njega tičejo.
F60.1 Shizoidna osebnostna motnja
Osebnostna motnja, za katero je značilen umik iz čustvenih, socialnih in drugačnih stikov, nagnjenost do fantazije, samotarskih dejavnosti in introspekcija. Sposobnost izražanja čustev in doživljanja ugodja je omejena.
F60.2 Disocialna osebnostna motnja
Osebnostna motnja, za katero je značilno neupoštevanje družbenih obveznosti in popolna nezainteresiranost za čustva drugih. Med vedenjem in veljavnimi družbenimi normami je veliko neskladje. Neugodne izkušnje, vključno s kaznovanjem, vedenja zlahka ne preoblikujejo. Toleranca do neuspehov je nizka, prav tako prag za sprostitev agresivnosti, vključno z nasiljem; obstaja tendenca h grajanju drugih in k verjetnim racionalizacijam vedenja, ki spravlja pacienta v spore z družbo.
F60.3 Čustveno neuravnovešena osebnostna motenost
Osebnostna motnja, za katero je značilna težnja k impulzivnemu reagiranju, ne glede na posledice; razpoloženje je nepredvidljivo in muhasto. Obstaja nagnjenje k izbruhom čustev in nesposobnost nadzorovanja vedenjskih eksplozij. Kaže se tendenca k prepirljivosti in sporom z drugimi, zlasti še, če se impulzivna dejanja onemogočajo ali nadzorujejo. Mogoče je razlikovati dvoje tipov: impulzivni tip, ki ga označuje v glavnem čustvena neuravnovešenost in slabo obvladovanje hotnih vzgibov, in “borderline” tip, za katerega so poleg tega značilne še motnje v samopodobi, smotrih in notranjih preferencah, kronično občutje praznine, intenzivni in nestabilni medosebni odnosi in tendenca k samodestruktivnemu vedenju s samomorilnimi gestami in poskusi.
F60.4 Histrionična osebnostna motnja
Osebnostna motnja, za katero je značilno plitvo in labilno čustvovanje, dramatiziranje, teatralnost, pretirano izražanje čustev, sugestibilnost, egocentričnost, razbrzdanost, pomanjkanje upoštevanja drugih, pretirana ranljivost in nenehno hlepenje po upoštevanju, pozornosti in vzburjenju.
F60.5 Anankastična osebnostna motnja
Osebnostna motnja, za katero so značilna čustva dvoma, težnje po popolnosti, pretirana vestnost, zadrževanje pri podrobnostih in pretirano ukvarjanje z njimi, svojeglavost, opreznost in togost. Javljajo se lahko trdovratne in nezaželene misli ter impulzi, ki pa ne dosežejo stopnje obsesivno-kompulzivne motnje.
F60.6 Bojazljivostna (izmikajoča se) osebnostna motnja
Osebnostna motnja,za katero so značilna občutja napetosti in zaskrbljenosti, negotovosti in manjvrednosti.Obstaja nenehno hrepenenje po tem, da bi bil ljubljen in sprejet, preobčutljivost za odklonitev in kritiko, osiromašelost osebnih stikov in navezanosti, težnja k izogibanju določenim aktivnostim s poudarjanjem možnih nevarnosti ali tveganj v vsakdanjem življenju.
F60.7 Odvisnostna osebnostna motnja
Osebnostna motnja, za katero je značilno popolno zanašanje na druge ljudi pri sprejemanju večjih ali manjših odločitev, velik strah pred tem, da bi jih kdo zapustil, občutje nebogljenosti in nesposobnosti, pasivno podrejanje željam starejših in drugih ter šibek odziv na zahteve vsakdanjega življenja. Kaže se pomanjkanje vitalnosti na intelektualnem in emocionalnem področju. Pogosta je težnja prevaliti odgovornost na druge.
F63 Motnje navad in nagibov
Ta kategorija vključuje določene motnje vedenja, ki jih ni mogoče uvrstiti v druge kategorije. Zanje so značilna ponavljajoča se dejanja, ki nimajo jasne racionalne motivacije, jih ni mogoče nadzorovati in na splošno škodujejo pacientovim lastnim interesom ter interesom drugih ljudi. Pacient opiše, da je njegovo vedenje povezano z nagibi k dejavnosti. Vzrok teh motenj ni razumljiv, skupaj pa so zbrane zaradi številnih opisanih podobnosti, ne pa zato, ker bi jih povezovale kake druge pomembne skupne značilnosti.
F63.0 Patološko hazardiranje
Motnjo označujejo pogoste, ponavljajoče se epizode igranja na srečo, ki obvladujejo pacientovo življenje in škodijo njegovim socialnim, zaposlitvenim, materialnim in družinskim vrednotam ter obveznostim.
F63.1 Patološko požiganje (piromanija)
Motnja, za katero so značilna številna dejanja ali poskusi požigov posestev ali drugih objektov, brez očitnega motiva, in trajna preokupacija s temami, ki se tičejo ognja in gorenja. To vedenje se često povezuje z občutki naraščajoče notranje napetosti pred dejanjem in intenzivnega vzburjenja neposredno po dejanju.
F64 Motnje spolne identitete
F64.0 Transseksualizem
Želja živeti in biti sprejet kot član nasprotnega spola, navadno spremljana z občutkom neugodja zaradi svojih anatomskih spolnih značilnosti ali zaradi neustreznosti le-teh, ter želja po kirurških posegih in hormonskem zdravljenju, da bi svoje telo kolikor le mogoče uskladil s spolom, ki si ga želi.
F64.1 Transvestizem kot dvojna vloga
Nošenje oblek nasprotnega spola kot del človekove eksistence, da bi užival začasno izkušnjo člana nasprotnega spola, vendar brez želje po trajnejši spremembi spola ali kakih kirurških posegih in brez spolnega vzburjenja, ki spremlja preoblačenje v oblačila nasprotnega spola.
F65 Motnje spolne preference
F65.0 Fetišizem
Odvisnost od kakega neživega objekta kot stimulusa za spolno vzburjenje in spolno zadovoljitev. Mnogi fetiši so tako rekoč podaljški človeškega telesa, kot so npr.deli oblačil, nogavice in podobno. Druge običajne primere označuje kak poseben material, kot elastika, plastika ali usnje. Objekti – fetiši so za posameznika različno pomembni.V nekaterih primerih služijo preprosto za stopnjevanje spolnega vzburjenja, ki sicer poteka na običajen način (npr. tako, da si mora partner nadeti kak določeni kos oblačila).

F65.1 Fetišistični transvestizem
Nošenje oblek naspcotnega spola načelno zato, da bi dosegel spolno vzburjenje in da bi ustvacil videz osebe nasprotnega spola.Fetišistični transvestizem se razlikuje od transseksualnega transvestizma po svoji jasni povezanosti s seksualnim vzburjenjem in odločno željo, da oblačilo odloži, potem ko je prišlo do orgazma in se spolno vzburjenje poleže. Lahko nastopa kot predhodna faza pri razvoju transseksualizma.
F65.2 Ekshibicionizem
F65.3 Voajerstvo
F65.4 Pedofilija
F65.5 Sadomazohizem
F66 Psihološke in vedenjske motnje, povezane s spolnim razvojem in naravnanostjo
F66.0 Motnja spolnega zorenja
Pacient trpi zaradi negotovosti glede svoje spolne identitete ali naravnanosti, kar povzroča tesnobo ali depresijo. Najpogosteje se to dogaja pri adolescentih, ki ne vedo, ali so homoseksualni, heteroseksualni ali biseksualni po svoji orientaciji, ali pri osebah, ki po obdobju navidezne stabilne seksualne naravnanosti (često znotraj dolgotrajnega razmerja) ugotovijo, da se njihova seksualna orientacija spreminja.
F66.1 Egodistonična spolna orientacija
0spolni identiteti ali seksualni preferenci (heteroseksualni, homoseksualni, biseksualni ali prepubertetni) ni dvomiti, toda posameznik zaradi pridruženih psiholoških ali vedenjskih motenj želi, da bi bila drugačna in utegne iskati zdravniško obravnavo, da bi jo spremenil.
F66.2 Motnja v spolnem razmerju
Spolna identiteta ali seksualna naravnanost (heteroseksualna, homoseksualna ali biseksualna) sta odgovorni za težave pri oblikovanju ali vzdrževanju razmerja s spolnim partnerjem.

Duševna manj razvitost ( mentalna retardacija) ( F 70 – F 79)
Stanje zaustavljenega ali nepopolnega duševnega razvoja, očitno zlasti kot pomanjkanje veščin, ki se pokažejo v razvojnem obdobju; znanja oziroma spretnosti, ki prispevajo k splošni ravni inteligentnosti, se pravi kognitivnih, govornih, motoričnih in socialnih sposobnosti. Retardacija se lahko pojavlja z drugimi duševnimi ali telesnimi motenostmi, ali pa brez njih.
Stopnje mentalne retardacije se konvencionalno ocenjujejo s standardiziranimi inteligenčnimi testi. Zamenjati jih je mogoče z lestvicami, ki ugotavljajo socialno prilagajanje na dano okolje. Ta merila dajejo približne kazalce stopnje mentalne retardacije. Diagnoza je odvisna tudi od splošne ocene intelektualnega funkcioniranja, ki jo opravi izkušen diagnostik.
Intelektualne sposobnosti in socialna prilagojenost se s časom lahko spreminjajo in se lahko – čeprav skromno – po treningu in rehabilitaciji izboljšajo. Diagnoza naj se postavlja na osnovi aktualne ravni funkcioniranja.
F70 Blaga duševna manjrazvitost
Približni obseg IQje 50 do 69 (pri odraslih; mentalna starost od 9 do manj kot 12 let). Verjetno povzroča določene učne težave v šoli. Mnogi odrasli so sposobni delati in ohraniti dobre socialne odnose in prispevati k družbenemu funkcioniranju.
F71 Zmerna duševna manjrazvitost
Približni obseg IQ od 35 do 49 (pri odraslih; mentalna starost od 6 do manj kot 9 let). Povzroča verjetno izrazit razvojni zaostanek v otroštvu, vendar se lahko večina teh oseb nauči razviti določeno stopnjo neodvisnosti pri samooskrbovanju in doseže temu ustrezno spretnost v komuniciranju in določeno pojmovno znanje. Odrasli potrebujejo različne stopnje pomoči za življenje in delo v skupnosti.
F72 Huda duševna manjrazvitost
Pcibližni obseg IQ od 20 do 34 (pri odraslih; mentalna starost od 3 do manj kot 6 let). Pričakovati je, da bo potrebna trajna pomoč.
F73 Globoka duševna manjrazvitost
IQ izpod 20 (pri odraslih; mentalna starost manj kot 3 leta). Posledica je močno omejena sposobnost samooskrbe, držnosti (kontinence), komuniciranja in mobilnosti.

Motnje duševnega ( psihološkega ) razvoja ( F 80 – F 89)
Za motnje, vključene v ta sklop, je skupno: a) začetek brez izjem v detinstvu ali otroštvu; b) okvara ali zaostanek v razvoju funkcij, ki so tesno povezane z biološkim zorenjem osrednjega živčevja; in c) enakomeren potek brez remisij in recidivov. V večini primerov prizadete funkcije vključujejo govorne sposobnosti, vidno – prostorsko spretnost in motorično koordinacijo. Običajno sta bila zaostanek ali okvara prisotna že tako zgodaj, kolikor je pač mogoče to zanesljivo odkriti, in se potem postopno manjšala z otrokovim odraščanjem, čeprav manjši primanjkljaji omenjenih funkcij često ostajajo še v odrasli dobi.
F80 Specifične razvojne motnje pri govorjenju in jezikovnem izražanju
F81 Specifične razvojne motnje pri šolskih veščinah
F82 Specifična razvojna motnja motoričnih funkcij
F83 Mešane specifične razvojne motnje
F84 Pervazivne razvojne motnje
Skupina motenj, za katere so značilne kvalitativne abnormnosti v vzajemnih socialnih interakcijah in vzorcih komunikacije ter utesnjen, stereotipen, ponavljajoč se repertoar interesov in aktivnosti. Te kvalitativne abnormnosti so vse prežemajoča značilnost posameznikovega funkcioniranja v vseh okoliščinah.
F84.0 Avtizem v otroštvu
Tip pervazivne razvojne motnje, ki jo definira:
a.    prisotnost abnormnega ali motenega vedenja, ki se pokaže pred tretjim letom in
b.    značilen tip abnormnega funkcioniranja na vseh treh področjih psihopatologije: vzajemna socialna interakcija, komuniciranje in utesnjeno, stereotipno, ponavljajoče se ponavljajoča se vedenje. Poleg teh specifičnih diagnostičnih značilnosti je običajna še vrsta drugih nespecifičnih problemov, kot so fobije, motnje spanja in hranjenja, togotni izbruhi in proti sebi usmerjena agresija.
F84.5 Aspergerjev sindrom
Motnja nedoločene nozološke veljave, za katero so značilne enake kvalitativne abnormnosti vzajemne socialne interakcije, kot so značilne za avtizem, poleg tega pa še utesnjen, stereotipen, ponavljajoč se izbor interesov in aktivnosti. Od avtizma se razlikuje predvsem po dejstvu, da ni splošnega zaostanka v govornem izražanju ali kognitivnem razvoju. Motnja je često povezana z izrazito neokretnostjo.Te abnormnosti se zelo rade nadaljujejo še v adolescenco in odraslost.Psihotične epizode se včasih pojavijo v zgodnji odraslosti.

Vedenjske in čustvene motnje, ki se začnejo navadno v otroštvu in adolescenci ( F90 – F 98)
F90 Hiperkinetične motnje
Skupina motenj, za katere so značilni zgodnji nastanek (navadno v prvih petih letih življenja), pomanjkanje vztrajnosti pri dejavnostih, ki zahtevajo kognitivno zavzetost, težnja seliti se od ene aktivnosti do druge, ne da bi katero koli dokončal, skupaj z dezorganizirano slabo usmerjano in pretirano aktivnostjo. Pridružene so lahko še druge abnormnosti. Hiperkinetični otroci so često brezobzirni in impulzivni, nagibajo k nezgodam in se često znajdejo v disciplinskih konfliktih zaradi nepremišljenih kršitev pravil, ne pa iz namernega kljubovanja. Njihovi odnosi z odraslimi so često brez socialnih zavor, manjka jim običajne opreznosti in zadržanosti.Med drugimi otroki niso priljubljeni in lahko postanejo izolirani. Prizadetost kognitivnih funkcij je splošna, pogostejši so specifični zaostanki v motoričnem in govornem razvoju. Sekundarni zapleti vključujejo disocialno vedenje in nizko samospoštovanje.
F91 Motnje vedenja
Motnje, za katere je značilen ponavljajoč se in trajen vzorec disocialnega, agresivnega ali predrznega vedenja. Takšno vedenje lahko velja za hujše kršitve starosti ustreznih družbenih pričakovanj; bile naj bi torej hujše kot običajna otroška objestnost ali adolescentna upornost in naj bi imele značaj trajnega vzorca vedenja (6 mesecev ali dalj). Znaki motenosti vedenja so lahko tudi simptomatični za druge psihiatrične motnje, pri čemer je zaželena ustrezna diagnoza.
Primeri vzorca vedenja, na katerih temelji diagnoza, vključujejo pretirano borbenost in ustrahovanje, krutost do drugih Ijudi ali živali, hudo uničevalno težnjo do lastnine, požigalništvo, krajo, nagnjenje k laganju, “špricanje” šole in pobege od doma, nenavadno pogosto in hudo togoto ter neubogljivost. Katera koli od oblik takega vedenja, če je izrazita, zadostuje za diagnozo, izolirana disocialna dejanja pa ne.
F92 Mešane motnje vedenja in čustvovanja
F93 Čustvene motnje, za katere je značilno, da se začnejo v otroštvu
F94 Motnje socialnega funkcioniranja, za katere je značilno, da se začnejo v otroštvu in adolescenci
F95 Tiki
Neopredeljena duševna motnja ( F 99)
F99 Duševna motnja, ki ni opredeljena drugje
3    NEZMOŽNOST, DUŠEVNE MOTNJE NAD 65 LET, DEMENCA, …

    nezmožnost narašča
16/1000 v šestdesetih
133/1000 v osemdesetih
    v populaciji nad 65 let
5% demenc in se podvoji na 5 let
•    nad 20% v osemdesetih
13,5% depresij
10% fobičnih motenj
4% generalizirane anksiozne motnje

Psihologija staranja

    inteligentnost kot sposobnost
vrh pri 25-ih, vpada normalno od 60-ih dalje
verbalno manj vpada kot neverbalno
    po drugi strani artistična kreativnost doseže vrh pri 50-ih
    psihomotorični reakcijski čas s starostjo narašča
    spominske funkcije vpadajo
    soočanje z
upokojitvijo
več telesnimi boleznimi
izgubami bližnjih in ljudi iz svoje generacije
izgubo sposobnosti živeti samostojno doma!

Kaj nas zanima?

    izgled in vedenje
sposobnost živeti samostojno
vedenje sicer (zamenjava dneva in noči, zmedenost, …)
    govor in mišljenje
    razpoloženje
    halucinacije in blodnje
    zlasti kognitivno funkcioniranje!
    vpogled v lastno stanje

Kognitivno funkcioniranje

orientacija v času, prostoru in osebi
pozornost in koncentracija
spomin
kratkoročni in dolgoročni
verbalni in neverbalni
računanje
branje in pisanje
prepoznavanje in imenovanje stvari, …

Socialni pregled

    navadno s strani socialnega delavca
nivo samostojnosti
    osebna higiena
    kuhanje in prehranjevanje
    čiščenje in nakupovanje
struktura in dinamika družine
podporna mreža
finančno stanje
bivalna situacija

Demenca

    demenca je
globalno nazadovanje možganskih funkcij v času zavestnega stanja, ki napreduje in je nepovratno
    kaže se v nazadovanju
spomina, razmišljanja, orientacije, razumevanja, računanja, sposobnost učenja in odločanja
    spremljajo jo spremembe v
razpoloženju, vedenju in motivaciji
    v začetku (prvi 2 leti)
vpad koncentracije in spomina
depresivnost, tesnobnost, slabše obvladovanje stresa in večja izraženost nekaterih osebnostnih lastnosti
težave v izražanju

    proti koncu
vse možganske funkcije hudo nazadovale
nevrološke motnje
vpad komunikacije
nesposbnost prepoznavanja bližnjih

    obravnava
pomoč bližnjim, za kar je potreben multidisciplinaren tim
vožnja?
specifična terapija, ki upočasnjuje kognitivni vpad
nevroleptična zdravila v primeru
    sumnjičavosti, paranoje
    vedenjskih nepredvidljivosti
    težav s spanjem
antidepresivna zdravila v primeru
    depresije
    tesnobnosti
vedenjska terapija
terapija vsega, kar spremlja demenco in bolezni tega starostnega obdobja, denimo nevarnost delirija

Vrste demenc

Alzheimer
    kontinuirana
    manj vpogleda

vaskularna
    stopničast potek z razpoloženjskimi spremembami in hipertenzijo

frontalne
    mlajši, več težav v vedenju prilaganja družbi
    težave z govorom, bolečine

5    MOTNJE ODVISNOSTI

Sedem značilnosti odvisnosti

1.    Hlepenje
2.    Abstinenca
3.    Toleranca
4.    Kompulzivnost obnašanja
5.    Težava pri obvladovanju odvisnega obnašanja
6.    Zožitev repertoarja obnašanja in zanemarjanje obveznosti
7.    Vztrajanje kljub temu, da se zaveda škodljivosti

Razlika med deliriumom in amnestičnim sindromom

delirium
    vegetativni znaki (tremor, potenje, …)
    vizualne halucinacije in iluzije
    zamegljenost

amnestični sindrom
    dolgotrajno jemanje psihoaktivnih substanc
    amnezija
    konfabulacija

Enote alkohola in meje škodljivosti

enota alkohola
    10 ml
    8 g

meja škodljivosti
    ž … 14/teden
    m … 21/teden

Fetalni alkoholni sindrom

    pretirano pitje alkohola nosečnice

IQ pod 70
srčne napake
nižje postavljena ušesa
odsotnost filtruma
potisnjen nos

0,4/1000 rojstev

Zdravljenje odvisnosti

biološko
    odtegnitvena terapija
    antidepresiv
    …

psihološko
    motivacijske trening
    …

socialno
    AA
    …

Nedovoljene psihotropne substance

    droga je psihoaktivna snov, navadno rastlinskega izvora ali polsintetično ali sintetično pridelana, ki vpliva na spremembo našega počutja, mišljenja in vedenja

    klasifikacija

glede na vrsto odvisnosti
    psihična in fizična
glede na moč učinkovanja
    mehke in trde droge
glede na izvor
    naravna, polsintetična in sintetična
glede na pot vnosa
    injeciranje, kajenje, njuhanje, oralno in rektalno

    najbolj razširjene droge

opijati
    OPIJ
    MORFIJ
    HEROIN

thc … tetra hidro kanabinoli
    HAŠIŠ
    MARIHUANA

ostale
    LSD
    MESKALIN
    PSILOCYBIN
    KOKAIN
    ECSTASY

    simptomi in znaki uživanja

spremembe razpoloženja
spremembe kognitivnih funkcij
spremembe v obnašanju
telesne spremembe

    preventiva in zdravljenje

preventivni programi pomoči
    predavanja
    okrogle mize
    športna srečanja
    umetniške delavnice, …

programi zdravljenja
    oddelek za detoksikacijo (Psihiatrična klinika Ljubljana)
    centri za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti
    posvetovalnice in nevladne organizacije (Svit, Up, …)
    komune ( Lautari, Don Pierino, …)

    posledice

telesne
    abstinenčna kriza
    upadanje imunskega odziva
    hepatitis B in C, AIDS
    predoziranje
    ciroza, …
duševne
    depresije
    samomori
    psihoza, …
družbene
    kriminal
    nesreče pri delu in v prometu
    večja poraba zdravstvenega in socialnega denarja, …

Sindrom odvisnosti od alkohola

v Sloveniji je med 75-150.000 odvisnih od alkohola
v Sloveniji popijemo največ čistega alkohola v obliki
    vina (54%)
    piva (37%) in
    žganih pijač (9%)
11,3 litra čistega alkohola na prebivalca starejšega od 14 let
umrljivost zaradi alkoholu neposredno pripisljivih vzrokov na 100.000 prebivalcev je 547 ljudi
poraba alkohola med prebivalci starimi 18 let in več
    5% abstinentov
    48% rednih pivcev
    13% tistih, ki pijejo vsak dan

Pot proti odvisnosti od alkohola

abstinent – ne pije alkohola
preudarni pivec – lahko sam določi čas in kraj pitja, ter količino in vrsto alkoholne pijače
pretirani pivec – alkohol zlorablja
ljudje odvisni od alkohola – imajo močno oslabljeno kontrolo nad količino zaužitih alkoholnih pijač – pijejo vsak dan
ljudje globoko odvisni od alkohola – pri njih gre za stanje, ko je odvisnost človeka že globoko prizadela

Znaki bolezni

toleranca
abstinenčni znaki
uživanje alkoholnih pijač v večjih količinah in dlje časa
neuspeli poskusi prenehanja pitja
bolnik porabi veliko časa da pride do alkohola, ga pije in da potem prihaja k sebi
opuščanje delovne in družabne aktivnosti
nadaljevanje pitja alkohola kljub prisotnim telesnim okvaram

Razvoj tolerance

količina alkoholnih pijač, ki jih posameznik prenese, se sprva veča
prilagoditev telesa na stalno prisotnost alkohola v krvi
    večja aktivnost razgradnega sistema za alkohol v jetrih
    omejitev pomirjevalnega vpliva alkohola na možgane
    prilagoditev bolnikovega vedenja na stanje opitosti
sledi padec tolerance
    popuščanje jetrne funkcije
    nivo alkohola v krvi bistveno počasneje pada

Delirij

nastopi v prvih 72 urah, lahko tudi pozneje
prvi dve fazi → predelirantno stanje

prva faza se začne s pojavom abstinenčnih znakov, ki se postopno poglabljajo
    utrujenost, nemir
    labilno razpoloženje
    slabo spanje, neugodne sanje

druga faza
    zmanjšana koncentracija in pozornost
    razdražljivost, agresivnost
    anksioznost, potenje
    glavobol

tretja faza
    izguba časovne in krajevne orientacije
    prividi, prisluhi
    nemir, tresenje celega telesa
    povišana telesna temperatura
    povišan krvni pritisk
    potenje
    odpoved delovanja ledvic
    okvara možganov

prepoznavanje in zdravljenje je bistvenega pomena

Zdravljenje odvisnosti

odvisnika motivirati za čim večjo osebno odgovornost za zdravljenje
več faz zdravljenja glede na bolnikov odnos do odvisnosti
    ne razmišlja o spremembi, zavrača pomoč
    resno razmišlja o spremembi, dostopen za motiviranje za zdravljenje → odločitev za zdravljenje ali vrnitev v prvo fazo
    faza vzdrževanja abstinence
le petini odvisnikov uspe že prvič preiti skozi vse faze do končnega vzdrževanja abstinence
vključitev družinskih članov v proces zdravljenja

Psihofarmakoterapija

    zdravljenje z zdravili, ki imajo vpliv na bolnikovo psihično počutje
    zdravljenje odtegnitvenih znakov
    vzdrževanje treznosti s kombinacijo: zdravil, psihoterapevtske obravnave
    zdravljenje pridruženih psihičnih motenj: depresija, bojazen in strah, osebnostne motnje

Posledice

    okvare telesnega zdravja
vnetje želodčne sluznice, želodčno razjeda
jetrna bolezen
kardiopatije, …
    psihične motnje povezane s pitjem alkoholnih pijač
depresija
tesnobnost
samomorilnost
spominske motnje
    kratkotrajna, dolgotrajna ali stalna spominska motnja, alkoholna demenca
    družbene posledice
v družini
na delavnem mestu
v prometu

Alkohol in samomor

    pri 25-55% samomorov prisotna zloraba psihoaktivnih snovi  (Hawton in van Heeringen, 2000)
    akutna in kronična prekomerna raba alkohola sta pomembna dejavnika tveganja za samomorilno vedenje v Sloveniji
    z alkoholom povezane duševne motnje v slovenskih občinah najboljši napovedni dejavnik regionalnih razlik v obremenjenosti s samomorom (Marušič, 1999)
    posredni in neposredni dejavniki tveganja za samomor
    Alkohol povečuje tveganje za samomor preko povečevanja:
psihološkega distresa
agresivnosti in impulzivnosti
zniževanja sposobnosti oblikovanja strategij soočanja s situacijo (Hufford, 2001)

Razširjenost pitja alkohola v Sloveniji

    Poraba alkohola na prebivalca v Slo med najvišjimi v Evropi. (v EU poraba največja;  cca. 11 litrov čistega alkohola na osebo)
    V povprečju vsak državljan Slovenije, starejši od 15 let, v enem letu popije: 103 litre piva, 41,5 litrov vina in 1 liter žganih pijač.
    Do svojega 10. leta več kot polovica otrok že poskusi alkohol. Skoraj polovica osmošolcev je že bila pijana.
    34.3% 15-letnikov poroča o tedenskem pitju alkohola. (HBSC 2001/2002; N=1069; 2001, 2002); (41,5 dečkov, 26.4 deklic)
    Pri otrocih, ki pričnejo piti alkohol pred 15. letom starosti se 4 krat pogosteje razvije odvisnost od alkohola kot pri osebah, ki so pričele piti po 20 letu starosti.
    Po nekaterih ocenah je v Sloveniji od alkohola odvisnih 75.000 do 150.000 oseb.
(Čebašek Travnik, 1999; Kolšek, 2004; WHO Global Status Report on Alcohol, 2004; Andreson in Baumberg, 2006)

FAS- fetalni alkoholni sindrom
    pretirano pitje alkohola nosečnice
IQ pod 70
srčne napake
nižje postavljena ušesa
odsotnost filtruma
potisnjen nos
    0,4/1000 rojstev

Simptomi in znaki uživanja alkohola
    spremembe razpoloženja
    spremembe kognitivnih funkcij
    spremembe v obnašanju
    telesne spremembe

Kaj je simptom in kaj znak?

Terminologija
    Prekomerno pitje?
    Lažji in težji socialni pivci
    Tvegano pitje                           meje manj tveganega pitja
    Škodljiva raba alkohola           MERSKA ENOTA??
    Kako ugotavljamo?
     Presejalni testi- kulturno neobremenjeni?

    Sindrom odvisnosti od alkohola
    Binge drinking”:  5 ali več enot alkohola ob eni priložnosti v zadnjih 30 dneh

DETERMINANTE ZDRAVJA

INDIKATORJI/KAZALCI ZDRAVJA
“Harm” indikatorji – ti dejansko povedo kolikšen je škodljiv učinek alkohola

Kazalci škodljive rabe alkohola

    Kazalci zdravstvenega stanja prebivalcev
Obolevnost (hospitalizacije, ambulantna zdravljenja, absentizem)
Umrljivost (zaradi alkoholu neposredno pripisljivih vzrokov, duševne in  vedenjske motnje zaradi uživanja alkohola, prezgodnja umrljivost)
    Socialni kazalci
Uporabniki centrov za socialno delo
Prometne nezgode, CPP (npr. alkotesti)
Zaprte osebe v zavodih za prestajanje kazni in na prestajanju vzgojnega ukrepa oddaje mladoletnika v prevzgojni dom

Umrljivost zaradi vzrokov, ki jih neposredno pripisujemo alkoholu (Slovenija, 2003)

    Približno tri odstotke vseh smrti na svetu (Svetovna zdravstvena organizacija, 2004)
    Zaradi vzrokov, ki jih neposredno pripisujemo alkoholu, je umrlo 608 oseb (bolezen jeter najpogostejši vzrok smrti)

Prezgodnja umrljivost (Slovenija, 2003)

    Prezgodaj, pred starostjo 65 let, je umrlo 397 oseb in v povprečju izgubilo 12,7 let potencialnega življenja (YPLL- Years of Potential Lile Lost)

MEDNARODNA KLASIFIKACIJA BOLEZNI: 10.revizija (MKB-10)

F00-F99 Duševne in vedenjske motnje

F10-F19 Duševne in vedenjske motnje zaradi uporabe psihoaktivnih snovi

F1X.Y
F1(psihoaktivna snov).(klinično stanje)
X … psihoaktivna snov
Y … klinično stanje

F 10.0 akutna zastrupitev z alkoholom
    stanje, ki sledi zaužitju alkohola. Kaže se v: motnjah zavesti, prepoznavanja, zaznavanja, čustvovanja ali vedenja.

F 10.1 škodljiva raba alkohola/škodljivo uživanje
    vzorec rabe alkohola, ki povzroča okvare zdravja. Poškodba je lahko telesna ali duševna.

F 10.2 sindrom odvisnosti od alkohola
    SOA = skupina vedenjskih, kognitivnih in fizioloških fenomenov, ki se razvijejo po ponavljajočem se prekomernem uživanju alkohola

Razlika med deliriumom in amnestičnim sindromom

    Delirium- nastopi v 72 urah po odtegnitvi snovi
vegetativni znaki (tremor, potenje, …)
vizualne halucinacije in iluzije
zamegljenost

    Amnestični sindrom
dolgotrajno jemanje psihoaktivnih substanc
amnezija
konfabulacija

Telesna in duševna odvisnost?
    TELESNA ODVISNOST, fiziološko stanje prilagoditve na rabo določene psihoaktivne snovi. Odtegnitev te snovi povzroči odtegnitveno (abstinenčno) stanje, ki ga delno ali v celoti odpravi ponovno zaužitje enake ali podobne snovi
    DUŠEVNA ODVISNOST, subjektivni občutek potrebe po psihoaktivni snovi, s katero se doseže določeni pričakovani občutek oziroma se zmanjšajo znaki odtegnitvene krize
    Sodobnejši pogledi ne postavljajo ločnice med telesno in duševno odvisnostjo

Ocena pogostosti sindroma odvisnosti

Kdaj govorimo o oceni?
Kadar v določenem okolju ni načrtovanega zbiranja podatkov o uživanju alkoholnih pijač.

Oceno določamo na osnovi:
registrirane porabe čistega alkohola na prebivalca,
števila hospitalizacij zaradi težav, povezanih z rabo alkohola in
kazalcev umrljivost zaradi alkoholne ciroze jeter.

Posledice škodljive rabe alkohola

TELESNE
vnetje želodčne sluznice, želodčno razjeda
bolezni jeter in prebavil
motnje strjevanja krvi…

DUŠEVNE, PSIHOLOŠKE
depresija
samomorilnost
motnje spomina
kratkotrajna
dolgotrajna ali
stalna spominska motnja, alkoholna demenca

DRUŽBENE
družinsko in širše socialno omrežje
na delovnem mestu
v prometu
ekonomske

Zdravljenje odvisnosti
CELOSTNO ZDRAVLJENJE
    biološko
odtegnitvena terapija
antidepresiv

    psihološko
motivacijski trening
cbt, družinska terapija, transakcijska analiza

    socialno
AA

Drinking patterns

posamezniki ali skupine

DP

kontekst                  vedenja

    raznolikost drinking patterns zahteva usmerjene/prilagojene odzive (preventivne, kurativne)

6    SHIZOFRENIJA

    V zgodovini medicine, so se mnogi veliki psihiatri prizadevali k razumevanju koncepta shizofrenija. To so Emil Kraepelin, Eugen Bleuler in Kurt Schneider:

Emil Kraepelin (1856-1926) je razločil in definiral dve glavne skupine psihoz: prvo je poimenoval »DEMENTIA PRAECOX« in drugo »MANIČNO-DEPRESIVNA« psihoza
»Dementia praecox« so kasneje preimenovali v »skupino shizofrenija« naziv shizofrenija je v psihiatrijo uvedel Eugen Bleuler(1857-1939): grški besedi SCHIZO= delim in FREN= razum, duša
Kurt Schneider, tretji evropski psihiater kateri se je ukvarjal z konceptom shizofrenija. Simptome je delil na simptome prve in druge vrste. Simptomi prve vrste so specifični za shizofrenijo. Še danes veljajo ti  simptomi za vodilne znake shizofrenije.

KLASIFIKACIJA
    Paranoidna shizofrenija- ima poleg katatonije ugodnejšo prognozo kot druge oblike in se tudi dobro odziva na zdravljenje V klinični sliki prevladuje bol ali manj stabilna paranoidna in halucinatorna simptomatika s tipično shizofrensko blodnjavostjo, pa tudi drugo blodnjavo simptomatiko in z značilnimi shizofrenskimi slušnimi halucinacijami. Potek bolezni je lahko epizodičen ali kroničen. Začetek je običajno kasnejši kot pri ostalih tipih, to je po 30 letu starosti.
    Enostavna shizofrenija- je najbolj sporna oblika shizofrenije. Pri tej obliki shizofrenije se polagoma, ponavadi več let, razvijajo tipični znaki rezidualne shizofrenije, ne da bi pred njimi opazili kakšno pomembnejšo psihotično simptomatiko.
    Hebefrenska shizofrenija- ima značilen zgodnejši začetek bolezni, lahko že med 15 in 25 letom. Začetek je pogosto prikrit in neznačilen, pogosto daje videz adolescentne krize. Klinična slika kaže formalne motnje mišljenja, značilne motnje v čustveni in vedenjski sferi (največkrat v smislu infantilnega, nespametnega vedenja). Ta oblika shizofrenije je terapevtsko težje obvladljiva.
    Katatonska shizofrenija – Dominantna simptomatika so lahko psihomotorične motnje, ki se lahko izmenjujejo med hiperkinezijo in stuporjem, pojavljajo se tudi dodatni shizofrenski simptomi, ki niso v ospredju klinične slike in jih ugotavljamo retrogradno.
    Nediferencirana shizofrenija- V ta tip shizofrenije, ki jo lahko imenujemo tudi atipično spadajo oblike bolezni, ki sicer ustrezajo splošnim kriterijem za shizofrenijo, ne pa docela merilo za ta ali oni podtip. Sem spadajo tudi klinične slike, ki ustrezajo kriterijem za več shizofrenskih podtipov.
    Postshizofrenska depresija- O njej govorimo takrat, ko se pojavi depresivna epizoda kot ostanek po shizofreniji, ki jo je bolnik prebolel po zadnjih dvanajstih mesecih in so po njej ostali še nekateri pozitivni ali negativni znaki shizofrenije, ki pa niso več v ospredju simptomatike.
    Rezidualna shizofrenija- je kronično stanje, ki se razvije po eni ali več tipičnih epizodah, potem pa se aktivni simptomi bolezni umaknejo ali zelo izgubijo ostrino. Ostaja pa predvsem negativna simptomatika v smislu upočasnjenosti, manjše dejavnosti in pasivnosti. Bolniki so miselno osiromašeni, opuščajo stike z okoljem in higienske navade.

SIMPTOMI

MOTNJE MIŠLJENJA
    Formalne motnje mišljenja
Miselna zapora:  je pojav ko se pri bolniku, ki je pri polni zavesti, miselni tok nenadoma zaustavi in je misel oziroma govorico sposoben nadaljevati šele po določenem času.
Neodločnost- ambivalenca: razumemo kot posledico tega, da je bolnikovo mišljenje prepojeno z različnimi podatki, ki jih v običajnem procesu razmišljanja lahko izločimo.
Miselna disociiranost: gre za motnje v oblikovanju asociacij.
    Paralogizmi: bolnik daje neki besedi nov pomen
    Neologizmi: izmišljuje si nove besede, ki jih samo on razume

    Vsebinske motnje mišljenja
Blodnje: so zmotna prepričanja zaradi preobčutljivega zaznavanja.
    Nanašalne blodnje: bolnik je prepričan, da so dogajanja v njegovi okolici povezana z njim.
    Preganjalne blodnje: so tiste, pri katerih se bolnik počuti zasledovanega, preganjenega ali opazovanega.
    Veličinske blodnje: bolniku se zdi da ima posebno moč in sposobnosti.

MOTNJE ZAZNAVANJA
    Preobčutljivost: pomeni skrajno izostrenost čutov, večjo občutljivost  za dražljaje in tudi izostren pogled na sogovornika.
    Iluzije: so motnje zaznavanja, ki se opirajo na resnične zaznave, vendar je njihovo dojemanje izkrivljeno.
    Halucinacije: zmotne zaznave brez resničnih dražljajev. Pri shizofreniji srečujemo vse vrste halucinacij, posebno pogoste so pa slušne in telesne.
Slušne halucinacije: značilni so »glasovi«, ki so dvogovorni, pogovarjajo se o bolniku v tretji osebi ter komentirajo njegova dejanja, pri katerih gre za ozvočenje lastnih misli.
Halucinacije telesnih občutkov: bolniki doživljajo najrazličnejše občutke ki jih označujejo npr. kot žarčenje, elektriziranje, mučenje, dotikanje, spolne občutke, občutke raznih sprememb na okončinah, …
Optične halucinacije: te redkeje srečujemo pri shizofreniji. Te največkrat nastopajo v začetku bolezni in ob psihotičnih ponovitvah.
Halucinacije vonja in okusa

MOTNJE ČUSTVOVANJA
    Depresivna in evforična stanja: depresija je lahko samo del bolezni, to so kratkotrajna stanja, ki pa ne delujejo tako pristno, kot enaka stanja pri bipolarni motnji.
    Čustvena otopelost: apatija: to je majhna amplituda čustvenih reakcij.
    Čustvena ambivalenca: to pomeni istočasno prisotnost nasprotnih si čustev.

MOTNJA HOTENJA
    Brezvoljnost: blažje oblike brezvoljnosti so: umik in počasnost, če pa te napredujejo se pa kaže kot motnje socialne dejavnosti (bolnik ne sodeluje pri vsakodnevnih dejavnostih, gospodinjstvu, osebni higieni in načrtovanju).
    Avtizem: to je stanje bega iz resničnosti, bega v lasten notranji svet, svet blodenj in halucinacij. Bolj realen je notranji kot zunanji svet.

KATATONSKI ZNAKI

    Psihomotorične hipokinezije
Stupor: je stanje skrajne motorične zavrtosti.
Voščena upogljivost- katalepsija: je pojav, da se bolnik ne giblje, možno pa je, da kdo drug oblikuje njegove ude ali telo v poljubne položaje in bolnik lahko v njih dolgo vztraja.
Aktivni negativizem: pojav, ko izpolni prav nasprotno od tistega, kar od njega želimo.
Pasivni negativizem: bolnik ne izpolnjuje navodil, prošenj ali ukazov.

    Psihomotorične hiperkinezije
Psihomotorična vzburjenost: bolnik je vznemirjen, izvaja množico brezciljanih gibov, pogosto vpije, krili okli sebe, ruši ovire, se zvija, …
Ehopraksija: bolnik avtomatsko posnema kretnje.
Eholalija: bolnik posnema govorico.

ZAČETEK ZDRAVLJENJA

    Zdravljenje se pri nas največkrat začne s sprejemom v psihiatrično bolnišnico.
    V začetni fazi zdravljenja, zdravimo predvsem z zdravili. V bolnišnici najlažje in najhitreje uvajamo antipsihotična zdravila, preverjamo njihove učinkovitosti in stranske učinke. Vznemirjen, napet pacient takoj po sprejemu dobi največkrat antipsihotike in pomirjevala.

CILJI ZDRAVLJENJA

    Pravilno zastavljena terapija skuša čimbolj reducirati psihotične manifestacije, potem pa bolniku omogočiti čimbolj harmonično bivanje v njegovem naravnem okolju. Pomagati mu je treba, da se bo ob tem okolju uspešno prilagajal kljub svoji občasni ali trajni drugačnosti in da bo uspešno premagoval številne neizbežne frustracije. Cilj terapije pa je tudi ta, da bodo takšnega bolnika sprejemali z razumevanjem in naklonjenostjo tudi njegova družina in drugi ljudje.
SOCIOTERAPIJA SHIZOFRENIJE

    Tudi socioterapija je stalna in integralna metoda pri obravnavanju bolnikov s shizofrenijo. Začne se že na psihiatričnem oddelku, v terapevtski skupnosti, pri skupinski psihoterapiji ter pri okupacijski in rekreacijski terapiji. Cilj socioterapevtskih metod je resocializacija in rehabilitacija bolnika.
PROGNOZA SHIZOFRENIJE

    zelo različna
eni à povsem pozdravijo
drugi à ponavljajoče epizode
tretji à težak potek (prisotni simptomi, huda opešanja v življenju)

    potek shizofrenije in njej izid se s časom spreminjata

FAKTORJI DOBRE  IN SLABE PROGNOZE

Faktorji dobre:
    pozni začetek
    očitni sprožilni faktorji
    akutni začetek
    dobra socialna, spolna in delovna anamneza
    simptomi razpoloženjskih (afektivnih) motenj (še posebno depresivne motnje)
    poročeni

Faktorji slabe:
    zgodnji začetek
    ni sprožilnih faktorjev
    zahrbtni začetek
    slaba socialna, spolna in delovna anamneza
    odmaknjeno, avtistično vedenje
    samski, ločeni ali ovdoveli
    porodna travma

7    DEPRESIJA

Depresivna motnja

    klinično več kot 2 tedna prisotni:
biološki simptomi: motnje spanja, apetita, spolne funkcije, energije, volje, …
in/ali
psihološki simptomi: negativne misli glede
    preteklosti (izrazitejši občutki krivde)
    sedanjosti (izrazitejši občutki manjvrednosti)
    prihodnosti (izrazitejša brezciljnost)
in/ali
socialni umik
    je telesna motnja, sicer bi je ne bilo
    diagnostično zanesljive in veljavne lestvice

Bio-psiho-socio simptomi in znaki

    biološki
dnevno spreminjanje razpoloženja
motnje spanja, apetita in želje po spolnosti
izguba volje in motivacije
pomanjkanje energije in utrujenost
nezmožnost uživanja; vpad entuziazma
    psihološki
potrtost in tesnoba
občutek notranje praznine
občutek krivde, manjvrednosti in obup
znižana toleranca, impulzivnost in agresivnost
motnje koncentracije in spomina
    družbeni
izguba zanimanja za druge ljudi
zmanjšana učinkovitost pri delu.

Kako jo zdravstvenik prepozna?
    pervazivnost:
VEDENJE: psihomotorna retardacija ali agitacija, utrujenost, pomanjkanje energije
ČUSTVA: vpad razpoloženja (ali čustvene otopelosti) in anhedonija
BIOLOŠKE POTREBE: motnje spanja, apetita (telesne mase) in libida
KOGNITIVNE FUNKCIJE: motnje koncentracije in spomina (psevdodemenca)
PSIHOLOŠKI PROCESI: negativne misli (občutek krivde, pesimizem, obup), neodločenost
    patognomonično:
dnevno variranje (slabše zjutraj) in
jutranja nespečnost!
    časovni: vsaj dva tedna

Dejavniki depresije

    genetska in okoljska nagnjenost
dolgotrajnejše obremenitve
    finančne težave
    brezposelnost
    telesna obolenja
    bolezni bližnjih, za katere skrbimo, …
težave v medosebnih odnosih
    odsotnost zaupne osebe
    konfliktni odnosi
    pretirano intenzivni odnosi, …

    življenjski dogodki
prilaganja ali izgube
    rojstvo ali smrt
    poroka ali ločitev
    selitev ali menjava službe
    upokojitev, …

Bolnik:
    slabše sodelovanje kot sicer
stigma
    od Hipokratove melanholije
    bolnik ni obiskan
    po vrnitvi ni pričakan

nerazumevanja ozadja
    depresivnost nasproti depresiji
    samo vsak tretji poišče pomoč znotraj zdravstva
    osebe z depresijo so trikrat manj vztrajne s predpisano terapijo kot osebe brez depresije (DiMatteo et al 2000)
    41% preneha jemati antidepresiv po dveh in 68% po štirih tednih (Johnson)

Zdravstvo:
    slabše opazovanje kot sicer
predstavljajmo si 100 oseb z depresijo
    zaradi neiskanje pomoči (od 100 na 30)
    depresija je pogosto spregledana kot klinična diagnoza (od 30 na 15)
    depresijo se rado obravnava kot normalen odgovor na starost in telesne izgube (denimo koronarno bolezen) (od 15 na 7)
    depresijo se napačno zdravi (od 7 na 3)
    osebe z depresijo so trikrat manj vztrajne kot druge z terapijo (od 3 na 2)
    osebe na vztrajajo z zdravili tudi po izboljšanju, da bi tako preprečevali relaps (od 2 na 1)
učinkovitost ni problem
    60-80% že s prvim antidepresivom

Vrzeli zdravljenja

    so deleži vseh, ki bi potrebovali zdravljenje, a ga niso deležni
    kohn et al 2004
depresija
    45%
generalizirana anksiozna motnja
    62,3%

Somatizacija pri depresiji

Somatizacijska motnja
    ustun & sartorius, 1995 za WHO
prevalenca duševnih motenj med osebami, ki obiskujejo zdravnika v primarnem zdravstvu
    24%
osebe z duševno motnjo se navadno predstavijo s somatskimi simptomi
    69%

Komorbidna depresija
    depresivne motnje so pogostejše med ljudmi s telesnimi boleznimi (rodin & voshart, 1986)
poškodbe možganov        22-50%
rak            18-39%
parkinson            10-37%
diabetes            9-27%
MI            15-19%
revmatoidni  artritis        13%
    do 1/3 hospitaliziranih bolnikov (rodin & voshart,1986)
    pri hospitaliziranih je depresija pogostejša kot pri ambulantnih
    bolniki s telesnimi boleznimi in depresijo funkcionirajo slabše in imajo višjo stopnjo umrljivosti ter zbolevnosti v primerjavi z bolniki s podobnimi boleznimi brez depresije (wulsin et al, 1999)

DEPRESIJA
NASTANEK
POTEK                            kroničnih bolezni
IZID
    depresivna simptomatika cca.  DVAKRAT POGOSTEJŠA

    komorbidna depresija je spregledana in slabo zdravljena
kljub visoki prevalenci / zdravniki sklepajo:
    telesna bolezen je vzrok depresije
    telesna bolezen je kontraindikacija zdravljenja z antidepresivi
osebe s telesno motnjo in depresijo v večji meri koristijo vire zdravstvene oskrbe kot osebe z isto boleznijo brez depresije, tako v primeru prepoznavanja kot zdravljenja
    npr. pogostost bolnikovih obiskov v ambulanti boljše napovemo na osnovi bolnikove stopnje depresivnosti kot na podlagi telesne motnje
    somatizacija
številne stiske, ki nakazujejo na somatske motnje brez prisotnosti somatskih poslabšanj, ki bi jih lahko povzročile
najpogosteje
    gastrointestinalne težave
    bolečine
lahko le način, s katerim bolnik posreduje težave
v bolj napredovanih fazah je bolnik nezmožen sprejeti psihološke osnove svojega obolenja

Somatizacijska motnja
    multipli, ponavljajoči in često spreminjajoči se telesni simptomi
    trajajo vsaj 2 leti
    zanje ne najdemo adekvatne organske razlage
    se nanašajo na katerikoli telesni del ali sistem
    zavračanje nasvetov in razlag zdravstvenega osebja, o tem, da organskega razloga za simptome ni
    okrnjenost socialnega in družinskega delovanja, ki se pojavi kot posledica narave simptomov
    ne simuliranje!

Med somatizacijo in hipohondrijo

Hipohondrična motnja
    trajna preokupacija z možnostjo, da ima prizadeti eno ali več resnih in progresivnih telesnih motenj
z veliko somatskih simptomov (katere si napačno razlaga!)
    boli me glava, torej imam raka v možganih
z veliko preiskav z negativnimi izvidi
s trajnim zavračanjem razlag in nasvetov zdravnikov, da ni organskega razloga za obstoječe težave
z okrnjenostjo socialnega delovanja
    značilni simptomi
preokupacija
    s telesnimi funkcijami, denimo pot, pulz
    z minornimi telesnimi simptomi, denimo s kašljem, bolečinami v grlu
številne pritožbe zaradi bolečin
hipersenzitivnost na
    minimalne telesne spremembe telesa
    nastop hujše bolezni pri bližnjih
    strah pred hujšimi boleznimi, denimo rak, AIDS
    zahtevanje preiskav pri več zdravnikih, ki pa ne zmanjšajo preokupacij
    samopreiskovanje
    raziskovanje literature na temo bolezni
    preventivno življenje, denimo ustrezno gibanje in hranjenje

8    ANKSIOZNOST

Normalna?
    normalna
neprijeten izziv in nam neprijeten odziv
a normalen
pomaga usmerjati pozornost in prilagoditev
    presega meje normalnega
pretiran odziv na neprijeten izziv
odziv brez izziva
stiska
izogibanje

    stresor
amplituda
    od zapleta do travme
    od izziva do nepremostljivega problema
frekvenca
    občasno
    pogosto
    kontinuirano
napovedljivost
specifičnost (za dano tkivo, organ ali organski sistem)

    človek
spol, starost, izobrazba, …
občutljivost na dani stresor
    senzitizacija
    desenzitizacija
zasičenost s stresorji
izkušenost z danimi stresorji
stili obvladovanja stresa
sheme reševanja problemov

    dejavniki tveganja
nagnjenost oz. ranljivost
    finančne težave, brezposelnost
    telesna obolenja
    bolezni bližnjih, za katere skrbimo
    (-) odnosi
–    odsotnost zaupne osebe
–    konfliktni odnosi
–    pretirano intenzivni odnosi, …

    življenjski dogodki
grožnje
prilagajanje
izgube

    v telesu: beg ali boj
povečano
    strjevanja krvi
    srčna frekvenca in krvni pritisk
    potenje
    kri v mišice
    frekvenca dihanja
    krvni sladkor
zaprejo se sfinkterske mišice
zmanjša se imunski odgovor

Simptomi anksioznosti

    telo
potenje
tresenje
otopelost ali mravljinčenje
občutek mrazenja in oblivanja vročine
    srce
palpitacije
glasno bitje srca
pospešen pulz
    dihanje
občutek kratke sape
občutek dušenja
    bolečina
prsna bolečina in nelagodje
slabost, nelagodje v trebuhu

    psihično
omotica, omedlevica
derealizacije ali depresonalizacije
strah pred izgubo kontrole ali norostjo
strah pred smrtjo

    pogostost
vsak tretji izmed nas
vsaj dve tretjini ne išče pomoči
vsaj polovica je ne dobi

    najpogostejše misli
saj bom umrl
saj se mi bo zmešalo
saj bom izgubil kontrolo na svojim obnašanjem

    zakaj so pomembne
pogoste
začnejo zgodaj
pogosta uporaba zdravstvenih služb
    ne nujno zaradi tega
dolg čas do pravilne diagnoze
zlorabe različnih zdravil
pogosta komorbidnost
visoki stroški

    začetni koraki
poslušaj in sprašuj, vključi bližnje
    preveri vsakodnevne strategije in slog
    dodatne preiskave
aktiviraj se
    izobrazi o anksioznosti
    ponudi izobraževalne materiale
zdravi
    predpiši
    predstavi strategije reševanja problemov
    nauči relaksacijske tehnike
spremljaj ali napoti

Anksiozne motnje,depresija in še…

Anksiolitiki

    zdravila, ki omilijo strah in tesnobnost
    ne nujno benzodiazepini
    lahko antipsihotiki v nizkih odmerkih
    lahko stabilizatorji razpoloženja

Medicinske indikacije za anksiolitike

    kontrola agitacije in/ali nemira
    raje ne benzodiazepinov:
anksiozne motnje
nekatere motnje spanja
depresija začasno
    delirij
    druge, nepsihiatrične indikacije

ABC sistem ali slovensko POP
    povod
    obnašanje
    posledica

reševanje težav
    kaj je problem
    seznam možnih rešitev
    pogovor o vsaki od možnosti
    izbira najbolj smiselne rešitve
    kako jo bomo izvedli

    tretje?

sproščanje
spremembe življenjskega sloga
samo-spremljanje
    nivoja tesnobe, simptomov, misli
    varnost
    socialne mreže
    neželenih učinkov zdravil
    učinkovitosti zdravljenja
    …

    kdaj do psihiatra?

nejasna diagnostika
tveganje samomora
psihotični simptomi
zoženost zavesti (disociativni simptomi…)
sopojavljanje telesnih bolezni
zdravnik ne zmore / bolnik to zahteva
simptomi ostajajo kljub zdravljenju
otrok ali adolescent

9    MOTNJE PREHRANJEVANJA

F50 MOTNJE PREHRANJEVANJA

F50.0 Anorexia nervosa
F50.1 Atipična anorexia nervosa
F50.2 Bulimia nervosa
F50.3 Atipična bulimia nervosa
F50.4 Preobjedanje, povezano z drugimi duševnimi motnjami
F50.5 Bruhanje, povezano z drugimi duševnimi motnjami
F50.8 Druge motnje prehranjevanja
F50.9 Motnja hranjenja- neopredeljena

F50.0 Anorexia nervosa
F50.1 Atipična anorexia nervosa

F50.2 Bulimia nervosa
F50.3 Atipična bulimia nervosa
F50.4 Preobjedanje, povezano z drugimi duševnimi motnjami
F50.5 Bruhanje, povezano z drugimi duševnimi motnjami
F50.8 Druge motnje prehranjevanja
F50.9 Motnja hranjenja- neopredeljena

F50.0 ANOREXIA NERVOSA

    Je motnja, za katero je značilna načrtovana izguba teže (vsaj 15% pod posameznikovo  normalno telesno težo), ki jo uvaja in vzdržuje pacient.

Ločimo dve obliki anorexie nervose:
purgativna anorexia nervosa
restriktivna anorexia nervosa

DIAGNOSTIČNI KRITERIJI

    Vzdrževanje telesne teže pod minimalno normalno mejo za starost in višino
    Močan strah pred pridobivanjem telesne teže oz. debelostjo
    Motnje v doživljanju telesne teže in telesnega videza
    Amenoreja pri dekletih

IZRAČUN INDEKSA TELESNE MASE

    Stanje prehranjenosti ugotavljamo tudi z indeksom telesne mase (ITM), pomeni pa razmerje med telesno težo (v kilogramih) in kvadratom telesne višine (v metrih).

ITM = telesna teža (kg) / telesna višina (v m2)

Poglejte v katero skupino se uvrščate glede na izračunani ITM.

Razvrstitev prehranjenosti glede na ITM:

do 18.49     podhranjeni
18.5 – 24.9    normalno prehranjeni
25.0 – 29.9    čezmerno prehranjeni; debelost I. stopnje
30.0 – 39.9    debeli; debelost II. stopnje
40 in več    izredno debeli; debelost III. stopnje

ZNAČILNO JE…

    … pogosto tehtanje in opazovanje v ogledalu
    … kopičenje hrane na skrivnih mestih
    … pretirana skrb za prehrano drugih
    … oklevanje ob obrokih
    … poigravanje s hrano na krožniku
    … rezanje hrane na majhne koščke…

Najpogostejši  telesni  znaki  anoreksije  so:

velika izguba telesne teže
suha, nezdrava (bledo rumenkasta) koža
nepravilen srčni ritem in nizek krvni tlak
zmanjševanje spolnega poželenja
izpadanje las
zaprtje
dehidracija
slabotnost
omedlevica
glavoboli
plitko dihanje
cepljenje nohtov
v skrajnem primeru lahko tudi smrt

Poleg telesnih  znakov se pojavijo tudi  vedenjske  in  psihične  spremembe:

pretiravanje z dietami
intenzivna telovadba
uživanje odvajal in občasno bruhanje
nošenje širokih oblačil
motnje v zaznavanju lastnega telesa
zanikanje življenjske ogroženosti in težav
ekstremno ukvarjanje s prehranjevanjem (štetje kalorij, obsesivno preučevanje kuharskih knjig …)
velik strah pred povišanjem telesne teže, čeprav je le-ta že močno pod normalno vrednostjo

Bolniku ponudi različne možnosti zdravljenja:

sodelovanje v skupini za samopomoč ali psihoterapevtski skupini
vključitev v psihiatrično ambulanto
bolnišnično zdravljenje

PROGNOZA

    Približno 70% tistih, ki dobijo pomoč pravočasno, si zdravstveno, duševno in socialno povsem opomore.

Zipfel in kolegi (2000) ugotavljajo prognozo anorexie nervose 21 let po prvem sprejemu v bolnišnico:

50% popolna ozdravitev
10% bolnikov ima še vedno klinično sliko anorexie nervose
15% bolnikov je umrlo zaradi vzrokov, povezanih z anorexio nervoso (podatki se ujemajo s predhodnimi raziskavami)

F50.2 BULIMIA NERVOSA

    Sindrom, za katerega so značilne ponavljajoča se obdobja preobjedanja in pretirane skrbi za nadzorovanje telesne teže, kar vodi v svojski vzorec preobjedanja, ki mu sledi bruhanje in uporaba odvajal.

Pri bulimiji ločimo:
purgativno bulimio nervoso
nepurgativno bulimio nervoso

DIAGNOSTIČNI KRITERIJI

    Ponavljajoče se epizode basanja s hrano
    Ponavljajoče, neustrezno nadomestno vedenje, katerega cilj je preprečiti pridobivanje telesne teže
    Epizode basanja in nadomestnega vedenja se pojavljajo vsaj dvakrat na teden v obdobju treh mesecev
    Samovrednotenje je popolnoma odvisno od telesnega videza in teže
    Motnja se ne pojavlja izključno med anoreksičnimi epizodami

ZNAČILNO JE…
    skrivanje hrane na nenavadnih mestih
    hranjenje do onemoglosti
    zaporedje prenajedanja in praznjenja 3-5x/teden, večinoma 1x/dan vsaj 3 mesece zapored
    uspešno skrivanje svoje težave pred drugimi več let…
    paničen strah pred debelostjo
    zaužite hrane “znebi” z bruhanjem, jemanjem večjih doz odvajal, povečano fizično aktivnostjo ali/in stradanjem
    stradanje se konča s prenajedanjem, posledičnim bruhanjem in/ali drugimi načini preprečevanja porasta telesne teže

Najpogostejši telesni znaki bulimije so:
nihanje telesne teže
žulji na hrbtni strani rok, ki nastanejo zaradi pritiska zob ob bruhanju (Russelov znak)
vneta grlo in žrelo
nezdrava polt
težave z glasilkami
bolezni zob in ustne votline
neredna menstruacija
vnetje ledvic (kot posledica zlorabe odvajal)
vrtoglavica
omedlevica
motnje srčnega ritma

Najbolj pogosti spremljajoči  vedenjski in psihični znaki :
moteno dojemanje telesne teže in oblike
obsedenost s hrano
nekontrolirana potreba po uživanju velikih količin hrane
prenajedanje in bruhanje
pretirana uporaba odvajal
nizko samospoštovanje, občutki sramu ter krivde
občutek osamljenosti
spreminjanje čustev in razpoloženja
obdobja stradanja
pretirana telovadba

ZDRAVLJENJE

    Zdravljenja so deležni samo tisti bolniki, ki so zaradi posledic motenega odnosa do hrane in lastnega telesa prisiljeni poiskati zdravniško pomoč, vendar zdravniki žal ne morejo veliko pomagati.
psihoterapevtski pristop
zgodaj prepoznana in zdravljena bolezen
zelo pomembno vlogo pri zgodnjem odkrivanju bolezni ima zobozdravnik
10    SAMOMORILNO VEDENJE

    Slovenija je glede stopnje samomorilnosti visoko nad evropskim povprečjem
    presega tudi povprečje držav, ki bodo šele 1. maja 2004 vstopile v EU
    obsežne razlike znotraj obeh skupin:
    med članicami od Finske do mediteranskih članic približno trikratne
    med novimi članicami pa še večje razlike med Litvo in Malto ter Ciprom
    na povprečni samomorilni količnik novih članic vpliva Poljska
    sicer se bodo na vrhu EU lestvice nahajale poleg Slovenije kar štiri nove članice EU: Litva, Latvija, Estonija in Madžarska, vse z višjim količnikom kot Slovenija in suicidalno najbolj obremenjena članica do sedaj, to je Finska

Opredelitev samomora

    klasične opredelitve samomora obsegajo tri komponente:
namen
dejanje
smrt
    namen in dejanje samouničevanja ali
    namen in dejanje, ki je usmerjeno proti samemu sebi in je nevarno za življenje
    kar se konča s smrtjo
    v odsotnosti tretje komponente: poskus samomora
    v odsotnosti druge in tretje komponente: samomorilni namen – najbolj nevarna oblika samomorilnih mislih

Samomor: trenutek ali proces?

    samomor ni opredeljen kot dogodek smrti
    prej kot najbolj izrazita oblika samomorilnosti
    samomorilni akt, pri katerem se namen izrazi v dejanju, ki se tudi zares konča s smrtjo
    ali gre pri tem za razvoj normalnega razmišljanja in vedenja ali je samomorilno razmišljanje in vedenje v osnovi patološko in kot tako predstavlja bolezenski proces?

Slovenski samomor:  od kdaj ga poznamo?

Zgodovina

    prvi znani podatki za 1873 na tedanjem Kranjskem: 3/100.000/leto
    raven podcenjevanja?
    Dravska banovina: 19/100.000/leto
    po letu 1960 prvič o visokih količnikih: več kot 25 (pozornost se mu ne posveča kot danes, saj se v svetovnih zbirkah skrivamo za nižjim jugoslovanskim povprečjem)
    po osamosvojitvi brez sprememb?
lahko da se je vpliv pozitivnih in negativnih družbenih dejavnikov na trende slovenskega samomora nekako medsebojno izničil?
lahko da so družbeni dejavniki za slovenski samomor manj pomembni kot za samomor drugod po svetu!?

Starost, spol, stan in izobrazba

    podobno kot po svetu:
višje tveganje med starejšimi
višje tveganje med moškimi
najvišje tveganje med moškimi vdovci, najnižje med samskimi ženskami (celokupno poročeni najmanj ogroženi)
višje tveganje med nižje izobraženimi?

Slovenski samomor skozi čas: 1985-1997

    trendi

povezovanje trenda s starostjo, ne pa s spolom
    koeficienti vpadajo med odraslimi
    naraščajo med mladimi

11    DUŠEVNO ZDRAVJE V SKUPNOSTI IN MULTIDISCIPLINARNIN TIM NA PODROČJU DUŠEVNEGA ZDRAVJA

Koncept vključevanja

    Skupnostna skrb vs. institucionalna
    Multidisciplinarni timi
    Metode dela:  načrtovanje skrbi, ocena potreb (care program approach)
    Normalizacija vs. predsodki in diskriminacija
    Širše družbeno razumevanje: antistigma kampanje, javno edukacijo & ozaveščanje

Metode dela

    Iskanje rešitev, spretnosti in potreb vs. patologiji, motnjam, ipd
    Diagnoza pomeni samo znanje za ravnanje
    Individualni načrti:
kontinuirano, dolgotrajno podporo v skupnosti,
napredek,
zmanjšujejo krize,
preprečujejo hospitalizacije in namestitve v socialno–varstvene zavode
vplivajo na dvig kvalitete življenja uporabnika&svojcev

Multidisciplinarni timi

    niso salonski
    delujejo v skupnosti
    pestrost v sestavi
    princip enakopravnosti
    transparentnost kompetenc
    fleksibilni, učinkoviti, povezani med seboj
    Na primer: asertivni timi za tiste z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju

Skupnostni vs. institucionalni

    Klient, uporabnik kot subjekt
    Prilagajanje potrebam
    Poudarek na spretnostih,   kompetencah človeka
    Spoštovanje avtonomnosti in samodeterminiranosti posameznika

    Pacient kot objekt
    Prilagajamo ga storitvam
    Poudarek na pomankljivostih, deficitih
    Izvajanje pokroviteljstva, kontrole in moči
    Infatilizacija uporabnikov, pacientov

    Strokovnjak izvaja storitve, sledi potrebam
    Omogoča dostopnost in kontinuiranost le-teh
    Okolje: skupnost, formalni & neformalni viri pomoči, podporne mreže, skupine za samopomoč, itn
    Zgolj prilagajanje uporabnika obstoječim storitvam
    Okolje: bolnišnica

Iz vidika vključevanja

WANT TO BE ABLE TO TALK TO
SOMEONE IN A PUB AND SAY “I’VE
BEEN MENTALLY ILL,
AND FOR THEM TO SAY “THAT’S
INTERESTING, WHAT DID YOU
EXPERIENCE? “
(user/survior, UK, 1997)

Ozaveščanje – tudi t.i. duš. bolniki so prispevali k družbenemu razvoju

    Ernest Hemingway: je 1953 leta dobil Pulitzerjevo nagrado za roman »Starec in morje, leto kasneje pa Nobelovo za literarne dosežke.

    Edwin (Buzz) Aldrin: prvi človek, ki je stopil na luno, se je tudi boril z depresijo. Prve stiske je opazil po  izjemnem dosežku.

    Vivian Leigh: igralka, ki je že pri 27 letih dobila oskarja za najboljšo žensko vlogo v filmu V vrtincu (Scarlet O’ Hara), je trpela za manično-depresijo.

    Vincent Van Gogh: slikar, roj. 30.03. 1853 se je celo življenje boril s težavami v duševnem zdravju. Kljub ponavljajočim se halucinacijam in blodnjavosti je lahko slikal, naredil več kot dve sliki v enem tednu, in to v času hospitalizacije.

    Thomas Eagleton: diplomiral s »cum laude« na pravu na Harvardu leta 1953 ter se kmalu zatem aktivno vključil v politiko. Postal je najmlajši tožilec pri 27 letih, potem bil izvoljen za državnega tožilca ter kasneje še za guvernerja.V 1968 je bil izvoljen v senat in bi postal podpredsednik.

    John Nash: naredil doktorat iz matematike na Princenton univerzi pri 22 letih ter pričel učiti na Inštitutu za tehnologijo. Leta 1994 je dobil Nobelovo nagrado za ekonomijo. V vsem tem obdobju je imel shizofrenijo, več kot 20 let se je boril s hudimi preganjavicami, bil večkrat hospitaliziran, v nekem obodbju ni več bil tako produktiven. Prijatelji in kolegi so  z njim obdržali kontakte ter mu omogočili, da je imel dostop do računalnikov na  fakulteti. Po dolgem obdobju je okreval in ponovno začel učiti matematiko.

Duševno zdravje – poseben primer?
    nerešeni primeri v zgodovini
bolezni kože, živcev, duše
    duševno zdravje – občutljiv kazalec razvitosti sodobne družbe

    zdravje je eno samo(brez duševnega zdravja ga ni)

Zdravje je eno samo

    ali gre za stisko?
kvantitativno manj zdravega počutja
    morda že za bolezen (motnjo)?
kvalitativna odsotnost dela zdravja
    katero bodo različni akterji v timu različno
poimenovali
obravnavali
    kar lahko skrega ali oplemeniti timsko delo
    tim pa ni tim, če so vsi nadomestljivi

Skrb za zdravje v timu je eno samo

    krepitev vsega zdravja
    preprečevanje nezdravja
    neodvisno od pogledov
zlasti neodvisno od dihotomije “telo in duša”
    vsak si želi iz stiske, bolezni, motnje
neodvisno, kako ji je ime

Še posebej za zanemarjeno duševno zdravje

    neenakopravno
stigma in sramovanje
    spregledano
podcenjevanje in neobravnavanje ter nevztrajanje
    pogosto manjka
    kar stane
zaradi bolečine
zaradi blagajne
    individualne
    družinske
    državne
    a se ga da krepiti
    nezdravje preprečevati

Duševne motnje so podcenjene
    vsaj eden v našem mikrookolju
–    67-100%
    vsaj eden izmed nas in ljudi, ki so dejansko blizu nas
–    10-33%
    v določenih okoljih
–    v zaporih
vsaj dvakrat več
–    med osebami v splošni bolnici
dvakrat do trikrat več

Oseba z duševno motnjo slabše sodeluje

    stigma
karakterna slabost
    nerazumevanje ozadja motnje
čemu zdraviti, če poznamo razloge?
    sodelovanje je poteza, vzorec obnašanja
trikrat slabše sodelovanje pri depresiji kot sicer

Niti zdravstvo ni brez krivde

    zgodovinsko, kronično nenaklonjeno osebam z duševno motnjo
sežiganje na grmadi
    strah
nevarne in neodgovorne
    nerazumevanje ozadja motnje

Zdravstveni multidisciplinaren tim

zdravnik

medicinska sestra              administrator

ključni delavec

delovni terapevt                       psiholog

socialni delavec

Bolnikov multidisciplinaren tim

starši

sorojenci              sošolci

bolnik

prijatelji               sostanovalci
sodelavci

Stellard, 1870

now … the question may properly be asked, whether …
we cannot recur, in some degree, to the system of home care and home treatment;
whether, in fact, the same care, interest, and money which are now employed upon the inmates of our lunatic asylums, might not produce even more successful and beneficial results if made to support the efforts of parents …

“Case management” in “care management”

    “case management” izhaja iz obravnavanja primerov v socialni službi
koordiniranje služb in agencij, ki delajo s kroničnimi bolniki
    “care management” dodaja horizontalni koordinaciji še longitudinalnost oziroma kontinuiranost oskrbe večjega dela kroničnih bolnikov
nihče ne more biti brez načrtovane skrbi (paket opravil) in brez dodeljene ključne osebe

Care management

    če se le da, doma
prek dnevnega oddelka do sodobnih timov zdravljenja na domu
    pomoč skrbnikom
    obravnava temelji na analizi potreb
    promocija neodvisnih nevladnih služb

Ključni elementi skupnostnega duševnega zdravja

    kontinuirano
od bolnice do doma
tudi možgani okrevajo kontinuirano in ne odrezano
    integrirano
med elementi oskrbe, vozlišči in v bolnikovem okolju
    lokalno
daleč od doma izgubimo svojo socialno mrežo
mikrousluge
    celostno
splošno počutje je več vredno od odsotnosti simptoma
zdravje je eno samo
    fleksibilno
z bolnikom kot centrom dogajanja
    humano
upoštevaje človekovo pravico do svobode in pravico do zdravja hkrati

7 plemenitih ciljev
za tim v duševnem zdravju

1.    ponuja pestro izbira učinkovitih in izbor najmanj restriktivne metode zdravljenja
2.    ponuja globalne in kontinuirano skrb lokalno
3.    si želi sodelovanja uporabnikov: uporabnik ima pravico biti informiran in enakopravno sodeluje pri zdravljenju
4.    spoštuje uporabnike: odsotnost pokroviteljstva, diskriminacije
5.    sodelovanje najbolj pomembnih bližnjih, svojcev, družine
6.    skrbi za varnost uporabnika, svojcev in drugih akterjev v mreži (a zavrača povezovanja bolezni z a priori nevarnostmi)
7.    dopušča zagovorništvo

12    JAVNO DUŠEVNO ZDRAVJE

Klient
    država z 1.97 milijonov slovencev s pričakovano življenjsko dobo 72,3 leta za moške in 80,5 za ženske (2001)
    država, ki alocira cca. 7.7% BDP za zdravstvo

Javno zdravje?
    opredeljeno kot splošni javni interes
    obravnava širše determinante zdravja
    cilj je izboljšanje zdravja celotne populacije

    gre za umetnost in znanost preprečevanja bolezni in promocije zdravja kot organizirano družbeno dejavnost

    kolektivno delovanje za trajno izboljšanje zdravja celotne populacije (beaglehole et al, 2004)

Glavne usmeritve na področju javnega zdravja
    informatizacija
    sistem mreženja strokovnjakov, znanj, informacij in hitrega obveščanja
    identifikacija najpomembnejših bolezni z javno zdravstvenega vidika
    opredelitev glavnih determinant zdravja
    opredelitev glavnih groženj zdravju

Javno duševno zdravje – kaj je to?
    javno duševno zdravje sestoji iz
kazalcev duševnega zdravja
determinant duševnega zdravja
groženj duševnemu zdravju

Informatika na področju duševnega zdravja
    informacije in spremljanje
razvoj in koordiniranje informacijskega sistema za duševno zdravje
upravljanje sistema za spremljanje duševnega zdravja
poročanje o zadevah vezanih na duševno zdravje in analiza duševnega zdravja
    dostop in prenos podatkov
izboljšan dostop in prenos podatkov na evropski ravni (EU portal o duševnem zdravju)
e-duševno zdravje
    strateška presoja vplivov na duševno zdravje
    sodelovanje med državami pri oblikovanju politike duševnega zdravja

Determinante duševnega zdravja
    tobak, alkohol, droge, spolno in reproduktivno zdravje
    “sex and drugs and rock’n’roll”
    poškodbe, samomorilnost
    duševno zdravje kot determinanta zdravja:
    “ni zdravja brez duševnega zdravja”
    genetske, socio-ekonomske in druge determinante duševnega zdravja
    duševno zdravje v posebnih okoljih, tudi na delovnem mestu
    izobraževanje in izpopolnjevanje na področju duševnega zdravja

Grožnje duševnemu zdravju
    pravice ljudi z duševnimi boleznimi so v EU še naprej kršene
    varnost prepovedanih drog, zdravil
    krepitev in priprave na morebitne katastrofe (11. september, Madrid, potres v Soški dolini)

Problemi povezani z duševnim zdravjem
    pomembni za vse družbene in starostne skupine
    da pomembno prispevajo k bremenu bolezni in zmanjšujejo kvaliteto življenja
    povzročajo trpljenje in onesposobljenost
    povečujejo socialno izključitev in umrljivost
    stigma vezana na duševno zdravje negativno vpliva na enakost in socialno vključenost

Cilji javnega duševnega zdravja v EU

    razvoj v smeri Evrope kot regije, ki ne bo stigmatizirala duševnega zdravja:
duševna bolezen ne pomeni, da je nekdo šibka osebnost
razvoj v smeri nerazlikovanja med telesnim in duševnim zdravjem (motnjami)
obstoj razloga za razvoj bolezni (beri stresa) ne pomeni, da obravnava pri strokovnjaku ni potrebna
    od institucionalne psihiatrije do skupnostnega duševnega zdravja, vključujoč novejšo zakonodajo
    krepitev duševnega zdravja in preprečevanje prezgodnje umrljivosti zaradi duševnih motenj

Primeri javnega duševnega zdravja

Javno duševno zdravje – delitev
    osebe z duševno motnjo kot skupina
populacija z indikatorji in drugimi parametri duševnega zdravja:
    samomori
    alkohol in z alkoholom povezane bolezni (telesne in duševne) ter socialne in ekonomske posledice
    ilegalne psihotropne substance
    depresija
    zgodaj začeta psihoza
    stres na delovnem mestu
    ekološki dejavniki tveganja, ki vplivajo na duševno zdravje

    ad 2) depresija: visoka prevalenca/skromna obravnava
populacija                        3-7%
revmatoidni artritis                    13%
diabetes                        9-27%
miokardni infarkt                   15-19%
parkinsonova bolezen               10-37%
rak                          18-39%
možganska kap           22-50%

    bolnik:
slabše sodelovanje kot sicer
stigma
    od Hipokratove melanholije
    bolnik ni obiskan
    po vrnitvi ni pričakan
nerazumevanja ozadja
    depresivnost nasproti depresiji
    samo vsak tretji poišče pomoč znotraj zdravstva
    osebe z depresijo so trikrat manj vztrajne s predpisano terapijo kot osebe brez depresije
    2/5 preneha jemati antidepresiv po dveh in 2/3 po štirih tednih

    zdravstvo:
slabše opazovanje kot sicer
predstavljajmo si 100 oseb z depresijo
    zaradi neiskanje pomoči (od 100 na 30)
    depresija je pogosto spregledana kot klinična diagnoza (od 30 na 15)
    depresijo se rado obravnava kot normalen odgovor na starost in telesne izgube (denimo koronarno bolezen) (od 15 na 7)
    depresijo se napačno zdravi (od 7 na 3)
    osebe z depresijo so trikrat manj vztrajne kot druge z terapijo (od 3 na 2)
    osebe na vztrajajo z zdravili tudi po izboljšanju, da bi tako preprečevali relaps (od 2 na 1)
učinkovitost ni problem
    60-80% že s prvim antidepresivom

SLO : javno duševno zdravje – javni interes?

    odsotnost nacionalnega programa za duševno zdravje
    stigma duševnih motenj
    pomanjkljivo interdisciplinarno mreženje strokovnjakov, znanj

    številni akterji, veliko iniciative (NGO, IVZ, Univ, ZZV-ji, Vlada, civilna družba), a malo sinergije, pomanjkanje krovne strategije

Umeščanje duševnega zdravja na javno in politično agendo

    priprava nacionalnega programa za duševno zdravje

    razvijanje indikatorjev za merjenje javnega duševnega zdravja (sistem, duševno zdravstveno stanje populacije)

    aktivnosti za destigmatizacijo duševnih motenj

    vzpostavljanje sistema interdisciplinarnega mreženja strokovnjakov, znanj za promocijo duševnega zdravja in prevencijo duševnih bolezni