- Portal za izobraževanje iz zdravstvene nege - https://www.zdravstvena.info/vsznj -

Izpit iz mentalnega zdravja 5.2.2010

Za duševne motnje velja:
1. V izrednih razmerah se zmanjša število duševnih motenj za 6-11%
2. Osebam z duševnimi motnjami so pogosto kršene človekove pravice

Haptične halucinacije so motnje
1. Zaznave na koži

Psihotični simptomi se NE pojavljajo pri
1. Shizotipski motnji

Prodormalni simptomi shizofrenije so
1. Zbledelo, neustrezno čustvovanje

Simptom, ki ni posledica disfunkcije avtonomnega živčevja pri deliriju je
1. Obsesija

Težave s poimenovanjem predmetov so tipične za
1. Demenco

Za alzheimerjevo bolezen velja
1. Razvija se počasi več let

Bolnik z demenco ki doživlja televizijsko sliko kot resnično dogajanje
1. Ima privide

Izmed naštetih je najpomembnejši dejavnik tveganja za depresijo
1. Žalovanje

Za samomor velja
1. Kdor poskuša narediti samomor išče pozornost
2. Samomorilci so sebični in šibki

Največje tveganje za samomor je med
1. Starejšimi vdovelimi moškimi

Za anoreksijo nervoso NI značilno
1. Obdobja prenajedanja

Debelost druge stopnje predstavlja ITM
1. 35

Stigmatizacija oseb z duševno motnjo je
1. Posledica negativnih prepričanj o ljudeh z duševno motnjo

Za dvojne diagnoze (odvisnost ob hkratni drugi duševni motnji) NI značilno
1. Zmanjšanje tveganje za ponovitev depresije

Med formalne motnje mišljenja sodi
1. Disociiranost, inkoherentnost, lepljivost, dolgovezavost, perseveracija, upočasnjenost, zadrga, vrvežavost, paralogizmi, neologizmi, miselna zapora

Za premenstrualno disforično motnjo je značilno
1. Razdražljivost, čustvena labilnost

V klinično sliko delirija NE sodi
1. Afazija

Za depresijo velja
1. Je posledica premajhne zaposlenosti in pomanjkanja interesov

Med simptome anksioznosti NE sodi
1. Zamegljenost

Esejska vprašanja!

1. Kako bi pričeli pogovor z bolnikom za katerega veste, da je poskušal samomor in kako bi ga povprašali o samomorilnem poskusu?
Zelo pomemben je pristop k bolniku. Ocenimo stopnjo trenutne samomorilnosti, kaj se dogaja in tudi dejavnike tveganja. Zelo pomembno je, da ima oseba, ki se pogovarja z takim bolnikom veliko empatije. Mora poizvedovati in videti, da je B zelo hudo, ne sme pomanjševati njegovih problemov (veliko ljudi je imelo podobne težave in so vredu; Pa saj ni tako hudo). Bolnika tudi ne smemo podcenjevati (saj niste resno mislili na samomor…ko se boste naspali, bo bolje in podobno). Bolnika moramo na primeren način spraševati o samomoru in njegovih težavah; na primer: ali mi lahko razložite kaj vas skrbi? Ali mi lahko razložite kaj to pomeni za vas?ali lahko poveste kaj se dogaja? Zakaj se vam zdi, da ni vredno živeti? Ali ste že razmišljali o smrti? O tem da bi končali življenje? Ali si želite, da bi bili mrtvi? Neprimerno bi bilo, če bi ga vprašali na način: razmišljate o samomoru, kajne? Zakaj bi to naredili? Kaj gre narobe v vašem življenju? Kaj je narobe z vami?

2. Naštejte posledice motenj zaznavanja!
Posledice motenj zaznavanja so: vznemirjenost, nezaupljivost, nasilno vedenje (heteroagresivno ali avtoagresivno), pasivnost, hipobulija, bizarno vedenje, socialne posledice.

3. Opiši razlike v delovanju med antidepresivi in anksiolitiki!
Antidepresivi so skupina nenarkotičnih zdravil, ki obnavljajo normalno raven možganskih nevrotransmiterjev, npr. serotonina in noradrenalina. Ciljne bolezni so izrazite depresivne motnje, obsesivno-kompulzivne motnje, fobije, odvisnost od alkohola, motnje hranjenja, kronične hude bolečine zlasti pri migrenskih glavobolih, raku in hudem artritisu. Antidepresivi lahko povzročijo tudi zaspanost. Kadar B jemlje ta zdravila mora biti zelo pozoren pri vožnji avtomobila in podobnih motornih strojev. Lahko vplivajo tudi na preiskave krvnega sladkorja-nihanje sladkorja. Začetek delovanja po 2 do 4 tednov; trajanje 6 do 12 mesecev (1.epizoda).
Anksiolitiki se predpisujejo bonikom za obvladovanje tesnobe (anksioznosti) in odpravljanje njenih simptomov. V uporabi so tudi za zdravljenje napadov panike. Nekateri anksiolitiki uporabnika lahko tudi zasvojijo. Ta zdravila se med seboj razlikujejo po času, ki je potreben, da začnejo delovati in po trajanju delovanja. Imajo hiter učinek in čimkrajše trajanje.

4. Opiši možnosti obvladovanja stresa!
Stres je odziv telesa in duše na dejavnike, ki zmotijo njuno normalno ravnovesje. Nadledvične žleze izločijo hormon adrenalin, ki sproži obrambne mehanizme. Srce razbija, RR se zviša, mišice se napnejo, zenice pa razširijo. Vsi stresni dogodki pa niso nenadni ali očitni kot telesna ogroženost. Dolgotrajen stres lahko končno izčrpa telesne zmogljivosti in povzroči kronično utrujenost, izgubo teka ali čezmerno hranjenje in druge reakcije. Vse to lahko vodi tudi v depresijo. Med telesnimi simptomi so glavobol, utrujenost nespečnost, spremembe prebave, bolečine v vratu ali hrbtu, izguba teka ali prekomerno hranjenje. Med duševnimi simptomi se lahko pojavijo napetost ali tesnoba, jeza, umikanje družbi, pesimizem, slabovoljnost, povečana razdražljivost, slaba zbranost in zmogljivost. Stres obvladujemo z odstranitvijo vzroka (razčlenitev problema, rešitve, prednosti/slabosti); prosti dan (B se naj ukvarja z tistim kar ga veseli in kar ga sprošča); sprejemanje pomoči (ena naloga istočasno); spoznavanje svojih meja (subjektivne obremenitve, ne pretiravaj, ne tekmuj); pogovor; zmanjševanje napetosti (na za druge neškodljiv način, kričanje, jok, udarjanje blazine, ukvarjanje s športom, sprehodi…); izogibanje stresnim situacijam; družba, ki podpira; metode sprostitve (globoko, počasno dihanje). Dobro je tudi če poskrbimo za reden spanec in dovolj počitka brez uspaval; izogibati se moramo hitenju in zaskrbljenosti, pomembno je, da si vzamemo čas za sprostitev in uživanje; več se moramo smejati.


5. Naštej vse strokovne delavce, ki jih lahko prizadene samomor bolnika!
Samomor poleg svojcev, prijateljev in sodelavcev prizadene tudi strokovne osebe/delavce: z dejansko in formalno odgovornostjo (psihiatri, psihoterapevti); delavci, ki so največ časa s pacientom ( srednje MS, tehniki); delavci, ki so se bolj zbližali s pacientom ( socialni delavec na CSO, ostalo osebje…); posameznik ali skupina, ki so našli truplo.
– optične halucinacije ali prividi: Oseba, ki doživlja optične halucinacije, vidi stvari, ki jih v resnici ni. Optične halcuinacije se lahko pojavijo v različnih oblikah. Elementarne halucinacije so na primer halucinacije, pri katerih oseba vidi enostavne “znake” – bliskanje, svetlobo, meglo ipd. Pri scenskih halucinacijah se osebi zdi, kot da gleda film. Optične halucinacije pa se lahko pojavijo tudi v obliki, ko pacient vidi halucinacijo izven svojega vidnega polja (na primer vidi osebo za seboj), kar imenujemo ekstrakampine. Optične halucinacije so značilen simptom psihoz in shizofrenije.
– akustične halucinacije ali prisluhi: Podobno kot pri optičnih halucinacijah oseba vidi stvari, ki v resnici ne obstajajo, tako pri akustičnih halucinacijah oseba sliši stvari, ki jih v resnici ni. Tudi med akustičnimi halucinacijami obstajajo elementarne halucinacije, ko oseba sliši enostavne zvoke, npr. šumenje ali pokanje. Oseba pa lahko sliši tudi glasove, ki so običajno v obliki dvogovora. Ponavadi se o bolniku pogovarjajo v tretji osebi ter komentirajo njegova dejanja, včasih celo žalijo. Shizoreniki na primer lahko slišijo svoje lastne misli in verjamejo, da jih lahko slišijo tudi drugi. Najbolj nevarna oblika slušnih halucinacij so imperativne halucinacije, ko glasovi naročajo osebi, kaj naj naredi. Oseba, ki doživlja imperativne halucinacije, navodila pogosto uboga in se po njih ravna.
– haptične in cenestetične halucinacije: Gre za halucinacije v povezavi s kožo. Lahko gre za občutke dotika, kot na primer občutek, da po tebi plezajo žuželke, po drugi strani pa lahko pride celo do hudo popačenih občutkov o spremembah notranjih organov. Pri haptičnih halucinacijah gre za telesne občutke, občutke po površini telesa, medtem ko gre pri cenestetičnih halucinacijah za občutke znotraj telesa. Taktilnih halucinacij je mnogo različnih oblik, oseba lahko čuti sevanje, božanje, žarčenje, mučenje, posiljevanje, osebi se lahko zdi, da je noseča, doživlja gibanje otroka in porod, ima občutek, da ima v telesu bombo.
– olfaktorne in gustatorne halucinacije: Halucinacije pa so lahko tudi v obliki vonjov in/ali okusov. Oseba, ki doživlja tovrstne halucinacije, vonja smrad, plin ali druge nenavadne vonje ali okuša stvari, ki niso realne. Osebi se na primer zdi, da okuša strup v hrani.
– kinestetične halucinacije: Kinestetične halucinacije niso tako pogoste kot vidne in slušne halucinacije. Pri kinestetičnih halucinacijah gre za izkrivljeno doživljanje ravnotežnega občutka,. Najpogosteje se pojavljajo v obliki, ko se osebi se zdi, da leti, lebdi ipd.